Ime mu je bilo Angus Douglas. Spoznal sem ga leta 1958 kot enega prvih lovskih turistov, ki je v Jugoslavijo prišel preko Mrazka. Najprej je pravzaprav prišel Werner Steiniger, ki je bil pri Angusu Douglasu zaposlen kot prodajalec starih avtomobilov, za njim, ki je bil očitno zadovoljen s tem, kar je tukaj dobil, pa še on.
Douglasovi predniki so prišli iz Škotske, njegovi starši so imeli veliko tovarno Torponwerke v Nemčiji in grad Ralswiek na polotoku Rügen, ki so ga kasneje zasedli Rusi. Zaradi ruske okupacije je gol in bos prebežal v Zahodno Nemčijo, kjer je po vaseh prodajal tekstil, pozneje pa rabljene avtomobile. Med drugo svetovno vojno so Douglasa mobilizirali v nemško vojsko in ga kot častnika tankovske enote poslali v Rusijo. Proti koncu vojne se je ta enota umikala čez Madžarsko, in ko je prispela do Budimpešte, so Douglasa prijeli, ker naj bi bil v nekakšni navezi z atentatorji na Hitlerja. Grof Douglas je imel dobrega prijatelja, Clausa von Stauf­fenberga, ki je bil sprva v zelo dobrih odnosih s Hitlerjem. Med vojno, ko je spoznal, kam Hitler pelje Nemčijo, pa je organiziral atentat nanj. Po neuspelem poskusu, eksploziji, ki jo je Hitler skoraj čudežno preživel, so von Stauffenberga seveda takoj usmrtili, grofa Douglasa, ki je bil takrat kot vodja tankovske enote na Madžarskem, pa zaprli.

Hitler in grof Douglas (v sredini) Ponj je prišel gestapo, da bi ga odpeljal v Berlin. Na poti so ga prenočili v zaporu v Mariboru. Dali so ga v celico, v kateri je bil še neki partizanski častnik, ki so ga tisto noč prišli njegovi reševat iz zapora. Partizani so rešili tako njega kot tudi Douglasa. Douglas je takoj nato zbežal k Američanom in po koncu vojne vodil ameriško taborišče nemških vojnih ujetnikov. Če ga ne bi partizani rešili iz mariborskega zapora, bi ga njegovi ubili. Douglas je imel zmeraj srečo v življenju.
Spoznala sva se torej pri ribolovu, na katerega sem ga nekajkrat peljal in takoj videl, da je zelo zanimiv človek. Podjetja njegovih staršev so po vojni nacionalizirali, ostal je popolnoma brez denarja in le z delnicami Torponwerke, ki pa, ker je bila tovarna porušena, niso bile nič vredne. Ukvarjal se je s prodajo volne in rabljenih avtomobilov, in ko se je podjetje Torponwerke v šestdesetih spet postavilo na noge, je prodal prej ničvredne delnice za petnajst milijonov nemških mark. Takoj po padcu železne zavese se je grof Douglas odpravil na polotok Rügen na grad Ralswiek, v katerem so Rusi po koncu druge svetovne vojne uredili dom za ostarele. Hotel ga je dobiti nazaj, pa mu ni uspelo. Mu je pa njegova mama pred smrtjo pisala, da je na posestvu zakopala zlatnino in druge vredne predmete.

Grof ne najde zaklada

»Greva to pogledat,« mi je rekel.
Z velikim detektorjem za iskanje kovin sva šla na posestvo, en teden kopala po njem in našla kravje zvonce, drugega nič. Mama mu je točno opisala kraj na bregu pod gradom, ampak očitno je zlato izkopal že nekdo pred nama.

Že prej pa je Douglas s prodajo rabljenih avtomobilov toliko zaslužil, da si je omislil majhno zasebno letalo. Zelo dobro je znal pilotirati in je kupil cessno, s katero smo obleteli vso Evropo. Njegovo letalo je bilo prvo zasebno letalo, ki je priletelo v Jugoslavijo, in lahko si predstavljate, kakšno pozornost je vzbujal z njim.

Grof Douglas je imel v Celerini sprva najeto stanovanje, ko je dobil denar od prodaje delnic, pa je v St. Moritzu kupil eno najlepših vil. Vse od leta 1958 sem, kadar sem se mudil v tem mestu, stanoval pri njem.

