Že leta in leta sem obljubljal, da se bom za osemdesetletnico potopil na osemdeset metrov globine; imel pa sem več volje kot upanja.

Sicer sem se redno potapljal pa tudi fizične aktivnosti v tej smeri, se pravi telesno vzdržljivost, sem ohranjal. Ampak bolj ko se je to bližalo, več razlogov sem našel, da ne bi šel. Ni me skrbel samo potop kot tak, ampak priprave na ta dogodek, zanimanje javnosti, vse to mi je šlo malo na živce. A na koncu je odtehtalo prav to, to zanimanje javnosti, saj sem svoj potop nameraval opraviti kot nekakšno provokacijo pred številnimi novinarji, ki jim je treba povedati, da moramo ohraniti Jadran, ki je biser in po mojem globokem prepričanju najlepše morje na svetu, da leži v središču tako gospodarsko kot kulturno najbogatejšega dela sveta. Od februarja 2012, ko sem dopolnil osemdeset let, smo se tako aktivno pripravljali na ta potop.

Bazo smo imeli v Lošinju, v Čikatu, kjer je tudi sicer potapljaška šola. Zbral sem nekaj starih potapljaških navdušencev, s katerimi smo izoblikovali skupino treh. Dveh, ki sta me spremljala do dna, in snemalca, ki je posnel ves potop. Sodelovalo je še precej drugih, ki so med potopom skrbeli za čoln, tako da je bilo to organizacijsko kar zahtevna naloga. Naša tarča je bila potopljena italijanska bojna ladja Audace, kar pomeni hrabrost. Ladja leži na pol poti med Pagom in Lošinjem, in sicer tako, da znaša globina na najglobljem delu, kjer je zarita v pesek, dvainosemdeset metrov.

Skupina sopotapljačev: Goran, Dule, Božo in Aljo

Pred potopom sem ves mesec preživel v potapljaški bazi na Lošinju, predvsem zato, ker me niso pustili, da bi se potopil na zrak. Do te globine sem se potopil že tudi kdaj prej, in to na zrak, zdaj so pa rekli, da je treba, če je to že tako organizirano, zagotoviti stoodstotno varnost in uporabiti mešanico, t. i. trimiks helija, zraka in kisika. Takšna mešanica vsebuje manj dušika, ki je pri potapljanju tisti nevarni faktor. Na tak način se prej dejansko nisem potapljal in sem se moral tega priučiti. Največ težav sem imel z dodatno jeklenko, ki jo moraš pri takšnem potopu tovoriti s seboj. S tremi jeklenkami na sebi sem se počutil kot božično drevesce.

Na sam dan potopa smo imeli srečo z vremenom. Bil je lep septembrski dan, skoraj brez vetra. S tremi spremljevalnimi ladjami, od katerih je bila ena ogromna šestdesetmetrska barkača, na kateri je bil nekdanji hrvaški predsednik Stipe Mesić, ob njem pa še ogromno drugih veličin iz sveta medicine, kulture in novinarjev.

Na dekompresiji

Sam potop se mi ni zdel nič posebnega, sem pa na žalost opazil in o tem spregovoril zbranim novinarjem, da sem svoje čase na teh globinah lahko občudoval ogromno rib in velike jastoge, zdaj pa jih ni bilo. Vidljivost je bila kar dobra in brez težav smo se spustili do potopljene ladje, ki leži v mulju, sicer je pa ohranila svojo lupino in osnovni videz. Na njeno ohranjeno nadgradnjo smo pritrdili spominsko ploščo z napisom v širih jezikih: Za čisto Jadransko morje in prijateljstvo med narodi.

Po potopu – v ozadju ladja s Stipetom Mesićem

Prav tako brez težav smo se vrnili na dekompresijo. Edino, kar mi je predstavljalo težave, je bila moja potapljaška obleka. Vsi drugi so si nadeli suho neoprensko obleko, jaz pa navadno, ker se na suho nikoli nisem navadil. Na dnu znaša temperatura kakšnih sedem, osem stopinj in me je tako prezeblo, da sem preostanek dneva šklepetal z zobmi, sploh nisem mogel normalno govoriti, niti pred kamerami in mikrofoni ne. Nikoli prej v življenju me ni tako zeblo kot takrat, ko sem čakal na dekompresiji, da bom lahko izplaval na površino. Tudi zaradi helija se temperatura telesa dodatno zniža. Zakaj pa sem moral nekaj časa prebiti na dekompresiji pod morsko gladino? Človek v globini diha zrak pod istim pritiskom, kot je okoli njega, in s tem se v krvi raztopi dušik. Če bi se iz globine osemdesetih metrov kar tako, brez čakanja, dvignil na površino, bi mu zavrela kri, podobno kot zavre šampanjec, ko odpremo zamašek.

To seveda ni edina nevarnost, ki preži na potapljača. Tu je še globinska pijanost, ki nastane zaradi dušika, ki pod pritiskom postane narkotik, in je odvisna od posameznega potapljača. Eni so ji podvrženi bolj, drugi manj. Nekateri, ki so tej globinski pijanosti bolj podvrženi, se začnejo kar smejati in početi neumnosti. Sam z njo nisem nikoli imel težav. Mogoče zato, ker sem se potapljal že od mladega in se navadil obvladovanja samega sebe. Podobno kot z alkoholom. Nekdo ga lahko popije cel liter, obstaja pa tudi t. i. patološki opoj, ko nekoga, ki je v preteklosti pretiraval, podre že en kozarec. To se imenuje dispozicija posameznega človeka, v našem primeru potapljača.

Spominska plošča za pritrditev na potopljeno ladjo Audace

Do takrat, in tudi še do danes, se še noben osemdesetletnik ni potopil na takšno globino. Zato smo hoteli ta potop registrirati v Guinessovi knjigi rekordov, pa so nam odgovorili, da razmišljajo, ali bi to sploh lahko priznali kot svetovni rekord, ker se bojijo kakšnega norca, ki bi poskušal storiti vse, da bi prišel v knjigo rekordov in bi lahko tako koga spravili v smrt.

Na dah sem se potapljal že kot šest, sedem let star otrok. V Ljubljanici je bilo pred vojno kopališče tik nad Špico, predelom nad razcepom Ljubljanice in Gruberjevega kanala. Tam so imeli svojo hišo Wurzbachi, naši prijatelji iz Beograda. Bazen na pilotih je bil pomaknjen na sredino reke. Po pilotih sem se potapljal čisto do dna, kar je bilo za takega otroka globoko, saj je bilo na najglobljem delu do tal okoli deset metrov.
»Pazi malo na svojega mulca,« so govorili očetu, »saj se ti bo še utopil.«

Kasneje sem se potapljal tudi v Gruberjevem kanalu, brez očal, in ko pogledam nazaj, lahko rečem, da sem brez njih pogosto videl več kot kasneje z očali. Z resnim potapljanjem z jeklenkami sem se začel ukvarjati leta 1955 ali morda leto kasneje. Bil sem med prvimi člani Društva za ra­ziskovanje morja Ljubljana. Med njimi je bil na primer Ugo Fonda, znani potapljač, tudi član DRM in oče Irene Fonda.

Šarenka v SoriJastog, zadaj Božo, Mitja Lamut in LojzeTine in Štefan na čolnu

Najprej sem se potapljal zato, da sem lahko opazoval ribe v njihovem okolju. To me je vleklo tudi v morje, kjer pa na dah seveda nič ne opraviš. Do petdesetih metrov, kjer je v morju še zanimivo, brez jeklenk ne gre.

Pri potapljanju nisem imel nikoli kakšnih športnih ciljev, zanimalo me je samo zaradi opazovanja. Zanimali sta me flora in favna, biologija. Eden prvih sem imel podvodni skuter in z njim sem lahko pod vodo v enem potopu preplul po nekaj kilometrov. Zato tudi tako dobro poznam Jadran, ker sem prepotoval globine vse njegove obale. Največ z bratom in s Tinetom Krhlikarjem, žal že pokojnim, ki niti plavati ni znal, ga je pa to raziskovanje strašno veselilo in je šel zmeraj zraven. Čakal je na čolnu ta naš 'nostro uomo', kot se reče takemu našemu človeku v mornariškem jeziku, in skrbel za nas. Poleg tega, da je komaj za silo plaval, se je od nas razlikoval po tem, da dolgo ni jedel rib. V šestdesetih smo skoraj vsak petek zvečer odpotovali na Lošinj, kjer je bila naša prva baza, tam ostali do nedelje in se potem vrnili v Ljubljano. Tako smo nekoč ujeli velikega jastoga in ga dali nekemu nekdanjemu kuharju v mornarici, ki je bil ta­ krat že upokojen in pri katerem smo stanovali. Tine je pač zmeraj jedel, karkoli je že bilo, da le niso bile ribe, in takrat mu je ta upokojeni kuhar prinesel golaž. Nam jastoga, njemu golaž. Pa pravi Štefan Loncner, ki je bil del te družbe:
»No, vidiš, Tine, zdaj pa poglej razliko med kapitalisti in komunisti.
Ti ješ golaž, midva bova pa jastoga.«
Od takrat naprej ni Tine jedel nič drugega kot samo ribe.

Nekoč smo se potapljali pred Suskom, pred obalo, ki se imenuje Secca Margherita. Tam je strma stena, ki prepočena v morju pada kakšnih trideset metrov globoko. V tej do meter široki razpoki so se rade skrivale ribe. Tako sem na kakšnih osmih metrih zagledal dve lepi oradi in sem čakal toliko časa, da sta se poravnali ena z drugo in sem z enim strelom zadel obe. Izplaval sem z njima in zunaj zavpil v hrvaščini:
»Neviđeno!«
Tega res nisem nikoli ne doživel, še videl ne.
»Viđeno, viđeno!« je odgovoril Tine iz čolna. Moj lov je namreč spremljal s podvodno masko.

