Zakaj sem se odločil za študij medicine, ne bi mogel natančno povedati. Morda zato, ker sem imel v zaporu v Mariboru kar veliko opravka z zdravniki. Ali pa še bolj zato, ker je duhovnik Sodja, s katerim sem kot zapornik delal na gradbišču hidroelektrarne v Medvodah, govoril:
»Ti bi moral na medicino.«
Tam sem namreč delal tudi v ambulanti, pomagal sem prevezovati.
Ampak najbrž sem se vpisal na medicino zato, ker so me nekatere stvari res zanimale. Še danes s kakšno definicijo iz patofiziologije, ki mi je ostala v spominu, spravim v zadrego svoje kolege zdravnike.

Sprva sem bil dober študent, le s kemijo sem imel težave. Profesor se je pisal Stucin. Najbolj pridne študentke v prvih vrstah so v štirih urah izpita napisale po dvajset strani, drugi po deset ali petnajst, jaz pa samo štiri. Zato sem se po pisnem preizkusu kot blazen učil še za ustnega, ki smo ga imeli takoj naslednji dan. Imel sem prijateljico, medicinsko sestro, ki mi je dala injekcijo kofeina, da sem zdržal. Po njej se mi je glava izjemno zbistrila. Vso noč sem sedel za knjigo, kar teklo mi je vanjo. Na ustnem izpitu sem bil na vrsti kot četrti, in to potem, ko so trije pred menoj padli. A še preden bi mi zastavil prvo vprašanje, je profesor Stucin dejal: »No, zdaj pa imam končno eno inteligentno nalogo. Pravo predavanje je imel o njej, in ko je končal, je rekel:
»Kolega, prav dobro znate, osem vam lahko dam, devet pa ne, malo vam manjka.«
Stucin je veljal za zahtevnega profesorja, in če si imel pri njem v indeksu dobro oceno, si imel s tem za naprej določeno prednost. In sem, osel, iz taktičnih razlogov rekel, da bom odgovarjal za devet. Vprašal me je o zakonu o delovanju mas. Če bi mi dal na voljo, kaj naj me vpraša, bi si izbral točno to, ampak v tistem trenutku je moje misli zaustavila blokada, popolna blokada. Nič nisem vedel, popolnoma nič, možgani so mi ugasnili. Tako, da ne bi znal povedati niti svojega imena, ne tega, kateri dan je, ničesar. Morda je to sprožila evforija, da sem dobil prav to vprašanje, morebiti prečuta noč z velikanskimi dozami kofeina.
Molčal sem, strašno nerodno mi je bilo. V dvorani, v kateri je sedelo sto petdeset študentov, je vladala čista tišina. Tudi profesorju Stucinu ni bilo nič jasno.
»No, povejte nekaj o elektrolizi,« je nato rekel.
Ničesar nisem znal povedati, spomnil se nisem niti tega, kakšna je razlika med anodo in katodo.
»Zdaj ste me pa prisilili, da vam dam zadostno,« je zavzdihnil. »Pa še to, če se avditorij strinja.«
Niti eden se ni oglasil. Vzel je svinčnik in zapisal nezadostno v indeks.
»Veste,« se je obrnil proti opazovalcem, »študirali smo v hudih razmerah, ampak bili smo tovariši.«
Kasneje sem z izpitom opravil brez težav. Še danes pa imam ta refleks – če me kdo kaj na hitro vpraša, nekaj takega, na kar bi sicer znal zlahka odgovoriti, odpovem.
Okulistiko nas je poučeval podobno zahteven profesor Ankrst. Na izpitu sva bila skupaj s kolegom iz Srbije, ki je govoril kot navit, znal pa ni prav veliko. Ob zadnjem vprašanju se je pritožil:
»Tovariš profesor, to pa ni okulistika.« Pa profesor Ankrst pravi: »Ali mislite, da bo, če boste nekoč zdravnik – ampak v to resno dvomim – nekaj potrkalo na vaša vrata in bo vstopilo v ambulanto samo oko?«
Kolega izpita ni opravil, jaz pa sem dobil oceno devet, ki je bila pri tem profesorju izredno redka.
Kolegica Vida, ki je postala kasneje nevrologinja, se je morala zadovoljiti z osmico, učil sem se pa iz njenih zapiskov. Pogosto sem se učil iz zapiskov svojih sošolk, ob Vidinih še iz tistih, ki si jih je uredila Marija Cvetko, in tudi študiral sem velikokrat pri sošolkah.
»Saj ti privoščim,« je rekla Vida, »ampak da si dobil boljšo oceno kot jaz, to pa ni pravično.«

