Spomin, pa naj smo o tem še tako prepričani, ni zmeraj zanesljiv pričevalec. Zgodba, ki jo pripovedujem v tej knjigi, je seveda podana skozi moje oči. Opisi mojega otroštva, odraščanja in prebijanja v tem našem krutem svetu najbrž ne bodo deležni večjih pripomb, domnevam pa, da marsikateremu politiku nekatere trditve v tej knjigi, še posebej tiste v času našega osamosvajanja, ne bodo všeč. Tem, ki jih v knjigi omenjam, sporočam, da nikakor ne zmanjšujem njihovih zaslug pri osamosvajanju Slovenije, pa tudi tistih pri njenem priznanju ne. Pričakoval pa bi, da bi se kdaj spustili vsaj za stopnico s piedestala in še drugim priznali, kar jim gre, vsaj tiste zasluge, ki so dokazano nesporne. S tem bi izrazili priznanje vsem Slovencem in Hrvatom po svetu, ki so s svojimi pritiski na zahodne politike v največji meri pripomogli k priznanju obeh držav. Zato bi še enkrat citiral takratnega nemškega zunanjega ministra Hansa Dietricha Gencherja, ki je ob deset obletnici priznanja Slovenije in Nemčije na slovesnosti v Zagrebu izjavil, da:
»… zaslužni za priznanje nismo mi. Mi smo bili samo tehnični kader, ki smo samo izvršili to, kar so vaši Hrvati in Slovenci dosegli v parlamentih od Nove Zelandije do ZDA, kjer so s pritiski in prepričevanji dali vedeti, da Jugoslavija takšna, kot je bila, ne more obstati. Šele takrat in ob dodatni ugodnosti, razpadu Sovjetske zveze, smo se lahko zganili mi, ki smo bili osamosvojitvi sicer naklonjeni.«
Naj temu dodam še svojo osebno misel. Vsi ti dejavni Slovenci in Hrvati iz diaspore si posebno priznanje zaslužijo tudi zato, ker so vse, kar so storili za obe državi, storili zaradi resničnega domoljubja in to plačali iz svojega žepa. Tistim drugim, vsaj nekaterim med njimi, ki so po osamosvojitvi prevzeli oblast, bi lahko pripisali tudi preračunljivost. Konvertitom zagotovo.
Nepriznanje zaslug v tistem obdobju dejavnim zdomcem pa ni samo pomanjkanje kulturne geste hvaležnosti, s tem je ostal neizkoriščen potencial znanja in kapitala, ki bi ju naši ljudje prinesli v domovino, če bi jih ta sprejela in se jim zahvalila.
Dimitrij Rupel je nekje zapisal, da ima majhna država za tekmovanje omejeno število ljudi in omejeno moč. S tem se strinjam. Žal je v slovenski politiki zelo malo sposobnih za tekmovanje in še ti imajo premalo moči. Tudi zato, ker so si to moč prigrabili številni in še številčnejši nesposobneži.

Nekoč sva z Budimirjem Lončarjem v Ljubljani poslušala predavanje, niti ne vem več o čem, ko se je Lončar obrnil k meni in zašepetal:
»Predavatelj je izredno nekompetenten.«
Ta besedna zveza mi je bila zelo všeč, pa sem potem doma razmislil in razdelal takšno klasifikacijo sposobnosti:
Inteligenten je tisti, ki deluje po misli grškega filozofa Sokrata: Vem, da nič ne vem. Upošteva nasvete in se odloči tudi za ukrep, ki mu ni najbolj pri srcu, a ga večina strokovnjakov podpira. Ima vizijo, vidi cilj, obvlada strategijo in z argumenti prepriča večino.
Kompetenten je tisti, ki je na svojem področju suveren in vsesplošno priznan strokovnjak.
Nekompetenten je nasprotje vsega povedanega, izredno nekompetenten je pa nekompetentna osebnost, ki je slepo prepričana v svojo izjemno inteligenco.
Žal je prav takih v naši politiki in v družbi nasploh preveč.

<< nazaj

KAZALO KNJIGE