Grof Douglas med dekleti pred svojim letalom

Bil je bolj lovec kot ribič. Pod Storžičem je zakupil lov na gamse, tam postavil tudi lovsko kočo, in ko je za to izvedel Maček, je najprej podivjal. Kaj se to pravi zakup! To je bil namreč prvi zakup v Jugoslaviji. Zakup pomeni to, da v tistem delu lovišča ne sme loviti nihče drug kot samo zakupnik. Ne kar tako povprek, pač pa po predpisih, ki so veljali v tistem lovišču. Za kvoto gamsov, ki jih je smel ustreliti, je plačal zelo veliko denarja. Maček je torej ponorel, ampak ko so mu razložili, da imajo od tega zakupa velike koristi, je popustil.
»Ampak kontrola,« je vpil, »kontrola. Treba ga je držati pod kontrolo.« S svojo cessno je pristajal na brniškem letališču, kjer so se kmalu spomnili in mu sporočili, da bo moral plačevati takso, kot jo plačujejo linijska letala. To je pa velika razlika, bil je pa Douglas po svojih škotskih prednikih kar malo škrt, ni prav rad razmetaval z denarjem.
»Tega pa ne bom plačal,« je rekel, »moje letalo je majhno.«
Dejansko je bilo to plačilo nesmisel. Na Brniku niso popustil in na koncu je rekel: »Prav, ampak zahtevam iste storitve, kot jih je deležno linijsko letalo, in sicer stevardeso, avtobus do letala in vse, kar sodi zraven.«
Tako sva nekoč odletela na Škotsko, na reko Tweed, in tam lovila losose. V Slovenijo sva priletela s polnimi krili teh velikih rib. In so morali čakati cariniki in policisti – priletela sva zvečer, ko večernih letov še ni bilo – da je pred najino letalo zapeljal avtobus, skozi katerega sva se samo sprehodila do vhoda v stavbo. Stevardesa nama je pomagala pakirati losose.
»Kaj pa je tole?« je skočil carinik,
»To so naše trofeje,« sem rekel.
»Kakšne trofeje, to je uvoz mesa.« Moral sem poklicati šefa carine, da so naju z lososi spustili v Slovenijo.
»A gresta v Ljubljano?« je zanimalo stevardeso. »Se lahko peljem z vama?«
Med vožnjo nama je pripovedovala, kako Douglasa kličejo na Brniku, in sicer 'von Jebiga'. Res je zmeraj govoril:
»E, jebiga!«
Letala letijo po vnaprej določenih koridorjih, on pa je, ker je varčeval z gorivom, zmeraj iskal bližnjice. Ko so ga po radiu opozarjali, da leti izven koridorja, je odgovarjal:
»E, jebiga!«
Takrat sem stanoval že v hiši v Črnučah, on je pa živel v moji garsonjeri na Prešernovi. Dogovorjena sva bila, da se ob desetih zvečer dobiva v kulturnem klubu v stavbi Društva slovenskih pisateljev. Tja je hodil, ker je bil klub blizu garsonjere. Odložil me je v Črnučah, stevardeso pa odpeljal naprej. Ob pol desetih sem ga poklical po telefonu, da preverim, ali dogovor še drži, pa se je oglasil ves zaspan.
»Ja …« je mrmral in sem pomislil na to, da je žensko že spravil v posteljo, in se sam pri sebi, polglasno, vprašal:
»Ali je to mogoče?«
On pa:
»Mogoče, mogoče!« Jo je že imel v postelji.

Pilot grof Angus med poletom, ko smo 'goreli'

Angus je bil ženskar non plus ultra. Zmeraj je našel lepe ženske, ampak sam se tudi ene med njimi ne bi dotaknil, ker so bile tako trapaste. Nekoč je na Škotsko z nama letela hči nekega zelo znanega profesorja. Ob vrnitvi smo imeli v krilih spet polno lososov. Angus je pilotiral, midva s to žensko pa sva sedela za njim, vsak na svoji strani. Letalo ima med poletom pod trupom prižgano rdečo luč, ki kroži. Nenadoma ta ženska vpraša:
»Ti, kaj pa je tam spodaj pod nami nekaj rdečega?«
Pogledam:
»U, to je pa nekaj narobe. Gorimo!«
»Kaj bomo pa zdaj?«
»Ne vem …«
Stopil sem do Angusa in mu povedal, kako sem njej rekel, da gorimo in da naj se naredi frajerja, češ, da to ni nič. Čez pet minut ona spet.
»Ti, mi še kar gorimo.«

»Ne vem,« sem rekel, »ne vem, kaj bomo.«
»V redu,« je rekla, »ampak prav v tem krilu imam svoj kovček.« Angus je zmeraj, kadar smo bili močno obteženi, natočil manj goriva,
pa smo zato morali večkrat pristajati. Tako smo 'goreli' do Nürnberga, kjer smo se začeli spuščati proti letališču, ko je Angus ugasnil to rdečo luč in prižgal pristajalne luči.
»Zdaj pa nič več ne gorimo,« je ugotovila.
»To pa zato, ker smo prišli v bolj gost zrak. Sicer nas gasilci čakajo, ker smo jih naročili, ampak smo se že sami pogasili.«
»Aja?«