Imel sem dobre ocene, medicino sem imel rad, še posebej patofiziologijo. To je fiziologija v bolezenskem stanju, odziv telesa na patološke pojave. To je bil najtežji in tudi najbolj koristen predmet na medicini. Pafi, kot pravijo skrajšano predmetu, je bil na programu tretjega letnika, ampak mnogi so z njim odlašali vse do petega letnika. To pravzaprav ni smotrno, saj se brez znanja patofiziologije ne da dobro razumeti interne medicine. Pri učenju mi je pomagal Miklavž Petelin, moj pokojni kolega, ki je bil eden najboljših študentov. On, Sašo Guzelj in jaz smo bili trojka. Na izpit sem šel prepričan, da kar nekaj znam, in čeprav se mi je zdelo, da sem dobro pisal, sem padel. Šel sem k asistentki, ki je rekla:
»Profesor vam je zameril, da ste prišli v Union.«
Profesor je bil Andrej Župančič, sin Otona Župančiča.
Nekoč smo s sošolci večerjali v Unionu, ko je prišel tja s svojimi asistentkami. Sedel je v našo bližino. Prijatelji so zato hoteli oditi, ampak sem jih prepričal, da smo še kar nekaj časa ostali.
Bil je zelo strog, pred obveznimi vajami je zahteval kolokvij. Če ga nisi imel, nisi smel na vaje. Velikokrat nisem imel časa za predavanja, kolokvije pa sem vse napravil. Nekoč smo prišli na kolokvij Sašo Guzelj, Marko Lavrič, sin znanega ginekologa Lavriča, njegova punca in jaz. Prvi je dobil vprašanje in če ni znal on, je odgovarjal tisti, ki je sedel poleg njega. In tako naprej. Lavričeva punca, ki je bila na vrsti prva, je dobila vprašanje, a ni znala odgovoriti. Zato je bil na vrsti za odgovor Lavrič, ki je sedel poleg nje. Bil je hud piflar in je komaj čakal, da bo lahko odgovoril, namesto da bi ji pomagal. Guzelj pa, ki je bil velik štoser, se je medtem igral z ravnilom:
»No, Lavrič, a ji boš povedal ali ne?!« in ga klofnil z ravnilom po glavi.
Nekoč sva morala z Guzeljem napraviti seminar. Natipkala nama ga je žena Rada Roterja, Rado pa naju je medtem nalival z žganjem. Opolnoči sva oba bruhala in zjutraj prišla na fakulteto popolnoma mačkasta. Seminar je potekal kot predavanje za katedrom. Guzelj je bral, jaz pa naj bi odgovarjal na vprašanja. Kar sva povedala, ni bilo slabo, sva bila pa midva tako slaba, da naju je Župančič poslal iz predavalnice. Guzelj se je med branjem majal in kar lezel skupaj.
»Naloga je bila v redu,« je rekla asistentka, ko sem jo šel vprašat, zakaj me je Župančič vrgel, »ampak profesor vam je zameril vaše obnašanje, pa v Unionu ste bili ...«
»Tega pa ne morem verjeti,« sem rekel, »rad bi avdienco pri njem.« Res me je sprejel. Sedel je za mizo, na vsaki strani je imel po eno asistentko. Pred sabo je imel knjigo, jo odprl in začel naštevati. Vse je imel zapisano. Tudi take stvari, ki so bile povsem zasebne in niso imel nobene zveze s študijem, mi je očital: tisto srečanje v Unionu, pa avto, ki sem ga imel, in podobno.
V tistih časih profesorji niso imeli avtomobilov. Izjema je bil Štancar, ki je imel nek star avto. Bil je nekoliko čudaški. Iz avta je vzel vozniški sedež in namesto njega vanj postavil kuhinjski stolček. Bil je splošni zdravnik, ampak se je govorilo, da je take počel, da so ga odpustili in je zato prišel na fakulteto predavat fiziko. Ko je še delal kot zdravnik, je menda neki ženski, svoji pacientki rekel:
»Rakec, rakec, tole bo rakec.«
Med izpitom je hodil gor in dol pred prvo vrsto v predavalnici. V tej prvi vrsti so zmeraj sedele punce.
»Madona, madona,« je govoril. »Če bi imele ženske to pamet, ki jo imajo moški, in če bi bili moški tako pridni, kot so ženske! Madona, madona ...«