Scuter 'torpedo'

Pri Červarju, naprej od Novigrada, je plitvina, zelo primerna za po- tapljanje. Globina je okoli 30 metrov, pogosto sem hodil tja sam. Ko sem preizkušal svoj prvi podvodni skuter, nemški Aquazep, sem šel tja s Tine- tom. Preizkusil sem ga, zelo luštno se je bilo voziti z njim. Ko sem izplul na površino, se je ob najinem čolnu zibal čoln policije. Takrat si na morju pogosto srečal policijsko kontrolo. Jugoslavija je za svoje morje skrbela veliko bolj kot danes zanj skrbijo Hrvati.

»Kaj delate? Kaj je to?«
»To je skuter,« sem rekel.
»Kakšen skuter! To je torpedo!«
Prišel je k nam na čoln, si ga ogledoval in se prerekal z menoj. Skuter je bil res podoben torpedu. Pokazal sem jim propeler, kako deluje, jih prepričeval, da nima nikjer nobenega eksploziva, saj vendar lahko sami vidijo …
Medtem je postalo nebo od zahoda čisto črno. Zapihal je grbin, najbolj nevaren veter. Jadran je v vseh svetovnih peljarjih (nekakšni pomorski uradni listi) zaradi hitrih vremenskih sprememb označen kot eno najbolj nevarnih morij. Vreme se lahko v nekaj minutah popolnoma spremeni. »Fantje, pojdimo čim prej vsak po svoje,« sem rekel policajem, ko sem videl oblake.
Oni so prišli iz Poreča, midva s Tinetom pa iz Umaga. Komaj sem jih uspel prepričati. K meni v zaliv, ki je malo pred Umagom, tako ali tako nisva mogla, odplula sva v Umag v pristanišče. Naravnost nisva mogla vpluti, počakati sva morala na val, da naju je prinesel noter. V pristanišču je bilo vse polno prestrašenih kapitanov jadrnic.
»Mamma mia! Mamma mia!« so vpili Italijani.
Priplula sva v pristanišče, kjer so naju že čakali moji, ki so videli, da v zalivu blizu vikenda ne moreva pristati. Vendar tudi v umaškem zalivu do obale nisva mogla. Tineta, ki ni znal plavati, je zgrabila panika.
»Tine, ne moreva do obale, razbilo bi naju,« sem rekel. »Ostati morava zunaj.«
»Ne, ne, ne…!«
Skočil je v vodo in na srečo so bili blizu čolni, vrgli so mu vrv in ga potegnili ven. Drugače bi se utopil.
Že čez pol ure je bilo vse spet popolnoma mirno. Če ne bi bilo razbitih čolnov, bi bilo težko verjeti, da je bila še pol ure prej taka nevihta.

V Neretvanskem kanalu, med Pelješcem in Hvarom, je na globini šestdesetih metrov potopljena manjša potniško­tovorna ladja Dubrov- nik. Tja sem se s kolegi hodil potapljat za vajo, pa tudi lepo je bilo, ker je bilo ob ladji polno življenja. Nekoč sem bil sam, čeprav sem se na potope na take globine vedno odpravljal v družbi Boruta Miklavčiča. A takrat ga ni bilo in sem s seboj vzel kar domačina Jakšo, da je pazil na čoln. Ko sva prišla na lokacijo, sem tam zagledal bojo. Nasproti je s hvarske strani ravno takrat prihajal ribič.
»Kaj boste pa vi?« je vprašal, ko je priplul dovolj blizu.
»Malo se bom potopil.«
Povedal je, da je pred dvema dnevoma tu lovil in se mu je zataknila mreža, zato je mesto označil z bojo. Prosil me je, ali bi mu lahko rešil mrežo. Okleval sem – globina je bila precejšnja in bil sem sam. Prav, bom poskusil, sem potem rekel.

Jakša mi je pomagal pri oblačenju.
»Jakša, pa kaj čakaš? Obleci se!« je rekel ribič mojemu spremljevalcu, s katerim sta se poznala.
»Zakaj?«
»Pa menda ne bo šel ta stari sam dol?«
Potopil sem se in opravil delo, ki ga dan prej nista mogla dva policaja diverzanta s Hvara. Ribič ju je, tako kot je mene, prosil, da sta se poto- pila, a mreže nista mogla rešiti. Takrat jo je tok namreč rinil v ladjo in čeprav sta bila dva, oba mlada fanta, je nista mogla osvoboditi. Sam sem imel srečo – tok je mrežo odnašal stran od ladje, in ko sem jo na dveh mestih, kjer se je zataknila v razbitine, osvobodil, jo je bilo mogoče dobiti na površje.
Na Korčuli, Hvaru in Pelješcu se je hitro razvedelo, da mlada poli- cajska diverzanta mreže nista mogla izvleči, potem pa je »nek stari to v trenutku vse rešil«.

Še isti večer me je poklical Ivo Pukanić, urednik Nacionala, novinar, ki je bil kasneje v Zagrebu ubit v atentatu.
»Je to res?« je vprašal.
»Res je,« sem rekel.
»Takoj bom poslal novinarja,« je skočil in članek o mojem podvigu je res izšel v Nacionalu.

Dve leti kasneje sem bil na nekem sprejemu na Korčuli.
»Kaj bi dal, da vi takrat ne bi izvlekli tiste mreže,« je rekel eden od prisotnih. »Nenehno se norčujejo iz mene.«
Bil je eden od tistih dveh fantov, ki ribičeve mreže nista uspela rešiti.

Po tem potopu ob moji osemdesetletnici sem odgovarjal na številna novinarska vprašanja, in če se je le dalo, sem ga predstavljal kot svojo provokacijo, s katero sem želel vzbuditi zanimanje za stanje Jadrana. Res sem dal veliko intervjujev na to temo, novinarji in z njo javnost so se začeli zanimati zanjo, žal pa je ribiški lobi tako močan, da je strašno težko karkoli premakniti.
To, kar sem videl od leta 1958, ko sem se prvič potopil do ladje Baron Gautsch, kar je bil moj prvi potop zunaj priobalnega pasu, je neprimer- ljivo z današnjim stanjem morskega življa. Od rib in drugih morskih ži- vali, ki so takrat plavale v morju, jih je danes ostalo komaj kakšnih tride- set do štirideset odstotkov, nekaterih vrst pa preprosto ni več. Žal danes živi samo še eden, ki lahko to potrdi, drugi mi pa ne verjamejo, ker ne vedo, kako je res bilo.
Bil sem prvi potapljač, ki se je potopil do Barona Gautscha. To je bila zelo luksuzna avstro­ogrska ladja, ki se je potopila avgusta 1914. Ob iz- bruhu vojne je ob jadranski obali, od Kotorja poti severu, vkrcavala ura- dnike in avstro­ogrske turiste, da bi jih odpeljala domov. Z njimi na kro- vu je plula z Lošinja proti Trstu, to je bila še zadnja etapa. Medtem pa so avstro­ogrske vojaške ladje v morje okoli Pulja preventivno polagale mine. Minolovci so v grozi videli, kako se ladja približuje in ji dajali zna- ke, a jih na ladji niso videli. Baron Gautsch je sedem milj pred Rovinjem naletel na tako rekoč lastno mino, mino lastne države, in število žrtev so šteli v stotinah.

Ladja se je potopila na dno v bližini Brionov. Ribiči so približno vede- li, kje se je ladja potopila, saj je bilo tam ogromno rib in so radi hodili lo- vit tja. Za to sem izvedel tudi jaz. A natančno lokacijo je bilo težko določi- ti, takrat še niso bili na razpolago dobri inštrumenti. Imel sem nekakšen sonar, a je bilo z njim zelo težko določiti globino. Z bratom sva nad prib- ližno lokacijo potopljene ladje postavila velike sode in jih več povezala med sabo na razdalji enega kilometra. Potem sva sistematično prečesala teren in našla ladjo. Bila sva prva na njej. Takrat je bilo okrog ogromno rib in šampanjec v steklenicah, ki sva ga izvlekla iz ladje, je bil še dober. Tja sem kasneje vodil veliko ljudi, med drugim tudi Boruta Miklavčiča, ki je bil naš konzul v Celovcu. Miklavčič je bil moj sopotapljač. Za to je povedal Leopoldu Wagnerju, koroškemu deželnemu glavarju. Njegova hčerka Brigitte Kersnik je bila prav tako potapljačica in Wagner je prosil Miklavčiča, ali se lahko dogovori z mano za potop.

Organiziral sem stvar in prišla sta oba, Wagner in njegova hčerka. Bil je nekakšen diplomatski presedan. Okoli mojega vikendu v Sv. Ivanu, kjer smo bili nastanjeni, je bila vsa hosta polna policajev. V morju pred hišo sta bila v morju celo noč dva potapljača diverzanta. Naslednje jutro sem peljal hčerko na ladjo, Wagner, ki ni bil potapljač, pa si je nataknil masko in opazoval s površine. Paluba ladje je bila na globini sedemindvajsetih metrov, dno pa na štiridesetih. Pod palubo so bili saloni, restavracije ... Vzela je dva krožnika z odtisnjenima znakoma Barona Gautscha na spo- dnji strani. Ko sva se vračala na površje, sva se ustavila na treh metrih na dekompresiji. Imela je mrežico s krožnikoma in eden se je izmuznil iz nje. Pognal sem se za njim in ga ujel ravno nad potopljeno palubo. Z zrakom sem bil na koncu in iz vode sem šel brez dekompresije, kar se mi je maščevalo, naslednjo noč sem zato prebil v komori v puljski bolnišnici. Prvikrat in edinkrat v življenju sem dobil kesonsko bolezen. Popoldne me je začelo srbeti, kar so pravzaprav najblažji simptomi te bolezni.

