Rada Roterja sem prvič srečal, ko sem bil v zaporu v Mariboru, ampak ga sprva, kot se reče, sploh nisem registriral. Tja je prišel po nekih drugih opravkih, ne zaradi mene. Mogoče sva spregovorila kakšno besedo, sicer pa tam nisem imel nič z njim in sem se ga ob najinem naslednjem srečanju komaj spomnil. Tako lahko rečem, da sva se spoznala v Celju na ribiškem tekmovanju, na katerem je spremljal generala Jana Lokovška, oziroma v zdravilišču Dobrni na podelitvi nagrad in na večerji.
Lokovšek je bil pokrovitelj prvenstva. Na zabavi po tekmovanju me je spraševal o sulcih v Savi. Bil je nedeljski ribič in zanimalo ga je, ali bi ga lahko peljal na kakšno dobro mesto za ribolov. Takrat še nisem imel avta, pa sva se dogovorila, da me pride iskat za Bežigrad, in sicer v kavarno Majcen, nasproti današnjega Gospodarskega razstavišča. Stanoval sem še na Jakšičevi pri teti, čisto blizu kavarne. K Majcnu sem pogosto hodil na kavo ali po cigarete, saj sem v tistem obdobju še kadil. Dostop do točilnega pulta v tej kavarni je bil zelo ozek, v prehodu pa je pogosto slonel policaj, včasih dva. Ko so me videli vstopiti, so se postavili tako, da nisem mogel mimo. Pri policiji sem bil zaradi priimka strašno slabo zapisan. Ob vsaki priložnosti so me šikanirali. Odpeljali so mi na primer ob zid prislonjeno kolo. Gotovo sem moral vsaj desetkrat ponj na policijsko postajo.

Z Lokovškem sva bila dogovorjena v nedeljo točno opoldne. Sedel sem v Majcnu poleg velikega okna, tako da sem imel razgled na prihajajoče avtomobile. V sosednjem prostoru so ravno takrat imeli policaji neko poroko, tam je bila celotna ekipa bežigrajske policijske postaje. Pripeljal je mercedes V170. Policaji so ga opazili skozi okno in seveda so dobro vedeli, čigav je.

Avto se je tako ustavil pred kavarno, šofer je izstopil in prišel pome. Pospremil me je skozi vrata kavarne, mi odprl vrata mercedesa in jih zaprl za menoj. Vsi so to videli. Prepričan sem, da bi se lahko od takrat naprej pred policijsko postajo Bežigrad podelal na tla in bi rekli:
»Ali bi se lahko, lepo prosimo, še enkrat?«

Lokovšek, ki je bil po vojaškem činu general, je bil namreč šef slovenske policije. Tako kot Udba je imela tudi policijska uprava svoje prostore v Slaviji, to je v veliki, beli stavbi nasproti Nebotičnika, na Štefanovi, tam, kjer je generalna policijska uprava še danes. Tudi Lokovšek je imel tam svojo pisarno. Kavarno Majcen sem mu predlagal samo zato, ker mi je bila najbližje, nobenega posebnega načrta nisem imel. Kasneje sem pa to znanstvo včasih izkoristil. Ko sem prišel k Majcnu po cigarete, so se policaji, ki so stali tam, v trenutku umaknili:
»Božo, vi kar, vi kar …«
Še leta in leta sem se tako zabaval.

Tisto nedeljo je Lokovšek ujel dva sulca, bil je strašno zadovoljen in seveda sem bil od takrat naprej v njegovih očeh dobro zapisan. Kasneje mi je večkrat pomagal pri različnih zadevah. Stanoval je v vili v Rožni dolini, blizu študentskega naselja, in tudi sicer je bil meščanski tip človeka. Neko popoldne me je povabil na obisk, ne spomnim se več zakaj. Prišel sem pred vilo in nad njenimi vrati zagledal obledelo jelenje rogovje. Zdelo se mi je znano.
»Kaj pa gledaš?« je vprašal Lokovšek, ki mi je prišel odpret.
»Tile rogovi se mi zdijo nekam znani.«

»Od kod pa?«
»Točno take rogove je imel v hiši moj oče.«
»Ja, čisto mogoče,« je rekel, »dobil sem jih od Narodne imovine.« Saj, zato pa si jih dal kar na dež, sem si mislil. Res so bili to rogovi, za katere je moj oče na razstavi v Berlinu leta 1936 dobil zlato medaljo. Rogovi in medalja so nekoč viseli nad vrati pred salonom v naši hiši na Golovcu, zato sem si jih kot otrok dobro zapomnil.
»Lahko ti jih takoj vrnem,« je rekel Lokovšek.
Hotel je slišati celotno zgodbo iz Berlina in njeno nadaljevanje z Göringom. V Berlinu je bil pred vojno tudi Vladimir Vauhnik, ataše Kraljevine Jugoslavije, sicer pa znan jugoslovanski obveščevalec, vohun, ki je med drugim napovedal napad Nemčije na Jugoslavijo. Ob obisku razstave se je moj oče seznanil z njim in ostala sta v stikih. Ko so očeta po vojni obsodili, jih je zanimalo tudi njegovo druženje z Vauhnikom, žal pa mi oče o tem ni povedal veliko. Tudi Lokovška je to zanimalo. Iz Narodne imovine mi je večkrat prinesel kakšno malenkost, ki so jo zasegli moji družini, kakšno preprogo, sliko in knjige s posvetili. Nanj sem se lahko zanesel.
Narodna imovina je bila nekakšna agencija, ki je prevzela zaplenjeno
premoženje. Bilo ga je za cela skladišča in med njimi so bile tudi zelo vredne reči, kakšne drage slike in podobno. Nekaj tega, reči večje vrednosti, so si prilastili funkcionarji, nekatere reči so prodali na dražbah. Ti funkcionarji so tudi stanovali v zaplenjenih hišah, Maček, recimo, v vili Lea Bahovca, ki je imel pred vojno lekarno na današnjem Trgu revolucije. Vila, ki je danes ni več, je stala nekje med današnjo osnovno šolo Majde Vrhovnik in Cankarjevim domom. Bahovčev sin je bil moj sošolec v tistem obdobju takoj po prihodu iz Beograda, tako da sem njihovo vilo poznal. Krasna vila je bila!

