Politika me ni nikoli zanimala, tudi zato, ker se mi nobena stranka ni zdela tako privlačna, da bi se ji pridružil. Je pa bilo obdobje v mojem
življenju, ko sem se edinkrat v svojem življenju politično angažiral.
Po letu 1980 so se začela prebujanja v medijih, v Novi reviji, zelo smo takrat brali Rupla. Sam sem ostal v stikih z duhovnikom Francem Sodjo, s katerim sem se spoznal po vojni v zaporu v Medvodah in s katerim sva ob povsem vsakdanjih debatah zavila tudi v duhovnost. Bil je pesnik in v njegovi zbirki, ki jo je uredil in jo imam doma, je bilo tudi nekaj mojih pesmi, od katerih dve objavljam v tej knjigi. Ko mu je konec petdesetih v domovini ponovno grozil zapor, sem mu pomagal priti čez mejo. Po prihodu iz zapora sem spet lovil ribe, med drugim tudi na Vipavi. Trikrat na teden sem bil tam. Reko sem tako dobro poznal, tudi tam, kjer zavije na italijansko stran. V bližini leži pokopališče in tam čez sem peljal kakšnih pet duhovnikov, prvega med njimi Sodjo. Nisem poznal samo reke, pač pa tudi urnike menjav patrulj, ki so nadzirale mejo. Sodjo mislim, da sem peljal čez zgodaj zjutraj, nekatere pa zvečer, tik pred mrakom. Takrat je bil že spet na seznamu tistih, ki jih bodo v kratkem zaprli. Večkrat sem mu rekel, naj bo raje tiho, pa se ni znal zadržati. Pred pobegom je bil še moj birmanski boter. Ko bi jaz moral iti k birmi, je bila vojna, po vojni pa niti toliko denarja nismo imeli, da bi imel za birmansko obleko.

Franc Sodja

Odšel je v Argentino in preko njega sem spoznal veliko uglednih Hrvatov, med njimi kasnejšega obrambnega ministra Gojka Šuška. Družil se je tudi s krogom Slovencev v Tinjah na Koroškem, s katerimi sem tudi sam nekajkrat prišel v stik, pa čeprav so me imeli za Jugoslovanarja, ker sem prijateljeval z Dolancem, kljub temu, da so vedeli, kaj se je v povojnem režimu zgodilo z mojo družino. Šele preko znanstva s Sodjo so me malo bolj sprejeli in mi začeli zaupati. Velikokrat smo se tudi razhajali v razmišljanjih. Sam sem zmeraj hotel biti objektiven in sem menil, da je neuvrščena politika Jugoslaviji zelo koristila. Jugoslavija je bila država z izjemnim ugledom, in to povsod po svetu, od Kitajske do Amerike. Takega ugleda današnja država Slovenija še zdaleč nima. S svojim potnim listom sem lahko hodil iz Izraela v Egipt in nazaj, na zahod, na vzhod in v dežele tretjega sveta. Tega mi nikoli ne bomo dosegli. Zato sem bil zmeraj v polemiki s temi, ki so bili skrajno nastrojeni proti Jugoslaviji, pa čeprav sem tudi sam nasprotoval komunistom in komunizmu. To je sicer naša največja tragedija, da ne znamo biti objektivni, da ne znamo pogledati, kaj je koristno in kaj narobe. Seveda je bilo narobe, da je pri nas vse nadzirala partija, je bilo pa po drugi strani dobro to, da si takrat nihče ni upal krasti. Dejansko so bili mnogi komunisti, s katerimi sem imel opravka, nepodkupljivi ljudje. Ni govora, da bi kaj vzeli pod mizo.
A kljub zavedanju, da je Jugoslavija navzven za pol sveta ugledna država, sem se v osemdesetih dokopal do sklepa, da ne more obstati. Ni bila demokratična. Zmeraj več stikov sem imel z našimi predvsem ekonomskimi emigranti in tako sem se v osemdesetih začel pomikati ne v desno, ampak v smer demokratizacije. Nekajkrat sem se pogovarjal tudi z Bučarjem, ki je kot partizan veliko tvegal.
»Če bi mi, pravi partizani, vedeli, kaj bo nastalo, bi bilo povsem drugače med vojno in tudi po njej,« je rekel.
Skozi te moje pogovore sem prišel do spoznanja, da se bo nekaj moralo spremeniti in da bo na tem treba delati. In kljub temu, da sva si z Ruplom kasneje zmeraj nasprotovala, sem takrat prebral vse njegove članke. Tako njemu kot vsem drugim takratnim disidentom, ki so nasprotovali formalni oblasti, priznam, da so s tem veliko tvegali. V tistem obdobju sem bil tudi dvakrat na Roški cesti in v množici drugih protestiral proti zaprtju četverice.

Na svojih poteh po tujini sem se dotlej zelo malo družil z izseljenci. Z njimi pač nisem imel nobenega konkretnega posla. Nenadoma so pa začeli lesti iz vseh lukenj, in to zanimivi ljudje na svojih področjih. Pomladno vrenje je bilo tisto, zaradi katerega smo se začeli spoznavati. Do takrat sem poznal deset, največ dvajset švicarskih Slovencev, potem so se pa kar nenadoma vsuli. Slovenci in Hrvati. Kar vrelo je in tega niti ne znam prav razložiti. Samo zobozdravnikov smo imeli takrat Slovenci v Švici sto.
Največ rojakov mi je, paradoksalno, predstavil profesor Tomka, Madžar po rodu, ki je po propadli revoluciji leta 1956 zbežal iz domovine. Bil je ribič po srcu in skupaj sva ribarila na vseh kontinentih. Priskrbel mi je ogromno povezav. Tudi spoznal sem ga na zelo izviren način. Njegova žena mi je nekoč predstavila neko zelo lepo Nemko Brigito. Skupaj smo sedeli nato v nočnem baru in malo popivali, pa je Tomkova žena poklicala svojega moža domov in mu rekla, da se pogovarja z ribičem, ki bi mu ga rada predstavila, če še ne spi. Ura je bila namreč že čez polnoč.
»No, pa naj pride,« je rekel.
Prišli smo do vrat, pozvonili, vrata so se odprla komaj za kakšen prst in iz tiste škrbine je pomolil muho, ribiško vabo. Kot neke vrste geslo ali pa preizkus, ali bom vedel, kaj je to?
»Match brown nimfa,« sem rekel.
»U!« je zavpil in odprl vrata.

Tomka je odlično poznal vode po Balkanu, celo bolje od mene. Sam sem bil v Bosni in Črni gori le nekajkrat, on pa je bil tam kot doma. Ob svojem poklicu ni delal nič drugega, samo ribe je lovil. Bil je odličen znanstvenik, kemik, vodil je laboratorij v Freiburgu. Iz krompirjevega škroba je napravil material, granulat, iz katerega je bilo mogoče napraviti vrečko. O tej iznajdbi so pisali vsi švicarski časopisi: Gospodinja bo poslej lahko kupila vrečko s krompirjem in vse skupaj, vrečko in krompir, skuhala. A je bil žal za posel povsem nesposoben. Našel je nekega kompanjona, Nemca, skupaj sta ustanovila firmo, ki se je imenovala Fluntera, a ga je Nemec gladko ogoljufal. Še jaz sem nekaj vložil v to podjetje in vse izgubil.
S Tomko sva prepotovala ves svet, še posebej pa Novo Zelandijo. Ribe sva lovila po vseh koncih te čudovite dežele, ki je redko naseljena, veliko je pašnikov, ogromno je živali, koz in ovc, ljudi pa nikjer. Nekoč smo z druščino, v kateri je bil tudi on, lovili v takem odmaknjenem področju in po dveh ali treh dneh tavanja sredi divjine zagledali hišo. Na njej je bil napis 'Restaurant'. Vstopili smo in vprašali, ali bi lahko kaj pojedli. Restavracija je premogla štiri mize, hrana pa je bila odlična.
»Kako vam vse dobro funkcionira,« sem rekel na koncu. »Če bi imeli še kakšno kavo, espresso, pa bilo sploh super …«

Božo z Ivanom Tomko na Novi Zelandiji

»Saj imamo,« je rekel lastnik.

In smo dobili še odlično kavo.
»Taka je kot v Veroni,« sem rekel. Takrat sem stanoval tam.
»O, saj sem tudi jaz iz Verone,« je rekel možakar. Takih prigod sva doživela s Tomko nešteto.