Nekoč je ujel neko znano lepotico, eno najlepših žensk takrat, ki pa je bila poročena. To ni ostalo skrito njenemu možu, ki mi je telefoniral.
»Povej tvojemu grofu,« je rekel, »da je konec z njim. V Jugoslavijo ne bo več hodil, ker mu bomo prepovedali.«
Tega sem se pa ustrašil. Človek je imel zveze na ministrstvu in sem vedel, da to ne pomeni nič dobrega.
»Srečajmo se,« sem mu predlagal, »pa bova z Angusom to reč pojasnila.«
Mož naju je res sprejel in sva začela, kako smo samo prijatelji, pa da se ne sme kar tako razburjati in smo pili in se pogovarjali tri ure. Potem pa stopiva z Angusom na hodnik, da bova šla, a se prevarani mož postavi ob Angusa, nasloni se nad njega z eno roko na steno nad njegovo glavo in ga, ker je bil precej večji, pogleda navzdol:
»Ti, poslušaj, Angus. Zdaj pa povej, kako se je izkazala moja žena!« Angus je zmrznil in začel jecljati, ni vedel, kako, kaj, kaj naj govori …
Tudi sam sem bil povsem trd. Pričakoval sem pretep velikih razsežnosti.
»Poslušaj,« ga je prekinil, »če boš rekel, da slabo, te bom na gobec!«

Potem je Douglas imel neko Čehinjo Marčelo. Manekenko, ki jo je spoznal na Korziki. Lepše ženske še nisem videl. Tako lepa je bila, da sem bil še sam v prvem trenutku ves mehek. En teden sem bil pri Angusu na Korziki, pa mi pravi neki dan, da mora nujno k odvetniku v Frankfurt.

Marčela

»En dan me ne bo, največ dva. Poskrbi za Marčelo. Odpelji jo kam s čolnom.«
Res sem jo odpeljal v zaliv, ob katerem je čisto na koncu stala majhna koča. Popoldne je bilo, krasen dan, povsem sama sva bila, gola sva se kopala in jaz sem jo zakopal v pesek, a je bila ena teh grofovih, tako neumna, da ni bilo nobene nevarnosti za kaj več.
Ko sva se že namenila, da bi odšla, se je ulilo, pridivjala je nevihta, kot pri nas grbin, morje je tako vzvalovilo, da nisva mogla nikamor.
»Po takem si ne upam,« sem rekel, »bova tukaj prespala.«
Zbudil sem se zjutraj ob štirih in pogledal skozi okno. Takšne plime še nisem videl. To se pogosto zgodi, ko piha jugo. Morje je segalo do najine kočice in povsod je bila sama voda.
»Marčela, poglej tole!«
Marčela pogleda skozi okno in pravi povsem resno:
»Kako pa to, da je toliko vode? Pa saj ni tako zelo deževalo.« Take je zbiral moj Angus.
Nekega dne je rekel moji gospodinji, ki mi je kuhala in pospravljala: »Ti dobro izgledaš. Frizer? Ti stara petdeset, kaj?« Govoril je takšno polomljeno slovenščino.
»Ne, ne, jaz sem šestdeset.«
»A, potem pa stara baba,« je rekel in nadaljeval: »Ampak bolje stara baba. Mlada hoče avto.«

Nekoč sem smučal v Zermattu in tam srečal neko stevardeso. Simpatična punca, ki je delala za Swissair, bila je sama, jaz tudi, pa sva dva dni smučala skupaj. Angus je imel pa tri sinove, vsakega na svojem kontinentu – v Avstraliji, v Ameriki in v Indoneziji. Ko je nekoč letel v Avstralijo, se je seveda vtaknil v stevardeso, ki mu je stregla. To navado je imel, da je kazal fotografije svojega letala, avtomobilov, svojih hiš.
»Pusti to,« sem mu velikokrat rekel, »to ni za gospode.«
»Kaj pa naj naredim?«
»Kako, kaj? Če ti je kakšna všeč, jo moraš tako zainteresirati, da bo sprejela tvoje vabilo na kosilo, ne na večerjo. Pelji jo k Ančki pri letališču, potem pa, ko se bosta po kosilu peljala proti letališču, ji predlagaj, da bi se, ko je tako lep dan, šla malo peljat z letalom. In če bo rekla ja in najbrž bo, jo odpelji na letališče do svojega letala. Tako bo fascinirana, da bo sama od sebe padla. Tako delaj.«
Potem je res ubral to taktiko.
Na poletu v Avstraliji tega seveda ni mogel, pa je spet kazal fotografije in govoril o svojih avtomobilih, vikendih in kako ima vikend tudi v Umagu v Jugoslaviji. Pa pravi stevardesa:
»Potem pa poznate nekega Božota?«
»Ti,« je potem vpil name, »sredi oceana se mučim in osvajam, potem me pa ona vpraša po tebi!«

