v tistem času, bil sem v prvem letniku medicine, je bilo v Celju slovensko prvenstvo v ribiških disciplinah. Dan prej sem šel lovit s pokojnim Petrom Adamičem, slikarjem, ki je bil takrat slovenski prvak v ribolovu. Odpeljala sva se na Krko.
»Ja kaj pa boš s tem?« me je vprašal, ko je videl mojo vrvico. Imel sem še navaden pribor, najlonsko vrvico, moji vrstniki so takrat imeli že prave vrvice. Vso mladost sem lovil s tako vrvico.
»Lovil bom,« sem rekel. »Toliko kot ti bom že vrgel.«
»Si pa fantastičen muhar,« je priznal Pero, ko sva končala. »Ti moraš na tekmovanje.«
Res me je spravil v Celje, kjer sem zmagal in mu tako že v prvem ob- računu odvzel naslov.
Tekmoval sem v ribiškem šesteroboju, tekmovanju v več disciplinah, ki vsa potekajo na suhem. Obstaja sicer tudi tekmovalni lov na ribe, am- pak ta me ni zanimal. Na takih tekmovanjih sem sodeloval samo dva­ krat, mogoče trikrat. Discipline šesteroboja so met obtežilnika v daljavo, met muhe v daljavo, met obtežilnika v tarčo, met muhe v tarčo in met ob- težilnika in muhe v pet tarč, čemur se reče skiš. Najboljši sem bil v metu muhe; bil sem pač muhar. V šesteroboju sem bil ves čas slovenski prvak. Res sem bil dober, kar pa niti ni tako zelo presenetljivo, saj sem to znanje pil z materinim mlekom. Po preciznosti ta šport spominja na golf, in tako kot pri golfu je treba tudi pri tekmovalnem ribolovu veliko trenirati. Ne zahteva velikih telesnih naporov, kot jih recimo atletika, zato pa toli- ko več natančnosti in dobro koncentracijo. Veliko smo trenirali na nogo- metnih igriščih, v Ljubljani na Viču, po Dolenjskem ... Še vedno obstaja tudi pobuda, da bi ta šport uvrstili med olimpijske discipline.

Pero Adamič je bil eden tistih, s katerimi sem se med študijem naj- raje družil. Imel je vikend v Bohinju in je v Savici redno kradel ribe. Tam so lahko lovili samo posebej zaslužni, med njimi recimo Edvard Kardelj. Nekoč, ko je Pero spet na črno namakal svoj trnek, je k vodi prišel Kardelj z dvema telesnima stražarjema, a je bil Pero tako nesramen, da je še na­ prej lovil. Kardelj, ki je metal trnek na drugi strani reke, ga je nekaj časa opazoval, potem pa le vprašal:
»A vi tudi tukaj lovite?«
»Kdo pa ste vi?« ga je nahrulil Peter, ki je Kardelja na videz seveda poznal. Le kdo ga pa ni. »Čuvaj ali kdo?«
Policaja sta ga zgrabila in odpeljala na Miklošičevo v arest. Ko je če- pel v kleti za rešetkami, smo ga hodili obiskovat in zafrkavat. Treba je priznati, da ta njegov zapor ni bil pretirano strog. In ko je Sergej Pavlin, oblikovalec steklenice za Cockto, ki je bil tudi del naše družbe, dobil ribo- lovno dovolilnico, so tisti, ki so mu jo izdali, na njo pripisali: V spremstvu Adamič Petra ni dovoljeno …

Po tekmovanju smo imeli v zdravilišču Dobrna podelitev pokalov in zabavo. Tam sem spoznal Lejlo Mandžuko iz Beograda. Bila mi je strašno všeč, hitro sva se ujela. Bila je dve leti starejša od mene, menda je bila potomka japonskih cesarjev. Mandžuka je bilo zelo znano ime.
Lejla je bila v Dobrni na okrevanju, tako je rekla, in ko je po dveh ted­ nih naznanila, da se vrača v Beograd, sem se odločil, da grem z njo. Na ljubljanski železniški postaji se je pogovarjala z visokim oficirjem, generalom. Nisem vedel, od kod se poznata. Šla sva na vlak, v svoj kupe, tisti oficir pa v prvi razred. Do Zidanega Mosta sva se že začela mečkati, potem pa so se nenadoma odprla vrata. Milica!