Z Lokovškom sva šla na ribolov še dvakrat, in sicer na lipane, ne na sulca, in medtem ko sva midva lovila, je Rado nabiral gobe. Je pa pomagal pri ribičiji in tudi ribe je znal očistiti. Tako sva se spoznala, pa čeprav je seveda vedel vse o meni in se je zato mnogim iz njegove družbe zdelo čudno, da se toliko druži z menoj. Nekoč, ko je bil Rado vodja vseh slovenskih delegatov v zvezni skupščini in so se z letalom vračali iz Beograda, ga je Dolanc vprašal:
»Ali gremo še na večerjo?«
Rado je odklonil, češ da ne more.
»Ali si zmenjen z onim Karađorđevićem?«
Njegov brat Zdenko je bil v partizanih, Rado pa je bil za to še premlad. Ko se je vojna končala, je moral biti star šestnajst let in je bil torej nekaj starejši od mene.
Rado je bil izredno pošten in večkrat sem rekel, da bi bil, če bi bili vsi komunisti taki kot on, jaz prvi v partiji. Med drugim mi je pripovedoval, kako je kot mlad udbovec – v to organizacijo ga je pri šestnajstih potegnil njegov starejši brat Zdenko – sodeloval pri eni od preiskav. Nekje na Primorskem so premetali stanovanje nekega osumljenca in pri njem našli poln jerbas cekinov. Pa sem ga vprašal, kakšni so bili ti cekini.
»Ne vem.«
»So bili od Marije Terezije ali napoleondorji … Kateri?«
»Ne vem.«
»Kako da ne veš?«
Če so naleteli na poln jerbas cekinov, so menda iz njega vzeli zase vsaj prgišče, sem razmišljal in rekel:
»Menda si vendar zase vzel kakšnega?«
»Kako?« se je iskreno začudil. »Saj niso bili moji. Odnesel sem jih na poverjeništvo.«
Češ, kako lahko to sploh vprašaš! Tak je dejansko bil. Ko poslušam zgodbe današnjih oblastnikov, se bojim, da niti en cekin ne bi dospel do poverjeništva.
Drugič sva se z Radom peljala na Krko, pa sem ga vprašal.
»Koliko ljudi bi po tvojem podprlo partijo, če bi bile pri nas prave, svobodne volitve?«
»Najmanj osemdeset odstotkov,« mi je odgovoril.
»Daj no,« sem rekel. »Če bi dobili osemdeset odstotkov, potem bi jih zanesljivo organizirali.« »To pa ne gre. Jugoslavija je premajhna,« je rekel Rado. »Za majhne države je demokracija predraga.«
Danes sem o tem tudi sam prepričan.

Partiji je ostal zvest do svoje smrti. Kakšnih trideset let kasneje, že po osamosvojitvi, sva se po naključju srečala pred parlamentom. Pred tem se nisva kaj dosti videvala, ker sem bil v tujini. Bil je ves bled, mislil sem, da je morda prebolel infarkt.
»Rado, kaj je s teboj?«
»O, ti prekleta kurba. O, ti prekleta kurba!« je ponavljal.
Potem je le povedal, da je malo prej srečal svojega kolega iz jugoslovanskih časov, ki je bil, tako kot on, poslanec v parlamentu v Beogradu.
Ta ga je vprašal:
»Kaj pa delaš, Rado?«
Rado mu je povedal, da je upokojenec. Vsi so ga poznali kot deloholika in Radov znanec je prišel na misel, da bi ga morda lahko kako zaposlil v slovenskem parlamentu, kjer je bil zdaj član ene od novoustanovljenih desnih strank, celo vodja njene poslanske skupine.
»Ali bi nam prišel malo pomagat, kar tako, honorarno? Tile naši ne znajo niti na tipke pritiskati.«
»Bi,« je rekel Rado.
»Samo legitimacijo moraš deponirati.«
»Kakšno legitimacijo?« ga je Rado čudno pogledal.
»Saj veš, partijsko.«
»Si moreš misliti, kaj mi je rekel, prekleta kurba!« je bil Rado ob tistem najinem srečanju pred parlamentom strašno prizadet. Bil je čisto bled, šokiran.

Podobno zgodbo – podobno v smislu, da se največje skrajnosti kdaj staknejo – sem izkusil, ko sem se leta 1968 po dolgem času srečal s kolegom Andrejem Kitkom, s katerim sva skupaj študirala. Vprašal sem ga, kako mu kaj gre.

»V redu. Ampak ne morem napredovati, ker nisem v partiji. Saj me silijo, ampak nočem.«
»Ja, potem pa pojdi v partijo,« sem rekel.
»Kako lahko ti to rečeš?« me je čudno pogledal. »Saj veš, kako razmišljam.«
»Vpiši se. Dobro je, da imamo notri kakšne take, kot si ti.«
»Misliš?«
»Seveda. Zakaj bi si zafrknil kariero, če ni treba?«
»Ja, prav, no. Če ti tako praviš …« In je šel v partijo.
Precej let, desetletij kasneje in kmalu po tistem, ko sem pred parlamentom po dolgem času srečal presunjenega Rada, sem se odpeljal na vikend v sv. Ivanu pri Umagu. Tam ima svojo počitniško hišo tudi Andrej Kitek. Ko sem ga obiskal, je kopal jarek.
»Andrej, greva na večerjo?« sem ga vprašal.
»Hm, ne vem, če bom tole končal do večera,« je rekel.
»Najemi delavca. Saj imaš denar, otroci so preskrbljeni.«
Pa je začel tarnati, kako nima denarja. Našteval je različne stroške, ki jih ima. Med drugim tudi članarino.
»Kakšno članarino?« sem vprašal.
»Partijsko.«
»Kakšno partijsko članarino?
»Partijsko članarino. Saj veš, da sem v partiji. Ti si me noter spravil!«
»Pa ti si res blesav! Zakaj se pa ne izpišeš?« Pogledal me je, kot da bi padel z lune.
»Ne morem biti taka rit!«

Nekoč sem na Bahamih v neki družbi pripovedoval to zgodbo. Med poslušalci je bil tudi znani filmski igralec Robert Redford.
»Iz tega bi lahko napravil film,« je rekel.