Bil je izredno resnicoljuben. Ni znal lagati. Tudi ženi ne. Ko je govoril, kam gre, je o tem razlagal na dolgo in široko in se seveda pri tem velikokrat zapletel. Potem sem mu pa nekoč rekel: »Ženske si strašno zapomnijo detajle. Ne govori o podrobnostih, ker se boš nekoč razkrinkal. Ko te bo drugič vprašala, kje si bil in kaj si delal, boš povedal drugače kot prvič in te bo ujela.«
»Dobro, kaj pa naj potem naredim?«
»Če greš nekam, pa ni dobro, da ona to ve, reci preprosto, da greš.« Čez nekaj časa me pokliče njegova žena in pravi:
»Z Angusom je nekaj narobe. Najbrž ga je kakšna kap.« Bila je absolventka medicine.
»Kakšni so pa znaki?« sem vprašal.
»Čudno se obnaša. Ko sem prišla zjutraj k njemu v sobo, je klečal na tleh in pakiral kovček. »Kaj pa delaš?« sem ga vprašala. »Ja, pakiram.«
»Kam pa greš?« »Grem.« Petkrat sem ga vprašala in vsakič samo. »Grem.« Med njegovimi zvezami je bila najresnejša z mlado lepotico iz zelo ugledne ljubljanske družine. Prav takrat sem opravljal prakso v splošni ambulanti v Šiški blizu bolnišnice Petra Držaja. Njena mama je izvedela, da sem tam, pa je prišla do vratarja, jaz sem pa prav takrat odprl okno v tretjem nadstropju. Zagledala me je in začela vpiti name:
»Vama bom, vam in grofu, že pokazala!«
Celega hudiča je zagnala, kot bi bil jaz kriv, da se je hči družila z njim. Grof ji je kupil stanovanje v blokih na Ježici in med njima se je tako zapletlo, da je že resno razmišljal o ločitvi. To bi bila katastrofa, ker je vse, kar je imel v Švici, napisal na ženo, ker je pač bila Švicarka. Hotel sem to umiriti in sem izvedel, da je mlada punca ob grofu imela še dva druga. Izvedel sem za neke podrobnosti teh njenih zvez in jo obiskal, da bi preprečil razvezo grofovega zakona.
»Veš, kaj,« sem ji rekel, »uredil bom, da ti bo Angus izplačal lepo odpravnino, ampak vidva morata iti narazen. Če bosta ostala skupaj, bo on vse izgubil.«
To sem govoril smrklji, ki je bila stara dvajset, jaz pa takrat petdeset.
Poslušala me je in odkimala.
»Ne, mene to ne zanima.« Zelo odločno, celo osorno.

»Poslušaj,« sem rekel, »jaz vem za to in to …« in sem ji povedal, kar sem izvedel, »in če bom to Angusu povedal, bo tako ali tako konec. Raje sprejmi mojo ponudbo.«
Pogledala me je v oči, iztegnila mezinec in rekla:
»Jaz imam Angusa tule notri!«
Kako me je osramotila! Nikoli v življenju se nisem počutil tako bedastega kot takrat. S tako preproščino!
Njuna zveza se je nekaj časa še nadaljevala, ampak sem jo le uspel toliko ublažiti, da sem mu iz glave izbil misel na ločitev. Kasneje se je v ljubljanski Operi pojavil neki Američan, režiser, spoznal to dekle, s katero se je, ne da bi moj grof o tem karkoli vedel, začel sestajati. Nekega dne je grof napovedal svoj prihod v Ljubljano in se želel sestati z njo, pa je rekla, da ne more.
»Imam avdicijo v teatru, nastopam. Ampak, veš kaj, pripravi šampanjec, pa ga bova spila po nastopu.«
Seveda je ni bilo. Grof je bil popolnoma razočaran, ona pa se je poročila z Američanom.
Samo take je izbiral, prav nos je imel zanje.

Povedal sem že, da je bil pilot. Ne samo to. Bil je odličen pilot. Nekoč je imel zmenek v Straubingu. S seboj je vzel mojega brata, ki je imel tam neke opravke, in ko je pristajal, mu je kolo zablokiralo, letalo se je zato nagnilo, da je s krilom rahlo podrsal po tleh, se zavrtelo, zaiskrilo in vžgalo.
»Angus, gori!« je zavpil moj brat.
»Ah, kaj,« je Angus odmahnil z roko in stekel v letališko stavbo, kjer je imel randi z neko simpatijo.

Ko je nekoč spet priletel na Brnik zunaj koridorja, je tam pravkar pristajalo Titovo letalo. Opozorili so ga na predsednikovo letalo, pa je samo zavpil v mikrofon:
»Nimam bencina,« in je pristal tik za Titovim letalom.

Če bi bil kdo drug, bi streljali nanj, njega pa so poznali in so vedeli, kakšen norec je. Pred Titovim letalom se je zbral ves državni vrh, špalir, garda, on pa je stopil iz letala s puško na rami in se odpravil naravnost k Titu in mu podal roko.

In kot je bil dober pilot, je bil zanič šofer. Imel je monteverdija, najdražji avtomobil na svetu, švicarski, pri katerem je vse ročno narejeno. Z njim se je pripeljal v Umag in bil takoj glavna atrakcija. Ko se je z njim odpeljal po nakupih v Umag, in ko se je po stari cesti peljal proti Svetemu Ivanu, kjer sem mu jaz zgradil hišo, se je na vzpetini pred pokopališčem zaradi prevelike hitrosti zaletel v gumo velikanskega tovornjaka federal. Odbilo ga je s ceste na polje – takrat tam še ni bilo hiš – kjer se je nekajkrat prevrnil in ustavil. Njemu ni bilo nič, žena si je polomila rebra, avto pa je bil popolnoma razbit. Gasilci so ga odpeljali pred gasilski dom in ga prodali za staro železo. Pred tem je moj brat iz njega pobral radio, edino stvar, ki je ostala cela.