Sergejeva ribolovna dovolilnica

Legitimirali so naju, češ da sva se čudno obnašala. Nato je miličnik šel v drugi vagon, jaz pa sem gledal za njim. General je ustavil polica ja in videl sem, da mu je policist dal list, na katerem sva bila popisana. General ga je pogledal in ga potem strgal. Ničesar nisem razumel in šele kasneje sem izvedel, da je bil ta general Dušan Kveder.
V Beogradu je Lejlo čakal velik avto. Kar šla je, brez slovesa. Vse, kar sem izvedel, je bilo, da dela na carinski upravi, pa nič več. Imel pa sem njeno telefonsko številko. Po dveh, mogoče treh dnevih v Beogradu sem jo poklical. Bilo je med tednom, dobila sva se v mestu. Nič ni hotela po- vedati, nič nisem mogel izvedeti od nje. Dogovorila sva se, da se ponovno dobiva v nedeljo in se greva kopat na Savo. Ob desetih dopoldne sva se tako srečala v centru, na Terazijah, in šla najprej malo po tržnici. Še da- nes se spomnim enega tamkajšnjih prodajalcev, ki je vpil:
»Pojdite proč, pojdite proč! Vsi boste dobili, samo ne prerivajte se!« Kupca ni bilo pa nikjer nobenega.
Objemal sem jo, gledala sva ta smešni prizor in se smejala, ko je ne- nadoma nekdo zavpil:
»Ubil te bom, zaklal te bom! Zravnal te bom s črno zemljo!« Njen mož!
Sploh nisem vedel, da je poročena. Iztrgal mi jo je in jo brez besed odvlekel. Naslednji dan sem jo poklical v službo in sva se dobila, kot da ni bilo nič. Povedala mi je, da je njen mož visok oficir Udbe. Odvlekel jo je domov, jo vrgel na posteljo in mahal s pištolo:
»Si ga imela? Si ga imela? Ali si ga imela? …«
»Če že hočeš, imela sem ga!« Razjokal se je.
Potem sem izginil, nobenega opravka nisem več hotel imeti z njo.
Leto kasneje sem se udeležil jugoslovanskega prvenstva v šesteroboju na reki Jana v Šipovem pri Jajcu. Prišli so tekmovalci z vseh koncev Jugo- slavije, pokrovitelj je bil neki znani književnik. Napravili so velik tabor samo za nas, tudi ogromno jedilnico. Slovencev nas je bilo v ekipi okoli dvanajst. Franc Nered, znani čevljar z Ambroževega trga, je, ko smo se posedli, nenadoma vzkliknil:
»Glej, Lejlo, glej, Lejlo!«
Prišla je s tistim književnikom.
»Sem slišala, da si tukaj,« mi je rekla.
Teden dni je preživela z nami, in ko sem jo vprašal po možu, je
pojasnila:
»Saj ve, da sem prišla s tem književnikom …«
Po enem tednu smo odpotovali domov, Slovenci v Slovenijo, ona pa v Beograd. Takrat sem stanoval še pri teti na Jakšičevi. Odprl sem vrata in za njimi je stal –njen mož!
»Da veste,« je rekel po slovensko, bil je Slovenec, »v Jugoslaviji vam ni mesta.«

Lejla, Božo, Franc in Danilo na državnem prvenstvu v Šipovu

»Dajte, dajte, počakajte malo, pojdite z mano …« sem govoril in priznam, da sem se podelal v hlače.
Odvlekel sem ga v mesto in končala sva ob štirih zjutraj v baru v Slo- nu. Ne vem, kako, ampak uspelo mi ga je prepričati, da ni prav ravnal, da je Lejla čisto drugačna, kot si misli … In razšla sva se prijateljsko.

Prav po zaslugi ribiških tekmovanj sem z modrcev presedlal na po- sle z ribami. Bil sem slovenski prvak, nastopil sem na vrsti mednarodnih tekmovanj, od Züricha do Dresdna, in tako postal znan. V Münchnu je bila turistična agencija, specializirana za ribolovni in lovni turizem. Njen lastnik Mrazek me je poklical in mi kot ribolovnemu vodniku začel po- šiljati ljudi. Med prvimi, ki so prišli k nam, sta bila podpredsednik švi- carske vlade in predsednik švicarskega avtomobilskega kluba dr. Hubert Weisbrod in eden najbogatejših Švicarjev dr. Walter Bechtler. Mislim, da sta v nekem časopisu prebrala članek o meni, ki ga je napisal neki moj gost, ki sem mu razkazal slovenske vode. Najavila sta se in se pripeljala s krasnim športnim mercedesom z registracijo ZH 11111. Stanovala sta v hotelu Slon. Iz avtomobila, ki je bil parkiran pred njim in na drugi strani Slovenske ceste, pred Narodno banko, je nenehno oprezal policist. Nepre- stano so nas opazovali, kaj počnemo in kaj delamo. Že zjutraj, ob osmih ali še prej, ko sem prišel ponju, je bil tam tudi policist.