27. junija 1991 smo ustanovili Slovenski kongres. Bil sem med ustanovnimi člani. Vse se je zgodilo zelo spontano, tako da imam danes težave, ko se moram spomniti, kdo smo bili tisti, ki smo se lotili tega podjetja. Bili so Boris Pleskovič, Ernest Petrič, Lojze Peterle, Jurij Terseglav iz Münchna, pa zakonca Iler iz Švice, ki sta bila izvršna direktorja pri Brown Boveri, švicarskem elektroinženirskem podjetju. Z vsemi temi in podobnimi smo se dobili in si rekli, da bi bilo dobro, ko bi naše delovanje institucionalizirali. Na ustanovni zbor so prišli z vsega sveta, Dušan Lajovic iz Avstralije, Jože Bernik iz Amerike … Nabor res prominentnih ljudi.
Pred Slovenskim kongresom so bili Slovenci organizirani preko združenja Slovenska izseljenska matica, ki pa je bila levo usmerjena in zlizana z oblastjo. Večina Slovencev, ki je emigrirala po vojni, je bila političnih izseljencev in do teh matica ni imela dostopa. Povezovala je ekonomske migrante, ki so Slovenijo zapustili med obema vojnama in jih je bilo tudi precej. Politična emigracija se je izogibala vsem stikom. Sam sem bil do osamosvajanja v Švici prisoten trideset let, pa sem poznal le kakšnih deset Slovencev. Ob osamosvajanju pa se je pojavila priložnost za vseslovensko združenje.
Pri tem smo se zgledovali po Židovskem kongresu, tako sem sam videl to paralelo. Ne oziraje se na kakršnokoli ideološko pripadnost, vsaj jaz nisem tako delil ljudi. So pa nekateri najvidnejši člani kongresa tega kasneje zapustili, ker se je v njem nenadoma pojavilo preveč ideologije. Ampak ko smo 27. junija 1991 v Cankarjevem domu ustanovili Slovenski kongres in so nad Rožno dolino pomotoma sestrelili helikopter, je med nami v prepričanju, da je šlo za sovražni helikopter, vladalo takšno vzdušje, tak občutek enotnosti, ki ga nikoli več ne bom doživel, nikoli več ne bo takšne srčne želje, volje nekaj spremeniti. Lajovic je po ustanovni skupščini telefoniral predsedniku avstralske vlade ali države, ne vem več točno, in mu govoril o tem, kaj se tukaj dogaja, mu poročal, da nas sredi Evrope napadajo in bombardirajo. Terseglav je različnim vladam poslal šeststo ciklostiranih sporočil. Prevedel je govor generala Blagoja Adžića in ga razposlal okrog s priponko, kaj to pomeni za Jugoslavijo in za Evropo.
Preko te konference smo se spoznavali s Hrvati in z njimi sklepali
posle. Ko zdaj gledam nazaj, se večkrat vprašam, kaj bi bilo, ko bi mi tisto energijo bolje izkoristili. Ko bi jo znali uporabiti tako na eni kot na drugi strani, nikoli ne bi imeli težav, s katerimi se že leta ukvarjamo. Žal so se vsi pametni ljudje iz tistega obdobja umaknili, pač po načelu: »Če me nočejo, se ne bom silil zraven.«
Že po enem letu je vse to zvodenelo, od silne energije je ostalo bore malo. Zanimivo je, da nihče med tistimi, ki so kaj prispevali za našo osamosvojitev, ni od nikogar ničesar pričakoval v zameno. Slovenski kongres sicer obstaja še danes, po vsem svetu in vsako leto organizira pet ali šest odmevnih dogodkov. Recimo kongres zdravnikov, na katerega pridejo zdravniki z vsega sveta, predvsem slovenski, pa tudi drugi. Delo tega kongresa je premalo cenjeno in so tudi zato njegovi potenciali neizkoriščeni.
Takoj po kongresu se je pojavilo vprašanje priznanja Slovenije. Zelo malo je takih, ki so vedeli, ali pa, ki bi priznali, kakšno velikansko srečo smo takrat imeli s tem. V nasprotju s podobo, ki nam jo danes nekateri ponujajo, takrat v tujini niso bili naklonjeni naši osamosvojitvi. Mirno lahko rečem, da so bili vsi proti njej, posebej pa Angleži in Francozi. O tem sem se lahko prepričal na lastne oči in ušesa.
Takoj po ustanovitvi kongresa na začetku julija so nas s švicarske televizije poklicali, predstavnike vseh jugoslovanskih narodov, in sicer na diskusijo, odprt pogovor v njihovem studiu. Pome so poslali zasebno letalo v Celovec, pa se nisem mogel prebiti čez Karavanke. Poklical sem profesorja Tomko, ki je poznal Slovenijo in po ribiški plati tudi drugo Jugoslavijo še bolj kot jaz sam, da je na švicarski državni televiziji v tej oddaji zastopal Slovenijo. Bil je zelo oster, mogoče še malo preveč.
»V Sloveniji nastaja dodana vrednost,« je govoril, »v Srbiji se pa to pokrade.«

Takoj po prvih priznanjih smo 22. februarja 1992 v Zürichu v okviru Slovenskega svetovnega kongresa ustanovili Konferenco za Švico. Presenečeno sem gledal prej neznane obraze. Ustanovitev je predlagal pater Robert, vodja katoliške misije, pri katerem smo se začeli zbirati konec osemdesetih. Moram reči, da je šlo za zelo dobro zgodbo, za veliko pomoč pri slovenskih prizadevanjih za mednarodno priznanje. To ni nikjer zapisano, nihče ni tega obravnaval in nikoli nisem tega zasledil v kakšnih medijih, posebej pa ne pri naših politikih. O vsem so odločali v ozkem krogu in si tudi sami pripisali vse zasluge. Pa so se na tej, spregledani strani, v resnici zbrali prominentni ljudje z visokimi položaji v uglednih podjetjih. Ob neki priložnosti nas je prišel obiskat predsednik vlade Lojze Peterle in pa Karl Smolle, ki je bil slovenski poslanec, predstavnik manjšine v avstrijskem parlamentu. To, da se je Peterle pojavil na naši konferenci, je bil dokaz, da so takrat v Sloveniji le dojeli težo našega delovanja.

Pater Robert na levi, Karl Smolle in Lojze Peterle na desni, poleg Božo Dimnik

Enega od prepoznavnih in uspešnih srečanj smo imeli v Schaanu pri Vaduzu v Lihtenštajnu, na katerega smo povabili kneginjo lihtenštajnsko, tam je bil naš veleposlanik Anton Bebler in državna sekretarka na zunanjem ministrstvu Vojka Ravbar. V veliki restavraciji hotela smo pripravili sprejem s programom, v katerem so nastopili pevci, folklora in celo čarodej.
Takrat smo se že dogovarjali za obisk kneza Adama v Sloveniji, kneza s polnim imenom Johannes Adam Pius Ferdinand Alois Josef Maria Marko d’Aviano von und zu Liechtenstein. Do tega obiska je kasneje res prišlo, seveda ni pa nihče nikoli priznal, da smo bili zanj zaslužni tudi v SSK. Najbolj pater Robert in njegov krog, pa tudi sam sem pletel mrežo preko svojih zvez. Sestrična kneza Adama, princesa Barbara von Liechtenstein, je poročena z Aleksandrom Karađorđevićem, ki je sin starojugoslovanskega kneza Pavla Karađorđevića. Je velik poslovnež in ima v Parizu zastopstvo za briljante. Z njim sem imel nekoč zelo zanimivo srečanje. Grof Douglas je bil velik prijatelj Bee von Bismarck, ki je bila najbližja še živeča sorodnica Otta von Bismarcka in je bila že takrat stara okrog petinosemdeset let, smučala je pa še kot strela.
Ko je prišla v St. Moritz, se je seveda družila z grofom in z njegovimi,
in nekoč sem bil tudi jaz na eni od teh večerij. Tedaj mi je rekla:
»Včeraj sem pa smučala z vašim kraljem.«
»Mi nimamo več kralja,« sem rekel.
»Z Aleksandrom Karađorđevićem.«
»Aleksandra Karađorđevića so ubili v Marseillu leta 1934. Tega ni več.«
»Ne, ne, sem!« je govorila, jaz pa, da ne, da je to nemogoče.
Naslednji dan sva se dogovorila za skupno smučanje in res sva šla in stala v vrsti za vlečnico, ko mi pokaže nekoga v sosednji koloni.
»Tamle je, tamle je vaš kralj!«
Pozdravila se je z visokim možakarjem in mu zavpila:
»Moj prijatelj ne verjame, da ste vi kralj Jugoslavije.«
Pogledal me je in rekel:
»Da, ja sam Aleksandar Karađorđević!«
Šlo je seveda za Aleksandra Karađorđevića, sina kneza Pavla, regenta, in ta Aleksander ne bi postal jugoslovanski kralj, tudi če bi monarhija preživela. Razložil sem mu o svojem očetu in njegovem delu na dvoru in se ga je spomnil. Kasneje smo se večkrat srečali, ko je v hotelu Kulm v St. Moritzu razstavljal briljante.
Tudi preko tega poznanstva, se pravi preko njegove žene Barbare von Liechtenstein, smo takrat organizirali obisk kneza Adama v Sloveniji.