Leta 2014 sem na Barona Gautscha položil spominsko ploščo. Priso- tni so bili predstavniki Avstrije, admirali, poslanci, predsednik …

Spominska ploščaPolaganje venca 13. avgusta 2014: Boris Pleskovič, Stipe Mesić, Tadeja in avstrijski ataše

Kmalu po tistem, ko sem odkril Barona Gautscha, sem tja odpeljal Vlada, zeta Bojana Adamiča. Pripravljal sem ga na potapljanje, pa sem ga v okviru šolanja odpeljal do potopljene ladje. Okrogle ladijske line so bile takrat še zastekljene. Moj varovanec je od zunaj posvetil skozi eno takih oken, ki je bilo odprto, da bi videl, kaj je za njim, pa se mu je naravnost v masko zapodil kakšnih dvajset kilogramov težak ugor. Po palubi in pod njo jih je bilo takrat, kolikor si hotel.
Velikokrat smo se potapljali ponoči, ker so živali ponoči dejavnejše. Vse so zunaj. Nekoč sva tako ponoči stala z bratom na palubi potopljene- ga barona, opazovala okolico, ko kar naenkrat zaslišiva:
»Bong!«
Zvok, kot bi nekdo udaril na gong. Prav strašljivo je zvenelo. Kot kakšna mrtvaška glasba. Obrnila sva se in zagledala ogromno tuno, ki se je zaradi naših svetilk iz radovednosti zadela ob ladijski dimnik. Najprej sva se ustrašila, da gre za morskega psa, pa ni bil. Pa morski pes pod vodo ni nič nevaren, ampak takrat še nisva imela tovrstnih izkušenj.
Na Jadranu jih sicer nisem srečal prav veliko, sem pa na Galapagosu plaval med njimi. Na nekem tamkajšnjem potopu sem zaradi dekompre- sije čakal na petih metrih globine. Lebdel sem ob neki skali in iz dolgega asa krmil ribe z rakci in polži, ki sem jih izbezal iz lukenj. Velike ribe so mi jedle z roke, ko me nenadoma od zadaj nekaj butne v ramo, da sem kar odletel od skale. Bil je morski pes, ki se je pognal za ribo in je pri tem zadel obme.
Ampak, kot pravim, v vodi morski psi niso nevarni, nevarni so samo na površju. Zato smo imeli pri vseh potopih čoln označen z bojo, da si izplaval točno pri njem, da ni bilo treba plavati do njega, kar pa je nevarno. Na Galapagosu smo plavali s kitom, ki je bil velik kot podmornica, ogromen kit, daljši od tridesetih metrov. Zaplul je nad nami in se nam podelal točno na glave. V trenutku se je stemnilo, popolnoma, in nekaj
minut smo lebdeli v popolni temi.

Blizu Sv. Ivana je bil potopljen tudi manjši nemški čoln iz druge sve- tovne vojne. Tam je bil ribolov zelo dober. Ob neki priložnosti sem tja odpeljal prijatelje, ki so bili nastanjeni pri meni. Lovili smo ribe in eden je potegnil iz vode celo človekovo prsnico, še z ohranjenimi dlakami. Po- topil sem se in v čolnu odkril okostja. Obvestili smo nemško ambasado, ki je na razbitino postavila obeležje.

Ob nekem svojem potopu sem blizu Sv. Ivana na tridesetih metrih globine odkril ogromen kup železja. To so bile protitankovske zapore, ki so jih odvrgli z neke ladje. Postale so skrivališče za ugorje. Bilo jih je veliko, nekateri so bili večji od mene. Z enim od njih sva se spoprijateljila. Vsakič, ko sem se potopil, je pogledal iz skrivališča med železjem. S seboj sem nosil hrano, in takoj, ko me je začutil, je izplaval iz jeklenih traverz ter odpiral gobec. Hranil sem ga več kot pet let, jedel mi je iz roke. Iz železja je začel lesti že, ko sem bil na desetih metrih globine, pod menoj pa jih je bilo do njegovega skrivališča še dvajset. Tam sem se veliko potapljal skupaj z bratom, a če se je on potopil kot prvi, se ugor ni nikoli prikazal. Ko se je brat umaknil in sem v bližino prišel jaz, pa je prišel ven. Kako je vedel, da sem jaz, mi ni nikoli postalo jasno, saj ugorji ne vohajo. Tako sem takrat mislil. Zdaj vem, da tudi ribe vohajo.

Ampak nenadoma ga po vseh letih ni bilo več. Kar izginil je. O njem sem marsikdaj pripovedoval, veliko ljudi je vedelo zanj. Tako sem izvedel, kako je žalostno končal. Imel sem nekega znanca, Italijana, ki je neki družbi Tržačanov pripovedoval, kako je pri Umagu ustrelil petinštiridesetkilogramskega ugorja. Tisti Tržačani so me poznali in mi povedali. Ta baraba ga je šel ustrelit.

Na Susku, na Marghariti Secci smo maja meseca, ko se drstijo rakovice grancevole, pri vsakem potopu med tridesetimi in petinštirideseti- mi metri naleteli na najmanj pet nekaj metrov visokih kupov rakovic. Te med drstenjem namreč zlezejo druga na drugo. Na tisoče teh rakovic se je spravilo v en tak kup. Leta in leta smo jih videvali. Danes ni nobenih kupov več, niti enega samega ni in pripovedovanje o njih zveni kot fantazija. Na tem istem mestu so se drstile tudi kantare. Toliko jih je bilo, da si plaval v oblaku teh rib, sploh se niso ničesar bale. Na Unijah smo spomladi ob vsakem potopu v neki potopljeni ladji lahko opazovali po nekaj sto orad, ki so se bliskale v soncu, ko so se obračale v potopljenem trupu. Podobno je veljalo za Lastovo, kjer se je leta 1971 ali 1972 potapljal Jacques Cousteau. Srečal sem ga na Mljetu in mi je rekel, da nikjer na svetu ni videl tako lepih koral, kot so bile tiste rdeče, ki jih je v Jadranu na globini sedemdesetih metrov opazoval iz svoje minipodmornice. Ribiči so jih kar z mrežami vlekli ven. Vrgli so mreže, jih vlekli ob stenah in tako postrgali korale s pečevja. Predvidevam, da so jih na ta način spravili ven le kakšnih pet odstotkov, vse drugo so polomili in je padlo na dno. To vem, ker sem te polomljene in odmrle korale kasneje lahko opazoval pri svojih potopih. Smešno je to, da se ti profesionalni ribiči vedno jezijo na podvodne ribiče, pa na tiste, ki lovijo z razstrelivom, ampak ti obo- ji skupaj še zdaleč ne naredijo toliko škode kot pa oni sami z mrežami, predvsem pa s kočami. Tiste, ki lovijo z razstrelivom, policaji prej ali slej ujamejo, podvodni ribiči pa se nikoli ne lotevajo majhnih rib, takih, ki jih oni poberejo s svojimi kočami. Ti poberejo vse, in ko to, kar se zaplete v mreže, potegnejo ven, je v ulovu toliko in toliko odstotkov neuporabnega, kar bi še zraslo, oni pa to zmečejo nazaj v morje kot smeti. Predvsem pa te mreže uničujejo podstrat, se pravi pozicije, na katerih se ribe drsti- jo, zrijejo prod, v katerega ribe ležejo jajca. Kot bi se kdo lotil podiranja porodnišnic. Jadranska obala je pa sploh specifična, ker ima ogromno otokov in je prostora za drstenje rib pravzaprav samo med otoki. Povsod po svetu je lov s kočami prepovedan na razdalji tri navtične milje od oba- le. Za kaj takega na Jadranu ni prostora, mogoče ga je nekaj v Istri, am- pak tudi tam ribiči ne gredo lovit tri milje od obale, ker je tam manj rib. Ribiče v Istri sem zmeraj opozarjal na ribji fond. Z nekaterimi sem se tudi potapljal. Kaj so počeli? Med drugim so orade, ki se jeseni s tokom selijo proti severu, takoj ko so jih opazili na sonderju, opasali z mrežo, se
potopili in jih pobili s puškami.
»Sami si kopljete jamo,« sem jim govoril.
Tako sem poznal ribiča, ki je imel dve veliki barki, pa je moral obe prodati, ker je propadel.
Še hujša je zgodba s cipljem batašem. Cipelj bataš je po moje najbolj okusna riba, okusnejša, kot sta orada ali brancin. Najde se, oziroma bo- lje rečeno najti ga je bilo mogoče samo od izliva Bojane v Albaniji pa do Pelješca, kjer je zavil do ustja Neretve, kamor se je hodil drstit. Pred tri- desetimi leti in še več so jih začeli loviti na vse načine, tudi nedovoljene, predvsem so pred ustjem Neretve razprli mreže in polovili matične ribe, tiste z ikrami. Kriminal! Iz Lovišta na Pelješcu sem jih hodil opozarjat, pa ni nič zaleglo.
»Boste videli,« sem jim govoril, »te ribe ne bo več.«
In je res ni več. Komaj kakšnega še ujamejo jeseni, ko je sezona zanje, pa kljub temu še zmeraj niso naredili ničesar, da bi se to spremenilo.

Za primerjavo – nekoč sem se potapljal na Bahamih, ob otoku Bimini, zunanjem otoku Bahamskega otočja. Tam je imel Hemingway svojo hišo, ki smo jo najeli. V morju pred njo sem lahko na tridesetih metrih globine opazoval na stotine jastogov, ki so se kot v kakšni procesiji sprehajali po morskem dnu. Lokalne ribiče sem vprašal, po koliko so kaj ti jastogi, in sem izvedel, da – to je bilo že pred leti – se jih da kupiti za štiri dolarje za kilogram. Pri nas so bili po štirideset nemških mark kilogram. Takoj sem začel računati, koliko denarja bi lahko zaslužil z njimi, ker sem imel prijatelja v Veroni, ki je bil uvoznik za morske sadeže. Če bi jih spravil v Verono, bi me stali enajst dolarjev.