Draga in Božo v Weisbrodovem avtu
Weisbrod je bil pravnik, Bechtler pa ekonomist po izobrazbi, sicer pa tovarnar. Luwa AG se je imenovalo njegovo podjetje v Zürichu. Ko sta se Weisbrod in Bechtler pojavila v Sloveniji, nisem vedel, da gre za podpredsednika švicarske vlade in enega najbogatejših Švicarjev. To sem ugotovil šele precej kasneje. Zelo preprosta sta bila, prav nič vzvišeno se nista obnašala. Ob svojem prvem obisku sta ostala deset dni. Peljal sem ju na najboljše vode v Sloveniji in v Dolenjske Toplice, kjer je bil direktor neki Kečkeš, s katerim sva se dobro razumela, ker sem mu vozil goste in občasno prinesel ribe. Že ob prvem obisku tega hotela sem ju ob polnoči peljal v jamski bazen in že takrat smo postali prijatelji. Simpatičen sem jima bil, domnevam, malo tudi zaradi svoje zgodovine. Precej sem jima namreč pripovedoval o očetu.

Weisbrod je bil zelo aktiven, tudi kot predsednik Avtomobilskega kluba Švice, veliko je pisal. Meni sta tako on kot Bechtler ogromno po- magala. Z njuno pomočjo sem vzpostavil prve stike in zveze, kar mi je zelo koristilo.
Uživala sta v Sloveniji, ne samo v ribolovu. Bechtler je bil asket, Weis­ brod pa bolj lump, rad je gledal za ženskami. Nekoč, ko je prišel sam, sem ga vprašal:
»Kako to, da je Walter tako zadržan? Nikoli ne govori o ženskah, ti si pa tak gavnar.«
»Ne, ne!« je pojasnil. »On je bil v študentskih časih od hudiča.«
Sicer nista hodila na isto fakulteto, sta se pa že takrat družila, kot se družijo ti iz višjih krogov.
»Punce je preganjal kot hudič,« je rekel. Nekoč sem to omenil Bechtlerju.
»Kako to,« sem ga vprašal, »da si tako zadržan, če pa mi je Hubert rekel, da si bil včasih popolnoma drugačen?«
»Post coitum …,« je rekel, in tega ne bom nikoli pozabil, »… post coi- tum omne animal triste.«

Prvič sem prišel v Švico prav na njuno povabilo in prva stvar, ki sem si jo zapomnil, ko sem mimo Lugana pripotoval do te države in se ustavil na neki bencinski črpalki, je bilo stranišče. Kako čisto je bilo to stranišče! Dogovorjeni smo bili, da se dobimo pri Weisbrodu, ki je tako kot Bechtler stanoval v bližini züriškega jezera. Potoval sem s fičkom in bencin vozil s seboj v kantah. Pri nas je bil pravzaprav zastonj, jaz sem pa takrat varčeval, kjer se je le dalo. Do Züricha sem pripeljal s skoraj praznim rezervoarjem za gorivo, ker mi nihče na črpalkah, kjer sem se ustavljal, ni hotel posoditi lijaka, da bi pretočil bencin iz kante v rezer- voar. Takrat sem se prvič soočil s kapitalizmom in se mi je blazno čudno zdelo, zakaj mi nočejo dati 'trichterja'. Tako sem z zadnjimi kapljicami pripeljal nekam v bližino Weisbrodove hiše, kjer je bila majhna črpalka. Zapeljal sem tja, zaprosil za lijak, a ga tudi tam nisem dobil. Vrh vsega pa sem po Weisbrodovi hiši povprašal prav v ulici, v kateri je stala.
»Tukaj, takoj zraven.«
Zapeljal sem tja, pozvonil, Weisbrod je pritekel in me objel.
»Willkommen in Zürich …,« me je pozdravil, »kako ti je kaj všeč?« Vedel je, da sem prvič v Švici.
»Zelo,« sem rekel, »ampak, veš, nekaj pa mi ne ugaja. Ljudje so tako čudni, nihče mi ni hotel posoditi lijaka za pretakanje bencina …«
»Kako da ne?«
»Pred petimi minutami, tukaj, pred tvojo hišo.«
Odvlekel me je tja, nadrl bencinarja, ki bi mi bil pripravljen potem tudi avto polizati. Sam je natočil moj bencin v rezervoar, pa še oprati mi ga je hotel. Tako sem se prvič srečal s kapitalizmom in ugotovil, kako pomembne so zveze. Nikoli ne bom pozabil, kako zelo se je spremenil črpalkar, ko je zagledal mojega gostitelja. Kako meden je postal.