Božo, Andrej Kitek in grof Angus v St. Moritzu
S temi svojimi znanstvi sem nato dolga leta ves svoj prosti čas usmeril v očetovo rehabilitacijo, kar bi moralo biti preprosto, ker je bil dejansko brez vsake krivde, brez objektivne in brez moralne. Ko bi mu vsaj očitali, da je bil simpatizer okupatorja, pa to absolutno ni bil, prej partizanov. Seveda ni bilo preprosto. Nenehno sem iskal rešitev, iskal zveze, ki bi mi lahko pomagale. Sklepal sem, da je to najboljši pristop, drugih vzvodov za dosego svojega cilja nisem imel. Imel sem samo Rada Roterja, s katerim sva postala najboljša prijatelja.
Najprej sem poskušal priti do Zdenke Kidrič – njen mož Boris, za katerega se je pri kralju Aleksandru zavzel moj oče, je bil takrat že mrtev. O mojem očetu ni hotela nič slišati.
Do Mačka sam nisem nikoli prišel, sem pa govoril z njegovim sinom, Jadrom, s katerim sem veliko kasneje tudi smučal v St. Moritzu. Spoznal sem ga preko prijatelja iz Nemčije grofa Douglasa, ki je leta 1970 v St. Moritz povabil vse lovce iz kamniškega lovišča Kozorog. Z dvema avtobusoma so prišli za tri dni smučat v St. Moritz in se nastanili po hišah v bližnji vasici, nedaleč od mojega stanovanja. Med njimi sta bila tudi Jadro Maček in Milan Kemperle, direktor Kozoroga. Jadro je celo spal v mojem stanovanju v Celerini. Povedal sem mu zgodbo svojega očeta in ni o njej nič vedel, in jaz njemu za to, kar ga je doletelo mojega očeta, nisem mogel nič očitati. Z njo ni imel nič.
Ko so lovci odhajali domov, so se že ob sedmih zjutraj zbrali pri avtobusih. Nekdo je imel harmoniko in je začel igrati. Stanoval sem malo višje in sem vse lahko dobro slišal. Joj, to je vendar Švica, to bo pa še velik cirkus, sem pomislil. Priletela bo policija … Odprl sem okno, da bi jim zavpil, naj utihnejo. V tistem so se začela odpirati tudi druga okna po naselju. Ljudje so začeli navdušeno ploskati in vpiti hura, bravo Seveda je to tiste pri avtobusu podžgalo, dobili so veselje, igrali so vsaj še eno uro. Iz vsega skupaj je nastal pravi praznik.
Med njimi je bil tudi mlajši gozdar, star kakšnih petindvajset let. Čeprav je bilo vsaj petnajst stopinj pod ničlo, je imel na sebi samo volnen pulover s podobo divjega petelina. Ni imel ne bunde ne kape ne rokavic, a bil je prava atrakcija. Že na smučišču je imel poseben status. Ni znal smučati, a se je kar spuščal, plužil in padal. Vsi so ga imeli za ekscentričnega milijonarja.
Dve leti prej smo prav tako s pomočjo grofa Douglasa iz Švice k nam pripeljali kozoroge. Takrat sem že poznal Dolanca, ki me je prosil, ali bi lahko pomagal pri naselitvi. Želel jih je zaradi Tita. Organiziral sem, da so jih s posebnim tovornjakom iz doline Pontresina blizu St. Moritza pripeljali v Slovenijo. V Sloveniji je bilo sicer več poselitev kozorogov, a ta, ki ga je ustrelil Tito, je bil 'moj'.
Boruta Kardelja, sina Edvarda Kardelja, mi je predstavil sošolec Sašo. Bil je simpatičen človek. Vsi smo bili zelo mladi, skupaj smo gledali punce Borut mi sicer ni mogel pomagati, me je pa pripeljal do Mića Rankovića, sina Aleksandra Rankovića, ki je bil takrat izvrševalec vseh političnih funkcij. Mićo je bilo zelo prijazen, kooperativen fant, to sem lahko hitro ugotovil. V Ljubljani je študiral arhitekturo, njegova mama je bila iz Logatca. Oče ga je v Sloveniji večkrat povsem zasebno obiskal in bil pri teh obiskih zelo skromen. Kar se tega tiče, je bil pravi komunist. Mićo je imel majhno sobico v neki rdeči hiši na Poljanski cesti in oče je, ko se je oglasil v Ljubljani, vedno spal pri njem.

Miću sem kar naravnost povedal vse o svojem očetu in obljubil je, da bo pomagal. Nekoč sem ga peljal celo v Polje, kjer je moj oče kasneje stanoval. Skupaj sva hodila po plesih, iskala punce. Takrat ni bilo prav veliko možnosti in izbire, ampak nekoč sva šla celo v Zagreb z njimi, pa v Dolenjske Toplice sva jih peljala. Neko nedeljo sem mu predlagal izlet na Kraljev hrib, ki leži pred Kamniško Bistrico v bližini žičnice na Veliko Planino. Ime je dobil po kralju Aleksandru. Tam je bila na zelo lepem položaju logarjeva koča. Otroci smo v njej poleti večkrat z očetom in mamo preživeli kakšen teden. Pred vojno je bilo to kraljevo lovišče, kasneje je tu nastalo lovišče Kozorog. Tam so bili kozorogi, gamsi in druga divjad. To je bilo blizu dvorca v Kamniški Bistrici, ki ga je napravil slavni arhitekt Jože Plečnik, moj oče pa ima pri njegovi izvedbi nedvomno veliko zaslug. Z nama je šla še neka punca in oglasili smo se pri Milanu Kemperletu, zdaj direktorju lovišča, mojem prijatelju iz otroških let. Prijazno nas je sprejel in nam postregel. Pri njem smo bili kakšni dve uri, mogoče tri, potem smo se vrnili V Ljubljano.
Čez dva ali tri dni me je Mićo poklical in povedal, da se morava dobiti,
ker mi mora nekaj povedati na štiri oči. Po telefonu da ne bo šlo. Dobiti se morava, pa ne v mestu. Tako sva se sestala ob Savi, pri kopališču Ježica. Bila je jesen, ni bil čas za kopanje.
»Poklicali so me na Slavijo,« je rekel.
Takrat je bilo dovolj, če si izgovoril besedo Slavija, vsi so vedeli, za kaj gre. V Slaviji je imela sedež Udba. Povedali so mu, kdo sem jaz, da sem sin zapornika Cirila Dimnika. Kar je seveda že vedel. In dodali, da se ne sme družiti z mano.
»Zasledovali naju bodo,« je rekel. »Če mi boš hotel kaj sporočiti, mi pusti sporočilo v nabiralniku, da se dobiva na kakšnem konspirativnem mestu.«
Dva tedna kasneje so ga odvlekli v Beograd, nobenih kontaktov nisem imel več z njim. To je bila zahvala od Milana, ki mu je moj oče, ko je postavil njegovega očeta za logarja, omogočil lepo življenje!
In ko smo že pri logarski hiši v Kamniški Bistrici, naj povem naslednjo zanimivost. V osemdesetih smo v stavbi, kjer je kralj Aleksander rekel mojemu očetu: »Tale Slovenija pa ni za Jugoslavijo,« praznovali novo leto čudna druščina: Miha Marinko, Stane Dolanc in jaz. Marinko, ki se ga je precej nalezel, se je takrat vrtel okrog moje Drage in rinil vanjo.