Angusa von Douglasa so sprejemali na vseh dvorih, čeprav so se ga povsod bali, ker je vsakič kakšno zakuhal. Obstaja knjiga, v kateri so zbrane zgodbe o evropskih noblesah, ki mi jo je pokazal in v kateri o njem piše prav to. Bil je dober prijatelj s Karajanom, ki je bil tudi pilot in smo se večkrat srečali v St. Mortitzu. Angus je imel navado, da je na glas kritiziral ljudi, ki so grdo jedli.
»Schau diesen Prolet!« je govoril.
Poglej ta proletariat! Proletariat je bil zanj zmerljivka.
Nekoč nas je Karajan povabil na večerjo. Za mizo smo sedeli Karajan z ženo, Angus s svojo in jaz. Pri sosednji mizi je nekdo res grdo cmokal, si pri jedi pomagal z rokami in Angus seveda ni zdržal:
»Poglej tega proletarca!«
»Tiho bodi!« mu je rekla Marija, njegova žena.
»Kako naj bom tiho? Poglej tega proletarca! Tule v Chantarelli v St. Moritzu, on je za v Bizovik.«

Ta Bizovik je bil pri njem večkrat na tapeti. »On je za v Bizovik,« je govoril, kadar je za koga želel reči, da je kmet.
»Tiho bodi,« mu je spet rekla žena, on pa še enkrat isto, nakar je človek, ki je cmokal pri sosednji mizi, vstal, stopil do Angusa in ga oklofutal.

Nekoč je bil na obisku v Gani, in sicer na sprejemu pri predsedniku države. Tam je zagledal nekega natakarja, ki je lepo stregel, visokega črnca, pa se mu je zdel dober in je pri predsedniku povprašal po njem.
»Če ga hočete, ga lahko imate,« je rekel predsednik.
Angus je Charlija vzel in ga nastanil v kleti svoje hiše v St. Moritzu, kjer je stregel, pripeljal ga je pa tudi v Umag.
»Zmeraj pripelje kakšne v redu babe,« se je pritoževal Angus, »jaz moram pa to gledati.«
Charlie je bil namreč zelo postaven, sicer pa len, da se ne da opisati. Postal je mister Umaga, dobil si je tamkajšnje dekle in ji napravil otroka. To dete, punčka, je pri svojih šestnajstih nenehno hodila okrog mojega vikenda, pa je nikoli nisem vprašal zakaj. Njenega očeta že dolgo ni bilo tam. Po Angusu ga je za služabnika vzel neki bogataš iz Milana.

Nekoč smo bili na lovu na Madžarskem. Trije Italijani, en Švicar, en Avstrijec, dva Nemca …, skratka mednarodna ekipa. Z vsem orožjem smo prišli do madžarske meje, kjer so nam kot ponavadi pobrali potne liste in jih ni bilo iz njihovih hišk gotovo kakšni dve uri. Mi smo si medtem kar postregli, na pokrovu motorja namesto na mizi postavili malico in smo jedli in ob enem od teh prehodov se je vendarle pojavil policist s potnimi listi in z dvema pribočnikoma ter začel klicati:
»Vicentino Marini, Giusti Obaldo …«
Prebral je vsa imena in se potem na koncu obrnil do Douglasa:
»Kaj pa vi?«
»Graf Angus von Douglas.«
»Ninč graf, ninč graf, Douglas!«
»Jawohl!« je vzkliknil Douglas prestrašeno, »jawohl!«

Ubaldo, Marino, Angus, Božo in Kosta pred lovom

Takrat smo se peljali proti Györu in neki Italijan je pred nami vozil prav počasi, in ker so bile ceste zelo ozke, smo morali kakšnih trideset, štirideset kilometrov tudi mi za njim voziti tako počasi. Potem je moral ta Italijan ustaviti pred nekimi zapornicami. Grof Douglas je izstopil iz avtomobila in stopil do njega:
»Odprite malo pokrov motorja.« Italijan je čudno pogledal, a ga je vendarle odprl in grof se je zaskrbljeno sklonil nad motor.
»Kaj pa gledate?«
»Gledam,« je rekel grof, »če je kaj narobe s tem motorjem, ker tako počasi peljete.«
Prispeli smo v Györ, se razmestili po sobah in je padla ideja za obisk nočnega lokala. Predvsem Italijani so zmeraj silili tja. Na vratih lokala je nekdo pobiral vstopnino.
»Zakaj vstopnina?« se je razburil grof. »Mi smo vendar gostje hotela!«

Nekaj časa se je pregovarjal z njim. Najprej po nemško, pa po angleško, vratar ga tako ali tako ni nič razumel, potem se je pa grof obrnil k meni in mi po slovensko dejal:
»Ta neumen.«
Potem sem še jaz stopil do tega vratarja in začel barantati, pa mu dopovedovati, da smo res gostje hotela …
»No, dobro,« je naposled rekel vratar, »potem pa dajte vsaj polovico.« In pravi Douglas:
»Ta pol neumen.«