Pred vilo Hemingway, Bimini na Bahamih

Odšel sem do njega.
»Ti, zdaj bova pa naredila blazen posel,« sem mu rekel.
»Pozabi!« se je zasmejal. »To ni ista kvaliteta.«
Prav je imel. Tega bahamskega jastoga, ki zgleda enako kot njegov sorodnik v Jadranu, sem tudi skuhal, in tudi kuhan zgleda enak vse je enako: barva spodaj, barva zgoraj, meso je pa povsem drugačno, kot žaganje. Povsod po svetu je tako. Že trideset let hodim na Mavricij, kjer je na me- niju v mojem hotelu vsak dan po deset, petnajst vrst rib. Niti enkrat si jih ne privoščim za večerjo, ker so brez okusa. Po mojih izkušnjah obstajajo drugje po svetu samo tri vrste rib, ki se lahko po okusu primerjajo z jadranskimi. To so losos, pa helibut, ki je kot jadranski list, ampak ogromen, lahko tehta tudi do štiristo kilogramov in ga lovijo v Beringovem morju ob obalah Aljaske in Kanade, ter kingscrab. To so ogromne rako- vice, tako velike, da ima roko tako, kot je človeška, in je ena sama dovolj za večerjo. Ta rakovica ima podoben okus kot jadranski jastog. Sicer pa od Nove Zelandije do Galapagosa ne poznam nobene druge ribe, ki bi se lahko primerjala z jadranskimi. Tega, zakaj je tako, zakaj je sredozem- ska, in še posebej jadranska riba tako okusna, mi nihče ne zna razložiti. To, o najbolj okusni ribi na svetu mi je potrdil tudi L'Arronge, lastnik najboljših restavracij v Hamburgu, Parizu, Madridu, ki se uvrščajo v
klub stotih najboljših restavracij na svetu.
»Boljše ribe ni na svetu!« je govoril.
Jadranska tuna je najboljša, najboljši je jadranski škamp. Škampov je sicer po svetu, kolikor hočeš, ampak tisto je hrana za reveže. Povsem drugače je z jadranskim škampom ali jadranskim lignjem.
Da se vrnem k Bahamom, kjer sem lahko videl, kako se oni lotevajo zaščite morja. Ko smo se nekega dne s potapljanja vrnili v pristanišče in se privezali ob pomol, je takoj za nami priplula velika ribiška barkača, kmalu za njo pa čoln obalne straže. Kot raketa je pridrvel v pristanišče, z njega so kot kakšni specialci skočili oboroženi policisti in premetali celo ladjo. Mislili smo, da gre gotovo za kontrabant, za tihotapljenje droge … Ne. Kasneje smo izvedeli, da so preko satelita opazovali, kako so tisti ri- biči vlekli mrežo, kočo, znotraj treh milj in so jih zaradi tega obravnavali kot kriminalce.
Nikjer po svetu ne dopuščajo takih načinov izlova kot na Jadranu. Na Jadranu ni nobenega načrta kolobarjenja, ki bi upošteval drstenje rib, čas in kraj njihovega drstenja, nobenega načrta, po katerem bi za nekaj let zaščitil takšne kraje, in ko bi si ribji živelj na tistem območju opomogel – običajno se takšno področje zaščiti za dobo petih do desetih let – bi premaknili zaščiteno področje drugam. Brez tega ni normalne, vitalne reprodukcije. Ko smo mi pred vojno in med njo imeli svoje vode, smo imeli tudi svoje čuvaje, ki so, ko so se ribe določenih vrst drstile, recimo lipan, sulec ali postrv, pazili nanje.

Na Jadranu skoraj ni cone, kjer bi bil ribolov začasno prepovedan. Obstajajo omejitve, kot je recimo ta, da se med Brionskimi otoki ne sme loviti s temi mrežami, ampak kljub temu tudi tam ribiči tako lovijo. Ta- koj po osamosvojitvi je bil na Brionih na počitnicah takratni notranji minister Igor Bavčar. S svojim čolnom sem ga šel obiskat, on se je pa z upravnikom naravnega parka Brioni dogovoril, da bom lahko opravil en potop. V vodo sem šel kakšne pol milje pred Vango, med otoki, in med- tem, ko sem bil pod vodo, se je do čolna pripeljala policija.
»Kaj pa delate tukaj?« so ga vprašali. V čolnu sta bili še njegovi žena in hči.
»Potapljamo se.«
»Kako?! Tukaj se ne sme!«
»Imamo dovoljenje.«
»Ne, nimate ga!«
Ko sem izplaval, so policisti že klicali na Brione in dokler niso dobili odgovora – je pa trajalo vsaj pol ure, ker nikakor niso dobili zveze – me sploh niso pustili, da bi si slekel potapljaško obleko. To je bil moj edini potop na Brionih.

Nekoč sem se na Lošinju potapljal v družbi ekonomista Velimirja Boleta in ortopeda Janeza Breclja, ki sem ga spoznal pri študiju medicine. Onadva na dah, jaz z jeklenkami. Po enem od teh potopov smo sedeli na večerji in se pogovarjali, nakar sta rekla, da bi šla rada naslednji dan na otok Unije na podvodni ribolov. In ker sem sam nameraval na Susak, sem se ponudil za prevoz s svojim čolnom.
»Ne moremo iti,« sta rekla, »ker je na Hrvaškem tak zakon, da se v istem čolnu skupaj ne sme prevažati jeklenk in pušk za podvodni ribolov. Če nas dobi policija, bo hudič.«
»Ah,« sem ugovarjal, »iz zaliva gremo naravnost na Unije, tam vaju odložim in odpeljem naprej. Kje nas bo pa ulovila?«
Nista bila za to, ampak sem ju pregovoril in zjutraj smo skupaj izpluli. Ampak takoj ko smo zapustili zaliv, se je od nekod vzel policijski čoln in prihajal naravnost proti nam. V njem pa policist Vinko, ki nas je nadrl: »Dajte mi vse, kar imate, vse vaše puške in bombe!«
Vse je vedel. Nekdo nas je moral poslušati pri večerji in je obvestil policijo.
Najraje bi se vdrl v zemljo. Najhuje pa je bilo to, da mi prijatelja nista ničesar očitala.
Pobrali so nam puške in jeklenke in se odpeljali. Mi smo se seveda vrnili na Lošinj, kjer sem takoj stekel do prvega telefona in poklical Rada Roterja.
»Prosim te, naredi kaj!«
Zvečer sem Breclja in Boleta gostil na svojem čolnu v marini. Čakala sta na trajekt, ki naj bi ju odpeljal na celino. Molče smo tako sedeli, ko se pripelje policijski avtomobil, iz njega izstopi policist Vinko in mi pravi:
»Pa kaj ne poveš, kdo sta ta dva človeka?«
Vse zaplenjeno nam je vrnil in kasneje smo s tem Vinkom postali prijatelji.

Na Jadranu ni nobenih omejitev, kar se tiče ribolova s kočami. Obstaja pogojna prepoved, priporočilo, naj se znotraj treh milj ne bi lovilo s temi mrežami, ampak ga nihče ne upošteva. To pa zato, ker so zakone pisale ribiške zadruge. Ribiči so svetovali politikom zakone po svoji meri. Nobenega morja, tudi Jadrana se kot živo morje ne da ohra- niti drugače kot s prepovedjo uporabe določenih ribiških orodij in ri- bolovnih tehnik, kot je recimo ludar. Na območjih, kjer se zbirajo ribe, najprej po tleh vlečejo nekakšna plašila, s katerimi spravijo ribe h bre- gu, tam jih pa hitro opašejo z mrežo, potem pa se jih lotijo z vsem, celo s puškami. Sem pa pri enem takih ribolovov opazoval orado, ki je bila tako premetena, da se je, ko se ji je približala mreža, ploskoma ulegla za nek kamen, da je ta zdrsela nad njo. Ne, nobenega pravega ribiškega zakona ni na Jadranu.

Nekoč sem bil povabljen na jadralsko regato pred Dubrovnikom. Regata je trajala tri ali štiri dni in se zaključila z večerjo v gostilni pred dubrovniškim obzidjem. Za dolgo mizo nas je sedelo kakšnih štirideset, jaz povsem na koncu, Tuđman na sredi, obdan z ministri in veleposlani- ki. Vsak gost je imel svojega natakarja z belimi rokavicami, vsi smo bili postreženi istočasno. Najprej smo dobili predse predjed, pa še eno jed, potem pa so natakarji skočili pred nas vsak s svojim pladnjem, na kate- rem so bile tri surove ribe, med katerimi smo lahko izbirali. Na mojem pladnju je med dvema drugima ribama ležala drobna kirnjica. In ker ni- sem mogel zadržati besa nad krivolovci, sem zavpil na natakarja:
»Sram naj vas bodi!«
Iz tiste kirnje bi zrasla dvajsetkilogramska riba. Tako kot v sladkih tudi v slanih vodah obstajajo mere, do katerih moraš ribo, če jo ujameš, vrniti v vodo, in kirnja velja za podmersko, če ne meri v dolžino najmanj pol metra. Tista na mojem pladnju jih je imela ubogih trideset. Ta sram naj vas bodi mi je ušel iz ust od besa.
Vsi so se obrnili proti meni, tudi Tuđman, ki me je pogledal iznad svojih očal.
»Oprostite, gospod predsednik, poglejte, kaj mi je prinesel. Ta kirnja bi še zrasla …«
Poslušal me je in rekel:
»Gospodje, da vas ni sram, da vam mora Slovenec to razlagati.« Ampak kaj, ko se jih nič ne prime.