Aleksander Karađorđević in Božo Dimnik z albumom

Bi pa jugoslovansko krono nosil njegov nečak, prav tako Aleksander, sin zadnjega jugoslovanskega kralja Petra, ki je umrl v izgnanstvu v ZDA, star komaj 47 let. Z njegovim sinom sem se srečal, ko se je po očetovi smrti vrnil v Beograd. Preko njegovega advokata sem dobil povabilo na obisk v Belih dvorih. Kot darilo sem mu odnesel album s fotografijami njegovega očeta, ki ga je kot otroka moj oče učil loviti ribe.
»Vi imate več fotografij mojega očeta kot pa jaz sam,« je presenečen ugotovil.

Zakaj sem bil zaželena družba? Domnevali so, da mogoče vem za skrivne račune, ki naj bi jih imel v tujini kralj Aleksander, na katerega je bil kasneje izveden atentat, mislili so, da mi je o njih govoril moj oče, predvsem je bilo to pomembno zaradi gradu Brdo oziroma njegove denacionalizacije.

Dva mandata sem bil predsednik Slovenskega kongresa – Konference za Švico, potem pa sem v centrali, se pravi v Ljubljani, prevzel mesto finančnika. Takrat smo imeli zmeraj dovolj denarja. Dobivali smo ga z vseh koncev, pa tudi vlada nas je podpirala, ampak to nekaterim ni zadostovalo. Ves čas sem se moral otepati obtožb, da sem povezan z levico, kar je bilo vse Slivnikovo maslo. Sam zaradi tega nisem imel nobene škode, jo je pa imela Slovenija, in to na vseh področjih. Peterle, recimo, se ni hotel pogovarjati z menoj, ker me je imel za sumljivega. Na volilni konferenci oziroma občnem zboru v Mariboru, na katerem smo izbirali vse vodstvo, med drugim tudi finančnika, je za mojim hrbtom celo moj prijatelj Boris Pleskovič nagovarjal druge, naj glasujejo za mojega protikandidata Andreja Bajuka. Z njim sta bila sodelavca v Svetovni banki. Tega zbora so se udeležili predstavniki osemintridesetih konferenc z vsega sveta in, zanimivo, najbolj prodomobransko ali prodesno so bili usmerjeni Slovenci iz Anglije. Človek bi pričakoval, da bodo takšni Slovenci iz Argentine ali Avstralije. Ne, angleški Slovenci so bili zadrti kot hudič.
No, glasovanje za novega finančnika se je končalo z izidom devetnajst
proti devetnajst.
»Kaj naj pa zdaj naredimo?« so se vprašali po preštetih glasovih.
»Veste kaj,« sem rekel, »bom kar prepustil tole mesto gospodu Bajuku, naj pokaže, kako bo uredil finance.«
Nikoli več niso bile tako kot takrat, ko sem zanje skrbel jaz, nikoli več ni bilo toliko denarja kot prej.

Politiki iz tistega časa nočejo priznati, da je bil za priznanje Slovenije zaslužen še kdo. Poleg tega pa pozabljajo, da so bili za svoje delo, dobro opravljeno delo, dobro plačani. Sam za svoja prizadevanja nisem nikoli dobil nič, nasprotno, za delovanje Slovenskega kongresa sem iz svojega podjetja nakazal zelo veliko denarja.
Naša Konferenca za Švico je uradovala v prostorih Katoliške misije. Ob župniji je imela ta misija v lepi trinadstropni stavbi eno nadstropje zase in to nam je dal na razpolago pater Robert. Na teh sestankih, ki jih je bilo v tistem prvem obdobju zelo veliko, se je sklenilo tudi veliko poslov. Slovencem, ki so si želeli poslovati s Švico, smo priskrbeli povezave.
Potem mi je nekoč pater Robert, ki je bil, ko sem bil predsednik Konference za Švico, nekakšen moj tajnik, rekel: »Ali ne bi bilo dobro imeti povsem svojih prostorov?«
Da bi zunaj na tabli pisalo samo Slovenski kongres – Konferenca za Švico in da ljudje tega ne bi povezovali s Katoliško misijo.
»Da,« sem rekel, »dobro bi bilo.«
Sam sem na to že pozabil, nakar mi telefonira čez dva ali tri mesece
in pravi:
»Zdaj pa imam prostore. V isti stavbi, le nadstropje višje. Sem se kar dogovoril z lastnikom.«
Štirinajst dni po tem sem se oglasil v Zürichu in mi je pokazal pogodbo, ki jo je podpisal za dolgoročni najem, in sicer za 20.000 frankov na leto.
»Ja Robert, kdo bo pa to plačal?« sem rekel.
»Ampak, saj si rekel, naj …«
»Že, samo najprej moraš, preden kaj kupiš, vprašati, koliko to stane.«
20.000 frankov je bila neto cena, z vsemi stroški bi se ta najem povzpel na 25.000.
»Dobro, bom to uredil,« sem rekel in odšel k predstavniku podjetja, ki je oddajalo nepremičnine.
»Poslušajte,« sem rekel, »tole pogodbo bomo stornirali.«
»Jaaa,« je rekel, »es tut mir wirklich leid …« in od takrat ne maram nekaterih Švicarjev, »… es tut mir furchtbar leid, aber ich kann das nicht …« Da mu je žal, celo strašno žal, da pa ne more, skratka. Pol ure sva se pogovarjala in ni hotel popustiti niti za milimeter. Pa sem mu razložil, da potrebujemo te prostore nekajkrat na mesec, da ne bo nobene obrabe
in da ta moj tajnik ni gospodarstvenik in da se je v naglici zapletel.
»Es tut mir furchtbar leid …«
Še danes ga vidim in še danes se spomnim, kako bi ga najraje kar udaril.
Kaj naj zdaj naredim? Posvetoval sem se z odvetnikom, ki mi je svetoval, naj se izgovorim na to, da pogodba zaradi podpisa patra Roberta, ki ni bil pooblaščen za kaj takega, preprosto ni veljavna.
»Po statutu ste podpisnik vi,« mi je dejal.
Odšel sem do Roberta in mu z olajšanjem povedal: »Robert, hvala bogu, tole smo rešili. Ti nisi podpisnik …« In sem mu vse lepo razložil.
»Veš,« je rekel, ko sem končal, »jaz pa tako ne morem. Kako bo to zdaj zgledalo? Bom jaz od svoje plače to vsak mesec poravnaval …«
In tako gor in dol, in na koncu sem jaz oziroma je moje podjetje to moralo plačati. 25.000 Sfr sem plačal vnaprej, potem pa tistih prostorov niti enkrat nismo uporabili. Popolnoma stran vržen denar.
O nekaterih akcijah, ki smo jih izvedli člani Slovenskega kongresa, sploh ne vem, ali bi smel govoriti. Naš član je bil tudi neki urar, Erjavec se je pisal, ki se je v Bernu v Švici že trideset let ukvarjal z urarstvom in tudi s prodajo dragih kamnov. Takrat so priznanju Slovenije zelo nasprotovali Angleži pa tudi Italijani. Neki njihov visoki politik, pustimo ime, je bil še posebej proti, svoje mnenje o tem je velikokrat izražal v medijih in to nam je takrat zelo škodovalo. Pa mi Erjavec na nekem srečanju pravi:
»Njega pa večkrat srečam v Bernu v nekem baru, kamor hodi s svojo ljubico, Srbkinjo.«
Takoj mi je bilo jasno, zakaj, med drugim, tako zelo nasprotuje naši osamosvojitvi.
»Če ga boš še kdaj videl v njeni družbi,« sem rekel Erjavcu, »fotografiraj ga!«
Res ga je, fotografijo smo razvili in mu jo poslali z opozorilom:
»Če ga boš še lomil, če boš še klatil take, kot si jih do zdaj, bomo to fotografijo objavili!«
Čez noč je nehal. Od slovenskih politikov je za to našo akcijo vedel samo Igor Bavčar.

