Kmalu po priznanju Slovenije in Hrvaške sem dobil občutek, temelječ na tistem, kar sem videval iz dneva v dan, da to, kar smo spletli med prizadevanji za nastanek samostojnih držav, zelo hitro izgublja vrednost. Poja vila so se nasprotovanja in dotlej tako zgledno sodelovanje se je
sprevrglo v prepire okrog meje.
O tem sem se veliko pogovarjal s slovenskimi politiki, ki so mi bili dostopni. Predvsem France Bučar je bil za to, da s Hrvati vzpostavimo dobro povezavo.
»Tako ali tako bomo imeli velike težave s preostankom Jugoslavije,« je govoril.
Nekaj časa sem celo gojil idejo o skupni državi, o konfederaciji, ampak o tem nisem nikoli z nikomer govoril.
Škoda se mi je zdelo, da bi v zrak izpuhtelo sodelovanje, ki ima čudovito osnovo v naši komplementarnosti. Že takrat, po tistem pa še stokrat, sem govoril, da imamo Slovenci in Hrvati dopolnjujoči se gospodarstvi, kar je zelo redko med sosedi. Na simbolni ravni se to odraža v tem, da imamo mi najlepše reke na svetu, oni pa najlepše morje. Škoda se mi je zdelo, da bi zvodenelo to, kar smo ob nastajanju obeh držav skupaj naredili. Tudi zato, ker sem poznal moč Hrvatov, politično in diplomatsko, od katere bi tudi Slovenci lahko veliko imeli. Hrvati imajo veliko močnejšo diasporo, kot jo imamo mi, predvsem kar zadeva njeno gospodarsko moč. Med Hrvati v tujini je zelo veliko bogatašev, milijarderjev. Ko smo urejali Mesićev obisk v Vatikanu, sem tudi ugotovil, kako močne zveze imajo tam.
To je bil glavni vzgib, da sem se oktobra 1992 odločil ustanoviti organizacijo, ki bi si prizadevala za dobre odnose med dvema sosedskima narodoma. Edini na hrvaški strani, s katerim sem se pogovarjal o tem, je bil novinar Mladen Hanclovski, pa tudi na naši strani sem imel zelo malo sodelavcev. Z nekaj somišljeniki sem razposlal vabila in 18. decembra 1992 smo v veliki Smeltovi dvorani ustanovili Društvo slovensko­hrvaškega prijateljstva. Dvorana je bila nabito polna in v prvi vrsti so sedeli vsi, ki so v slovenski ali hrvaški politiki takrat kaj pomenili. Manjkal je samo Franjo Tuđman. Pred menoj je sedel Ciril Ribičič, in govoril sem že o tem, kakšne težave sem imel zaradi tega. Kasneje pa sva postala najboljša prijatelja in sva to še danes. V lutkovnem gledališču smo deset let prirejali srečanja oziroma pogovore, na katere smo vabili pomembne politične goste in je bila dvorana zmeraj polna. Blažile so politične napetosti in ogromno zaslug za to ima predvsem Ciril. Po njih sem v Florjančkovem hramu povabljene na te pogovore pogostil še s svojim lososom, kuhanim in sušenim. Nekoč sta si prireditev ogledala tudi Stipe Mesić in Mate Granić, takratni hrvaški zunanji minister. Popoldne pred tem me je poklicala tajnica Milana Kučana in spraševala, ali bi se Kučan lahko za trenutek srečal z Granićem. Tako napeto je bilo med Slovenijo in Hrvaško, da med politiko ni bilo nobenih kabinetnih stikov. Uredili smo, da sta se Milan Kučan in Mate Granić sestala za neko zaveso in se kakšne pol ure pogovarjala. To je bil takrat edini diplomatski kontakt med državama.

Na Ribičičevih Pomenjkovanjih – Mesić, Ribičič in Boris Kobal

V skupini, ki se nas je zbrala okrog Društva slovensko­hrvaškega prijateljstva, sta bila tako Stipe Mesić kot tudi Josip Boljkovac, ki je bil najbolj izpostavljen operativec in strateg, pa tudi živel je ob naši meji in imel dostop do Tuđmana, skratka, imel je veliko težo. Bila sva velika in iskrena prijatelja (ob Mesiću sem bil govorec na njegovem pogrebu), in če bi ga Slovenci poslušali, ne bi imeli težav z mejo. Sicer je bil zagrizen Hrvat, ampak objektiven. Nekoč mi je rekel, da prihaja od Tuđmana s pooblastili za dogovor o meji. Organiziral sem sestanek pri Badovincu v Beli krajini, tja sem pripeljal Janeza Janšo. Boljkovac, Janša in jaz smo sedeli nad načrti na mizi. Žal mi je, da teh zemljevidov takrat nisem fotografiral in tudi žal iz tistega pogovora ni bilo nič, ker so se me na slovenski strani preprosto bali. Tudi Janša. Kadarkoli sva se srečala, je poskrbel za to, da se nisva znašla na isti fotografiji. Recimo na Novi Zelandiji in v Avstraliji. Na Novi Zelandiji sem se večkrat srečal z Dušanom Lajovicem, tovarnarjem in izumiteljem, tistim, ki je leta 2003 odprl spletno stran udba.net in z objavo udbovskega seznama sprožil veliko afero. Bil je strasten ribič. Po drugi svetovni vojni se je izselil v Avstralijo in tam živel vsa leta, bil je celo naš konzul. V Christchurchu blizu Queenstowna na Novi Zelandiji pa je imel svojo počitniško hišico. Nekoč, ko sem se mudil v Queenstownu, me je povabil na obisk. Letalo iz Oueenstowna v Christchurch je bilo polno
nemških turistov. Med seboj so se vsi poznali in se ves čas pogovarjali.

»Uuu, der stinkt nach dem knoblauch,« je nenadoma in na glas rekla ženska ob meni. Se pravi – smrdi po česnu. Bila je strašno debela, ob njej sem imel komaj dovolj prostora.
Pred tem smo v Queenstownu za kosilo jedli postrvi. Gospe, ki nam jo je pripravila, sem povedal, kako naj naredi česnovo omako, in prav gotovo so česnove vonjave še vedno plavale okrog mene. Tako so se zdaj nemški turisti veselo zafrkavali na moj račun, misleč da nič ne razumem. Bil sem ribiško napravljen in izgledal sem kot domačin. Šale so letele po avionu, bilo je veliko smeha.