Zvenelo bo domišljavo, pa bom kljub temu tvegal z naslednjo izjavo: ne poznam nikogar, ki bi podvodje Jadrana poznal bolje kot jaz in ki bi tako kot jaz zadnjih šestdeset let opazoval podmorsko regresijo Jadrana od Savudrije do Dubrovnika. Jadran je dejansko potreben obnove in iz- boljšave drugih zakonov, kar se načina ribolova tiče, in zaščite ekoloških con. Tudi na morju bi morali kolobariti tako kot kmet, ki enkrat sadi de- teljo, drugič krompir itn. Glede na tip ribjega fonda bi morali kolobariti in reči: ta teren, teh dvajset do trideset hektarjev je rezervat, v katerem se ne sme loviti naslednjih pet let.
Nekoč smo se s Hrvati srečali na nekem mednarodnem sestanku v
Monaku. Stanovali smo v velikem hotelu ob morju in mi pravi moja spre- mljevalka, ki se je čez dan, ko smo mi sestankovali, kopala v morju: »Veš kakšne ribe plavajo v kopališču!«
Z rokama je pokazala polmetrske ribe. Dobro, sem si mislil, je pač imela velike oči. No, naslednji dan sem med sestanki tudi sam skočil v morje in sem res zagledal polmetrske ciplje.
»Kako je pa to mogoče?«

Takratni predsednik hrvaške vlade Ivo Sanader v Monaku

Sprehodil sem se do marine in tudi tam, med barkami, so plavali ve- likanski ciplji. Odšel sem do Cousteaujevega inštituta, ki sem ga tako ali tako vedno obiskal, ko sem bil v Monaku, saj z njim sodelujem že od leta 1972, pa sem jih povprašal, kako to, od kod te velike ribe?
»To je zaradi zaščitene cone,« so mi rekli. »Teh prepovedi se morajo ribiči držati in v teh conah imajo ribe mir.«
V hotel sem prišel prav ob opoldanskem odmoru. Na hodniku sem naletel na predsednika vlade Iva Sanaderja in sem mu rekel:
»Poglejte, Hrvati, tule pred hotelom si oglejte, kakšne ribe plavajo v morju.«

In pravi Sanader svojemu pribočniku, Hidu Biščeviću, ki je bil kasne- je veleposlanik po različnih državah:
»Ajd, Hido, poglej, če to drži.«
Hido je stekel do obale in se kmalu vrnil.
»Bogme, res je.«

Potem sem jim jih pa napel. Zmeraj sem jih hudičevo kregal, kako nič ne naredijo, kako uničujejo Jadran. Ko je bil predsednik hrvaške vla- de Zoran Milanović, smo bili vsi častni konzuli na Hrvaškem, sto deset nas je bilo iz vsega sveta, povabljeni v Zagreb. Najprej smo šli na kosilo k predsednici Hrvaške Kolindi Grabar Kitarović, popoldne pa na sprejem na Banskih dvorih z Milanovićem. In ko je prišel predsednik do mene in so me napovedali, je rekel:
»Saj midva se pa poznava,« ker sva se res že srečala. »Je kaj novega?« Pač, da nekaj vpraša.
»Nič ni novega, gospod predsednik,« sem mu rekel, »vse po starem, tudi to, da še zmeraj uničujete Jadran.«
Vsi novinarji so kar poskočili.
»Kako to mislite?«
»Jaz nič ne mislim, jaz to vem in vidim.«
Potem sva se dalj časa pogovarjala o tem, razložil sem mu o konkret- nih primerih, kot je izlov matičnih rib pred ustjem Neretve.
»Pa to je treba urediti,« je rekel.
»Že zdavnaj bi morali.« Pa še vedno niso.

Na sprejemu na Pantovčaku v Zagrebu s hrvaško predsednico Kolindo Grabar Kitarović in Šimetom IvanjkomŠime Ivanjko, hrvaški predsednik Zoran Milanović in Božo Dimnik

Hrvaška je ena redkih držav na svetu, ki bi lahko razvijala samo elitni turizem. Leži v najbogatejšem delu sveta, v Evropi, ima najlepše morje, najlepšo okolico … Nekoč sem peljal na Lastovo nekega ameriškega pota- pljača. Ves dan smo se potapljali, potem smo se pa vrnili na Korčulo in sedli na teraso pri nekem ribiču, ki nas je povabil na večerjo. Sedeli smo tako, da smo gledali proti Lastovu, proti odprtemu morju. Pred nami, kakšno miljo proč, so ležali štirje otočki. Američan je to gledal, potem pa zamižal in rekel:
»Če bi bilo to v Ameriki, bi bilo tam …« To in to in to, je našteval in sanjal, kaj vse bi Američani naredili, da ti oto-
ki ne bi bili goli. Nekaj časa je tako pametoval, potem je pa odprl oči in rekel:
»Ampak potem pa ne bi bilo več tako lepo.«

Pri ribolovu sem spoznal Charlesa Ritza, lastnika znane verige luksu- znih hotelov Ritz. Tako navdušen ribič je bil, da je po svojih navodilih dal izdelati posebno palico, ki se je seveda imenovala ritz. Na moje povabilo je v šestdesetih letih preživel teden dni v Bohinju.

Mnogo let kasneje, leta 2005, ko je bil Charles Ritz že mrtev, sem se spomnil nanj v enem od njegovih hotelov na gala modni reviji, ki jo je priredil vojvoda De Sabran, direktni potomec Bourbonov, francoskih kraljev. Na tej modni reviji v hotelu Ritz v Parizu je vsaka manekenka, bilo pa jih je dvajset, na modni brvi na povodcu vodila psa, dalmatinca. Po reviji je bila tombola, na kateri so pse razdelili kot glavne nagrade in enega je odpeljal Mesić.
De Sabrana sem spoznal prav preko Mesića. Ta je vojvodo, katerega žena je Hrvatica, povabil na Hrvaško, saj se je zanimal za investicije v šibeniško marino. Iz tistega sicer na koncu ni bilo nič, ker so se posla na hrvaški strani lotili takšni tipi, kot so bili pri nas udeleženi pri Ljubljan- ski banki. Dobili smo se Mesić s policijskim čolnom, vojvoda s svojo jahto in jaz s svojim čolnom ter odpluli na Lastovo. Tja smo prispeli v temi, se zasidrali, se družili in tam tudi prespali.
Naslednje jutro sem vstal zgodaj, ob šestih, kot na morju običajno vstajam, da opravim svoj tek. Seveda ni bil v zalivu še nihče pokonci ra- zen vojvode, ki je stal na krovu svoje jahte.
»Kako pa to, da ste vstali tako zgodaj?« me je zanimalo.
»Gledam,« je rekel, »gledam in ne morem verjeti, da je kje lahko tako lepo!«
Pa je pred tem prepotoval že ves svet.

Tečaj muharjenja v Bohinju leta 1958, Charles Ritz srednji v prvi vrsti

Hrvati imajo obalo, iz katere bi lahko napravili svetovno atrakcijo. Poceni turizma na hrvaški obali sploh ne bi smelo biti. Slovenci bi lahko pri tem sodelovali, se k temu priključili. Elitni turizem z najbolj okusno ribo na svetu.
Idejo sem omenil Janezu Pergerju, direktorju Kompasa. Odprite pod- jetje, sem mu rekel, ki bi se ukvarjalo z elitnim turizmom. Kompas bi bil touroperater takšne turistične ponudbe in bi kot začetnik imel v rokah škarje in platno in bi počasi spreobračal jadransko turistično ponudbo.
»Kako je mogoče,« mi je nekoč rekel Max Schmeling, Nemec, nekda- nji svetovni prvak v boksu, ko sem ga pripeljal na svoj vikend pri Umagu,
»da je na svetu mogoče najti kaj takega, in to celo v Evropi!«
Zato jim, našim in hrvaškim politikantom, zmeraj razlagam, da bi, namesto da se ukvarjamo z mejnimi problemi, morali narediti nekaj za obnovo Jadrana. Tako sem prišel do ideje o skupnem inštitutu za repo- pularizacijo Jadrana. Ustanoviti bi ga morali skupaj s Hrvati. Za ta pro- jekt bi dobili ogromna evropska sredstva in ob tovrstnem sodelovanju bi lahko implementirali marsikatero politično idejo. Če sodeluješ pri ne- kem projektu, se naučiš prijaznosti in popuščanja.

Največja ironija glede tega koščka spornega morja je, da tam zdaj niti rib ni več. Saj niti ne morejo biti, ker je preveč ribičev. Ko smo se pogo- varjali o SOPS, sporazumu o obmejnem prometu in sodelovanju, se je postavljalo tudi vprašanje, do kam smejo loviti slovenski ribiči. Takrat je v teh pogovorih sodelovalo tudi naše društvo slovensko­hrvaškega pri- jateljstva. Veliko smo pripomogli k temu, da lahko slovenski ribiči lovijo do Rovinja. Namesto o meji bi se Slovenci in Hrvati morali pogovarjati o ekoloških conah in repopularizaciji Jadrana, da bodo lahko slovenski in hrvaški ribiči ponovno lovili ribe, ne pa, da se grdo gledajo.

Bil sem med prvimi, ki sem opozarjal hrvaške oblasti, naj pogleda- jo, kaj se dogaja s prstaci, morskimi dateljni, nakar so te na ta problem opozorile svoje carinike na mejnih prehodih. Zaradi teh školjk so iskalci skoraj razbili istrsko obalo.
Nekoč sva se z bratom vračala z nekega potopa ob Lošinju, sva v bli- žini Brionov srečala ribiče, ki so lovili orade. Bila je jesen in takrat so še bile. Vprašal sem enega, ali jih proda, pa sva jih kupila kakšnih petdeset. Nameravala sva jih zamrzniti in potem poklanjati prijateljem. Odpeljala sva jih do doma v Sv. Ivanu in jih odnesla očistit na pomol. In ko sva jih takole čistila, so se prikazali Italijani, ki so se pripeljali na Hrvaško malo jest, malo lovit ribe.
»Ja, kje sta jih pa ujela?« je vprašal eden.
»Tukaj,« sem rekel.
»Kako tukaj?«
»Tule, v tem zalivu. Kje pa drugje?«

Kakšnim desetim, ki so se prikazali, sva prodala to zgodbo in do dru- gega leta, do naslednjega maja, je bil moj pomol poln. Namakali so kot zmešani.
»A tukaj?«
»Ja, tukaj.«
»Kdaj pa?«
»Zvečer.«
Neskončna je človeška neumnost. Lovili so, pa čeprav so videli, da jih ni.