Takrat smo, ker v Györu ni bilo nobene zabave, večkrat šli v Budimpešto, v hotel Gellert, pa še v kakšen nočni lokal. Od Györa do Budimpešte je že peljala avtocesta. Bolj slaba, ampak vendarle že avtocesta. Ob štirih zjutraj sem se vračal in sem na tej avtocesti zadel psa. Pes je obležal na cesti mrtev, jaz sem se pa odpeljal naprej in se čez dva ali tri kilometre ustavil, ker je nevarno zrasla temperatura motorja. Prebil mi je hladilnik. Ostal sem sredi te ceste. Naprej nič, nazaj nič, nikjer nikogar. Povsem sam sem bil. Skoraj eno uro sem čakal, da sem zagledal prve luči, ki so se približevale. Zmeraj počasneje in počasneje, avto se je ustavil in sem iz teme zaslišal:
»Božo!«
Proti meni je stopal črno oblečen gospod s klobukom … Mislil sem, da sanjam. Bil je direktor tovarne alkohola v Györu, največji izvoznik, ki ga pa nisem spoznal, ker sem ga prvič videl spodobno oblečenega. Sicer sva se že srečala, in to na lovu, kjer je bil gonič, katerega naloga je bila pred naše puške pripeljati zajce. Takšni reveži so bili takrat na Madžarskem. Generalni direktor velike tovarne je opravljen kot berač opravljal naloge goniča. Seveda ga tako lepo oblečenega s šoferjem in avtomobilom nisem mogel spoznati.
Avto smo pustili kar tam. Odpeljal me je v hotel in poskrbel za transport avtomobila do servisa v Györu. Avto je bil zavarovan, zavarovalnica pa v takšnih primerih zahteva potrdilo o dogodku. Odšel sem na policijo po to potrdilo.

»To morate prijaviti,« so rekli. Napisal sem prijavo. Pregledali so jo.
»Kdo je pa to videl?«
»Videl pa tega ni nihče, sam sem bil. Je pa prišel ta direktor in on me je potem odpeljal v Györ.«
»Nekoga boste morali pripeljati, ki je to videl.«
Niso me spustili in tudi, če bi rekel, da naj pozabijo na vse skupaj, da potrdila ne potrebujem, me ne bi spustili. Ne, priskrbeti da moram dokaz, da sem res jaz povozil tistega psa. Šele, ko sem preko svojih lovcev uspel dobiti telefonsko številko direktorja in se je ta pripeljal na policijsko postajo in pričal zame, so me ob enajstih zvečer pustili odpeljati.

Nekoč smo na enem takem pogonu, na katerem nas je bilo deset lovcev, ustrelili tristodvajset zajcev.
»Kako ste zadovoljni z lovom?« sem vprašal na večerji.
Da je bilo krasno, so vsi soglašali, razen nekega lekarnarja Marina Vicentinija, ki je bil dober strelec, in je rekel:
»Ja, no, ja, se je pa zgodilo, da pa tudi po pet minut ni bilo nobenega zajca.«
»Gospodje,« sem potem rekel, »zapomnite si tale lov in to večerjo. Česa takega nihče med vami ne bo več doživel. Mi smo poslednji Mohikanci, ki smo lahko doživeli kaj takega.«
Danes to ni več mogoče. Prvič, ker jih ni, in drugič, ker bi bilo to finančno nevzdržno, ko stane vsak ustreljeni zajec petdeset dolarjev.
Zadnji iz te skupine lovcev je umrl junija 2018. Spomnim se ga, ker mi je zmeraj, ko sem obiskal njegovo krasno restavracijo v Veroni, govoril:
»Ti ricordi, cosa hai detto? Che siamo ultimi Mohicani?« Takšnega lova res nikoli več ni bilo.

Z grofom Douglasom sva prepotovala pol sveta. Med drugim sva obiskala tudi Kenijo, in sicer zaradi lova. Takrat je bil v tej državi jugoslovanski veleposlanik Zoran Žagar, ki je imel tam tak vpliv, ker ga je pač imela Jugoslavija, da ga je predsednik države Moi pooblastil, da lahko v imenu kenijske univerze izvaja gojitvene odstrele bivolov in druge divjadi. Tako sva z grofom Douglasom hodila k predstavniku Ljubljanske banke v Keniji Štefanu Loncnerju na gojitvene odstrele bivolov. Odstrel vsakega je sicer stal med tri do pet tisoč dolarjev, mi smo jih pa streljali skoraj kot zajce.