Konec petdesetih je bila v Švici navada, da se je hodilo po zabavah, partiji so jim rekli. Organizirali so jih v visoki družbi, skoraj vsak večer je bil kje žur. O tem so poročali v časopisih, objavljali so fotografije z zabav, ki sem se jih tudi sam udeleževal.
Te zabave so bile včasih zelo originalne in kot tako sem si zapomnil eno iz februarja 1957. Ni se odvila v Švici, pač pa v Nemčiji, v Münch- nu, kamor me je povabil Wilhelm Bleicher, zelo močan gospodarstvenik s svojo tiskarno. Takrat je bila ravno stoletnica Wagnerjeve smrti, pa še pustni čas je bil in tema te karnevalske zabave je bila opera Tristan in Izolda. Bleicher je zabavo priredil v svoji ogromni hiši, pravzaprav dvor- cu. Povabljenih je bilo okoli sto petdeset ljudi. Sam sem pri njem tudi spal, drugi so prišli kot gostje.
Vsak je dobil svojo masko in vlogo. Bil sem Tristan in sem tako do- bil svojo Izoldo, ki pa je nisem poznal. Do polnoči smo plesali, opolnoči smo sneli maske. Tudi moja Izolda – kakšna ženska je bila! Prihajala je iz Augsburga med Münchnom in Stuttgartom in jaz sem se povsem nalepil nanjo. Bila je z možem, ampak tega nisem vedel in sem jo zvabil v svojo sobo. Prišla sva do objemov, ko je nekdo začel butati po vratih. Bil je Wil- helm, lastnik dvorca in moj prijatelj.
»Božo, katastrofa! To bo katastrofa! Mož jo išče! Pa tebe ni … Kaj ga serješ!?«
Nadstropja so bila odprta, sobe so gledale na hodnik, s katerega je v pritličje peljalo široko stopnišče. Ob vznožju stopnišča jo je čakal mož in kako naj se zdaj splazi neopažena iz moje sobe? Kaj je napravila moja Izol- da? Uredila se je, se elegantno spustila po stopnicah in nahrulila moža:
»Kje si ti?! Kje si?!« je vpila. »Ves čas te že iščem! Takoj gremo domov!
Takoj!« Cel teater.

Potem sem nekega dne prejel telefonski klic z jugoslovanske ambasa- de v Švici. Malo sem se ustrašil, da ni morda spet kaj narobe. Oglasil sem se na veleposlaništvu, kjer me je sprejel Božo Prevoršek, ki je bil takrat gospodarski svetovalec.
»Veste,« je rekel, »moja naloga je tudi ta, da v Jugoslavijo pripeljem švicarske turiste, pa nikakor ne gre. Vas vidim po časopisih, ali bi nam lahko pomagali?«
Imel je prav. Kljub vsemu trudu niso pritegnili skoraj nikogar za obisk Jugoslavije. Tudi zato, ker je bila Jugoslavija do leta 1966, do odstavitve Rankovića, še zelo zaprta država. Sam sem imel nenehne težave s potni- mi listi in potovanji v tujino.
Nekoč me je v Bechtlerjeva žena vprašala:
»Ali ni to nevarno, da moj hodi lovit ribe v Jugoslavijo? Kaj pa, če bodo mojega Walterja zaprli?«
»Ja zakaj pa?« sem jo vprašal.
»Ker je kapitalist.«
»Lahko,« sem rekel Prevoršku in šel do Weisbroda, ki je bil predsed­ nik švicarskega avtomobilističnega kluba. Poklical je v Bern na centralo.
»Pri meni je prijatelj Božo Dimnik,« jim je razložil zadevo in naročil,
»pomagajte mu.«