Po rojstvu hčere, in ko sem že zaslužil nekaj denarja, sem začel raz- mišljati o vikendu, ti so bili takrat zelo moderni. Moderno ga je bilo ime- ti. Z Radom Roterjem sva šla pogledat v Istro. Peljala sva se po stari cesti proti Umagu in malo naprej od Umaga proti Novigradu ter zagledala nekoga, ki je nekaj počel na svoji parceli. Klajnšček se je pisal, obrtnik iz Kamnika.
»Tule sem kupil parcelo in si bom sezidal vikend,« je rekel in me kar povabil, naj se mu pridružim. »Še vi kupite parcelo, pa bomo zgradili še vam.«
Pozanimal sem se in je bila cena res ugodna, ampak zemljišče ni ime- lo gradbenega dovoljenja.
»Nič ne skrbite,« je rekel Klajnšček, »to bomo zlahka uredili.«
Takrat je bilo po zakonu tako, da če si zgradil svojo črno gradnjo do strehe, ti je niso smeli porušiti. Klajnšček je imel mehanično delavnico, pa klepar je bil.
»Jaz bom napravil kompletno konstrukcijo za hišo,« je rekel, »in jo bom postavil v enem dnevu in nanjo nataknil streho. Zidove bomo pa kasneje sezidali, pomembna je streha. Plačali bomo kazen, to je pa tudi vse.«
Nisem se odločil za to, ker se mi je zdelo vendarle preveč tvegano, sem pa imel srečo, da je imel isti kmet na drugi strani zaliva še nekaj parcel in da so na tisti strani že stali vikendi. Tako sem dobil parcelo, na katero bi lahko postavil deset hiš. Toliko denarja takrat nisem imel, in čeprav bi si ga lahko izposodil, sem se raje odločil za dobre sosede. Res sem tja zvabil same znane ljudi. Moj prvi sosed, recimo, je bil Bojan Adamič, potem je bil Živojin Čuček, ki je bil direktor Litostroja, pa malo naprej profesor doktor Aleksander Janežič in podobne pomembne osebnosti. Zato so ta predel poimenovali dolina faraonov in ta vzdevek se je ohranil do danes.
»To kupimo,« sem jim rekel, »tu se bo dalo graditi, saj v bližini že stojijo hiše.«
Organiziral sem skupino arhitektov z Ravnikarjem na čelu, ki so izdelali mikrourbanizacijo celega tistega zaliva. Debelo mapo načrtov, kako naj bi izgledal urejen zaliv. Strokovno in lepo. To naše delo je trajalo eno leto, a v tem času je prišla prepoved gradnje na tem delu obale. Če bi takoj, ko smo kupili zemljišča, vložili prošnjo za gradbeno dovoljenje, bi ga dobili, ker smo izgubljali čas z urbanističnim načrtom pa nič več. Pejsažni rezervat, se je glasil razlog. Kaj pa zdaj?
Našel sem znanega novinarja, Dika Milanovića, ki je imel dobre zve- ze s tajnikom Vladimirja Bakarića, ki je bil na Hrvaškem nekaj takega kot je bil Kardelj v Sloveniji. Takrat sem vodil dnevnik o tem, koliko potov sem naredil za pridobitev lokacijskega dovoljenja. Deset tisoč kilome- trov! Nič ni pomagalo, ne Bakarićev tajnik ne moje vožnje od Zagreba do Pulja, vse dokler nisem sklenil, da bom obiskal prav človeka, ki se je podpisal pod prepoved. To je bil arhitekt Martinović v Zagrebu, ki je bil direktor urbanističnega zavoda. Partizan, invalid brez ene noge, zatežen kot hudič.
Uradoval je na vrhu stavbe, v kateri je domoval zavod, in do njega nisi mogel drugače kot z dvigalom mimo vratarja. Večkrat sem se najavil, pa ni hotel nič slišati o kakšnem sestanku. Zato sem se pojavil v stavbi zjut- raj ob sedmih, ko so začeli hoditi na delo uslužbenci zavoda in sem se kar z njimi vrinil mimo vratarja. Prišel sem do vrat, na katerih je pisalo Mar- tinović, že hotel potrkati, pa sem slišal, da z nekom govori po telefonu. Počakal sem, da je nehal govoriti, in ko je umolknil in sem domneval, da je njegovega pogovora konec, sem stopil v pisarno. On je še zmeraj držal telefon v roki in je rekel tistemu na drugi strani: »Povejte tovarišu Bakariću, naj skrbi za svoje delo, jaz bom pa za svoje.«
Točno to je rekel in prepričan sem bil, da je govoril prav s tajnikom, prijateljem tega novinarja Dika Milanovića. Pod roko sem držal naš ur- banistični načrt.
»Ne jezite se,« sem rekel, ker me je divje, srepo pogledal, »prišel sem zaradi Sv. Ivana, za isto zadevo, zaradi katere ste zdaj govorili s človekom po telefonu.«
Na hitro sem mu povedal, da smo kupili tiste parcele, da smo zamu- dili rok za pridobitev lokacijskega dovoljenja, ampak samo zato, ker smo hoteli narediti pravo urbanizacijo, ne pa tako kot drugi, vsak po svoje. Pomolil sem mu mapo z načrti. Polistal je po njej, pregledal naše načrte, me pogledal:
»Če je pa tako, bom pa dal dovoljenje.«
In je napisal in to pisanje imam še danes spravljeno, da dovoljuje gradnjo desetih hišk. In dodal stavek:
»… in da se to razume kot zadnje širjenje naselja Sveti Ivan.«
Od takrat, to je bilo leta 1963 ali 1964, ni tam nihče več zidal in s tem aktom sem z lahkoto dobil svoje sosede, da so se odločili za nakup. Tisti papir bi bil danes vreden milijon evrov. Z njim sem šel v Umag, kjer je bil načelnik oddelka za gradbene zadeve Toni Pertot, spremljal me je pa Rado Roter, in je rekel:
»Bomo izdali lokacijsko dovoljenje, ampak ta trenutek nimam niko- gar, da bi to napisal.«
Tako da je moral Rado sesti za pisalni stroj in sam napisati lokacijska dovoljenja za vseh deset parcel, Pertot je pa to samo podpisal.
Vse to sem storil zastonj, tudi enega samega kilometra nisem niko- mur zaračunal, potem sem imel pa največje težave z nekaterimi od njih, in sicer pri elektrifikaciji naselja. Tam ni bilo ne elektrike ne vode. Brez elektrike pa ne bom, sem si rekel in sem šel do Elektro Istra v Buje, do direktorja, pisal se je Treppo, in mu razložil zadevo. Sodeloval je tudi nje- gov pomočnik Starčević. Vprašal sem ga, koliko bi nas stalo, da bi nam napeljali elektriko. Povedal je zelo visok znesek. Eden teh, ki so imeli svoj vikend v Sv. Ivanu, je izračunal, koliko bi nas to realno stalo, in je naračunal tretjino tistega, kar bi nam za to zara- čunal Treppo. Dogovoril sem se s kmeti Sv. Ivana in še dveh bližnjih vasi, da bodo oni opravili vsa fizična dela, mi bomo pa dali denar za material. S tem dogovorom sem se vrnil v Buje ter Treppu povedal, da bi elektriko napeljali sami.
»Tega pa kot zasebniki ne morete napraviti,« je rekel Treppo. »Kako to, v lastni režiji? Kdo bo pa plezal po drogovih?«
Izmislil sem si, da smo ustanovili zadrugo.
»To se pa potem da.«
In v nadaljnjih postopkih so ves čas domnevali, da mi to zadrugo imamo, je pa seveda nikoli ni bilo. Ampak, je potem nadaljeval, bomo potrebovali načrt, pa daljnovod bo treba postaviti, pa potem razvod … Starčević, s katerim sva postala dobra prijatelja, mi je kasneje povedal, da se je Treppo, ko sem zapustil pisarno, obrnil k njemu in mu rekel:
»Ta je ali idiot ali šarlatan.«
Trajalo je še eno leto, ampak sem dosegel, da so nam dovolili posta- viti dvaintrideset drogov. Teh dvaintrideset drogov smo postavili v enem dnevu, kar je rekord. Elektro Istra jih v svoji zgodovini v enem dnevu ni postavilo toliko. Drogovi stojijo še danes. Sezidali smo lastno transfor- matorsko postajo, tudi ta še danes stoji. Delali so kmetje iz treh vasi, ki niso imele elektrike, in jaz sem jih kar iz postelj metal, če se kdo ni pojavil tam in takrat, ko smo bili dogovorjeni.
»Če bomo postavili te drogove,« sem jim obljubil, »bomo pekli vola.« To je bilo zanje več, kot pa če bi jim obljubil ne vem koliko denarja.
Vola smo potem res pekli.
Morali smo napraviti še razvod kablov do posameznih hiš. Kupil sem kombi, da sem vozil kable iz Ljubljane, in ker je tam sam kamen, ki ga je bilo treba razstreliti, tudi razstrelivo. Brez kakršnihkoli dovoljenj sem vozil po tono razstreliva iz Kamnika. Zato tudi točno vem, kje je bila v Jugoslaviji meja med Slovenijo in Hrvaško, ker sem se bal, da me bodo, ko jo bom prečkal, ustavili Hrvati. Vrtali in kopali so domačini, če je bilo treba minirati, pa sva to počela midva z bratom. Luknjo sva napolnila z razstrelivom in prižgala zažigalno vrvico.
Ker je bil kabel zelo drag, smo pri tem razvodu ubirali ravne linije, ki so največkrat prečkale kakšne vrtove. Tako je šel eden od kablov tudi čez vrt veleposlanika Močnika. Ko sem hodil od soseda do soseda, da bi jim pojasnil, kako bo to šlo, sem se oglasil tudi pri njem. Dobil sem ga na vrtu in mu razložil, da bomo prišli in skopali …
»Veste kaj,« je rekel, »moja bo znorela, če boste hoteli kaj kopati po njenem vrtu. Pridite, ko nas ne bo,« in mi je povedal, kdaj bo to, »pa pre- kopljite vrt.«
V tistem je stopila njegova žena izza vogala in vpila:
»Ti, da se ne boš kaj za mojim hrbtom dogovarjal.«
Njihov sosed se je pisal Šinkovec, bil je obrtnik, ki je tam postavil tri hiše in je bil edini, ki se ni hotel priključiti naši neobstoječi zadrugi.
»Dimnik naj kar dela,« je govoril, »jaz bom elektriko dobil od Elektra Buje.«
Naše drogove in transformatorsko postajo je potem seveda prevzelo Elektro Buje, ker mi sami tega nismo mogli upravljati. Tako pokvarjen je bil, da je obvestil Močnikovo, da bomo prekopali njen vrt.