Hiša na Golovcu

V letih po drugi svetovni vojni so v naši hiši na Golovcu stanovali razni visoki funkcionarji: general Jože Borštnar, Marijan Dermastja, kasnejši ljubljanski župan, pa konec petdesetih Milan Apih ­Jure, kasnejši sodnik jugoslovanskega ustavnega sodišča, avtor znamenite Bilečanke. Potem pa mi je nekega dne Rado sporočil:
»Vašo hišo bodo prodali. Narodna imovina jo bo prodala.«
V hiši smo v starih časih resda imeli kar precej težav z dovodom vode na hrib; uporabljali smo črpalko in menda naj bi bile te težave razlog za prodajo.
Takrat me je nekaj prijelo. Ne znam razložiti in tudi takrat nisem znal. Odkar so nas vrgli iz hiše na Golovcu, nisem nikoli hodil tja, izogibal sem se hiši, stiskalo me je pri srcu, če sem samo pomislil nanjo. Po Streliški ulici nisem hodil, da je ne bi zagledal, v Gruberjevem kanalu prav zato nisem več rad lovil. Potem pa me je nenadoma zagrabilo in neko popoldne sem šel tja, brez kakršnegakoli načrta. Na podestu pred hišo je stal Apih z rokami v žepu. Vrata ograje so bila odprta in jaz sem kar stopil do njega.

Predstavil sem se, povedal, da sem sin Cirila Dimnika.
»Povedali so mi, da vam ponujajo hišo v odkup.«
Zdelo se mi je, da bo hiša, če jo kdo kupi, izgubljena. Kar se je kasneje potrdilo.
»Ne kupite je,« sem rekel. »Če jo boste kupili, boste prekleti vi in vaša družina.«
Obrnil sem se in šel. Res je ni kupil. Kasneje, ko je imel vikend pri Svetem Ivanu blizu mene, sem mu veliko pomagal, in ko je postal ustavni sodnik, mi je uslugo vrnil. O tem sva se veliko pogovarjala, pravzaprav je on ohranil našo hišo. Če bi jo takrat prodali, bi morda dobili odškodnino, hiše nazaj pa nikoli več.

Staneta Dolanca mi je predstavil Rado. Sprva sem se z njim družil zato, da bi mi pomagal pri očetovi rehabilitaciji, kasneje sva postala pa osebna prijatelja. Dolanca sem, v nasprotju z mnogimi, zelo cenil. Če nič drugega je bil strašno pošten. Na svojem položaju je imel ogromno priložnosti, da bi se okoristil, pa njegovo finančno stanje ni kazalo, da bi se. Nikoli ni hotel niti slišati za kakšno protiuslugo. Nekoč sem potreboval povezavo do direktorja Genexa, s katerim sem hotel napraviti neki posel. Obrnil sem se na Dolanca, ki je zavrtel telefon in poskrbel za stik. In ker sem vedel, da Dolanc kupuje avto za sina, sem mu še rekel:
»Če bo ta posel uspel, ti bom dal nekaj od svojega.«
»Veš kaj,« je rekel, »potem pa ne bom nič zrihtal.«
Načelen je bil. Kasneje si je sicer od mene izposodil denar za sina, ampak ga je tudi vrnil. Če bi bil tak, kot si ga mnogi danes predstavljajo, bi se lahko izselil v Ameriko in si tam privoščil, kar bi hotel. Samo malo bi moral izkoristiti svoj položaj, pa ga ni. Umrl je tako rekoč v revščini. Tudi hči Tatjana, ki je postala zelo dobra odvetnica, in sin Igor nista po njem nič podedovala. Človek na takem položaju, kot je bil Dolanc, bi si v katerikoli državi nagrabil toliko bogastva, da nihče od njegovih ne bi nikoli okusil finančne stiske.
Bil pa je oblastiželjen, to pa. Ob nekem Titovem obisku Slovenije je peljal njega in Jovanko na polhe, na polhovo noč. Tam ju je vso noč zabaval in naslednji dan napredoval. Ko mi je pripovedoval, kako jima je pripovedoval vice in kako je z njimi povsem osvojil Jovanko, sem Radu rekel:
»On bo šel v Beograd.«
Vedel sem, kako zna pritegniti. Ko je kasneje res prevzel položaj drugega človeka v partiji, sem še bolj pritisnil nanj, da se potegne za primer mojega očeta. Sem mu ga že prej omenil, pa je rekel:
»Ja, to bo težko, za tem stoji ta in ta, pa Maček … Preko njega bo težko.« Ko je pa postal sekretar izvršnega biroja KP, kar je bila najvišja in najbolj operativna funkcija med jugoslovanskimi komunisti – Titu marsikaj ni bilo treba vedeti oziroma ni vedel, Dolanc pa je – mi je pa sam od sebe
rekel:
»Zdaj sem pa jaz s ta Starim govoril,« je rekel »on ni za to, da se primer ponovno odpre, je pa za pomilostitev v tistem delu, ki govori o zaplembi premoženja.«
Dolanc je Titu pripovedoval o meni, mu povedal, da sem ribič in da skrbim za dobro ime Jugoslavije v tujini. To je bilo kmalu po tistem, ko bi morala na Bled priti skupina švicarskih turistov, pravih turistov, je Dolanc razlagal Titu, takih s politično močjo. Povedal mu je, da je moj oče tisti, ki ga je on sam izpustil iz zapora, za kar naj bi mu bili zelo hvaležni.
»Aha, to je tista gospa iz Ljubljane!« se je spomnil Tito. »Naj napiše prošnjo in ga bomo 29. novembra pomilostili.«
»Foter naj hitro napiše prošnjo za pomilostitev, da zadostimo formalnostim,« mi je prenesel Dolanc, »sicer je pa ta že odobrena.«
To bi pomenilo, da bi očetu vrnili vse zaplenjeno premoženje. Saj ni imel kdo ve kaj. Moj oče ni bil bogat. Imeli smo dovolj, a daleč od tega, da bi bili bogati. Takrat je že stanoval v Devici Mariji v Polju, današnjem Polju pri Ljubljani, v hiši svojega očeta. Vedel je, da se že ves čas borim za njegovo rehabilitacijo, in mi je rekel:
»Če jo boš dosegel, pa ti stanuj v hiši na Golovcu. Marku boš nekaj dal za to, pa ti imej hišo.«
Seveda sem se strinjal in sem takoj, ko mi je Dolanc povedal za pomilostitev, odhitel k očetu v Polje in mu na mizo pomolil že pripravljeno prošnjo, naj jo podpiše. Prebral jo je in rekel:
»Ah, ne, tega pa jaz ne bom podpisal.«
»Zakaj pa ne?«
»Barabe so mi jo vzele, barabe naj mi jo še vrnejo!«
Najprej sem mislil, da me zafrkava. Do polnoči sem se trudil pri njem v Polju in ga prepričeval.
»Ne, ne …«
Zmeraj bolj trmast je postajal, tudi sicer je bil tak, kar sem podedoval še jaz, in končno sem videl, da nima smisla.
»Ne vem, kaj na naredim,« sem rekel naslednji dan Dolancu, »ne podpiše.«
Povedal sem mu enako, kot tukaj piše, a noče podpisati, češ barabe, ki so mu vzele hišo, naj mu jo še vrnejo.
»Ah, pusti,« je rekel, »saj je vseeno. Ti ga podpiši, pa ne govori o tem.« Dejansko sem ga že podpisal, podpis pa prekopiral z nekega dekreta,
ki ga je on izdal. Vsaj približno sem ga posnel, ker je imel oče zahteven podpis. Potem sem se spomnil neke zgodbe, ki gre takole:
Ko je bil moj oče na najvišjem položaju, ko bi kot osebni kraljev prijatelj lahko marsikaj uredil, se je pri njem oglasil Karel Čeč, mož moje tete, ki je bil eden najbogatejši Slovencev. Njegova je bila tiskarna Ljudska pravica, njegova je bila tovarna Saturnus pa še marsikaj. Prišel je v Beograd in rekel očetu:
»Ciril, torej, torej, veš kaj,« hitro in raztrgano je govoril, »dober posel bomo naredili. Veš kaj, veš kaj, obveznice, obveznice …«
Država je takrat izdala obveznice, ki so jih pokupili kmetje in so bile ob izdaji vredne sto dinarjev, ko se je Čeč oglasil v Beogradu pa le še nekaj dinarjev. Prišel je do ideje, da bi s svojimi agenti pokupil te obveznice, mojemu očetu pa predlagal, da bi s svojimi zvezami na dvoru dosegel, da bi država te predčasno poplačala. Za sto dinarjev seveda. Oče mu je to obljubil, Čeč mu je pa še navrgel.
»No, saj tebi bomo pa že kakšno zemljo zrihtali za hišo.«
Potem je moj oče začel razmišljati o tem, vso noč ni spal in ko je napočilo jutro, se mu ponudba ni zdela poštena do kmetov, ki bi izgubili ogromno denarja, zato je Čeču, svaku, svojo podporo odrekel. In ta Čeč mi je kasneje zmeraj, ko smo se igrali v parku vile, v kateri je zdaj hrvaška rezidenca, očital:
»Zaradi tvojega očeta sem toliko denarja izgubil!«
Te zgodbe sem se spomnil, ko sem ponaredil podpis mojega očeta.
»Kaj bo pa oče rekel, če bo za to izvedel?« sem pomislil in prošnje nisem oddal.
Kasneje pri očetu nisem več poskušal. Ne bi mi uspelo. Bil je preveč trmast in tista prošnja je bila zanj preveč ponižujoča. Na Rakovnik in na tisti konec ni več hotel hoditi in je bil pri tem strikten, mnogo bolj kot jaz. Nekoč sem ga nagovarjal, da bi šel z menoj na Gruberjev kanal, ker si je ribiška družina Vevče, v kateri je bil dejaven moj brat, zaželela inventarizacije tega dela reke, pa ni hotel.
»Ne, ne, ne! Ne maram!« je rekel. »Od Novaka naprej ne bom napravil niti koraka.«
Novak je bila gostilna v Štepanji vasi ob Gruberjevem kanalu.
Ko sem spoznal Dolanca, je bil še direktor politične šole za Bežigradom, iz katere je nastala kasnejša Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, današnja Fakulteta za družbene vede. Tam je tudi stanoval. Kot rečeno sem se z njim sprva družil samo za to, da bi opral očetovo čast, sva se pa zelo hitro zbližala, ker sva oba oboževala lov. Bil je lovec s srcem, ni bil tak, kot so bili mnogi, ki sem jim sam pravil strelci. Predvsem pa je bil izredno duhovit človek. Ko je bil še v Slaviji, se pravi pri Udbi, je nekoč v dvigalo nabil oglas:
Polda skočil sto petdeset metrov!