Podobno akcijo smo izvedli nekoliko kasneje z nizozemskim zunanjim ministrom v času našega osamosvajanja Van den Broekom. Bil je še pomembnejši, ker je Nizozemska takrat predsedovala Evropski uniji in je, tako kot italijanski zunanji minister Gianni De Michelis, zelo nasprotoval slovenski osamosvojitvi. Ko sem o njem govoril z Genscherjem, mi je ta omenil, da ima zobozdravnika, ki že vrsto let skrbi tudi za Van den Broekovo zobovje in ki je poročen s Slovenko. »Poskusite tam kaj izvrtati,« mi je predlagal.
To sem omenil nekaj našim ljudem na Nizozemskem in kasneje dobil od enega od njih tudi zagotovilo, da je govoril s to žensko in da mu je obljubila, da bo o naši stvari govorila s svojim možem. Dejansko je potem Van den Broek čez noč, podobno kot De Michelis, spremenil svoje stališče do našega osamosvajanja. Jaz sem bil dolga leta prepričan, da je bila to posledica našega dela. Z leti, ki so minila od takrat, sicer vedno manj, ker se je medtem oglasil tudi Borut Bohte, zadnji jugoslovanski veleposlanik v Haagu, ki j trdil, da je sam govoril z Van den Broekom. Nisem bil več prepričan, kdo je posredoval pri njem. Vse do poletja 2020. Tekli so zadnji avgustovski dnevi. Bil sem na svojem vikendu v Umagu, sam, pripravljal sem se na počitek, ko me je poklicala moja hči.
»Pridi v Buje,« je rekla, »hočejo te videti Ovseniki.«
Ovseniki so lastniki Müllerja in še nekaterih veleblagovnic. Mama dveh sinov, ki sta lastnika teh trgovin, je tudi častna konzulka Cipra, se pravi, da sva kolega in se videvava že vrsto let. Sam ne vem, zakaj sem se nemudoma oblekel in se odpeljal v Buje. Navsezadnje so bili že časi covida. Poiskal sem gostilno, sedel prav zaradi epidemije tako, da sem bil kolikor toliko oddaljen od drugih. Zapletel sem se v pogovor s konzulko Marijo Ovsenik, ki me je vprašala po počutju. Povedal sem ji o delu v zvezi z nastajajočo knjigo, o izbiranju fotografij zanjo in potožil o potvarah politikov, s katerimi sem imel opravka. Omenil sem ji zgodbo o nizozemskem zobozdravniku in povedal, kako smo prišli do njega preko neke Slovenke …
»Pa saj to je moja sestra!« je rekla.
»Kako?«
»Moja sestra Joži. Kako tega nisi vedel! Saj je bila vendar poročena s tvojim bratrancem! Zdaj z nizozemskim možem živita na Bledu in lahko ti dam njeno telefonsko številko.«
Poklical sem jo. Dobili smo se v ljubljanski gostilni Žabar in na večerji je Joži potrdila moja domnevanja. Povedala je, kako je eden od naših, na Nizozemskem živečih Slovencev, prišel do nje in kako mu je obljubila pomoč. O naši osamosvojitvi in nujnosti priznanja samostojne Slovenije je potem govorila s svojim možem Gerhardom Dresejem, ki je bil kot osebni zobozdravnik Van den Broeku zelo blizu, in nagovoril ga je za našo stvar.
Če bi to vedel takrat, bi Jožico seveda takoj po pogovoru z Genscherjem lahko sam poklical.

Istočasno sem angažiral grofa Douglasa, da bi preko svojih političnih zvez po Evropi širil našo resnico.
»Veš, jaz sem svojo domovino izgubil leta 1945 in jo s tvojo pomočjo v Sloveniji ponovno našel,« je rekel. »To je sedaj moja domovina. Povej, kaj naj za njo storim. Če je treba, grem pri šestinsedemdesetih letih spet v tank.«
Imel je zelo dobrega prijatelja Bruna Schuberta, nemškega milijonarja, pivovarja, častnega konzula Čila, ki je imel ogromno posestvo v Berchtesgadnu, in bil je najboljši prijatelj nemškega zunanjega ministra Genscherja. Schubert je v nekaj dnevih uredil sestanek z Genscherjem prav v Berchtesgadnu. 7. julija 1991 smo sem tam dobili na kosilu. Dan prej sem telefoniral Ruplu in mu rekel:
»Jutri se dobim z Genscherjem. Kaj naj mu rečem?« Pričakoval sem:
»Pridite sem, se bomo malo pogovorili in uskladili.« Ne.
»Recite mu, naj nas priznajo,« je odgovoril in odložil slušalko.
Štiri ure smo sedeli na kosilu na tem velikem posestvu, na katerem je imel Bruno Schubert osla kot domačo žival. Kar po stanovanju se je sprehajal. Grof je prepričeval Genscherja, da je položaj Slovenije v Jugoslaviji nevzdržen, da gre vse v Beograd in bil pri tem zelo agresiven, bolj kot jaz. Prepričan sem, da ga ni, ki bi z Genscherjem o teh rečeh tako odkrito govoril, kot smo takrat mi.
»Poglejte,« je rekel Genscher, »mi to razumemo in simpatiziramo z vami, ampak vam odkrito povem, povejte vašim prijateljem, naj se dogovorijo za neko drugo obliko sobivanja, ker Evropa na odcepitev ne bo pristala. Toliko podobnih žarišč imamo, da odcepitev ne pride v poštev.«
Ob sedmih zvečer smo zaključili in ob polnoči sem bil v Ljubljani. Štirinajst dni kasneje mi je neki direktor Deutsche Bank uredil sestanek s Helmutom Kohlom. Dobila sva se v Franziskanerju v Münchnu, v znanem lokalu, pivnici v centru Münchna, v katero je rad zahajal. Tudi on je govoril podobno.
»Če razpade Jugoslavija, imamo takoj težave s sedmimi novimi državami. Kam naj jih umestimo? Podpiramo demokratizacijo in smo za to, da tudi vzhodnoevropske države pridejo v Evropo, vemo, da sodimo skupaj, tudi kulturno in versko …«
Bil je popolnoma pozitivno naravnan.
»… ampak tehnično …«
Zmeraj je poudarjal ta izraz 'tehnično'.
»… tehnično se vaše pridružitve Evropi z osamosvojitvijo ne da izpeljati.«

Govoril je o demokratizaciji vsega prostora do Urala, za katero se bo Nemčija zavzemala.
Zato me nihče ne bo prepričal, da sta Genscher in Kohl že takrat obljubljala naše priznanje. To preprosto ni res. Rupel je govoril, da je Genscher že maja 1991 na neki konferenci v Budimpešti obljubil priznanje neodvisne Slovenije. Veliko kasneje sem po tem povprašal Genscherja, pa mi je rekel:
»Z Ruplom nikoli nisem govoril na štiri oči, javno pa tega nikoli ne bi rekel.«
Tudi novinarji so napisali reči, ki so zameglile resnico. Nace Bizilj je pisal o tem, da so se 2. julija 1991, se pravi pet dni pred mojim obiskom Genscherja v Berchtesgadnu, slovenski politiki dobili z Genscherjem v Celovcu. O tem sem zasledil poročilo tudi na Wikipediji, kjer so tudi fotografije. Ampak tam jih je bila cela gruča. Pet dni kasneje je bil Genscher absolutno proti priznanju Slovenije. Ne osebno proti, nasprotoval je kot zunanji minister Nemčije, nasprotoval je načinu, na kakršnega smo se lotili osamosvajanja. Da se ne bo dobro končalo, je govoril, da nam na ta način ne more uspeti.
Pred kratkim sem govoril z Budimirjem Lončarjem, nekdanjim jugoslovanskim zunanjim ministrom, ki mi je povedal, da so še aprila 1991 nemški poslanci na dveh sejah Bundestaga sprejeli sklep, da je treba ohraniti Jugoslavijo. Šele julija, že po mojih pogovorih z Genscherjem in s Kohlom, je bil na zahtevo SDP sklican Bundestag, in na tem zasedanju je SDP predlagal sklep o priznanju samoodločbe Slovenije in Hrvaške, vendar pa ta predlog ni dobil zahtevane večine in ni bil sprejet. Zato je Genscher, čeprav je bil v duši na naši strani, iskal neko drugo rešitev, ki ne bi vključevala razpada Jugoslavije. Za priznanje samostojnosti Slovenije in Hrvaške preprosto ni imel mandata.
Septembra 1991 sem bil na Škotskem. Lovit smo šli losose v vode prin

ca Charlesa, pa me je vprašal čuvaj, ali poznam nekega Popovića.
»Kdo pa je to?«
»Srbski veleposlanik v Londonu.«
»Zakaj pa?«

»Njegovi sinovi hodijo sem lovit ribe.«
Kar se mi je zdelo čudno. Tam je bilo dovoljeno samo muharjenje, Srbi pa le redko muharijo.
»Popovićevi otroci so sošolci sinov princa Charlesa.«
Potem mi je bilo jasno, o kakšnih povezavah govorimo. Milošević in Srbi so bili stoodstotno prepričani, da imajo vse pod nadzorom.