Časopis ACS (Avtomobilskega kluba Švice)

In so. Njegovi prijatelji so napravili reklamo za obisk Jugoslavije ozi- roma Slovenije in ta obisk oglaševali po časopisih. Tako so v reviji švi- carskega avtomobilskega kluba objavili članek s fotografijami, na katerih sem bil z Bechtlerjem in Weisbrodom na Krki pri Dvoru in v katerih so me hvalili kot strokovnjaka za muharjenje. Želite spoznati jugoslovanske reke pod vodstvom Boža Dimnika?

V enem mesecu so zbrali prijave in rezervirali ves hotel Toplice na Bledu. Potem pa sem, malo preden bi morali pripotovati, dobil pismo švicarskega avtomobilističnega kluba. Sporočili so mi, da so dobili dopis slovenskega zavoda za ribištvo, podpisan je bil Miran Svetina. Pisalo je, da so na zavodu izvedeli za načrtovani prihod Švicarjev na Bled in tudi to, da sem kot vodja omenjen jaz, da pa morajo vedeti, kako nimam nobenih državljanskih pravic in da imajo poleg tega oni na voljo veliko bolj izkušene ljudi.
Švicarji so mi poslali kopijo tega pisma in odgovor, ki so ga poslali v Slovenijo. Napisali so, da jim je žal, da so dobili to obvestilo, ampak da so me vzeli kot vodjo zato, ker so seznanjeni z mojimi izkušnjami, ker znam nemško in ker sem prijatelj švicarskega podpredsednika Weisbro-da. V odgovoru so zapisali še, da upajo, da se bo vse uredilo, sicer bodo prisiljeni odpovedati svojo rajžo. Svetina ni na njihov dopis nič odgovoril in Švicarji so odpovedali obisk.

Jaz nisem ukrepal. Ko je bilo že prepozno, je za to izvedel Božo Prevoršek:
»Kaj pa je zdaj to?!«
Pokazal sem mu pisma. Poklical je Mačka, našega največjega sovražnika, s katerim se je on razumel, in mu povedal, kaj se je zgodilo. Takrat je Maček edinkrat rekel:
»Saj Dimnika ni treba nikamor vrivati, ampak to tudi ni prav, to bi morali napraviti bolj v tajnosti.«
In so Svetino odpustili. Potem je dobil službo na biološki fakulteti, kjer je skrbel za akvarije. Kakšna tri, štiri leta zatem sva se naključno srečala. Bila sva si blizu, dobro sva se poznala, saj je bil vodja naše ekipe na ribiških tekmovanjih.

Dopis Zavoda za ribištvo Slovenije ACS-u

Malo sva se pogovarjala, kaj kdo počne, kako gre komu …
»Saj gre nekako, ampak tisti akvariji, no … Ali bi mi ti, ki imaš povsod toliko zvez, lahko uredil kakšno drugo službo?«
»Veš, Miran, saj bi ti, saj se mi smiliš,« sem rekel. »Ampak, kako misliš, da bi lahko človeka s takšnim značajem, kot ga imaš ti, komu predstavil? Tega ne morem narediti, ne morem razočarati prijatelja.«

Tako sem tisti čas, konec petdesetih, služil denar s tujimi ribiči, ki jih je k nam s svojim Reisebürojem pošiljal Mrazek, pa tudi z menjavo deviz zanje. Imel sem sklenjeno pogodbo še z angleško agencijo Lord Brothers, ki sta jo vodila brata Christopher in Steven. Z njuno agencijo so v Slo- venijo prišli prvi britanski turisti, večinoma na Bled in v Bohinj. Vsak teden je v Slovenijo priletelo vsaj eno letalo, če ne celo dve. Brata sta bila malo starejša od mene in oba sta bila zelo zagnana ribiča. Vodil sem ju po slovenskih rekah, potem sta pa dobila idejo, da bi kupila svojo vodo v Angliji. Poiskal sem jima zanju primerno. Z njunim čarterjem sem se že takrat vozil v London tako preprosto in celo pogosteje, kot bi se odprav- ljal v Pesnico ali v Zalog.