»Kaj boš naredila? Ali imaš masko?« so zafrkavali mojo debelo sosedo. V nekem trenutku pa mi je bilo dovolj in sem zavpil po nemško:
»Ti trapasta baba!«
Vsi so v trenutku utihnili. Nihče ni več niti pisnil. Do konca leta je bilo morda kakšne tri četrt ure in ves ta čas bi lahko slišal miško, ki bi stekla čez letalo. Ko smo pristali, sem šel prvi iz njega. Obsedeli so kot pribiti in počakali, da sem izginil.

Viktor Baraga z družino, Božo Dimnik in Janez Janša v Queenstownu

* * *
»Ugledne goste imam,« je rekel Dušan Lajovic, ko sem pristal. Gostil je Janeza Janšo in Viktorja Barago.
»Kaj pa imate za večerjo?« sem vprašal. Imeli so testenine.
»Zakaj pa nimate rib?«
»Nimamo ...«
»Jih grem nekaj nalovit,« sem rekel. V bližini je tekel potok.
»Kako pa jih boš ujel?« so me debelo gledali.
»Šel je za en vogal in prišel čez dvajset minut nazaj s petimi ribami,« je kasneje pripovedoval Baraga.

* * *

Pri večerji je Janša pripovedoval, kako je skočil s padalom. V Queenstownu imajo letalsko šolo, v kateri si se lahko dogovoril za skok.
»Čez dva dni grem pa še na bungee jumping,« je rekel.
»Če greste vi na bungee jumping, bom šel jaz skočit s padalom,« sem rekel.
»V tem primeru grem tudi jaz skočit s padalom,« se je oglasil še Baraga.
Ko sem se zvečer vrnil v vilo, v kateri sem stanoval, me je začelo skrbeti. Postajalo me je vse bolj strah. Tako strah, kot me ni bilo nikoli ne prej in ne kasneje v življenju. Vso noč nisem mogel spati. Skok s padalom je bil seveda v tandemu, a sem kljub temu vso noč razmišljal samo o tem, kako bom z višine drvel proti tlom, kako bom prestal skok …

Zjutraj smo se dobili na letališču, kjer naj bi z Barago skočila. Pred skokom so nama kakšne pol ure razlagali, kako je treba skočiti, kako moraš pogledati ven, pomoliti glavo in roke naprej … Trd od strahu sem jih komaj poslušal. Letalo je bilo brez vrat, prava ropotajoča škatla. Baraga je bil prvi na vrsti. Bil je že napravljen v obleko za skok. Bil je velik mož, videti pa je bil tako skrajno prestrašen, da sem se v hipu pomiril. Skočil je, za njim pa še jaz. Všeč mi je bilo, bila je zelo prijetna, vznemirljiva izkušnja. Kot bi plaval v morju. Skočil je tudi fotograf, in sicer sam, ne v tandemu kot midva. Najprej je letel v prostem padu in nas fotografiral, potem pa je odprl padalo.
Janša ni šel na bungee jumping.

Božo Dimnik pred skokom iz letalaSmrtno resen Viktor Baraga v letalu

In kot sem rekel, z menoj niti pred fotoaparat. Človek ne more verjeti, kakšno škodo lahko napravi novinar z nepreverjeno informacijo. Mnogi še danes razmišljajo pod vplivom Slivnikovega članka.
Če bi v prvih letih po osamosvojitvi našo zunanjo politiko vodil gospodarstvenik, bi meja tekla drugje kot danes. Le pomagati bi morali Hrvatom z orožjem, kolikor bi pač lahko.
V prvih letih, do leta 2000, 2002, smo kot društvo vsako leto pripravili najmanj petdeset odmevnih dogodkov, recimo srečanja gospodarstvenikov, gospodarskih zbornic obeh držav, v Črnomlju ali na Otočcu ali v Buzetu … Na prvem takem, ki smo ga organizirali na Otočcu, smo za isto mizo posedli Franja Gregurića, ki je bil direktor hrvaške naftne družbe INA, in Franca Premka, direktorja Petrola. V tistem času je imela Nafta Lendava, se pravi Petrol, težave, ker ni dobivala surovine iz hrvaške INE, zato sem zanju pripravil posebno sobo in rekel:
»Pojdita zdaj v sobo in se dogovorita.«
Po petnajstih minutah sta prišla ven nasmejana in Gregurić še danes trdi, kar je govoril tudi takrat:
»Vi ste napravili za naš posel več kot pa vladi obeh držav.«
Od takrat naprej v rafineriji nafte Lendava niso več imeli zastojev.
Pivovarna Union je imela velike težave v Buzetu, kjer je izgubila svoj obrat. Poiskal me je njen direktor Mitja Lavrič in s pomočjo Boljkovca smo se dogovorili za pošteno odškodnino.
Neko leto so Hrvati nenadoma dvignili obdavčitev vikendov Slovencev na vsem področju Hrvaške, kar je bilo legalno in tudi povsem legitimno. To pač država lahko naredi za tujce. A še isto leto sem preko Boljkovca uredil, da so retrogradno preklicali ta zakon in da so tistim, ki so že plačali, denar vrnili. To je bila povsem naša zasluga.
Namen našega društva je bil ureditev mednacionalnih odnosov, zgladitev trenj med narodoma, ko je pa to društvo zaživelo, je prevzelo še ogromno drugih funkcij. Tako smo vsako leto pripravili od pet do deset srečanj gospodarstvenikov. Na primer organizirali smo spust diplomatov po reki Kolpi. Prav vsi so se ga udeležili in neštetokrat sem slišal:
»Joj, pa mi sploh nismo vedeli, kakšna lepa dežela je to!«

Nekoč smo za diplomate organizirali vožnjo ob jadranski obali od Reke do Črne gore in nazaj. Na to vožnjo sem bil seveda povabljen s soprogo, a nisem mogel iti, ker sem imel dogovorjen pomemben sestanek v Švici. Potovanje je trajalo teden dni in je bilo seveda policijsko strogo nadzorovano. To povabilo je izkoristila moja tajnica in se je ona vkrcala na ladjo. Nenadoma so me poklicali v Švico in vprašali, ali je Ivanka Brezigar moja žena.

Slovensko-hrvaški gospodarski vrhPozdrav Boža Dimnika na slovensko-hrvaškem gospodarskem vrhu

»Kako?«
»V vašem imenu se je nastanila v vaši kabini.«
Pa sem ji privoščil. Ona je še zdaj moja najboljša tajnica.