Stjepana Mesića sem spoznal preko kanadskih in ameriških Hrvatov. Oktobra 1991 me je poklical v Zagreb, dan po raketiranju Banskih dvorov. Takrat je bil predsednik Jugoslavije in tam je imel svojo pisarno. Vse, kar je bilo steklenega, se je ob napadu razbilo, za silo so jo pospravili, da sva sploh imela kam sesti. Edina stvar, ki je ostala nepoškodovana, je bila kip matere božje na mizi. K njemu me je pripeljal Renci Pecotić, Dubrovčan, poslovnež z veliko agencijo za trgovanje z nepremičninami v Kanadi, in bonvivant s širokim razponom delovanja. Na njegovi ladji je, recimo, Lepa Brena vsega štiri leta prej posnela svoj film Hajde, da se volimo. Z nama je bil Rencijev prijatelj Fausto de Dominicis, ki je bil aktivist krščanske demokracije v Italiji.
Takrat je v Kninu že divjal upor, ki je najavljal vojno, zato so Hrvati
mrzlično iskali načine, kako oborožiti svojo vojsko.
»Povsod imamo smolo,« nam je govoril Mesić. »Pravkar smo zapravili milijone za stingerje, ki nam jih niso niti dostavili.«
»Koliko ste pa dali zanje?« ga je vprašal Renzi.
»Mislim, da kakšnih 140.000 nemških mark po kosu.«
»Tako veliko? Na Portugalskem se jih da dobiti za 30.000 mark, in če dodamo še stroške prevoza in vse drugo, lahko dobite en stinger za
40.000 nemških mark.«
»U, pa to je poceni!« je rekel. Mesič. »Nam lahko pomagate pri tem?«
»Vsekakor.«
Mesić je takoj poklical Gojka Šuška, ki je bil takrat zadolžen za nabavo orožja, in ta je – Mesiću se je zdelo, da nekoliko nejevoljen – pristal na sestanek s Faustom. Ampak ko je tajnica pripeljala Fausta v njegovo pisarno, Šušak niti vstal ni izza svoje mize.

»Kaj se vas tiče, kje mi nabavljamo stingerje in po koliko!« je zavpil nanj in ga vrgel iz pisarne.
Najbrž je šlo za provizije.
Mesić, ki je vedel za moj obisk pri Genscherju, me je prosil, da bi lahko še njemu uredil sestanek, da bi mu tudi on razložil položaj Hrvaške v Jugoslaviji.
Spet sem poklical grofa Douglasa, da je on stegnil svoje lovke in 14. novembra 1991 je v popolni tajnosti do tega sestanka tudi prišlo. Ampak ker je predsednika države težko odpeljati v tujino, ne da bi kdo vedel za to, nam je pri tem pomagal Janez Drnovšek. Z njim me je že prej spoznal Mesić.
Dobil sem torej termin 14. november, zdaj je bilo treba le Mesića spraviti tja. Z nemškimi in avstrijskimi obveščevalnimi službami smo se vse dogovorili in so zagotovili prehod, v Jugoslaviji je bila pa težava, ker je še zmeraj vse nadzirala Udba. Tako je Drnovšek povabil Mesića kot svojega kolega iz jugoslovanskega predsedstva na sestanek oziroma na prijateljsko pogovorno srečanje v Izlake. Nihče, niti Drnovškov osebni varnostnik Tone Košček ni vedel, kaj se bo naslednji dan dogodilo. Vsi so mislili, da bo Mesić tisto noč prespal v hotelu v Izlakah, ampak po večerji sem ga skozi kuhinjo odpeljal ven, naložil v avto in odpeljal k sebi domov v hišo v Črnučah, v Ljubljano.
Prespal je pri meni. Naslednji dan so poslali avto, številko njegove registrske tablice smo sporočili Avstrijcem in Nemcem, prav tako kot ime voznika, in se podali na pot. Drnovšek je uredil, da nas na Ljubelju na naši strani ni nihče ustavljal, Avstrijec je tudi samo pomahal, na avstrijsko­nemški meji se je pa prvič zataknilo. Z Mesićem sva sedela zadaj, spredaj pa šofer. Pripeljali smo se torej do meje in policist nas je ustavil. Odprl sem okno in začel:
»A vi veste …?«
»Mi vemo vse,« je rekel.
Hotel je samo preveriti voznikove podatke.
Tako sva prespala v Irschenbergu in zajtrkovala pri Wolfgangu Schmidtu von Rohrscheidu. Naslednji dan sva se odpeljala do Münchna, od tam z letalom do Frankfurta in naprej do Bonna.

'Šverc' predsednika države je bil resen podvig, tega se zdaj bolj zavedam, kot sem se takrat. Zadnji jugoslovanski predsednik odpotuje v tujino in nihče ne ve za to! Ne Tuđman ne jugoslovanska tajna policija. Med vsemi politiki je edino Drnovšek vedel za najino pot.
Kakšnih deset let kasneje so Američani dali pobudo za fundacijo za razminiranje Bosne. Namenili so ji veliko denarja. Tudi druge države, ampak Američani največ. Sedež te fundacije je bil v Ljubljani. Takrat so me poklicale nemške tajne službe, isti ljudje, s katerimi smo usklajevali prihod Mesića v Nemčijo, naj preverim nekega Jerneja Cimperška, ki naj bi postal prvi predsednik te fundacije. To pomeni, da sem pri njih veljal za zaupanja vredno osebo. Stopil sem do Drnovška, ga prosil za diskrecijo in ga povprašal o tem Cimperšku, in ko je Drnovšek potrdil, da je v redu, sem ga priporočil Nemcem.

14. novembra naj bi se z Genscherjem dobili ob kosilu, za katerega je bilo predvideno pol ure, največ petinštirideset minut. Štirje smo bili prisotni ob tem pogovoru, ob Genscherju, Mesiću in meni še prevajalec, ker Mesić ne govori dobro tujih jezikov. Mesić je takoj začel ofenzivo, razlagajoč, kaj vse se bo v Jugoslaviji zgodilo in Genscher – spomnim se, kot bi bilo včeraj – je prav hitro jedel juho in niti ni skrival, da je Mesića moral sprejeti samo zaradi svojega prijatelja Bruna Schuberta. Ampak medtem ko je Mesić pripovedoval, je Genscher zmeraj počasneje zajemal tisto juho, gledal ga je in opazoval, ko mu je ta izjemno plastično napovedoval, kaj vse se bo zgodilo na Hrvaškem, v Bosni, potem pa se je obrnil k meni in me po nemško vprašal:
»Blefira?«
»Ne,« sem rekel, »vse to se bo zgodilo.« Čeprav sem takrat tudi sam dvomil o tem.
Ko sva sedla v letalo, sem ga vprašal:
»Tamle pri Genscherju si pa naložil. Si blefiral, kajne?«
»Videl boš, da se bo to vse zgodilo.« Res se je.