Kar tako. Takrat je bil rekord skakalnice v Planici kakšnih sto dvajset metrov. Takoj je šla depeša v Beograd, tak silen preplah je napravil, da so ga skoraj vrgli iz službe.
S kolegom Silvom Gorencem sta si v službi privoščila nekega revčka, ki je hotel v diplomacijo, pa je bil žal malo omejen.
»Veš kaj,« mu je rekel Dolanc, »ti bomo uredili, da boš šel v varnostno službo na veleposlaništvo na Kitajskem. Ampak se boš moral naučiti nekaj jezika, če ne, ne bo šlo, ne boš šel. Ti bova midva pomagala pri prvih korakih. Bomo začeli s štetjem do deset.«
In sta ga učila, da je mi ena, dva je tako kot pri nas dva, tri je te, štiri je oba in tako naprej, pa je revež na ves glas štel po kitajsko do deset.
»Mi­dva­te­oba­dva­za­je­ba­va­va.«
Seveda je tudi to prišlo na dan in so Dolanca spet disciplinsko preganjali.
Ko je bila moja hči Diana stara tri ali štiri leta, smo šli na počitnice na Korčulo. Najprej smo čoln odvlekli z avtomobilom do Ploč, ga tam porinili v morje in potem s tisto majhno ropotuljico odpluli vzdolž Pelješca in skozi Korčulanski kanal do Prižbe, od koder je bila Dolančeva žena. V ta čoln smo šli: brat, njegova punca, moja Draga, Diana, jaz, pa še eden je bil, ki se ga zdaj ne spomnim. Skoraj smo se potopili, ko je še zadnji stopil v čoln. Bili smo dogovorjeni, ker takrat ni bilo na voljo nobenih kart, mobilnih telefonov pa sploh ne, da zvečer na obali zakurijo kres, da bomo videli, kje moramo pristati, kje je ta Prižba. Kar po občutku smo pluli tja. Ob enajstih zvečer smo prispeli. Prespali smo pri nunah, ker je bila sestra Dolančeve žene redovnica, druga sestra je pa bila celo glavna redovnica v Rimu. Naslednji dan je sledilo smučanje na vodi. Tam je bil tudi prijatelj Dolančevega sina Igorja, ki je zelo rad govoril in poučeval ljudi okrog sebe, tudi če o tistem ni imel pojma. Midva z bratom sva jih učila smučati – moj brat je s čolnom vlekel Igorja in mu razlagal, Dolanc, prijatelj njegovega sina in jaz pa smo stali na obali in gledali.
»Vidiš,« se nenadoma obrne Dolanc proti prijatelju svojega sina, »vidiš, kako ne zna ropopirat. Saj drugače mu še kar gre, ampak zaropopirat pa ne zna.«