Ves čas samo to.
»Saj to so čisto gestapovske metode!« sem izbruhnil takrat v tisti pisarni pred Župančičem.
Kaj hujšega! Med vojno je bil partizan.
»Tožil vas bom!« je skočil. Tulil je name ko hudič.
»Ti ne boš nikoli napravil medicine,« so mi rekli kolegi in vsi, ki so slišali za najin spor.
Stvar se je razvedela, vsi na medicini so jo poznali. Še moji hčeri so leta kasneje pripovedovali o tem.
Župančič je bil visok, suh, ekstravaganten, z brado. Po upokojitvi je odpotoval v Amazonijo proučevat ptiče. Tam je spoznal neko Brazilko, Indijanko. Ko se je vrnil v Ljubljano, se je z njo z roko v roki sprehajal po Prešernovi, pa je bila kakšnih petdeset let mlajša od njega. Nekoč po osamosvojitvi Slovenije sva se srečala; mislim, da sem takrat v Cankarjev dom pripeljal kneza iz Lihtenštajna. Ni se hotel spomniti, kako me je mučil. V zadnjih letih njegovega življenja sva se dobro razumela. Bil je kapaciteta na področju medicine pa tudi sicer izjemno inteligenten človek.
Mesec dni po tisti avdienci sem šel k njemu ponovno na izpit. Okrogla predavalnica v stari bolnici je bila nabito polna, nekateri so celo stali pred njo. Vse je zanimalo, kaj se bo zgodilo. Izpit sem napravil. Bil je fer in me ni vrgel. Vprašal me je o nekih poskusih, ki jih je Pavlov delal na psih, pa čeprav to ni bila učna snov. To so bile stvari, ki so me zanimale, ker sem imel pse in sem o njih študiral zase, zelo sem se zanimal za poskuse na psih. Opravljen izpit pri Župančiču je zame pomenil veliko zmago. Pridobil pa sem si tudi ugled na fakulteti.

Takrat smo morali študenti medicine znati tudi izdreti zob, kar se mi zdi prav. Velikokrat sem zaradi vseh svojih opravkov zamujal na vaje. Tako spet neki dan zamudim, čisto po tihem odprem vrata in zagledam v prostoru štiri moje kolege, ob zdravniškem stolu pa profesorja in njegovega asistenta, ki se sklanjata nad neko žensko. Izkoristil sem ta položaj, hitro vstopil in se postavil ob Guzelja.
»Kaj se pa dogaja?« sem ga vprašal.
»Zob sem ji izdrl,« je rekel, medtem ko sta se profesor in njegov pomočnik trudila, da bi jo spravila k sebi.
Pri kirurgiji smo študentje medicine na vaje hodili k znanemu kirurgu Božidarju Lavriču. Bil je odličen zdravnik, delal je že na jugoslovanskem dvoru, takoj po vojni pa je na Brdu operiral Tita. Z mojim očetom sta bila zelo dobra znanca, kljub temu pa sem z njim doživel dva konflikta.
Nekoč, ko se je še smelo peljati z avtomobilom po Cankarjevi ulici, sem stal na vogalu Beethovnove in Cankarjeve; tedaj je po Cankarjevi divje pripeljal nek avtomobil in izsilil prednost, ko je zavil na Beethovnovo. Skoraj bi prišlo do karambola.
»Preklet' vosu!« sem zavpil.
A za volanom je bil profesor Lavrič!
Tudi na njegove vaje sem zaradi svojih poslov zmeraj zamujal. Tako sem nekoč prihitel na Lavričevo operacijo, ko je ta že potekala. Za hrbtom inštrumentarke sem se poskušal neopaženo pridružiti skupini kolegov, ki je opazovala postopek, a sem z zdravniškim plaščem zadel ob mizo z inštrumenti. To je z enim očesom opazil doktor Lavrič, zravnal se je in vame vrgel skalpel. Na mojo srečo me je zgrešil.
Na patologiji smo morali pred izpitom opraviti sekcijo, kot smo takrat rekli, oziroma obdukcijo, kot bi se reklo danes. Z Guzeljem sva štirinajst dni vsak dan čakala pred mrtvašnico bolnišnice na najino truplo, ki ga ni in ni hotelo biti. Nihče ni umrl. Ko sva tako kdo ve kateri dan že stala tam, je prišel mimo docent Kresnik in rekel:
»Saj vama pa sploh ni treba doštudirati. Zaposlili vaju bomo, pa ne bo nihče umrl.«
Z Guzeljem sva si veliko privoščila. Tudi to je vplivalo na podaljšanje mojega študija, čeprav ne odločilno. Njegov stric je bil znan kirurg, ki je živel sam in je imel lovskega psa. In ker je bil po cele dneve v službi in na dežurstvih, sva šla midva s tem psom na Pšato na lov. In potem je stric govoril svojim prijateljem med kartanjem: Madona, ne vem, kaj je to,« je govoril, »ne bom več mogel biti toliko v službi. Ta moj pes je tako žalosten, ker mene ni.«
Ni bil žalosten, le utrujen, ker sva ga gonila po gozdu, da je, ko se je vrnil domov, samo še ležal.