* * *

Stjepan Mesić je o teh dogodkih izjavil:
Pogovarjal sem se s svojim prijateljem Božom Dimnikom, ki mi je povedal, da se mu ne zdi prav nič gotovo, da nas bo Nemčija priznala. In če nas ne bo Nemčija, je zelo vprašljivo, kako bodo ravnale druge države. Na sestanku z Genscherjem mu je ta povedal, da Nemčija ni pripravljena napraviti tak korak, ki bi bil brez precedensa, in da oni mislijo, da bi Jugoslavija lahko obstala. Ampak takrat je bilo z Jugoslavijo že konec in njen edini garant, vojska, iz katere so zbežali tako Slovenci kot Hrvati in Albanci, se je spremenila v srbsko vojsko. Za vse nas je postalo bivanje v Jugoslaviji nevzdržno in edina rešitev nastalega položaja je bila ta, da svet prizna konstitutivne elemente takratne federacije, kar je pomenilo predvsem Hrvaško in Slovenijo.
»Če bi sam dobil priložnost govoriti z Genscherjem, bi mu to tako povedal,« sem rekel Božu. »Kaj če bi mi poskusil urediti pogovor z njim?« In ga je. Za najino pot je vedel edino Drnovšek.
Dogovorjeni smo bili za polurni sestanek, in takoj, ko sem dobil priložnost, sem Genscherja seznanil s pripravljenim govorom. Jugoslavija, sem mu rekel, je imela s Titovim modelom tri povezovalne dejavnike: Tita s svojo karizmo, večnacionalno zvezo komunistov in vojsko, ki je poslušala Tita in zvezo komunistov. Tito je zapustil življenjsko in politično sceno, zveza komunistov je zaradi Slobodana Miloševića in srbske partije razpadla, vojska pa išče pokrovitelja. Edini izhod za Jugoslavijo je nov politični dogovor. Kar pomeni, da se dogovorimo za začasno konfederacijo, za nekakšno tri ali petletno poskusno obdobje, v katerem bi videli kako in kaj. Pred tem bi podpisali konfederalni dogovor, da lahko vsi konstitutivni elementi federacije razglasijo svojo samostojnost in se na ta način izognemo vojni in uničenju. Po tem dogovorjenem obdobju lahko tisti, ki želijo, ostanejo v Jugoslaviji, tisti, ki ne, odidejo po svoji poti, vse poti pa tako ali tako vodijo k Evropski uniji. Če pa ne boste priznali Slovenije in Hrvaške, sem rekel Genscherju, je vojna neizbežna. Na Hrvaškem se je tako ali tako že začela. V Sloveniji bo ta kratka, na Hrvaškem krvava, brutalna v Bosni, na koncu se bo pa Srbija kopala v krvi.
Poslušal me je, gledal in po nemško vprašal Boža, ali blefiram.
»Ne,« je rekel Božo, »on res tako misli.«
In to je pritegnilo Genscherjevo pozornost in dobil sem priložnost, da sem mu lahko pojasnil, kako sem prišel do teh zaključkov.
»Kdo vas bo pa priznal?« me je vprašal na koncu pogovora.
»Pa, priznali nas boste vi,« sem rekel, »pa Madžarska, Vatikan …«
»Veste kaj,« mi je odgovoril. »Ne dogovarjajte se takoj s tistimi, s katerimi ste bili v drugi svetovni vojni na isti strani. Poskusite najprej pri nevtralnih.«
»Pri katerih nevtralnih?«
»Poskusite pri Islandcih, s katerimi bom govoril in vam pripravil teren.«
Po vrnitvi v domovino sem odšel do Tuđmana in mu povedal, da nas bo priznala Islandija, pa Vatikan in nato še vsi drugi. Tuđman je poklical Mateja Granića, takratnega zunanjega ministra, in mu naročil, naj pokliče zunanjega ministra Islandije in naj takoj pripravi kovčke in odpotuje tja. Tako se je začelo.
Tako v Sloveniji kot na Hrvaškem so zelo čislali Nemčijo, ker nam je pomagala pri osamosvojitvi. To drži. Res je zelo pripomogla. Ampak s tem je Nemčija veliko storila tudi zase, ne samo za nas. Do priznanja Hrvaške in Slovenije je bila Nemčija sicer gospodarski velikan, politično pa pritlikavec. Država z močnim gospodarstvom, ki je pa v politiki nihče ne vpraša za njeno mnenje. S priznanjem Hrvaške in Slovenije je postala politični dejavnik. Za priznanje naših držav ni spraševala po mnenju Francije ali Velike Britanije, s priznanjem je stopila na politično sceno in ostala na njej vse odtlej. Mislim, da je Genscher znal vodilnim v državi osvetliti tudi to plat medalje.

Naslednji dan sva se na skrivaj vrnila v Jugoslavijo in šele takrat je Mesić s tem srečanjem seznanil Tuđmana. Tudi on ni vedel zanj, tako kot nihče med slovenskimi osamosvojitelji. Tuđman je takoj poslal svojega zunanjega ministra na Islandijo, jaz sem pa preko Štefana Loncnarja, predstavnika Ljubljanske banke v Pragi, lobiral za sestanek s Havlom. Sam po tisti izkušnji z Ruplom nisem več iskal stika s slovensko oblastjo. Še dobro. Kdo ve, če bi mi sploh kaj uspelo, če bi delal skupaj z njimi.

Grof Douglas, nemški zunanji minister Genscher, hrvaški predsednik Mesić in Dimnik, Zagreb, 15. 1. 2002

Šele pri nastajanju te knjige sem od Loncnarja izvedel, da je bil pri Havlu, in to večkrat, a je imel Havel dva svetovalca, dva močna prišepetovalca, in sicer predsednika vlade Vaclava Klausa in zunanjega ministra Jiříja Dienstbierja. Oba sta bila zelo povezana z Beogradom. Ta akcija torej ni uspela, smo pa 6. decembra 1991 prišli do papeža, za kar je zaslužen Fausto de Dominicis, ki je bil takrat na sestanku pri Mesiću. Že prej smo ga skušali doseči preko Francesca Cossighe in preko Giulia Andreottija, pa ni šlo. In ko je Mesić prepričal še papeža in kardinale, predvsem Angela Sodana, in se je papež odločil takoj nato ob božiču priznati Slovenijo in Hrvaško, šele takrat se je Milošević streznil. Prepozno.

Če bi Milošević vedel, kaj se dogaja v Bonnu, bi blokiral vse meje. Takrat je imel vso moč, pa nas je, tudi zaradi stališč zahoda do jugoslovanske krize in osamosvojitvenih teženj, podcenjeval. Ameriški veleposlanik v Jugoslaviji Warren Zimmermann je ob neki priložnosti dejal:
»Mi še petinpetdeset let ne bomo priznali Slovenije in Hrvaške.«

10-letnica priznanja Slovenije in Hrvaške, Zagreb, hotel Westin, 15. 1. 2002: Tomac, … , Rupel, Bavčar, na desni Granić, Janša, Bolkovac in Dimnik

Vsi so bili proti naši osamosvojitvi. Če bi Milošević vsaj malo slutil, da se Mesić odpravlja h Genscherju, bi ga tako ali tako dal zapreti zaradi veleizdaje.
Edina resnica o priznanju Slovenije je to neverjetno presenečenje, za katerega še sam ne vem, kako se je Mesiću uspelo izmuzniti vsem službam, ki so mu nedvomno sledile.

Javno se slovenska politika pogovoru o teh sestankih, ki so bili ključni za naše priznanje, izogiba. Deset let po nemškem priznanju samostojne in neodvisne Slovenije, 15. januarja 2002, smo povabili Genscherja v Zagreb. Spal je na Pantovčaku v vili Weiss, kjer sem vsako jutro z njim zajtrkoval in mi je povedal še veliko stvari. Na to druženje z Genscherjem so prišli vsi slovenski osamosvojitelji, od Janše naprej. Dvorana v hotelu Intercontinental je bila nabito polna. Vsi so ga hvalili in takrat je Genscher kot politik zelo pošteno povedal:
»Veste,« je rekel, »mi smo vas podpirali, mi smo svojo dolžnost naredili. To je bila naša služba, ampak zaslužni so vaši ljudje, Slovenci in Hrvati v diaspori, tisti, ki so lobirali po parlamentih od Nove Zelandije, Amerike in Kanade. Ti ljudje so nam dali moč, da smo se lahko vprašali: Tukaj pa res nekaj ne more biti v redu? Če dva naroda v isti državi trdita, da se v tej državi ne da živeti, potem nekaj že mora biti na tem. Tako kot če bi Škoti in Valižani rekli, da oboji izstopajo iz Združenega kraljestva. Šele potem smo mi lahko prepričali tudi naše sosede, Francoze in Angleže, da do razpada Jugoslavije mora priti.«

Genscherja sem nekaj kasneje pripeljal še na jubilejne zavarovalniške dneve v Portorož, kjer je predaval o moči in odgovornosti EU v globaliziranem svetu; na moje povabilo je politik takšnega formata prišel brezplačno. Sam sem se odpeljal ponj na letališče Brnik in ga odpeljal na Obalo. Med vožnjo sva se pogovarjala o vsem, tudi o zasebnih rečeh. Vedel je, da sem se pred kratkim ločil od žene, ki jo je poznal, pa sem mu malo razložil položaj, na kar je rekel:
»Ali vi ne veste, da so ženske unguided misseles?« To se mi je zdelo zelo domiselno. Nevodene rakete.

Oktobra 2009 je podjetje Diners Club v Slovenijo povabilo Billa Clintona in v Cankarjevem domu so mu pripravili sprejem. Moj prijatelj slikar Branko Suhi me je prosil, ali bi lahko Clintonu na tej priložnosti predal album slik, ki jih je naslikal ob tragičnem 11. septembru 2001. Clintona so slike zelo zanimale in o njih sva se pogovarjala gotovo kakšne četrt ure. S spremljevalko Injo sva potem šla v restavracijo As, ki je bila povsem polna in nama je zato šef predlagal, naj na prosto mizo počakava ob točilnem pultu. Deset minut zatem je v restavracijo vstopil Bill Clinton, v trenirki in športnih copatih in v spremstvu dveh varnostnikov.