Jaz sem molčal, in ko je prišel Igor na obalo, se je ta prijatelj oglasil:
»Igor, zaropopirat moraš, zaropopirat!« A zaropopirat seveda ne pomeni nič.
Zelo rad je igral tarok in velikokrat smo se dobili pri njem in vrgli karte. Ob neki taki priložnosti smo igrali on, general Pehaček in jaz. Meni je uspel pagat ultimo. Dolanc je navalil na Pehačka:
»Porkamadona, pa zakaj nisi napravil tega …«
Pa onega in ne vem česa še … Nazadnje je Pehaček vzrojil:
»Ja, kurc, kaj misliš, da moramo vsi s tvojo glavo misliti!«
In v tistem, ko sta se onadva kregala, zagledam na komodi ob naši mizi kup slik in med njimi eno, ki je bila posneta na letalu, na njej pa Tito, Dolanc in še nekdo, posnet v profilu, ki mi je bil rahlo podoben, kako igrajo karte.
»Ti, poslušaj,« sem rekel Dolancu, »meni je pa ta slika strašno všeč. A jo lahko vzamem?«
»Ja, vzemi jo,« je odmahnil z roko.
Spravil sem jo v svoj potni list in ves čas Jugoslavije sem s tako opremljenim potnim listom brez vsakega vprašanja prestopal jugoslovanske meje. Ponavadi so potni list, ko so sliko zagledali, takoj zaprli, mi ga vrnili in me spustili čez, nekajkrat so me pa vprašali:
»Ja kdo je pa tale?«
»Jaz,« sem odgovoril presenečeno, češ, kako me vendar ne spozna. In sem se lahko odpeljal naprej.

Dolanc se je poznal s kubanskim predsednikom Fidelom Castrom, celo prijatelja sta bila, in ta mu je za vsak božič poslal zaboj najfinejših ročno zvitih cigar, havank. Po šest jih je bilo pakiranih v leseni škatli, ki je v Nemčiji takrat stala trideset mark. Blazno veliko, Dolanc jih je pa vsako leto dobil po cel zaboj.

'Jaz Božo', Tito in Dolanc pri taroku

»Če imaš kakšnega, ki bi to rad kadil, pa mu daj,« je govoril in mi vsakič dal po nekaj teh škatel.
Res sem jih razdelil okrog in nekoč, po enem od teh podarjevanj, sem na Miklošičevi v Ljubljani srečal prijatelja.

»A si ti dal Lojzetu tiste cigare?«
»Jaz, ja.«
»Ampak kolikor vem, vidva niti nista taka prijatelja?«
»Ne,« sem rekel, »saj, zato sem mu jih pa dal.«

Večkrat smo šli skupaj na lov. Nekoč smo bili v Mariboru, še preden je Dolanc postal sekretar izvršnega biroja KP Jugoslavije, je bil pa že zelo znana oseba in so ga lovske družine vabile, naj jih obišče. Tako smo šli v Maribor in na Pobrežju ob Dravi streljali zajce. Tam je bil sicer rezervat in se ni smelo loviti, ampak za Dolanca so seveda napravil izjemo. Bil je pa zelo dober strelec in jih je ustrelil ne vem koliko, čeprav sta bila dovoljena samo dva.
Nekoč sva šla z Dolancem na povabilo Viktorja Avblja na lov v Vodice. Z nami sta šla še dva varnostnika in lovec iz lokalne lovske družine s psom. Ustrelili smo nekaj zajcev in fazanov. Ko smo se vračali proti avtomobilu, se je pes nenadoma ustavil. Lovski pes je tako zdresiran, da stoji, tako rečemo temu, in ne napade mirujočega zajca.

»Pojdita pogledat,« pravi Avbelj meni in Dolancu, ki sva bila mlajša. Šla sva in za zeljnato glavo zagledala zajca, ki se je tam tresel od strahu. Noben pravi lovec ne bo ustrelil zajca, ki takole otrpne, mora ga spoditi, da skoči in šele takrat lahko strelja.
»Brcni!« reče Dolanc, ko sva bila skoraj pri njem.
Brcnem ob tla, zajec pa direktno njemu v trebuh, se odbije od njega in steče proti gozdu. Dolanc pa:
»Bum! Bum!«
Dvakrat je ustrelil in obakrat zgrešil.
»Tole bom pa jaz objavil v lovskem dnevniku,« je rekel Avbelj, ko je prišel k sebi od smeha. »Kako je zajec Dolancu skočil v trebuh.«
Dolanc je bil prepričan v socializem in tako je funkcioniral. Ampak pri tem je bil pošten. Vedel je, kakšnega prepričanja sem jaz. O tem sva se velikokrat pogovarjala in je bil zelo odločen, zagovarjal je socializem.
»Kaj boš ti, kaj boš ti?« je govoril, ko sem prišel na dan s pomisleki. Nekoč, ko smo spet igrali tarok in sta s Pehačkom izgubila, je ta rekel:
»No, drugi teden bo pa revanša, a ne?«
»Ne bo,« sem rekel, »ker mene drugi teden ne bo. Grem v St. Moritz na smučanje.«
»A, kapitalist gre na smučanje v St. Moritz!« je rekel Dolanc.
»Ne vem, kakšen kapitalizem je to. Jaz tam ceneje živim,« sem mu odgovoril.
»Ah, kje pa! To pa ne more biti res.«
Pa je bilo res. Tam sem živel pri grofu Douglasu, živež je bil pa takrat v Švici cenejši.
»Pa je res!«
Debata je postala tako ostra, da sem si rekel, da bo bolje, ko se ustavim. Prav v slabo voljo sem ga spravil. Da bi bil pa kapitalizem boljši od socializma, to pa ne, tu se je pa vse nehalo. Pa ni bil rusofil, tudi tista ruska varianta oziroma original ni bila prava. Takrat sem torej odnehal, ko pa sem prispel v St. Moritz, sem odšel v diskont in nabral malo moke, sladkorja, olja …, vse lepo zapakirano in označeno s ceno, zložil v gajbico in to prinesel iz St. Moritza v Ljubljano. Neki večer sem mu jo prinesel in postavil v kuhinji na mizo.
»Kaj pa je to?« je vprašal.
»Poglej.«
Počasi je vlekel moje stvari iz gajbice.
»Se spomniš, kako si me tisti dan nadrl? Zdaj pa poglej, tole sem kupil v St. Moritzu, pa primerjaj cene z našimi.«
Zelo počasi je jemal stvari iz gajbice, med njimi tudi pol klobase, ki je bila morebiti celo malo dražja od naših. Vse je natančno pogledal in razstavil po mizi.
»Kaj boš pa zdaj na to rekel?« sem ga vprašal.
»Veš kaj,« je rekel, »se bova še večkrat pogovarjala o tem.«
V osemdesetih letih je pogosto kritiziral Rupla, ki je takrat dobro pisal.
»Meni se pa to, kar piše, zdi dobro,« sem ugovarjal.
»Ja, ja, še tebe bomo zaprli,« je rekel.
V osemdesetih, tam po letu 1984, so začeli kot iz nekakšnih lukenj lesti Hrvati, s katerimi se prej nismo družili. Veliko več smo se družili s Srbi. Sam sem recimo ves čas velikokrat potoval po Novi Zelandiji, pa nisem tam srečal nobenega Hrvata, potem pa kar nenadoma veliko. Na vseh kontinentih. V Kanadi sem recimo spoznal Gojka Šuška, ki je kasneje postal hrvaški obrambni minister. Tista leta so bila zelo zanimiva in jaz sem z Dolancem velikokrat govoril o teh srečanjih, pa je samo odmahnil z roko.
»Ah, daj, daj … Socializem je edina rešitev.«
Nikoli me pa zaradi tega ni vrgel iz stanovanja, ni postal agresiven. Z njim sem se o teh rečeh normalno pogovarjal. Dvakrat sem bil na Roški ob politični aferi JBTZ in tudi o tem sva govorila, pa je rekel:
»Saj jim ne bo nič uspelo. Že pri nas so držali figo v žepu, pa jim ni nič uspelo.«
Zelo jih je podcenjeval, predvsem Janšo. Nekoč je rekel:
»Njega bomo pa še prej ustavili.«