Ob ustanovitvi društva so se kazale prve razpoke v slovensko­hrvaških odnosih, ampak z vsemi temi bi že opravili, če ne bi prišlo do razprtij zaradi Ljubljanske banke. Računam, da smo zaradi nje do danes izgubili kakšnih dvajset milijard evrov. Lobiji, ki jim je v interesu, da do sklenitve posla ne pride, na plan preprosto potegnejo Ljubljansko banko in posel propade.
Ob razpadu Jugoslavije se je slovenska politika zbala, da bi bila Ljubljanska banka kot edina takratna dobra banka solidarno odgovorna za vse dolgove nekdanje države. Da bi jo zaščitili, so ustanovili NLB, Novo Ljubljansko banko, dolgove pa pustili stari Ljubljanski banki. To je bila, kot se je pokazalo, zelo nesrečna ideja.
Hrvati so imeli v Ljubljanski banki tristoštirideset milijonov takratnih nemških mark svojih prihrankov. Naši politiki tega denarja niso hoteli izplačati, pač pa so se odločili za rešitev vprašanja s sukcesijo.
Seveda so bili nekdanji varčevalci zaradi tega zelo nejevoljni in tako mi je ob neki priložnosti rekel Budimir Lončar, zadnji jugoslovanski zunanji minister:
»Pa, daj, reci ti tem tvojim, naj nekaj naredijo. Moja tašča me nenehno gnjavi zaradi neke majhne vsote denarja, ki ga je zaupala Ljubljanski banki.«
Potrudil sem se, samo zaradi njega, da je tašča ta denar celo dobila. Ampak drugi ga seveda niso in so zato Hrvati za kazen zaprli račun
Novi ljubljanski banki v Zagrebu, da ta ni več mogla poslovati. V to sem se vpletel povsem naključno, po nekem razgovoru z visokimi hrvaškimi politiki, z Mesićem, Boljkovcem, Gregurićem in drugimi, ki so me podobno kot Lončar nagovarjali, naj vplivam na slovenske politike, da bi nekako dosegli dogovor o tej temi.
»Kup drugih reči je, ki jih moramo rešiti, poleg tega pa za temi 70.000 varčevalci stoji vsaj še trikrat toliko družinskih članov, kar pomeni kakšnih 200.000 ljudi, ki jih bo tak ukrep prizadel in bodo seveda jezni na Slovenijo,« so mi razložili.
Poslušal sem jih in sklenil po lastni intuiciji v Sloveniji poiskati ljudi, ki bi to razumeli. Žal neuspešno. Nihče ni hotel niti slišati o tem, nihče ni bil za to, da bi se s Hrvati vsaj pogovorili.
Kaj si sam mislim o tem? Ali smo imeli pravico do tega, da se devizne vloge hrvaških varčevalcev uredi z nasledstvom? To ve samo Bog, pa ne pove, dejstvo pa je, da sukcesija še zdaj ni zaključena. Slovenska stran si je predstavljala, da bo vprašanje hrvaških varčevalcev v LB uredila s pobotom. Sam mnenja o tem niti nimam. Ne vem. Obstajajo strokovnjaki, kot je France Arhar, ki jih cenim in ki so zagovarjali sukcesijo, ampak kot praktik, kot gospodarstvenik zmeraj gledam, da so zadeve čimprej rešene. Prav tako se mi zdi, da imajo hrvaški varčevalci že po neki moralni logiki svoj prav. Tisti, ki si mu dal denar, ti ga mora vrniti. Moralno je bila torej odločitev za sukcesijo sporna, pa tudi gospodarsko. Hrvaška podjetja so bila namreč zadolžena pri Ljubljanski banki za trikratno vrednost vlog hrvaških varčevalcev. Že takrat je bilo iztoženih terjatev za kakšnih tristo milijonov. Se pravi, da je obstajal tudi neposredni gospodarski interes po takojšnji poravnavi, ne samo moralni.
V tem klubu, v katerem sta bila tudi Mesić in Boljkovac, smo se velikokrat pogovarjali o tem, kako to vprašanje rešiti. Boljkovac me je celo peljal k Tuđmanu v Banske dvore, ki me je prav tako nagovarjal, naj se pri slovenski politiki zavzamem za dogovor. Takrat sem že ustanovil Društvo slovensko­hrvaškega prijateljstva in so me povsod lepo sprejeli. Preko Boljkovca mi je nato Tuđman sporočil, naj slovenski politiki povem, da predlaga takojšnje plačilo petih milijonov mark za poplačilo tistih varčevalcev z najnižjimi vlogami. Takih je bila morebiti slaba tretjina in tako bi z majhnim vložkom takoj znižali večinski odpor. Kot gospodarstvenik sem razumel pravilnost te rešitve. V prvem trenutku sem celo mislil, da sem narobe razumel in da je Tuđman mislil petdeset milijonov mark, ne pa pet. Ne, pet takoj, nato pa sukcesivno v petih letih še manjkajočo vsoto do tristoštiridesetih milijonov, ob tem, da bi v tem času dobili vsaj tristo milijonov, ki so jih Ljubljanski banki dolgovala hrvaška podjetja, verjetno pa celo več. Cele milijarde ne, ker so šla nekatera hrvaška podjetja v stečaj, kljub temu pa bi lahko računali na to, da bomo dobili vsaj toliko, kot bi dali, predvsem pa bi to imelo zelo pozitivne učinke na mnenje o Sloveniji.
To se mi je zdela zelo dobra ponudba in sem takoj odšel k Marku Voljču, ki je bil predsednik uprave Nove Ljubljanske banke.
»Seveda,« je rekel, »jaz sem takoj za, ampak država je moj lastnik.
Ona se mora odločiti.«
Najprej sem odšel do ministra Dimitrija Rupla.
»Vi se spoznate na ribe,« mi je rekel, »brigajte se zanje. Mi bomo to dobili v sukcesiji.«
Pa sem kljub temu poskušal še naprej in hotel poiskati tudi Drnovška. Klical sem ga, pa ga takoj nisem dobil, in bi še poskušal, če ne bi prejel klica Rudolfa Gabrovca, visokega predstavnika za urejevanje nasledstva, ki me je poklical k sebi na Beethovnovo ulico, v tretje nadstropje. Počutil sem se, kot bi me pozvala Udba.
»Zakaj se mešate v naše posle?! Ves ta denar bomo dobili v sukcesiji.
Vi ste hrvaška poturica …«
In podobno, tako me je zmerjal.
»Gospod Gabrovec,« sem mu rekel, »če se bo zgodilo to, kar mislim, da se bo, boste vi osramočeni, Slovenija pa bo utrpela veliko škodo.«
In točno to se je zgodilo.
Pred nekaj leti so v Delu objavljali prispevke Pro et contra in so povabili mene in njega, pa je odklonil soočenje.
Žal mi je, da takrat še nisem poznal Arharja. Zanj so mi, ampak kasneje, tudi Švicarji rekli, da je velik strokovnjak in da o financah veliko ve, pa sem ga nekoč povabil na večerjo. Štiri ure sva sedela za mizo in je ves ta čas zagovarjal nasledstvo, in če bi ga poslušal kot neprizadeti opazovalec, bi mu moral dati prav.
»V redu,« sem mu rekel, »potem mi pa, prosim, odgovorite na eno vprašanje. Če bi takrat prišel k vam, kot sem s Tuđmanovim predlogom prišel h Marku Voljču, bi vi šli na razgovor, bi vas tak predlog zanimal?«
»A, to pa ja. To pa ja.«