Dve luknji smo zvrtali v skalo na njenem vrtu. V eno sem položil ek- sploziv in se pripravljal, da ga vložim še v drugo, ko se je nenadoma in v spremstvu Šinkovca pojavila ta ženska. V roki sem držal cigareto, ker sem takrat kadil, in z njo nameraval prižgati vžigalno vrvico, ko je začela:
»A tako! Saj sem vedela, saj sem vedela! Vas bom prijavila inšpekciji.«
»Sem se že dogovoril z Bakarićem,« sem rekel.
»A tako! Tudi Bakarića poznate? No, tudi jaz ga poznam …«
In se je drla name kot hudič. Tako me je razjezila, da sem s cigareto prižgal vžigalno vrvico mine, ki sem jo držal v rokah, in zavpil:
»Porkamadona, če ne izginete, bom pa to v vas vrgel!« In je zbežala in tekla kot hudič.
»Fantje, naprej!« sem ukazal in smo prekopali njen vrt.

Transformatorska postaja v Svetem Ivanu

V naslednji hiši, čez katere vrt bi moral iti naš kabel, je stanoval vi- sok funkcionar, tudi komunist, in zaradi izkušnje s to žensko sem skli- cal sestanek z njim in z njegovo ženo. On je o tem obvestil vse sosede in jih prosil, naj pridejo in ga podprejo, da kabel ne bi tekel čez njegov vrt. Kmetje so bili že pri njem, ko sem se prikazal, prav tako pa kakšnih pet- najst sosedov. Slovenci, vikendaši.
»Veste, tole ne gre tako,« je začel ta, čez katerega vrt bi naj kopali, pa sem ga prekinil.
»Poslušajte, mi smo dali denar za ta kabel. Vsi. In moramo s tem ka- blom ravnati racionalno. Nekoga prizadene to bolj, drugega manj, kaj hočemo.«
In je spet začel s svojim, potem je bilo pa meni tega dovolj in sem jih
nagovoril:
»Tovariši, zdaj pa poglejte primer kapitalizma! Kapitalista, ki ne do- voli, da se ustreže vsem!«
Počasi so začeli kapljati stran in kar nenadoma ni bilo tam nikogar več.

»Kopljite!« sem rekel kmetom. Vpričo njega, ki si ni upal nič več reči.
Tako smo elektrificirali tri vasi: Sv. Ivan, Križine in Dolince. Prvi sem tja pripeljal hladilnik, prvi televizor, prvi pralni stroj. Prej tega tam ni bilo.
Šinkovec se je, ko je bilo vse to zgrajeno, oglasil na Elektro Buje s pro- šnjo po napeljavi elektrike, pa je bila uprava Elektro Istre tako solidarna z menoj, da mu je ni dala. Težil je in težil, pa so mu rekli:
»Ne, dovoljenje morate dobiti od Dimnika.«
Tako se je moral ponižati, da me je obiskal in zaprosil za elektriko.
»Da,« sem rekel, »ampak boste pa plačali prispevek, ki ga takrat niste.«

Ker so bile luknje, v katere sva z bratom nastavljala eksploziv, mno- gokrat vlažne, sva dinamit 'oblekla' v kondom. Kupovala sva jih kar v Umagu. Moj sosed v Sv. Ivanu, zdravnik internist Andrej Kitek, je imel očeta, ki je bil vrhovni sodnik, pa tudi srčni bolnik. Neke noči mu je pos- talo slabo, Andrej, ki je takrat že bil zdravnik, pri sebi ni imel zdravila in je pohitel ponj v najbližjo lekarno. Takrat nočne dežurne službe niso bile organizirane, kot so danes, je pa bila v Umagu vendarle lekarna, nad ka- tero je stanovala farmacevtka. Pozvonil si pri njej in je odprla.
»Kaj pa vi?« se je zaslišalo od zgoraj po dolgem zvonjenju. Ta in ta sem, je pojasnil Kitek …
»… in za svojega očeta nujno potrebujem persantin.« Persantin je eno od zdravil za srčne bolnike.
»Koliko je pa vaš oče star?« ga je vprašala. Moral jih je imeti kakšnih osemdeset.
»On potrebuje perzervativ? Žal vam ne bom mogla pomagati, ker smo že vse prodali.«

Ko je bilo to opravljeno, sem si zaželel pred hišo postaviti pomol in to je edini pomol daleč naokoli, ki je bil zgrajen z vsemi dovoljenji. Ker je bil teren tam zelo skalnat, sem moral tiste čeri razstreliti, da sem se lahko s čolnom pripeljal do pomola. Stare konzerve sem napolnil z razstrelivom, jih opremil z zažigalno vrvico in to vrvico privezal na les, da je vrvica ostajala nad vodo. Nastavili smo deset do petnajst takih min, potem sem jih pa šel prižgat.
Neko nedeljo pred našim odhodom v Ljubljano smo hoteli prižgati še zadnjo serijo teh min. Z majhnim gumijastim čolnom na vesla sem se odpeljal do min, brat in še neki delavec bi me pa, ko bi prižgal vrvice, z vrvjo, privezano ob čoln, hitro potegnila na varno. Prižgal sem vrvice in zavpil:
»Potegnita!«
Vlekla sta in vlekla, ampak vrv se je nekam zataknila in čoln se ni pre- maknil. Skočil sem iz njega, napravljen že za pot domov, in nekako pri- bredel do obale. In ko sem se obrnil proti minam, zagledam nek ribiški čoln z leščerbo na zadnjem delu, ki se pelje izza vogala in točno proti mestu, ki smo ga hoteli razstreliti.
»Mine!« sem vpil. »Mine!«

Moj pomol in hiška v Svetem Ivanu 178

V tistem je eksplodiralo, vodni curek se je dvignil v zrak in luč na čol- nu je izginila. O, groza!
»No, zdaj smo pa vsi v arestu!« je rekel moj brat.
Tišina, ki je trajala minuto, dve, nenadoma se pa iz teme zasliši.
»Pa zakaj ne zavpiješ, da so mine?!«

Za pomol sem dobil tako lokacijsko kot gradbeno dovoljenje od kape- tanije Umag in od kapetanije Pulj. Pri tem sta mi pomagali tako policija kot carina, ker sem imel prvi čoln in sem jih z njim včasih vozil okrog. Danes suvereno trdim, da zasebnega pomola s toliko dovoljenji, kot jih ima moj, ni na Jadranu.
Ta pomol smo torej zgradili, lepo je služil svojemu namenu, tam smo imeli bazo za potapljanje, potem se pa nekoč, že proti koncu Jugoslavije, pripeljem z nekega potopa in skušam zapeljati do pomola. Pihal je bočni veter, in ko je pihal tak veter, je bilo treba zmeraj hitro pristati, da te ni vrglo v skale. V vodi je stal neki kapetan JLA, ki si je blizu nas na črno postavil hišo.
»Umaknite se, prosim!« sem mu rekel.
»Ne!«
»Vidite, da me zanaša, poleg tega je pa to privatni pomol.«
»Tu ni privatnega pomola. Tu ni nič privatnega.«
»Ven!« sem zavpil nanj: »Tu je zdaj kapitalizem!«
Prijavil me je občini, da sem pomol zgradil na črno. Medtem so se ljudje na občini že tudi zamenjali in me niso vsi poznali, in sem tako dobil na dom odločbo o rušenju pomola. Jezen kot ris sem se z vso do- kumentacijo odpeljal v Umag, poiskal referenta, ki je bil podpisan pod odločbo, in mu vrgel dokumentacijo na mizo.