Prav gotovo pa Dolanc ni bil pobudnik tršega pristopa. Precej indiferentno je deloval.
Dolanc je umrl v revščini. Skoraj do zadnjega sem ga hodil obiskovat v rehabilitacijski center Soča, kjer se je poslavljal od življenja .
Seveda sem bil sam v opoziciji s sistemom, kakršen je vladal v Jugoslaviji. Ampak ko mi je Weisbrod že leta 1958 ponudil švicarsko državljanstvo, sem ga odklonil, ker mi je bilo to nekako izpod časti. Zdelo se mi je, da bi s tem zatajil očeta. Zaradi tega danes sam sebe ne razumem. Nobene logike ni bilo v mojem razmišljanju, samo čustva. Ko se danes spomnim na tistega Boža Dimnika, ki se je Weisbrodu vljudno zahvalil za ponudbo, me ima, da bi mu rekel:
»Osel, kaj ti je!? A ne veš, koliko koristi boš imel od tega?«
Takrat sem pač drugače razmišljal, bil v drugačnem položaju. Komu se bo najbrž zdelo smešno, ampak po glavi mi je šlo, kako se bom prikazal pri Petričku in oznanil, da sem od zdaj naprej Švicar? Še meni samemu se zdi to danes smešno.
Ves čas sem bil proti staremu povojnemu sistemu, je pa moj odpor čedalje bolj popuščal, ker sem v neposredni primerjavi s sistemi v zahodnih kapitalističnih državah opažal kar nekaj dobrega. Jugoslavija je bila država par excellence, takšna je veljala v večini držav, predvsem pa med neuvrščenimi. Naš potni list je bil med najboljšimi potnimi listi na svetu. Ko si v neuvrščenih državah omenil Tita, so se ti odprla vrata. V Keniji smo zastonj lovili prav zaradi Tita in Jugoslavije, na Novi Zelandiji sem še konec osemdesetih ribaril tam, kjer ni smel nihče drug, zato ker sem prišel iz Jugoslavije. Če bi Slovenija danes imela pol Tita, človeka s toliko diplomatskega znanja, bi bili najmanj tako bogata država kot Švica. Bolj sposobnih ljudi, kot so Slovenci, namreč še nisem videl. Na vseh področjih. To, da nismo prvi, pa gre na rovaš politikov, ki niti približno ne dosegajo Titovih diplomatskih sposobnosti. To lahko mirno rečem, pa sem s dušo in telesom proti komunizmu. Še socializem mi ni prav blizu, čeprav ga razumem. To, kar je Jugoslavija s svojo neuvrščeno politiko na globalni ravni storila za svoje gospodarstvo, zlepa ni nobena druga država. ZDA že, ampak one s silo. Ljudje danes pozabljajo na neuvrščene.

Take organizacije, kot je bilo gibanje neuvrščenih, ni več. To, da je bila delo naših politikov, je dokaz, da smo sposobni vsega.
S prizadevanji za očetovo rehabilitacijo, od ljudi, ki sem jih pri tem spoznal, sem se še nečesa naučil. In sicer, kako brez smisla je pogrevati zgodovino. Človek se ne more vživeti v položaj nekoga izpred štiridesetih let. Če je bil nekdo v taki koži kot tisti delavec pred Čečevo vilo, ki je staknil tuberkulozo, je povsem razumljivo, da se bo tak človek postavil zoper sistem. Nič čudnega ni, da je komunizem nastal v Rusiji, ker so ljudi tam hudo izkoriščali. Ljudje se odzovejo tako, kot čutijo. Če bi bil leta 1941 dovolj star, bi gotovo šel v partizane, kdo drug, ki so mu partizani morebiti ubili očeta, pa k domobrancem. Zaradi tega je nemogoče, nepravično in popolnoma neproduktivno o tem razmišljati, ker nikoli ne moreš vedeti, kako bi se ti odzval v tistem trenutku.
Decembra 1992 sem ustanovil Društvo slovensko­hrvaškega prijateljstva. (O tem bom sicer več povedal v nadaljevanju knjige.) Dvorana podjetja Smelt, v katero gre petsto ljudi, je bila polna do zadnjega stola. V prvi vrsti so poleg Tuđmana sedeli vsi takrat pomembni politiki. Prav pred menoj je sedel Ciril Ribičič kot predstavnik oblasti, takrat je bil predsednik Stranke demokratične prenove, naslednice Zveze komunistov Slovenije. Kakšne težave sem imel sam s seboj, ko sem ga gledal. Prvič sem ga videl v živo in pred očmi so se mi pojavile refleksije – njegov oče, Mitja Ribičič je bil popolnoma Mačkov človek in največji nasprotnik moje družine. V zaporu ga je tudi zasliševal. Bral sem govor in ves čas pred seboj videl Cirila Ribičiča v vlogi njegovega očeta.
Med govorom nisem bil sproščen. Misli so mi nehote uhajale k družinski zgodovini, čutil sem težo nad seboj in bolj ko sem poskušal gledati mimo njega, bolj so se mi oči in pozornost obračale k njemu, pa čeprav je bilo v dvorani še petsto drugih ljudi. Mitja Ribičič pa je pozorno, živo spremljal moj govor, ker je tudi tak živahen človek. Kasneje sva postala najboljša prijatelja in sva to še danes.