Ko sem se boril, da bi vprašanje hrvaških varčevalcev v Ljubljanski banki spravil na dnevni red, sem se veliko pogovarjal z bankirji po Evropi. Nekaj med njimi je bilo mojih prijateljev iz Švice. Vsi so imeli zelo dobro mnenje o Ljubljanski banki. LB je imela pred tem tako ime, o katerem lahko danes samo sanjamo. Pri Union Bank Suisse, ki je najboljša švicarska banka, so rekli, da je LB ena najboljših, najbolj urejenih bank v Evropi, ne samo v Jugoslaviji.
LB je bila banka z najboljšimi bonitetnimi ocenami in svetovali so mi, naj vodilnim v LB rečem, naj odprejo nerezidentne račune in naj pripravijo to ponudbo. Ves Balkan, ki je bil v vojni, bi drvel vanjo, ne samo iz držav nekdanje Jugoslavije, tudi Grčija. Prišel sem v Ljubljano na sestanek Slovenskega kongresa, dobili smo se v Urški na Prulah, ki je danes ni več, v prijetni restavraciji Gostinskega šolskega centra Ljubljana. Na tem sestanku je bil tudi Lojze Peterle, in zunaj, ko smo se poslavljali, sem mu rekel.
»Midva bi se morala enkrat dobiti.«
»Ja,« je rekel, »enkrat, ne dvakrat.« Tudi on je padel pod Slivnikov vpliv.
Ko sem kasneje njegovim vendarle uspel omeniti nerezidentne račune, so me gledali, kot da jim ponujam nekakšne črne fonde.
In zato tolikokrat ponavljam, da so se vse generalne napake, ki smo jih napravili, zgodile zaradi neznanja, zaradi nepoznavanja stvari.
Ko sta leta 2001 Drnovšek in Račan podpisala sporazum, sem bil z Drnovškom v stalnih stikih in sem mu rekel:
»Tale sporazum je krasen, ampak jaz čutim, da se bo kdo spet česa spomnil.«
Takrat jih je bilo cel kup, ki so rovarili proti, od Jožka Jorasa do Danijela Starmana.
»Ljudem lepo razložite, zakaj je ta sporazum dober. Dajte to v časopise in na televizijo.«
»To ni moja, to je Račanova stvar,« je odgovoril Drnovšek in spomnim se, da je še Zdenka Cerarjeva, ki je bila ob tem prisotna, rekla, da imam prav.

Druženje: Tanja, Dimnik, Mitja Ribičič, Ivanka, Ivica Račan

Z Janezom Drnovškom sva se v nekem obdobju pogosto dobivala. Dogovorila sva se za sestanek v pivnici Adama Ravbarja v Rodici pri Domžalah. To je bila najina skrivna točka. Goveji golaž, to je bila običajna Drnovškova hrana, in malo pivo. Pil je, ampak zelo malo. Raje kot alkoholne pijače je imel limonado.
To pivnico z lastno pivovarno, prvo zasebno v novi Jugoslaviji, sem izbral tudi zato, ker sem sodeloval pri njenem nastanku. Moje delo je bilo priskrbeti kredite (moje švicarsko podjetje je bilo porok zanje), pomagali smo pa tudi pri opremi. Bil sem nekakšen tihi delničar te pivovarne.
In ker nisem politik, sem tako verjel Drnovšku, da je to res bolj hrvaški kot slovenski problem. In sem odšel k Račanu. Z njim sem se spoprijateljil preko Mitje Ribičiča, s katerim sta redno igrala tenis.

»Veš, kaj,« sem mu rekel, »po moje bi bilo koristno, ko bi ti tvoje Hrvate obvestil, zakaj je dobro, da ratificirajo ta sporazum, ker se bo sicer kdo že česa spomnil.«
»Ah, medije imamo pod nadzorom, v saboru pa večino,« mi je odgovoril.
Nekaj dni kasneje je Slobodna Dalmacija pisala:
A zdaj bomo pa mi Slovencem podarili morje, ko so nas tako prevarali z Ljubljansko banko!
Jaz sem si še vedno prizadeval urediti prijateljske odnose med državama. Sam sem recimo organiziral nogometno tekmo med našimi in hrvaškimi poslanci v Piranu, in spomnim se Androkovića, kasnejšega hrvaškega zunanjega ministra, s stopalom številka dvainpetdeset, ki je Janši na naši strani zmeraj stopal na nogo. Dejansko je imel Račan večino, kar so mi potrdili tudi poslanci na tisti nogometni tekmi, ampak takoj po izidu članka o razprodaji svete hrvaške zemlje je izgubil pet poslanskih glasov. Poslanci so se zbali reakcije ljudi na podpis oziroma ratifikacijo sporazuma. Zato pravim, da je primer Ljubljanske banke nazoren primer, kako se v politiki ne sme delati in da je treba razmišljati širše. Nasledstvo skupne države? Še zdaj ga ni, pa je od tega, odkar smo se odločili zanj, minilo trideset let. Prepričan sem, da bi brez težav z Ljubljansko banko sporazum med Drnovškom in Račanom veljal in bi imeli mi to vprašanje rešeno za vse večne čase. V življenju imajo včasih majhne reči lahko velike posledice.

Zaradi hrvaške blokade Nove Ljubljanske banke so lahko k nam prišle druge banke. V Slovenijo, ne samo na Hrvaško. Da je slovenska politika vztrajala pri reševanju vprašanja hrvaških varčevalcev s sukcesijo, so bili morebiti krivi tudi poslanci slovenskih korenin v avstrijskem parlamentu. Avstrijci so preko njih takšno rešitev predlagali Peterletovi vladi. Malo zato, da bi nagajali Hrvatom, predvsem pa zato, da bi na to področje prišle avstrijske banke, kar se je tudi zgodilo. Brez blokade NLB bi bilo avstrijskim bankam na Balkanu precej težje.