Božo in Sašo spredaj (s temnimi očali) v 5. letniku, pust 1960Božo, bodoči zdravnik, v 5. letniku študija

Na univerzi je bil v tistih časih tudi predmet predvojaška vzgoja. Bila je stroga in opraviti si moral izpit. Brez tega nisi mogel iz prvega v drugi letnik. Nekatere izpite si si lahko pustil za kasneje, na primer že omenjeno patofiziologijo, ne pa izpita iz predvojaške vzgoje – to je bil eden od pogojev za napredovanje v drugi letnik. Pri tem smo se učili tudi stvari, ki so se vezale na medicino, na primer reševanje. Predavatelj se je pisal Tivadar in je bil vojaški zdravnik. Z Guzeljem sva v predavalnici, kjer nas je bilo okoli sto, vedno sedela čisto v ozadju, v nekakšnem amfiteatru.
Tisti dan sva se nameravala po predavanju odpeljati na Cerkniško jezero lovit ščuke. A je Tivadar, ki je imel naslednji teden neke obveznosti, svoje predavanje podaljšal za eno uro.
»Greva na ribe, greva na ribe,« me je suval s komolcem Guzelj.
»Daj mir, no,« sem mu zašepetal nazaj.
Če v predavalnici ni bilo tišine, je Tivadar znorel.
Nekaj časa je Guzelj res dal mir. Medtem je narisal ščuko; znal je odlično risati. Narisal je krasno ščuko, ki gre za blestivko, in mi sliko pomolil pod nos. Zdelo se mi je tako smešno, da nisem zdržal.
»Vidva! Ven! Takoj ven!« je ponorel Tivadar.
Zato nisva smela na izpit. Šele ko je posredoval dr. Del Cott, ki je bil njegov kolega, vojaški zdravnik in major, in katerega sina sem inštruiral za maturitetni izpit, sva lahko šla.

V vojsko sem šel že kar star, saj sem študij podaljševal. Upal sem, da bom uspel nekako urediti, da mi ne bo treba iti. A kakšne zamisli, kako bi to napravil, nisem imel. Vavken mi je poskušal pomagati, ampak ni šlo.
»Ti kar pojdi,« je naposled rekel, »si bom medtem nekaj izmislil, na­ pravil se boš bolnega in boš lahko šel ven. Bomo že uredili.«