»Poglejte tole!« sem rekel.
Pogledal je in poklical šefa, ki me prav tako ni poznal.
»Človeku sem poslal odločbo o rušenju pomola, on pa mi je prinesel tole. Kaj naj zdaj naredim?«
Njegov šef je ošvrknil papirje.
»Razveljavi ti to,« je rekel, »razveljavi.«

S tem pa težav s pomolom ni bilo konec. Kmetu sem ob nakupu zem- ljišča pustil prosto eno parcelo in sem mu rekel, da bo to nekoč njegova dota za sina, ki bo veliko vredna. Res se je to zgodilo in kmet je že v sa- mostojni Hrvaški to zemljišče za lep denar prodal mojemu prijatelju, ki si je na njej nato zgradil hišo.
Pred božičem sem se odpeljal na vikend in opazil, da pred prijateljevo hišo gradijo kar majhno marino. Tega, ki je vodil dela, Suljo mu je bilo ime in sem ga sam pripeljal tja, sem dobro poznal. Vprašal sem ga, kaj počnejo.
»Imate dovoljenje?«
»To bomo že uredili,« je rekel.
»Tole se ne bo dobro končalo,« sem mu odgovoril in se res ni.
Z Reke so pripeljali ladjo Veli Jože, s katero so prijatelju porušili to marino, pa še kazen je plačal. No, potem pa berem v Glasu Istre članek o tem, kako je Veli Jože porušil pomol pred hišo Boža Dimnika, čeprav je on prijatelj Stipeta Mesića, in v oklepaju: mogoče pa prav zato.
Znorel sem in poiskal tega novinarja iz Novigrada. Dobil sem ga ob petih popoldne, doma, ga zgrabil za ovratnik in rekel:
»Pojdi z menoj!«
Odvlekel sem ga do svojega vikenda.
»A vidiš tale pomol? Vidiš to hišo? To je moja hiša. Kje je pomol, ki ga je rušil Veli Jože?«
Kar pokleknil je.
»Joj, kaj naj pa zdaj naredim?«
»Ubij se!« sem zavpil.

Brata Marko in Božo na čolnu

Dve leti za tem so imeli Hrvati na Jadranu akcijo odstranjevanja čr- nih pomolov in drugih gradenj, ker jih je bilo precej in precej med njimi slovenskih, in spet neka Kocjančićeva, novinarka, piše o črnem pomolu pred hišo Boža Dimnika. Obiskal sem jo z vso dokumentacijo, prebrala jo je in me je fotografirala na pomolu ter fotografijo objavila z vso pripa- dajočo zgodbo. Takrat so se težave s pomolom končale.

Ko sem se v šestdesetih letih zaradi poribljavanja, zaradi ihtioloških razlogov začel potapljati, sem potreboval čoln. Kupil sem sestavne dele za čoln nemškega izdelovalca Eva kit, ki ga je bilo treba samo sestaviti. Pripeljal sem ga v Polje, kjer ga je moj brat, ki je izjemno spreten, kot ko- maj štirinajstleten mulc sestavil. Čoln je bil dolg štiri metre in pol, z njim smo tudi smučali na vodi.

Marko, oče Ciril in Kosta pred čolnom Rio

Kakšna tri leta sem ga imel, nato pa sem ga prodal planiškemu komi- teju za dvakrat toliko denarja, kot sem ga kupil. Uporabljali so ga v Poreču za treniranje skokov. Svojemu grškemu prijatelju Kosti sem omenil, da bi rad imel malo večji in zmogljivejši čoln. Bil je škrt kot pes, brihten kot hudič, vedno je kaj poravnaval, vse je dobil za pol cene. Pisal je italijanski firmi Rio, češ da potrebuje za grško vojsko toliko in toliko čolnov. Dopis je poslal na papirju, ki je imel v glavi znak Niarchosa. Šel je z mano v Ita- lijo in mi ga pomagal pripeljati v Umag. Ta čoln je dobil številko ena in ta številka je ostala, čeprav sem od takrat zamenjal ogromno čolnov. Dobil sem jo, ker sem s tem prvim, zelo hitrim gliserjem, občasno, kadar je bilo treba, prevažal tudi policijo in carino.
Ljubiteljsko sem se ukvarjal s čolni. Potreboval sem jih za potapljanje, potem so pa postali moj hobi, tako da sem se dogovoril s tovarno, kjer sem si izbral korito, kalup, ki so ga opremili po mojih predlogih. Prvi tak čoln je bil Rio, zadnji pa v Benetkah v Margheri, in sicer v podjetju Dalla Pieta. Šlo je za družinsko podjetje, v katerem sem poznal očeta, ki je v delo vpregel še oba sinova, od katerih je bil eden dirkač z motornimi čolni. Všeč mi je bil eden od njihovih čolnov.

»Tole bi pa jaz imel, ampak po moje.«
Po neki moji logiki tako opremljenega, kot sem ga potreboval pri svojem potapljanju. Trikrat na teden sem se oglasil v Benetkah, kar bi bilo danes nemogoče že zaradi prometa. Ob dveh, treh popoldne sem se prikazal tam, do devetih smo delali, potem nekaj pojedli in nato sem se odpeljal nazaj. Dalla Pieta je imel zaposlene tako dobre obrtnike, ki niso potrebovali nobenih risb, skic, samo povedal si jim svoje želje, pa so jih znali uresničiti.
Ko je nastajal ta čoln, so mimo hodili karabinjerji, pripadniki itali- janske morske policije, si ogledovali naš čoln in se zmrdovali, ampak ko je bil čoln končan in ko so videli, kako funkcionira po tistih kanalih, po katerih smo se vozili, so jih takoj naročili deset za svojo obalno stražo. Popolnoma enakih.
Čoln je bil dolg deset metrov, se pravi ne prav velik, bil je pa zelo pro- storen in hiter kot hudič – dosegel je štirideset vozlov in premogel je vso opremo za potapljanje z že vgrajenim kompresorjem, ki je bil z jer- menom neposredno povezan z motorjem – tega se je spomnil moj brat – imel pa je tudi posebno varovalko, da so nas kasneje iz tovarne Volvo prosili, če lahko to kopirajo. Mi je namreč nismo patentirali.
Zgodba s podjetjem Dalla Pieta pa ima žalosten konec. Dva žalostna konca. Z družino smo se med delom spoprijateljili in lastnik mi je ne- koč rekel, da bi nas radi obiskali v Umagu. Povedal sem jim, da sem tam vsak konec tedna. Potem pa se neki vikend niso nič najavili, kar prišli so, mene pa prav takrat ni bilo tam. Dva para. Mož in žena Dalla Pieta in še zakonski par njunih prijateljev. In ker me ni bilo, so v Umagu nekaj pojedli in se s čolnom odpeljali nazaj proti Benetkam. Ob štirih zjutraj pa so v morju naleteli na prazno plinsko jeklenko. Ta je prebila leseno oplato čolna, ki ga je Dalla Pieta sam skonstruiral. Sredi noči so poskusili zamašiti luknjo, vsi so si nadeli jopiče, a čoln se je potopil. Ko jih je zjutraj našla obalna straža, so bili vsi mrtvi. Pihala je taka burja, da so se – brez kisika – zadušili.

Sinova pokojnega Dalla Pieta sta nadaljevala z družinskim poslom, tudi sam sem še sodeloval z njima, ker je bilo veliko naročil tudi od naših ljudi. Nekoč pa sem ob nekem obisku opazil, kako gradijo ogromne hale.
»Zakaj pa to?«
»Dobili smo naročila za velike ladje, dolge 60, 80 čevljev.«
»Giorgio,« sem rekel starejšemu sinu, »to ni za vas. Vi delajte to, kar znate.«
»Hja, take so zdaj potrebe, takšna so naročila …«
»Pa imate denar za to?«
»Saj ga imajo banke.« In so propadli. Podjetje ne obstaja več, eden od bratov je vodja neke ita-
lijanske marine … So pa včasih delali najboljše barke v svojih kategorijah.

Ko sem povedal, da se nameravam pri svojih devetdesetih letih poto- piti do globine devetdesetih metrov, so mi moji to prepovedali.
»Bog ne daj! Kje pa! Ni govora!«
Sam se tega ne bi loteval, če bi mislil, da je to tako zelo grozno. Imam le toliko izkušenj, da vem, v kaj se podajam, poleg tega pa – pod vodo se umirim. Takrat sem resnično popolnoma miren.
Sicer redno telovadim in tečem. To zadnje zdaj sicer ne, ker sem si poškodoval koleno, pa namesto tega gonim sobno kolo. Kadar sem v Sv. Ivanu, grem vsak dan v morje in plavam čez zaliv in nazaj. Na Mavriciju, kjer je topla voda, pa vsak dan preplavam po tri kilometre.
Ko sem tam, stanujem v hotelu ob morju, ki ima svojo plažo in otoček kakšnih petsto metrov od obale. Vsak dan ga obplavam in sem edini, ki to počne. V tridesetih letih, kar zahajam tja, nisem videl še nikogar, ki bi to storil. Turisti se bojijo ne vem česa, domačini pa tako ali tako ne plavajo, sploh ne gredo v vodo. Nevarnosti pa ni zato, ker Mavricij obdaja koral- ni greben, preko katerega ne more nobena večja morska zverina. Skoraj tako je, kot bi plaval v bazenu z ribami. Nekoč me je, ampak enkrat sam- krat, oplazila neka ožigalkarica in sem bil ves popečen, zato zdaj plavam tam s kapo na glavi in s plavalnimi očali.

Otoček obplavam zjutraj, kilometer in pol, in zvečer, skupaj torej tri kilometre. Na popoldansko plavanje grem precej pozno, po golfu, ko se že mrači, tako da končam s plavanjem skoraj v popolni temi. Tako sem se nekoč odpravil v vodo in odplaval svojo ustaljeno pot, a ko sem se vrnil na obalo, so me tam čakali gasilci.
»Poklicala nas je neka turistka,« so mi razložili. »Je rekla, da je šel nek starejši moški v vodo, iz nje pa ga ni bilo več.«
Imel sem strica, polbrata mojega očeta, ki je dočakal več kot devetde- set let. Moj stari oče jih je ujel petinosemdeset, in to v drugih časih. Moj oče je umrl prej, pri osemdesetih, ampak tudi zaradi zapora. Neka teta je dočakala štiriindevetdeset, tako da ima naša družina dobre genetske osnove. Bistven pri dolgoživosti je pa kondicijski trening. Trening psiho- fizične kondicije.
Ali mislite, da sem se ustvarjanja te knjige lotil iz ne vem kakšnega veselja?

<< nazaj | epilog >>

KAZALO KNJIGE