Nogometna tekma med slovenskim in hrvaškim parlamentom v Piranu 2010Predaja pokala zmagovalni ekipi

Končalo se je tako, kot se je končalo, in Hrvati so v vsakem trenutku, ko jim je ustrezalo, to vprašanje potegnili na plano. Zaradi LB je propadel posel s turističnim naseljem Sunčani Hvar. Kompas, ki se je zanimal za nakup, je nameraval v sodelovanju s Hrvati Sunčani Hvar razviti v velik turistični center. Prepričan sem, in o tem so govorili tudi vsi strokovnjaki, da je bila to ena najboljših takratnih investicij. Slovenski predstavniki so se za nakup dogovarjali v Zagrebu, pa sem jim, ker sem poznal razmere na Hvaru, svetoval, naj se odpeljejo tja, povabijo tri tamkajšnje župane na večerjo in naj se z njimi malo pogovorijo. Tako so pa peljali reč kar mimo njih, ti so bili užaljeni in so iz žaklja ponovno potegnili Ljubljansko banko.
Če bi se pri vprašanju vlog hrvaških varčevalcev v LB odločili drugače, Slovenci ne bi obveljali za prevarante, sporazum Drnovšek­Račan bi bil prav gotovo sprejet, imeli bi najboljšo banko na Balkanu z velikimi donosi in ne bi izgubili nešteto priložnosti. Ob vsem je pa zanimivo to, da med povprečnimi Hrvati, med preprostimi ljudmi, ni do Slovencev nobene zamere, kot se velikokrat govori. To mantro potegnejo na plano samo tisti, ki jim služi ob vsaki konkretni priložnosti. Pred nekaj leti, ko sem še imel več časa in sem na Jadranu preživel po dva meseca, sem tamkajšnje ljudi spraševal, kaj si mislijo o nesporazumih v Piranskem zalivu, in niti enega nisem našel, ki bi rekel:
»Prav je, da tega ne damo. To je naše.«
Vsem se je zdelo prerekanje neumno.
Tudi politiki, ko se najdejo na štiri oči, se hitro sporazumejo. Bolj ali manj se strinjajo, da je treba poiskati tak dogovor, da bodo vsi mislili, da so zmagali. V bistvu se zapleta samo zaradi politikov, ki z napetostjo obvladujejo svoj osebni položaj, ker brez nje nimajo nobenih drugih idej, nobene teme, nobene agende. Na oblasti lahko ostanejo samo, če se tepejo in ruvajo ob Dragonji. To je njihov potencial, čez ne sežejo.
Kmalu po osamosvojitvi so se iz dejavnega političnega življenja začeli umikati mnogi vidni ustanovni člani Slovenskega kongresa. Predvsem zato, ker jih nihče ni ničesar vprašal. Naši novodobni politiki, ti, brez izkušenj, ki so izplavali na površje z ideologijo partizani – domobranci, niso hoteli sprejeti nobenih nasvetov. Sprva je bilo v Slovenskem kongresu ogromno zdomcev, ki so bili v svojih novih domovinah uveljavljeni predvsem v gospodarstvu. To niso bili politiki, bili so ljudje s profilom, z znanjem, z denarjem. Z nasveti so hoteli pomagati, se vključiti v procese preoblikovanja družbe. Nihče od njih ni imel želje po vladanju, le malo jih je bilo, ki bi bili pripravljeni prevzeti kakšno funkcijo. Po nekaj pogovorih s politiki, in ko ni bilo odziva, so preprosto šli. Eden takih je bil Jurij Terseglav iz Münchna, zelo sposoben podjetnik. Imel je zrele ideje, bil je zelo aktiven, ampak se je počasi naveličal, ker ni bilo nobenega odziva.
Podobno je bilo na Hrvaškem. Zanimivo je to, da niti eden od teh, ki se je angažiral, daroval tudi ogromno denarja – recimo podjetnik Anton Kikaš, ki je, kolikor sam vem, daroval najmanj šest milijonov dolarjev – ni od države nikoli zahteval, pričakoval ali dobil karkoli. Taki bi morali dobiti odlikovanja in ne oni, ki so za svoj prispevek dobili lepe službe, pozicije in vnaprejšnjo pokojnino. Ti ne potrebujejo odlikovanj, za svoje delo so bili že poplačani.
Zanimivo je to, da niti enega od teh slovenskih politikov v pogovoru z menoj ni bilo strah, da bi utegnil morebiti imeti prav, da bi lahko zaradi tega, ker me ne poslušajo, napravili državi veliko škodo. Strah je človeka pač samo takrat, ko se zaveda, kaj ga čaka.
Nesposobnost razumevanja kompleksnega položaja nas je stala ogromno. Pa neznanje ocenjevanja gospodarskih situacij. To se je na žalost kasneje še velikokrat pokazalo. Eklatanten primer tega je Bavčarjevo vodenje Istrabenza.
Igor Bavčar je bil zelo sposoben politik, bil je tudi minister brez listnice, odgovoren za evropske zadeve, veliko je vedel o meni in o akcijah, ki smo jih kot člani Slovenskega kongresa izvajali za podporo pri osamosvajanju Slovenije. Kot tak je prišel na Istrabenz. Verjetno ga je tja zvabil Janko Kosmina, ker je domneval, da bo kot visok in vpliven politik lahko kar z levo roko krmaril podjetje, pa seveda ni šlo. Ena od njegovih najbolj nerazumnih potez je bila prodaja bencinskih črpalk.
»Igor,« sem mu takrat rekel, ker sva se poznala kot ribiča – bil je namreč izjemen ribič, eden najboljših, kar sem jih v življenju srečal – »ne prodajaj črpalk, to so tvoje vsakdanje žemlje.«