Bill Clinton si ogleduje album 11. septembra

Zagledal je Injo in se usmeril točno proti njej. Za mene se ni zmenil, kot da me sploh ni tam. Poskusil sem se priglasiti k besedi, pa ni šlo. Oči je imel samo za njo in takrat sem pomislil, da vse tiste obtožbe na njegov račun niso povsem izmišljene.

Januarja 2012, ob dvajsetletnici mednarodnega priznanja Slovenije, je v Delovi Sobotni prilogi izšel članek s pričevanji nekaterih Slovencev, ki naj bi bili vpleteni v ta proces. Kaj vse sem izvedel! Tako Boris Frlec, v tistem času diplomat, pravi, in to citiram, da je »v diplomatskem zboru islandskemu veleposlaniku predlagal, naj Islandija kot majhna država takoj prizna Slovenijo, s tem da se bo znašla v središču pozornosti. Čez dva dni, sredi decembra, se je to zgodilo.«
Seveda je Islandija priznala Slovenijo in Hrvaško, ampak to samo zato, ker je bil nekaj dni prej Tuđmanov minister Mate Granić pri islandskem premierju.

Genscher, Kaluža in Dimnik, Zavarovalniški dnevi, Portorož 2003Genscher kaže sliko iz Pantovčaka, Portorož 2003Genscher v pogovoru z županjo Pirana Vojko Štular 29. maja 2003Dimnik, Genscher in Inja v Portorožu 2003

Dr. Boža Cerarja, diplomata z zunanjega ministrstva, ki je bil v času osamosvajanja in prizadevanj za mednarodno priznanje uslužbenec srednjega ranga, pa Delo povzema takole:
»Vloga in ravnanje Nemčije, Avstrije, Svetega sedeža so bili nekaj, kar je pričakoval,« navaja novinar njegove besede in ga potem še citira:
»Presenetilo me je priznanje Islandije, to, da nas je razumela. Bilo je lepo presenečenje, čeprav seveda ni bilo preboj.«
»Ojoj!« je vse, kar lahko ob tem rečem.
Naši politiki se nad mojimi pripovedovanji zmeraj zmrdujejo in o njih nočejo nič slišati. Za svoje zasluge sem dobil hrvaško odlikovanje, slovenskega mi pa ne dajo, ker bi ob tem morali povedati, zakaj so mi ga dali. Tega pa nočejo.

Hans Dietrich Genscher v našem paviljonu

Pred nekaj meseci sem v dvigalu hotela Lev srečal Dimitrija Rupla. Dan prej je imel Zdenko Roter v Društvu pisateljev predstavitev svoje knjige. Tam je bil tudi Kučan, ki mi je bolj na silo stresel roko.
»Zdaj pa že nehajte s tem Genscherjem.«
»Gospod predsednik,« sem mu rekel, »pripravljam knjigo in ne bi bil rad eden tistih, ki se kitijo s tujim perjem. Zakaj se ne bi dobila in se pogovorila o tem?«
Zamahnil je z roko in s pogovorom ni bilo nič.
Naslednji dan sem prisostvoval nekemu predavanju v 13. nadstropju hotela Lev in v dvigalu srečal Rupla.
»Oh, joj, spet tisti vaš Mesić …,« je začel.
»Gospod Rupel, zdaj pa vendarle enkrat nehajte!« sem mu rekel v tistem dvigalu. »Veste kaj, pokazal vam bom fotografijo, ki je, domnevam, nimate. Če jo imate, pa vam bom pokazal eno, ki je gotovo nimate. Samo me zanima, kaj boste potem rekli. Sva dogovorjena?«
Nekaj je zamomljal in iz moje ponudbe ni bilo nič. Pokazati sem mu nameraval eno z mojega srečanja z Genscherjem v Portorožu, ampak če bi po naključju premogel kakšno podobno, bi mu pa pod nos pomolil drugo, na kateri Genscher stoji ob ultrazvoku našega podjetja in izgleda kot kakšen naš predstavnik.

Moje prijateljevanje z nekdanjim hrvaškim predsednikom je Ruplu šlo zmeraj na živce. Mogoče ga je dojemal kot nekakšno tekmovanje v kdo koga bolje pozna ali kaj, ne vem. Nekoč, moralo je biti leta 2005 ali leto kasneje, sem obiskal Mesića v predsedniški palači na zagrebškem Pantovčaku. Prinesel sem mu lososa, ki ga ima zelo rad. V predsedniški palači imajo veliko jedilnico, v kateri obedujejo vsi zaposleni, tudi predsednik. On seveda za svojo mizo. Najin pogovor se je zavlekel, in ko je Mesić pogledal na uro, je vzkliknil:
»U, zdaj moram pa jaz na kosilo!«
Skupaj sva se spustila s prvega nadstropja po stopnicah do velike sprejemne dvorane v pritličju, ki je dolga kakšnih trideset metrov, z jedilnico na koncu. Hotel sem se že posloviti od njega, ko mi je rekel: »Ne, ne, greva skupaj na kosilo.«
Hotel sem se izmuzniti, ker se mi ni zdelo prav, da se mešam v njegove delovne obiske, pa je vztrajal in sem na koncu privolil.
Tako sva šla po tisti dolgi sprejemnici proti jedilnici, kjer sta na vratih stala Drnovšek in Rupel in oprezala za Mesićem. Šele takrat sem dojel, da je dogovorjen z njima.
»Ne morem kar tako …«
»Ah, gremo na kosilo,« je rekel.
In za kosilo smo jedli mojega lososa.

Po avanturah z Mesićem, predvsem pa potem, ko sem prevzel položaj predsednika Konference Slovenskega kongresa za Švico, sem potožil nad težavami s čakanjem v vrstah na meji, je Drnovšek poskrbel, da sem dobil diplomatski potni list.
»Saj si ga zaslužiš,« je rekel.
Šel sem na zunanje ministrstvo, kjer mi ga je izročil Tomaž Kunstelj, takrat sekretar, zdaj veleposlanik v Rimu.
Tako sem dobil ta potni list, ga seveda s pridom uporabljal, ko je potekel, pa mi ga na ministrstvu niso želeli podaljšati.
»Rupel ne da,« mi je povedal Kunstelj. Moral je posredovati Drnovšek.

Dvakrat mi je prišel prav tudi pri povsem zasebnih težavah. Nekoč smo bili s prijatelji na navtičnem velesejmu v Düsseldorfu v Nemčiji. V druščini so bili med drugimi kardiokirurg Ivan Kneževič, pa Andrej Marčič in Borut Miklavčič … Na tem sejmu so na enem od prostorov razstavljali ogromno, tridesetmetrsko jahto. Takih sploh ne gledam, ampak drugi so se hoteli na vsak način sprehoditi po njej, a jih niso pustili. Ogledi so bili samo za potencialne kupce in zanje si potreboval nekakšno priporočilo.
»Kaj pa, če bi jim ti pokazal svoj diplomatski potni list?« je predlagal Kneževič.

Diplomatski potni list

Stopil sem do prodajalcev, pokazal svoj potni list in se res dogovoril za voden ogled.
Po ladji nas je peljal visok Nemec, kakšna dva metra je moral meriti v višino, in ves čas je vrtal: kdo smo, koliko denarja imamo.
»Kakšne so vaše posebne želje?« je spraševal in podobno.
In ko smo na koncu stopili na palubo, se je obrnil proti Kneževiču:
»Do kakšne vsote bi pa lahko …?«
Kneževič, prav tako visok, ga je pogledal preko ramena in smrtno resno rekel:
»We don't have limits!«
V Düsseldorfu gremo po obisku sejma vedno v restavracijo, kjer kot specialiteto pripravijo svinjsko glavo. Gremo na kolagen, rečemo. Od takrat naprej nobena predstavitev cenika ne mine, da se ne bi kdo oglasil:
»We don't have limits!«

Pred leti sem prvič in doslej edinič obiskal Galapagos. V ekipi, ki se je takrat odpravila tja na potapljaške počitnice, so bili Ivan Kneževič, Borut Miklavčič, moj brat Marko, Gregor Golobič … Iz Madrida smo prileteli v Quito, od koder bi morali poleteti proti Galapagosu, pa nas niso spustili na letalo.
»Nimate pravih dokumentov,« so rekli. »Vrnili vas bomo v Madrid.« Pa se je Miklavčič obrnil proti meni:
»No, daj se zdaj izprsi ti diplomat, pa nekaj napravi.«
Stopil sem do uslužbencev, pokazal svoj diplomatski potni list, povedal, da sem konzul in zahteval, da me povežejo z neko institucijo, z zunanjim ministrstvom. Res so priklicali nekoga, ne bom trdil, da je bil zunanji minister, je pa moral biti kar visoko na lestvici.
»Hja,« je rekel, »Slovenije ne najdemo na seznamu držav.«
»Kako je to mogoče,« sem ugovarjal, »ko pa imam v potnem listu vize držav od Južne Afrike do Nove Zelandije. Saj lahko preverite.«
Tako sva se nekaj časa pogajala, ko sem vendarle uporabil čarobno besedo.
»… nekdanja Jugoslavija.«

Z orjaško želvo na GalapagosuNa potop

»Aja, potem pa naj jim bo,« je rekel in so nas na ime naše nekdanje države spustili na Galapagos.