Zanašal sem se na to, prijavil sem se in poslali so me v majhno vojašnico, pravzaprav v kamp poleg Zagreba. Tam je bil en pretirano zahteven čato oziroma podčastnik. Imeli smo majhno kopalnico, v bistvu hodnik, predeljen tako, da je bilo na vsaki steni dolgo korito, podobno kot za napajanje krav. Nad vsakim je bilo deset pip. Zjutraj je zavpil:
»Uzbuna!«
Morali smo steči v kopalnico, se postaviti k svoji pipi in se hitro umiti. Vse je moralo teči do minute natančno. Če je samo ena kaplja vode poškropila zid, je sledilo kazensko beljenje. V tisti naglici je bilo skoraj nemogoče, da bi zid ostal čisto suh, pa čeprav smo se res trudili. Če si se upiral in ugovarjal, si moral v bunker. Enkrat na dan si dobil hrano – samo liste pese. Seveda sem bil med tistimi, ki so morali v bunker.
»Zakaj uničujete zid?« je vpil čato in zahteval, da ga pobelim.
»Ne bom,« sem rekel.
Iz kopalnice so me poslali naravnost v pripor, v bunker. In to trikrat v treh tednih. Po tretjem obisku bunkerja me je poklical komandant vojašnice. Vprašal me je po imenu, povedal sem, da sem absolvent medicine in da se ukvarjam z ribami in ribolovom, da sem državni prvak ...
»Si kdaj lovil v Bosni?« Povedal sem, da na reki Vrbas.
»Zakaj se pa upiraš?« je vprašal.
Povedal sem mu za kazensko beljenje zidu. Poslušal je in rekel:
»Ampak vseeno moraš ubogati.«
»Veste, saj bi rad,« sem rekel. »Ampak izračunal sem, da bodo stene, če jih bomo morali zaradi vsake kapljice vode beliti, sčasoma prišle skupaj. Vsak nanos nekaj prinese. Kopalnice ne bo več.« Take sem mu tvezil in dodal: »To se mi ne zdi logično, zato sem se uprl.«
»Saj imaš prav,« je rekel strogo, »Ampak v vojski ni logike. V vojski je treba poslušati!«
S tem je bil najin pogovor končan.
Čez nekaj dni se je pred našo barako ustavil komandantov terenec, v njem pa on in njegov šofer. Ta me je posadil ob komandanta in smo se odpeljali v Bosno na ribolov. Kmalu potem je šel čato kazensko službovat nekam na balkansko mejo, jaz pa domov. Malo pred odhodom k vojakom sem namreč v Polju pri očetu padel z balkona in utrpel pretres možganov. Diagnoza se je sprva celo glasila: zlom lobanjskega dna. Spodrsnilo mi je in nekaj dni sem bil v bolnišnici. To poškodbo je Muma izkoristil in me kot nesposobnega spravil iz vojske.

Študirati sem začel leta 1954, diplomiral pa leta 1979, petindvajset let po vpisu na medicino. Ko sem bolj v poznih letih svojega študija obiskal svoje kolege na fakulteti, je specializacijo iz kirurgije delal že Lojze Pleskovič, svak Mete Zorčeve. Na hodniku sem naletel na Mumo, ki je bil vodja travmatologije in se je prav takrat pogovarjal s Pleskovičem, in ta ga je, ko me je videl prihajati, vprašal:
»Kateri profesor pa je to?«
Absolviral sem sicer skoraj v rednem roku, le vseh izpitov nisem opravil. Kot absolvent sem moral razmisliti, kaj zdaj? Možnosti za preživet je sem imel v izobilju, lotil sem se projektov, kot je bila tovarna Dipestr, ki me je polno zaposlila, ampak niti to ni bil glavni razlog za odlaganje študija. Glavni je bil ta, da v medicini nisem videl nobene prave priložnosti. Tudi če bi doštudiral, s priimkom Dimnik v tistem sistemu kot zdravnik ne bi mogel ničesar doseči. Če bi obstajale zasebne prakse, bi gotovo diplomiral kmalu po obisku zadnjih predavanj. Ker jih pa ni bilo, se v sistemu, ki je vse nadziral, nisem videl. Do tujine, ki mi je pravzaprav omogočila življenje, pa sem čutil velik odpor. Zaljubljen sem bil v Slovenijo in kljub temu, da so me vabili na vse konce, od Švice, do Velike Britanije in ZDA, se nikakor ne bi mogel odločiti za selitev. Ta odpor se, vsaj do ZDA, še danes ni zmanjšal, še danes se mi zdi ameriška družba preveč materialistična. Od misli na selitev in novo življenje v tujini me je odvračala tudi nostrifikacija diplome, ki bi jo moral povsod opraviti, in ki tudi ni preprosta. A kljub temu, da nisem bil življenjsko odvisen od razpleta svojega študija, mi pri odločitvi ni bilo lahko. Ob vsem tem sem vendarle čutil pripadnost medicini, ki me še do danes ni zapustila. Še danes se mi včasih zazdi, da na kakšnem področju vem več kot kak povprečen zdravnik, in mi je zaradi tega po svoje žal, da se je tako obrnilo. Sem namreč rojen dohtar, rojen medicinec.