»Turizem,« je rekel, »zdaj je turizem na pohodu. V turizmu je prihodnost.«
»Ja, ja, imaš prav« sem mu odgovoril, »ampak ne s teboj.«
Na turizem se ni dovolj spoznal. Turizem je zapletena reč in moraš vedeti, kaj delaš. Neprimerljivo zahtevnejša, kot je vodenje bencinskih črpalk, sploh z direktorskega mesta.
Pokazalo se je, da sem imel prav in kasneje sem v časopisu zapisal to, za čemer trdno stojim, in sicer, da sem prepričan, kako je do devetdesetih odstotkov vseh zgrešenih potez v Sloveniji prišlo zaradi neznanja in ne zaradi pohlepa ali kdo ve česa še. Obrt, s katero se ukvarjaš, moraš obvladati. V intervjuju za Delu sem tako med drugim govoril o neznanju kot največji slovenski nadlogi in kot primer navedel Bavčarja, ki sem ga imenoval prijatelja. Bavčar mi je odgovoril v pismih bralcev in začel ta odgovor z:
»Za prijatelja morata biti dva.«
Imenoval sem ga pa zato, ker sem ga hotel ubraniti pred obtožbami, da je baraba. On to res ni, on je žrtev svojega neznanja v gospodarstvu.
Odgovoril sem mu, on spet meni nazaj, jaz njemu … in tako do njegovega tretjega odgovora. Takrat sem bil v Umagu, kjer me zagleda neki gospod in priteče za menoj. Bil je Lenko Sviličić, OMV­jev regijski direktor.
»Veste, sem bral tele vaše članke in dopisovanje z Bavčarjem. Povsem prav imate. Bil sem prvi direktor OMV v Umagu …«
Do takrat niti nisem vedel, da je bila tam centrala oziroma direkcija.
»… in to takrat, ko smo kupovali bencinske črpalke od Bavčarja. Ko smo jih dobili, smo začeli služiti toliko denarja, da smo ga čez okna ven metali.«
»Ali lahko tole uporabim?«
»Ja, lahko.«
In sem, z imenom in z vsem, kar mi je Sviličić povedal, objavil v naslednjem odgovoru. Potem se Bavčar ni več oglašal.
Podobno je bilo pri nas s PID­i in podobnimi velikimi podjetji, ki so medtem že potonila. Tudi sam sem v naši privatizaciji videl veliko priložnost, in to pred Darkom Horvatom in podobnimi. Rezerviral sem PID, določil tarče, in sicer Litostroj, Tehnounion in Fotono. Takoj sem izračunal, koliko bi lahko s tem poslom zaslužil. Sam prav gotovo ne bi napravil izgube, nasprotno, zelo veliko bi zaslužil, potem sem pa neko noč premišljeval in razmišljal o očetu, kaj je storil, ko je takrat k njemu glede odkupa obveznic prišel Čeč. Zavedel sem se, da bi v teh podjetjih moral odpustiti večino ljudi, spremeniti portfelj in jih reorganizirati. Spoznal sem, da se to zame na koncu ne bo dobro izšlo, zato sem misel o karieri pidovskega podjetnika opustil. Večina tovrstnih podjetnikov je tako ali tako finančno uničila sebe in druge, ker so premalo vedeli o tem. Največjo napako naše gospodarske tranzicije pa predstavlja neodplačna privatizacija. Jože Mencinger je zagovarjal plačno privatizacijo in so ga takrat napadli kot človeka nekdanjega režima, pa je zastopal razumno stališče, da naj tisti, ki bi se radi šli privatizacijo, v njej participirajo tudi s svojim denarjem, s svojim kapitalom. Mora te skrbeti za denar, ki si ga vložil. Vsi so bili proti in so zagovarjali ideje Jeffreyja Sachsa. To je bila velika napaka, da so dopustili v Ljubljanski banki ali kjerkoli drugje najemati kredite na prevzemne tarče tistim, ki so imeli to možnost, a brez svojega finančnega vložka. Oziroma po domače, da so jim pustili s tujim k. po koprivah opletati. Podobno so storili Hrvati.
Nekega njihovega podjetnika, enega največjih, sem okoli leta 2007 vprašal, s koliko svojega kapitala razpolaga, pa me je samo debelo pogledal.
»Kakšen kapital? Banke so zato, da dajo kapital,« je rekel.
Po logiki: mi delamo zanje, ker jim odplačujemo z odstotki, pri tem pa so on in njemu podobni pozabili na posledice, ki te doletijo, če denarja ne vrneš. Za najem kredita moraš imeti vsaj štirideset odstotkov svojega kapitala in seveda zelo dober program. Naši novi kapitalisti niso imeli nič od tega, samo velike oči in trenutno razpoloženje.
Zato sem po številnih podobnih izkušnjah prišel do heretične misli, da bi v tako majhni državi, kot je Slovenija, morali biti na vodilnih političnih položajih volonterji, ljudje, ki so v življenju že vse naredili, ki imajo vsega dovolj, in ki bi svoje delo opravljali kot častno funkcijo. Tako kot sem trideset let predsedoval Društvu slovensko­hrvaškega prijateljstva, pa sam od tega nisem imel nič, nasprotno, za delovanje društva sem vsako leto porabil veliko svojega denarja. Ali tako, kot je moj stari oče še v času Avstro­Ogrske enaindvajset let brezplačno županoval v kraju Devica Marija v Polju in dal tam zgraditi prvo slovensko šolo.
Nekoč sem ob neki podobni debati o neznanju in neizkušenosti rekel direktorju tovarne zdravil Krka Milošu Kovačiču:
»Ti bi moral biti predsednik vlade.«
»Kaj?« se je začudil. »A veš, koliko znaša moja plača? 20.000 mark!«

Za Miloša Kovačiča lahko rečem, da sva bila prijatelja. Nisva se družila kot ribiča, ker je bil on samo občasni ribič, družila naju je farmacija. Bil je tudi član in podpornik Društva slovensko­hrvaškega prijateljstva, ki sem ga ustanovil in katerega predsednik sem bil vse do nedavnega. Tudi po njegovi upokojitvi sva se redno slišala, pa tudi videla, ker je rad hodil v gostilno v Tomačevem na obrobju Ljubljane. Bil je zelo sposoben poslovnež, izredno dinamičen in on je iz Krke napravil to, kar je zdaj.
Nekoč smo bili povabljeni na televizijo v oddajo o lobistih. Bil sem jaz, pa Kovačič, bil je še Bogdan Biščak in še nekdo, a se ga ne spomnim več. Medtem ko so nam v maskirnici dajali puder na lica, smo se pogovarjali. Kovačič je pripovedoval svoje zgodbe o Rusih, ki jih je vozil po dolenjskih zidanicah.
»Enemu sem kupil BMW in sem napravil za milijon posla,« je rekel.
»Ampak da ne boš tega govoril pred kamero,« sem mu rekel.
Potem smo šli v studio, oddaja je bila predvajana v živo. Pogovor je lepo tekel, potem pa je začel Miloš pripovedovati zgodbo z BMW­jem. Ker sem sedel poleg njega, sem ga skrivaj sunil z nogo.
Pa se je obrnil k meni in rekel:
»Ja kaj me pa rukaš?! Saj sem rekel, da bom to povedal!«