Grof Angus in veleposlanik Zoran Žagar z impalo, KenijaBožo, Angus in Štefan zasledujejo krdelo bivolov

Angus je bil izredno dober strelec. Nekoč smo že v mraku zagledali velikanskega bivola. Ustrelil je, bivol je padel, ampak na mestu zastrela smo naleteli samo na ogromno krvi, bivola pa ni bilo nikjer. Hoteli smo za njim, pa nam je naš lokalni vodnik to odsvetoval, ker da se zna zastreljeni bivol spraviti na lovca in je pri tem zelo pameten. Pred prvim lovom na bivole smo pa tako ali tako morali na predavanje, na katerem so nam razložili, kako previden mora biti lovec pri lovu na to divjad, ki ji ni tuje zalezovanje lovca. Tega, ki nas je to učil, je tri mesece kasneje pokončal prav bivol.
»Bom jutri pripeljal psa, pa bomo šli z njim po sledi,« je rekel vodnik. Res ga je, pes je zavohal sled in smo šli za njim. Pes, lokalni vodnik, Angus in jaz. Pred nami se je pokazala goščava in takrat sem se spomnil, kaj nam je na tistem tečaju govoril inštruktor, kako zna bivol počakati v zasedi in napasti, ko se mu približaš. Kakšnih sto metrov pred goščavo
mi je to padlo na pamet in sem zavpil:
»Angus, pazi!«
V tistem je bivol planil iz goščave, pa ne proti nam, pač pa desno in v globel, na vrhu katere se je za trenutek prikazal, da sem lahko doživel, kot se reče, svoj zvezdni trenutek. Ustrelil sem in ga zadel točno v hrbet, da je padel kot pokošen. Komaj se je dotaknil tal, že so bili pri njem domačini, ki jih med lovom sploh ne vidiš. Nevidni ga spremljajo in si potem privoščijo pojedino. Osemsto kilogramov mesa. Ni mesarja na svetu, ki bi znal tako hitro in tako lepo razsekati živalsko truplo.
Bivol je bil že prvič zelo lepo zadet, v plat, tako se temu reče, v srce, ampak bivoli imajo srce zelo nizko, grof pa ga je ustrelil tako, kot se strelja jelene. Prebil mu je samo eno žilo, sicer eno večjih in je zato skoraj izkrvavel. Šli smo pogledat tudi v grmovje in smo našli mesto, kjer je vkopan vso noč čakal tistega, ki bo prišel ponj, da ga bo napadel.

Božova trofeja bivol, Kenija

Nekoč je grof zastrelil bivola in smo ga šli sledit. Štefana Loncnerja, ki je slabo videl, nismo vzeli zraven. Nima smisla, smo rekli, in da naj raje počaka pri avtomobilu. Loncner je, da bi bil povsem varen, splezal na drevo, sedel na vejo in potipal okrog sebe –tam pa ob sebi zatipal leopardovega mladiča. Sem pa grofa Douglasa rešil težke, morebiti milijonske izgube. Neki Barier, Švicar, njegov oče je bil eden najbogatejših Švicarjev, je hotel od grofa denar za gradnjo naselja, v zameno bi pa Angus postal delničar tega projekta. Barier se je oglasil v Angusovi vili v St. Moritzu, ko sem bil tudi sam tam in nekaj časa stanoval pri njemu. Ko se je poslovil, sem stopil do Angusa.
»Pojdi iz tega posla,« sem mu rekel.
»Zakaj pa to? Vi, Jugoslovani, ste zmeraj bolj pametni.«
»Ta je nesposoben. Poglej, s petimi kovčki je prišel na smučanje, ves našemljen v draga oblačila, s cilindrom in podobnim, pa niti enkrat ni smučal. Vse, kar ga je zanimalo, je bil King's club. Tak ni sposoben izpeljati tega posla.«
Poslušal me je in se je umaknil iz projekta, ki je dejansko propadel. Poslušal me je pa tudi zato, ker je že imel podobno izkušnjo iz Calvija na Korziki.
V Calviju je zgradil hotel, ki se tudi imenuje po mestu, pri tem pa je imel še dva družabnika. Eden od teh dveh je bil njegov advokat, ki je imel v Calviju zasidrano ogromno jadrnico. Organizirali so se v družbo, s katero so zgradili ta hotel. Na njegovi otvoritvi je bilo treba podpisati še pogodbo, ki je urejala lastniška razmerja. Povabljenih je bilo ogromno ljudi, kakšnih sto se nas je zbralo v hotelu. Pred otvoritvijo sem v baru popil kavo, ob meni, za sosednjo mizo pa sta sedela dva in se pogovarjala. Prisluhnil sem in opazil, da načrtujeta hude mahinacije.
»Ti, kdo pa sta tista dva?« sem vprašal Angusa, ko je za trenutek utegnil.
»Moja kompanjona.«
»Beži od teh dveh,« sem rekel in mu povedal, kar sem slišal. Popoldne bi morali pri notarju podpisati to pogodbo, pa je vstal, povedal, kaj je izvedel in da pogodbe ne bo podpisal ter da odstopa od dogovora. Naslednji dan sem zagledal tega Angusovega odvetnika na njegovi jadrnici. Povsem naključno sem se znašel v pristanišču. Pravkar se je odvezoval, da bo izplul, jaz pa sem se postavil ob stebriček, za katerega je bila jadrnica privezana, se pravi za bitvo, in sem ga nepremično gledal v oči. Tako se je zmedel, baraba, da so se mu vrvi zavozlale in ni mogel izpluti.