Strokovni izpit

Tudi zaradi tega sem po mnogih letih, in ko mi je bilo že dolgo jasno, da ne bom zdravnik, študij pripeljal do konca, do diplome. Prepričan sem, da devetindevetdeset odstotkov ljudi v mojem položaju ne bi končalo študija, jaz pa sem ga, in to z zelo dobrimi ocenami. Strokovni izpit sem napravil s prav dobrim uspehom. Ni šlo samo za trmo, čeprav sem tak, da nobene stvari ne pustim nedokončane, vsako stvar hočem zmeraj izpeljati do konca. Nisem hotel ostati faliran študent. Kasneje, v osemdesetih, ko sem že imel denar, sem celo razmišljal, da bi se priključil kakšni zdravstveni misiji. Franc Sodja me je nagovarjal k temu. On je šel – bil je na Kitajskem, v Kanadi, v Južni Ameriki – jaz pa ne.

Vse znanje pa vendarle v teh letih ni izpuhtelo. Nekoč sem bil na ribolovu na Aljaski, kjer nas je kakih deset spalo v sobi, na posteljah v nadstropjih, se pravi na pogradih. Takrat sem tja povabil prijatelja in poslovnega partnerja Branka Tomažića iz Zagreba, poslovneža, ki je delal v istem sektorju kot mi, na medicini. V tej ribiški ekipi je bil tudi svetovno znani abdominalni kirurg Toni Waleski iz Frankfurta. Tomažič je ležal pod menoj na pogradu in ob kakšnih treh zjutraj je začel stokati.
»Boli, boli, boli ….!« je trpel.
Pregledal sem ga in ugotovil, da gre za nekaj v trebuhu, pa sem poklical Tonija. Še on ga je pogledal in je rekel:
»Slepič. Akutno vnetje, takoj operacija.«
»Kako boš pa operiral?« sem rekel. »Kje?«
»Operacija!«
»Vilice in nože imam tukaj, drugega pa ne. Nekaj drugega si boš moral izmisliti.«
Vztrajno je ponavljal, da ga lahko reši samo operacija.
Odšel sem iz barake in do skrinje z zamrznjenimi lososi. Pobral sem enega, ga odnesel do obolelega in mu ga položil na trebuh. Zjutraj je bil pacient zdrav. Imel sem srečo. Hlajenje velja za prvo pomoč pri vnetju slepiča, tega je pa v celoti pozdravilo. Dr. Waleskega zaradi tega še danes zafrkavajo.

S slepičem je povezan tudi moj strokovni izpit. Zanj smo morali takrat študentje opraviti neko delo, kakršnokoli. Izbral sem operacijo slepiča pri dr. Tinetu Velikonji v bolnišnici dr. Petra Držaja v Ljubljani. Na mizi je ležala debela ženska, kakšnih sto dvajset kilogramov je imela, z akutnim vnetjem slepiča.
»Boš prerezal, jaz pa ti bom asistiral,« je rekel Tine.
Bila sva prijatelja, hodila sva na isto srednjo šolo, ampak on je gimnazijo končal pred mano.
Prerezal sem, ampak slepiča ni bilo nikjer videti. Pacientka je bila strašno debela, poleg tega pa je imela redkost, t. i. retrocekalni slepič, skrit povsem zadaj za črevesje. Previdno sem brskal, ampak ga nisem in nisem mogel najti.
»Tine,« sem rekel, »jaz slepiča ne vidim.«
»Kako ne?!« je rekel. »Sestra, dajte pručko.«
Dr. Velikonja je bil bolj majhen, ženska na operacijski mizi pa obilna in je moral stopiti na pručko, da je lahko videl.
Začel je kopati po črevih. Jezus, kaj bo iz tega, sem razmišljal sam pri sebi. Končno je našel slepič čisto zadaj ob hrbtenici, in potem smo ga operirali in žensko zašili.
Mislil sem, da ne bo preživela. Še en teden sem jo vsak dan hodil gledat v bolnišnico. Pa je in to je bila moja edina operacija.
Med študijem sem nameraval specializirati kaj v zvezi aparati, videl sem se v delu z aparaturami – z rentgenom ali z ultrazvokom, zanimale so me preiskave v medicini, diagnostika. Proti koncu pa nisem imel več nobenih posebnih načrtov, ker sem misel na medicinsko kariero opustil. Takrat sem že vedel, da ne bom zdravnik. Začel sem razmišljati, da bi se, glede na to, iz kakšne družine izhajam, usmeril v komercialne vode. Malo ambiciozen sem pa tudi bil, in ko sem študij končal, sem imel pri nas eno, v Švici pa tri podjetja.

<< nazaj | naprej >>

KAZALO KNJIGE