Če je lahko Kovačič kot direktor podjetja zaslužil nekajkrat več od predsednika vlade, pomeni, da se tisti, ki je sposoben zaslužiti več kot predsednik vlade ali minister, za te funkcije ne bo potegoval. Mogoče kakšen, ki je v življenju že dovolj zaslužil in bi to funkcijo prevzel zaradi časti in ne zaradi denarja. V tako majhni državi, kot je Slovenija, bi morali biti na vodilnih položajih strokovnjaki in ne politiki. In voditelji političnih strank ne bi smeli biti ministri. Ministri bi morali biti izkušeni strokovnjaki, stari vsaj petdeset let. Vsaj petdeset let, ki so v življenju že kaj izkusili. Lahko tudi mlajši, če so že dokazali, da so nekaj ustvaril s svojimi rokami. Predvsem pa bi strokovne resorje morali voditi ljudje, ki se nanje spoznajo. Nekoč mi je Drnovšek omenil položaj ministra za zdravstvo.
»Pa pojdi ti!« je rekel, ko sem nekoč nekaj kritiziral. »Zakaj pa ne bi šel? Zdravnik si, podjeten si, ukvarjal si se z medicinskim inženiringom …«
Res sem poznal ta ustroj. Morda manj bolnišniško dejavnost …
»Ampak,« sem mu rekel, »jaz enega samega dneva nisem preživel v državni službi. Ne vem, kako funkcionira aparat na ministrstvu, ne poznam sistema od vratarja do tajnice.« In nisem šel.
Z Drnovškom, ki ga v tej knjigi večkrat omenjam, je povezana tudi naslednja anekdota. Sem zagovornik cepljenja kot zaščite pred boleznimi in sem zmeraj tudi sam cepil svoje prijatelje, ko sem še pred vsemi v Sloveniji dobival prava cepiva, neposredno iz Nizozemske. Med drugim sem vsako leto proti gripi cepil tudi predsednika Janeza Drnovška, običajno v njegovi pisarni na Prešernovi, tisto leto pa v parlamentu. Pa se je oglasil Janez Podobnik, ki je tudi sam zdravnik, in zaprosil, ali bi lahko cepil še njega. Seveda sem ga cepil.
»Kaj pa, če bi še Marjana?« je vprašal.
Odpeljal me je k bratu Marjanu, ki je bil tudi v parlamentu. Vprašal sem ga, ali je bil že kdaj cepljen, tako kot to zahteva protokol, da bi se prepričal, ali ni morda alergičen na cepiva. Da je bil že cepljen in da ni alergičen, je odgovoril, pa sem ga cepil.
Kakšni dve uri kasneje sem se odpeljal proti Umagu in na poti prejel telefonski klic: Marjan Podobnik je zlezel skupaj. Takoj sem poklical prijatelja zdravnika Andreja Kitka, internista, ki je bil takrat v bolnišnici Petra Držaja.

»Lepo te prosim,« sem mu rekel, »odpelji se v parlament in poglej, kako je.«
Kasneje so me vsi dražili, da sem to storil nalašč.

Primer, ki ga večkrat omenjam kot dokaz neznanja ali nezavedanja in nesposobnosti politikov, je ravnanje ob težavah Cimosa. Italijani so hoteli kupiti to podjetje, a so pri revidiranju poslovanja ugotovili, da Cimos veliko dolguje hrvaškim bankam. Zato so me takrat naši župani, predvsem takratni koprski župan Boris Popović, angažirali kot predsednika DSHP, pa tudi kot konzula Hrvaške. Tako sem takrat na lastne stroške – in to sem kot predsednik DSHP zmeraj počel – stopil do Hrvatov, ki so bili proti kakršnemukoli odlogu plačila teh terjatev, ki so bila zavora razvoju Cimosa. Na Hrvaškem sem obletal vse od Poncija do Pilata in nihče med politiki razen Mesića ni vedel, da imajo svoje ljudi zaposlene v Cimosu, in sicer v obratu v Buzetu. Mene so tudi istrski župani, posebej Valter Flego, ki je bil takrat župan Buzeta, prosili za posredovanje, ker so se bali za delovna mesta in za svoj proračun. Nenehno sem se kot žogica na igrišču odbijal sem in tja.
»Ne bomo zdaj, ko smo v napetih odnosih, podpirali slovenskega
podjetja,« so govorili v Zagrebu.
»Pa saj s tem podpirate vaše lastne dejavnosti. Mene vaši župani prosijo za posredovanje.«
V Cimosu v Buzetu je bilo skoraj toliko zaposlenih kot v Kopru in je bilo zaradi tega sodelovanje med slovenskimi obalnimi in hrvaškimi župani izjemno pozitivno. Bili so prijatelji.
»Boste vendarle ščitili svoje interese,« sem govoril onim v Zagrebu.
7. februarja ob dveh popoldne sem odpotoval iz Zagreba – ne spomnim se, katero leto je bilo, za dan pa vem, ker je bila zvečer proslava v Cankarjevem domu – se pripeljal domov in začel urejati za proslavo, ko zaslišim po televiziji enega od poslancev v slovenskem parlamentu, mislim, da je šlo za nekoga iz slovenske desnice, kako vpije nekako v tem smislu:
»A zdaj bomo pa mi Hrvatom pokrivali njihove probleme?!«

V tem sporazumu bi namreč morali zaščititi tudi interese delavcev, naših v Kopru in hrvaških v Buzetu. Takrat sem se spomnil na svojega očeta, ki je pogosto tulil name:
»Preklet mulc, kar jaz z rokami zgradim, pa ti z ritjo podreš!« Mučim se za svoj denar, nobenih pooblastil nimam, v Zagrebu s trudom rešim položaj, ko pridem domov, pa tole.
Nekoč sem se s podobnimi nameni mudil v Zagrebu in se domov vrnil s pozitivno novico prav ob neki podobni proslavi v Cankarjevem domu. V veži Cankarjevega doma sem zagledal Pahorja, ki je bil takrat predsednik vlade. Stopil sem do njega:
»Nujno se morava videti na štiri oči.«
»Seveda,« je rekel, »takoj jutri, če hočete. Samo nimam urnika s seboj …«
Blizu je stala njegova tajnica.
»Oglasite se pri njej, pa naj vam določi termin,« je rekel. Stopil sem do nje.
»Predsednik mi je naročil, naj se z vami dogovorim za termin pri njem.«
»Da,« je rekla, »kaj je pa tema pogovora?«
»To bom pa že jaz sam povedal predsedniku,« sem rekel.
»Veste,« je začela, »jaz moram to vedeti, da bom lahko ocenila, kako pomembno je.«
»Veste kaj,« sem rekel, »potem pa tega ne boste vedeli ne vi in ne on!« In sem šel, sestanka pa ni bilo. S takimi rečmi sem se moral ukvarjati.