Hotel Calvi, Korzika

Na Calviju sem nekajkrat srečal švedskega kralja Karla XVI. Gustava. Tudi on je rad pogledal za kakšno žensko in o tem sem nekoč pripovedoval svojemu prijatelju odvetniku Lamutu. Potem pa je leta 2004 kralj skupaj z ženo Silvio prišel na državniški obisk v Slovenijo. Med srečanjem s predsednikom Drnovškom in drugimi pomembnimi so gostje potrdili dobre odnose med državama in si ogledali Slovenijo. Ker je bil švedski kralj Gustav predsednik svetovne skavtske organizacije, je bil na srečanje povabljen tudi Mitja Lamut, ki je bil takrat vodja slovenskih tabornikov. Po slavnostni večerji v hotelu Lev, ko ga je kralj poklical k sebi, pa ga Lamut vpraša, ali se me spomni s Calvija, kjer je bil na obisku pri grofu Angusu Douglasu …
»Pst,« mu je zašepetal kralj in namignil proti svoji ženi, »bodite no tiho!«

Grof Douglas pri osamosvojitvi ni pomagal samo Slovencem, pač pa tudi Hrvatom, in ti so se mu – za razliko od nas – znali vsaj zahvaliti. Ko je bil Stipe Mesić predsednik parlamenta, mi je naročil, naj pripeljem grofa, da se mu osebno poklonijo. Res sem ga pripeljal, sprejeli so naju v veliki sprejemni dvorani, in ker je Mesić vedel, kakšen je grof – resnega pogovora ni zdržal niti pet minut – mi je rekel:
»Mene zunaj čaka neka delegacija in moram končati. Vaju bom peljal k šefu varnostnih služb …«
To je bil Josip Manolić, Tuđmanova desna roka, ki je imel pisarno v prvem nadstropju. Manolić je bil takrat možak pri petinsedemdesetih, pravi policist, zmeraj smrtno resen, nikoli se ni nasmejal:
»Pripeljal sem ti tega človeka, ki nam je zelo pomagal,« je rekel Mesić.
»Pogovorita se malo.«
Posedli smo se okrog klubske mizice. In, seveda, po kratkem pogovoru o Genscherju je grof Douglas nenadoma speljal pogovor na ženske. Manolić je debelo gledal osemdesetletnega gospoda pred njim.
»Ali ste vi oženjeni?« ga je vprašal.
»Ja, že v četrto,« je rekel grof in jih vse naštel. »Ampak zdaj se pa dobivam z eno, ki jih ima triindvajset.«
Manolić je kar lezel skupaj, sploh ni vedel, kam bi se umaknil.
»Ja, veste,« je nadaljeval grof Douglas, »to je afrodiziak.«
Takrat še ni bilo viagre in podobnih pomagal. In ko je grof Douglas pripovedoval o svojih mladih ljubicah, sem opazil, da je Manolića nekaj spreletelo. V očeh sem videl, kaj se dogaja v njegovi glavi.
»Koliko je pa stara vaša žena?«
»Devetinšestdeset,« je rekel grof.
»Veste kaj, gospod grof,« je potem rekel Manolić, »tukaj smo sami moški in mene zanima, kolikokrat pa vi potem še doma?«
Grof se je sklonil k njemu, ga gledal čisto od blizu, in rekel:
»Gospod Manolić, pa saj jaz nisem noben manijak, da bi po starih ženskah skakal.«
Manolić je znorel in stekel do Mesića:
»Pa kakšnega manijaka si mi pripeljal!?« O tem se še danes govori po saboru.

* * *

Dimnik se rokuje z Manolićem, zadaj Mesić in Lončar

Kljub temu, da je imel preproste ljudi v zobeh, tudi sam ni bil prav zelo fin. Nenehno je kvantal. Tako je kvantal tudi na tisti večerji po uspešnem lovu na zajce na Madžarskem. Najbolj o ženskah.
»Angus, lepo te prosim,« sem mu rekel, »ti si vendar gospod, se pa tukaj obnašaš kot kakšen kmet. Ne moreš tako.«
»Zakaj pa ne? Saj to vendar vsakogar zanima,« in tako naprej v tem smislu.
»Kaj boš pa potem, ko ne boš več mogel?«
»Potem se bom pa kar ustrelil,« je rekel.
Petdeset let kasneje, ko je praznoval štiriindevetdeseti rojstni dan, sem ga tako kot vsako leto konec avgusta poklical na Korziko, kjer je živel. Zadnja leta se sicer nisva več tako pogosto videvala.
»Ti, kako pa kaj seks?« sem ga vprašal na koncu.
»Zdaj pa že tri leta nič.«
»Se spomniš, kaj si mi nekoč rekel v Györu?«

»Kaj sem ti pa rekel?«
»Da se boš ustrelil, ko …«
»Pozabi!«
Mesec dni kasneje je umrl.

<< nazaj | naprej >>

KAZALO KNJIGE