Že po osamosvojitvi, v katero sem bil res aktivno vključen, junija 1993, je Danilo Slivnik napisal članek z naslovom Prijatelji po diktatu:

»Ko je še obstajal specialni (partijski) telefonski imenik, je imel Milan Kučan v njem obkroženi dve številki: pisarno in stanovanje Staneta Dolanca v Beogradu, s katerim se je redno slišal dvakrat na dan in posvetoval o vseh pomembnih dogodkih. Dolanc danes zagotovo ni več ključna oseba v široko stkani mreži ljudi, na katere se predsednik lahko v vsakem trenutku 'zanese', je pa zelo pomemben za razumevanje nastanka njegovega političnega lobija, ki je daleč najbolj vpliven 'krog prijateljev po sili razmer' v državi. Dolanc mu je namreč v letih 1989/90 pomagal v celoti prenesti politično težišče iz Beograda v Ljubljano in tako utrditi položaj pred volitvami v Sloveniji, da sta (on in njegova stranka) lahko prepustila čim več formalne oblasti drugim zato, da bi obdržala tem več dejanske. To mu je tako zelo uspelo, da prvi dve leti tega nihče od Demosovih veljakov ni videl in so vsi podcenjujoče govorili: »Ah, kaj bo Kučan! On je mrtva riba!« Šele v zadnjem času so opazili, da ni tako, in se besno vrgli v ugotavljanje njegovega dejanskega vpliva in v pisanje 'užaljenih pisem' …«

Slivnik nato našteva ljudi, ki naj bi sodili v najožji krog Kučanovega lobija, in sicer Petra Toša, šefa Kučanovega kabineta, ki ga je imel kot predsednik države, pa Marjana Šiftarja, generalnega sekretarja predsed­ nikovega urada, in Zdenka Roterja, šefa njegovega volilnega štaba. Ti ljudje so seveda bili javno, in ne da bi to skrivali, povezani s Kučanom. Potem pa pravi Slivnik:

»Toda še veliko pomembnejši so za Kučana ljudje, ki delujejo popolnoma v ozadju in ki jih slovenska javnost sploh ne pozna ali pa ki so formalno člani drugih strank, delujejo pa po nasvetu predsednika. Če na primer omenimo samo enega, kdo je že slišal za Boža Dimnika? Pa je to človek, ki lahko vsak trenutek pokliče, denimo, Janeza Drnovška ali pa celo Lojzeta Peterleta. Božo Dimnik je namreč švicarski poslovnež, lastnik podjetja Promed AG v Vaduzu, ki ga Stane Dolanc pozna že več kot dvajset let in ki po Evropi ureja stvari, ki jih drugi ne morejo. Kako daleč sega njegovo delovanje in kaj vse lahko stori, kaže podatek, da je bil on tisti, ki naj bi pred tremi meseci 'tako mimogrede' nagovoril Janeza Drnovška, da naj se sreča in pogovori z Romanom Jegličem o razmerah v VIS-u, zaradi česar je potem padel Miha Brejc in je izbruhnila afera VIS. Stane Dolanc sicer trdi, da Kučan Dimnika 'še nikoli v življenju ni srečal', vendar pa to sploh ni pomembno, ker ga zato toliko bolj dobro pozna 'veliki gobar iz Martuljka', ki mu očitno daje tudi naloge, V vsakem primeru pa je Božo Dimnik eden tistih tipičnih zakulisnih mož, ki delujejo strogo anonimno, imajo velik vpliv in zaradi katerih se zdijo v javnosti nekateri skrbno načrtovani dogodki tako 'naključni'.«

Bil sem na vikendu, ko je ta zapis izšel in so pritekli k meni Zorčevi – Metka, Lojze, vsi.
»Ti, a je to res?«

Vsi so bili osupli. Zaradi tega je bila Sloveniji narejena izjemna škoda. Vsi tisti, ki bi jim lahko pomagal, so se me od takrat bali. Od Peterleta naprej. Ponujal sem jim rešitve, pa me niti poslušati niso hoteli. Človek ne more verjeti, kakšno škodo lahko napravi neki novinar z nepreverjeno informacijo. Mnogi še danes razmišljajo pod vplivom tistega članka.

Zaradi tega članka sem Slivnika tožil in je na sodišče kot priča prišel celo Dolanc. Takrat sem bil zaradi osamosvajanja Slovenije tako zelo zaseden, da nisem imel časa vzdrževati stikov z Dolancem, in v Gozd Martuljek, kjer je na stara leta živel, sem ga šel obiskat prav zaradi tega članka.
»Vidiš,« je rekel, »to so te neznačajne prasice. Prej je kar naprej hodil k meni, zdaj nas pa osira. Baraba, čisto navadna baraba!«
Na sodišču je pričal, da nič od tega ni res, pa ni pomagalo. Tožbo sem izgubil.
Me je pa Slivnik pred smrtjo sam prosil odpuščanja. Že na sodišču je rekel, da je tako pisal zato, ker je pač dobil takšne informacije, kasneje pa me je poklical, ali lahko pridem v Florjančkov hram, da se mi tudi formalno opraviči.
»Rad bi imel mirno vest,« mi je rekel.

Pismo patra RobertaPismo Mitja Grudna

Po letu 1958, po Dolančevi intervenciji, ki jo je oče odklonil, nisem več poskušal s čim podobnim, ker nisem imel orodij. Vse, kar sem lahko počel, je bilo, da sem občasno sledil vlogi za očetovo rehabilitacijo, ki je bila ves čas na sodišču. Ves ta čas sem redno poizvedoval, kaj se dogaja z njo, tudi preko Viktorja Avblja, ki mi ga je, tako kot večino, predstavil Rado Roter. Nekoč smo bili na lovu, pa je Avbelj, predsednik republiškega predsedstva, rekel:
»Bo treba še malo počakati na boljše čase. Saj bo …«
Potem je oče leta 1978 umrl in na vlogo sem že skoraj pozabil, ko me je kmalu po osamosvojitvi, še leta 1991, pozval Mitja Deisinger, takrat vrhovni sodnik na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije, in me vprašal, ali še vztrajam pri zahtevi za rehabilitacijo očeta.
»Seveda,« sem rekel.
In sodba je bila razveljavljena.
Takoj po tej odločitvi sem odšel do družine, ki je živela v spet naši hiši na Golovcu. Ni delala težav in se je v dveh mesecih izselila. Hiša je bila precej spremenjena, skoraj opustošena. Prej smo imeli po Plečnikovi zamisli ravno streho, ki so jo, ker je niso znali vzdrževati, preuredili v dvokapnico, in kar precej časa je trajalo, da je bila spet takšna kot leta 1948.
Ko sem ponovno stopil vanjo, so me prevevali mešani občutki. Žal mi je bilo, da oče tega ni doživel. Danes živi v njej moja hči.

<< nazaj | naprej >>

KAZALO KNJIGE