Tudi kot hrvaškemu konzulu mi ni bilo dolgčas. Moja prva naloga po imenovanju je bila posredovanje za nekega hrvaškega državljana, ki so ga priprli v Kopru. Iz hrvaškega veleposlaništva v Ljubljani so me poklicali ob desetih zvečer in na vrat na nos sem se odpeljal v Koper. Predme so pripeljali 27­letnega moškega, tovornjakarja.
»Zakaj ste tu?« sem ga vprašal.
»Pripeljal sem se na mejo, carinik je odprl prikolico in nenadoma se je izza desk prikazalo deset ljudi.«

»Niste vedeli zanje?«
»Kako bi vedel?« se je začudil. »Kar naenkrat so bili tam.«
Nekoč so zaprli nekega fanta, za katerega je v imenu konzulata posredovala moja tajnica. Tako se ji je zasmilil, da mu je v zapor nosila sadje in druge malenkosti. Potem sem pa le moral tja tudi jaz.
»Malo sem kradel po plažah,« je rekel.
»To pa ni prav v redu,« sem rekel. »Ne vem, kako naj ti pomagamo.« Iz zapora nam je pisal lepa pisma in v enem od njih omenil, da ga zapušča žena z otrokom ter zaprosil, ali bi mu lahko uredili kakšen izhod, da se pogovori z njo. Obiskal sem ga in ga vprašal:
»Kaj je pa bilo? Zakaj pa odhaja?«
»Pa nič,« je rekel, »prinesel sem ji AIDS.«

Slovenijo tepeta neznanje in nesposobnost. Neznanje in nesposobnost politikov, ne strokovnjakov, teh in drugih sposobnih ljudi imamo dovolj. Naj to misel ilustriram z naslednjim primerom.
Nekoč, pred leti, sem lovil ribe na severnem otoku Nove Zelandije, na velikem jezeru Taupo. Lovil sem postrvi z muho, ki jo je napravil Božidar Voljč, naš kasnejši zdravstveni minister. Odlično sem lovil, ribe sem metal ven skoraj drugo za drugo.
»Kakšno muho pa imate?« je vprašal domačin, mulc, ki se je približal in me nekaj časa opazoval.
Povedal sem, mu jo pokazal in mu eno dal.

Kakšnih trideset let kasneje, morda še več, leta 2012 smo v Bohinju pripravili svetovno prvenstvo v muharjenju. Sam sem bil predsednik častnega komiteja. Udeležili so se ga predstavniki dvaintridesetih držav z vsega sveta. Iz Bohinjske Bistrice, kjer je bila baza, so hodili lovit na vse reke po Sloveniji. Zvečer sem bil po uradni dolžnosti zmeraj tam. Nekega večera je do mene stopil kapetan novozelandske reprezentance.
»Ali me še poznate?« je vprašal.
»Ne vem,« sem rekel. »Mi boste morali pomagati …«
»Veste, nekoč ste mi kot otroku dali muho.«

Potem sem se spomnil tistega davnega srečanja.
»Mi smo vsi presenečeni. Ne moremo verjeti, koliko lepega tu doživljamo,« je rekel.
Novozelandci pa tudi drugi tekmovalci so bili takrat večinoma prvič v Sloveniji.
Nova Zelandija je več kot desetkrat večja od Slovenije, premore pa tudi več kot desetkrat več voda, a se njihove vode po biološki diverzifikaciji z našimi ne morejo primerjati. V njihovih živi le nekaj vrst rib, dve ali tri in nič več.
»Če bi mi na Novi Zelandiji organizirali svetovno prvenstvo, bi bila prisotna celotna vlada s predsednikom na čelu,« je rekel.
Mi smo povabili vse mogoče, a se ni nihče odzval. Prišel je samo župan Bohinjske Bistrice. Pri čemer je treba vedeti, da so tekmovalci na takem prvenstvu vplivni ljudje. Bilo je pet konzulov, en veleposlanik, več različnih funkcionarjev, premožni ljudje, med njimi multimilijonar iz Avstralije …
Že petdeset let govorim o pomenu takih srečanj. O tem sem napisal ne vem koliko člankov, ampak nihče ni bil pripravljen poslušati. To jih sploh ne zanima, nihče ne vidi možnosti, ki se ob takih priložnostih ponujajo kar same.

V letu 2019 sem se poslovil od predsedovanja DSHP. Po tridesetih letih se mi je to zazdelo že malo neetično. Sklicali smo volilni občni zbor, volilna komisija je predlagala tri kandidate in članstvo se je odločilo za mojo hčer Diano. Več tekmecev ni bilo zato, ker zahteva ta funkcija neko finančno ozadje in podporo. Mene je predsedovanje temu društvu vsako leto stalo vsaj nekaj tisoč evrov, če računam samo pota, ki sem jih opravil. V teh letih sem spoznal nekaj pomembnega. Naše društvo se je zelo zavzelo za sprejem maloobmejnega sporazuma (SOBS), ki je urejal lažje
prehode ljudem ob meji, urejal ribiški promet.

Podpora maloobmejnemu sporazumu – SOPS v Brežicah

Ob vsej meji, od Štajerske do Bele krajine, smo organizirali shode in prepričevali ljudi, da je sprejetje tega sporazuma dobro za obe strani. Ko smo tako hodili ob meji, smo šele spoznali, da na eni strani živi pol milijona Hrvatov in na drugi pol milijona Slovencev in da ti ne živijo samo v prijateljskih, pač pa celo v sorodstvenih vezeh. Takrat mi je tudi padla v oči posebnost našega sosedskega razmerja, namreč ne poznam primera v svetu, da se dva sosednja naroda nikoli v zgodovini nista medsebojno vojskovala. Edino Slovenci in Hrvati se niso nikoli medsebojno vojskovali, pač pa smo stopili skupaj, ko je bilo treba, od turških vpadov in Matije Gubca naprej. Tudi danes ni nobenega razloga za prepir. Velike možnosti za blaginjo imamo že zaradi naravnih danosti, kakršnih ni nikjer na svetu. Naši državi ležita gotovo na najboljšem kosu tega planeta. Zakaj bi se potem prepirali?

<< nazaj | naprej >>

KAZALO KNJIGE