S Stipetom Mesićem sva vse od obiska Genscherja v Bonnu ostala dobra prijatelja. V ilustracijo te trditve naj služi naslednja anekdota. Februarja 2015 bi moral praznovati svoj 83. rojstni dan, pa se mi ni dalo. Moja Tadeja je rekla, da bo pripravila večerjo, a me je še prej poslala h Kopaču na Brezovico, kjer naj bi se sestal z odvetnikom Lamutom.
»Bom šel pa kar v trenirki,« sem si rekel, »saj bom hitro nazaj.« Natakar me je peljal v sobo, ki je bila v popolni temi.
»Kje pa je?« sem vprašal.
In v tistem se je prižgala luč in pred menoj so stali Stipe Mesić, Tadeja in vsi drugi gostje. Takrat sem dejansko pomislil, da sanjam.

Nekoč, že po priznanju obeh držav, me je Mesić prosil, da bi pomagal Bosancem pri nabavi helikopterjev. Pri prizadevanjih za priznanje slovenske samostojnosti sem navezal stike z različnimi evropskim politiki, in med njimi je bil tudi Manfred Dumann, ki je bil dvajset let poslanec v Bundestagu in Straussov tajnik, v tistem času pa je bil visok predstavnik Eurocopterja, evropskega koncerna za izdelovanje helikopterjev. Mesić je vedel za to, pa mi je omenil, da ga je Alija Izetbegović prosil za pomoč pri nabavi helikopterjev. Tako sem leta 1995 (ali 1996), ko je bila Bosna in Hercegovina najbolj pod topniškim ognjem, v Sarajevo odpeljal delegacijo predstavnikov največje evropske multinacionalke EADS iz Pariza. EADS lastniško obvladuje Eurocopter, poleg tega pa še Airbus in Mercedes. Naprosili so me, naj grem zraven, ker pač niso znali jezika in se tam tudi sicer ne bi znašli. V sršenje gnezdo. Ne vem, kaj mi je bilo, da sem pogumno rekel:
»No, pa grem.«
Tako sem se odločil tudi zaradi gospoda Dumana, ki nam je zelo pomagal pri priznanju Slovenije, pa tudi kasneje se je ob neki drugi priložnosti zelo izkazal.

* * *

Sestanek pri hrvaškem predsedniku Mesiću za pomoč BIH: Dimnik, dr. Bergner, tajnica, Mesić, Cežević in Dumann

Vsi poznamo podjetje Autocommerce, ki ga v Sloveniji zastopa Mercedes. Nanj, na slovenskega zastopnika te slovite nemške avtomobilske znamke je vrgel oko Peter Rigl. Sprva je bil Drnovškov človek, pa sta se potem razšla zaradi nekega dogodka v ZDA. Rigl se je namreč povezal z multinacionalko Westinghouse, da bi v Sloveniji postavili še eno nuklearko. Ob nekem Drnovškovem sestanku na zasedanju OZN v New Yorku, se je hotel postaviti pred ljudmi iz Westinghousa, pa jim je obljubil, da bo pripeljal Drnovška kot predsednika vlade. Natvezel mu je, da bi bilo dobro, ko bi svoj obisk ZDA izkoristil še za obisk Westinghousa. Janez Drnovšek se je res oglasil, sprejeli so ga pred svojo stavbo, peljali vanjo, kjer ga je v salonu pričakal ves direktorij – in z njimi za mizo tudi Peter Rigl. Ko ga je Drnovšek zagledal, se je na petah obrnil in odšel. Takoj je zaznal korupcijo, takoj je dojel, za kaj gre.

Dimnik, Duman in Turnšek pri predsedniku bavarskega parlamenta Johannu Böhmu

Ta Peter Rigl je hotel tudi izpuliti Mercedes iz rok Hermana Rigelnika. Njegova ljubica je bil Paola Mariani, ki je prej delala tudi za Mesića, njena hči pa je sodelovala s Čedom Komljenovićem, modnim fotografom. Čedo Komljenović je povezal hčer Paole Mariani s sinom Jürgena Schremppa, ki je bil takrat glavni v Mercedesu. S to navezavo so hoteli Mercedes izpuliti iz rok Hermanu Rigelniku. Meni je Drnovšek, ki je bolj zaupal Rigelniku kot Riglu, vse to povedal in me zaprosil za pomoč. Tudi zato, ker je vedel, da poznam Dumana.

Organiziral sem sestanek na gradu Strmol, na katerega so prišli Kučan, Rigelnik, Duman in visoki predstavniki EADS, krovnega podjetja, pod katerega sodi blagovna znamka Mercedes. Po tem sestanku je Rigelnik obdržal zastopstvo zanj, preprosto in samo zato, ker si nihče med sestankujočimi ni želel, da bi lepo utečeno podjetje, kot je Autocommerce, šlo rakom žvižgat. S prostim očesom se je dalo videti malverzacijo. Ampak da ne bo pomote, za to svoje posredovanje in še za kakšno podobno nisem nikoli ne zahteval ne prejel nobenega denarja. Še nekaj podobnih zapletov sem v teh letih pomagal reševati, zaradi česar so me začeli zmerjati z lobistom, čeprav od tega nikoli nisem imel nobenih materialnih koristi.

Primopredaja helikopterja – Franci Stroj (z očali), škof Alojz Šuštar, Božo Dimnik

Zaradi Dumana sem torej odpotoval v Sarajevo, do katerega se takrat dalo priti samo s taksiji iz Dubrovnika. Z dvema avtomobiloma smo se odpeljali do glavnega mesta Bosne in Hercegovine in na tej poti je dvakrat pred nas na cesto zapeljal tank. Kljub temu smo prišli do Sarajeva brez težav – kako je bilo urejeno, da so nas Srbi spustili vanj, ne vem. Tam nas je sprejel neki Bosanec, visok, kulturen človek, ki nas je vodil po Sarajevu, po njegovih varnih poteh, predorih in podzemnih hodnikih. Tri dni smo bili tam in vsak dan smo poslušali streljanje, ki je utihnilo samo opoldne. Še danes ne vem zakaj. Vodil nas je po restav­racijah, kar jih je bilo odprtih, in lahko rečem, da v življenju nisem nikjer bolje jedel.

Nekoč nas je ta naš vodnik peljal čez neki vrt, ki je bil varen pred obstreljevanjem, do zidu, visokega mogoče en meter, s katerega si moral skočiti. Za njim je sedel neki Bosanec s preprogo in na njem je imel razstavljeno svojo robo – kondome. Prodajal je ola gume! Popolnoma brezbrižno je deloval, igral je na svojo frulo in prodajal kondome. Tega ne bom nikoli pozabil.
Kot tudi ne tega, kar je dejal ta, ki nas je vodil.
»Srbi so mi ubili dvajset članov družine,« je rekel. »Pa jih ne sovražim. Ampak če bi dobil tistega, ki je to napravil, pa bi ga z lastnimi rokami zadavil.«
O tem ljudje iz delegacije govorijo še danes.
Obiskali smo tudi Alija Izetbegovića. Na teh pogovorih nisem sodeloval, sem se pa kasneje z njim srečal zasebno. Bil je zelo zanimiv, odprt človek.
»Kako pa to, da so vas poslali sem?« me je vprašal.
»Stipe me je prosil.«
»A, Stipe! To je človek. Če bi le vsi bili kot on.«
Res je. Če bi bilo več Stipetov na hrvaški strani in kakšen na slovenski, ne bi imeli nobenih medsebojnih težav in bi nam šlo precej bolje.
Kako se je razpletlo na pogovorih in ali so Bosanci dobili svoje helikopterje, pa ne vem. Jaz sem svoje delo, tisto, za kar me je Stipe prosil, opravil.

<< nazaj | naprej >>

KAZALO KNJIGE