Nekoč sta se pri nas brata Lord srečala s prijateljem, Colin mu je bilo ime, in sicer so se dobili v hotelu Terapija v Opatiji, kamor se je on pri- peljal s svojim MG kabrioletom. Z bratoma smo šli na ribolov v Unec, potem pa v Opatijo, kjer nas je čakal Colin. Brata sta rada pila, Colin pa tudi; tako se je napil, da se je hotel s svojim avtomobilom odpeljati na teraso hotela kar preko nekaj stopnic. Pritekla je policija, nastal je velik hudič, izrekli so mu denarno kazen, in ko jo je plačal, je rekel:
»Koliko bi pa plačal, če bi se kar v hotel zapeljal?«
Med tistimi, ki so s posredovanjem Mrazka obiskali Slovenijo zaradi ribolova, je bil tudi novinar revije Life. To so bili zlati časi tega ameriškega tednika. Zanimal se je za slikarja naivca Ivana Generalića, ker si je želel z njim napraviti intervju. Takrat je bilo namreč zelo v modi t. i. hinterglas malerei, po slovensko slikanje na steklo. Te slike so zelo dekorativne, lah- ko jih obesiš kamorkoli. Generalića sem poznal, saj je bil pri nas že zelo znan. Peljal sem torej novinarja v Hlebine, vas na severovzhodu Hrvaške v bližini madžarske meje. Hlebine so center naivnega slikarstva, tam je bil skoraj vsak kmet tudi slikar. Gibanje se je začelo že pred drugo sve- tovno vojno, po Generalićevem intervjuju z v Lifu pa je zanimanje zanj eksplodiralo. Italijani so ponoreli, jaz pa sem ga začel zastopati. To je bila doba naivcev. V Münchnu je bila galerija, ki je razstavljala in prodajala samo naivce, Ivan Generalić pa je bil pojem te slikarske zvrsti. Bil mi je hvaležen, ker sem mu pomagal prodreti v tujino. Veliko njegovih slik sem prodal, rekel bi kar nekaj deset. Pomagal sem tudi njegovemu sinu.

Christopher Lord, LondonBožo, Sonja, Steeven Lord, turistka in Christopher Lord, Opatija 1958
Z Generalićem sva bila zelo velika prijatelja. Kasneje je kupil hišo v Primoštenu v Dalmaciji. V najlepši četrti tega turističnega mesta je na dvorišču redil prašiča in kokoši. Nikoli ni šel v gostilno, vedno si je kuhal sam. Nekoč sem mu pripeljal tja tri kupce, Nemce. Vsi so prinesli denar v gotovini, skupaj okoli tristo tisoč mark, ogromno denarja. Začeli so šteti, pa je rekel:
»Ni treba,« vzel denar, ga vtaknil v papirnato vrečko in jo vrgel pod posteljo.
»Ja Ivan, kam boš pa dal ta denar?« sem rekel.
»Nikamor. Tule bo.«
»Kako …?«
»Vse imam tukaj, saj sem vedno doma.«
Pri vsem denarju, ki ga je zaslužil, si ni privoščil niti zapestne ure, živel je kot najnavadnejši kmet.

Kasneje, ko sem bil že kar znan po tem, da promoviram slikarje na steklo, se je pri meni oglasil Andrej Prah iz Zaloga, ki se je prav tako ukvarjal s tovrstnim slikanjem. Prodal sem nekaj njegovih del, večino Italijanom, ki so bili na to zvrst popolnoma nori in so bili pripravljeni za naivce plačati strašno visoko ceno.

Imel sem prijatelja Hermanna Masseta, ribiča iz Nürnberga, spoznal sem ga preko Mrazka. Ta se je dogovoril, da bo imel Prah razstavo v De- utsche Bank v Nürnbergu. Direktor banke je bil njegov prijatelj. S Pra- hom sva šla tja za božič, da bi bila prisotna na odprtju razstave. S sabo sva imela okvirje in stekla. Med potjo je snežilo in prišla sva prepozno, banka se je prav tedaj zapirala. Lahko sva samo razložila stvari. Odprtje je bilo naslednji dan, pa je Hermann uredil, da so naju enostavno zaprli v banko. V dvorani z okenci za stranke sva začela postavljati razstavo. Zabijala sva žeblje, natikala okvirje, ko kar naenkrat zaslišiva:

Ivan Generalić: RibičIvan Generalić: VeselicaAndrej Prah: Fant na jablani

»Hände hoch!«

Roke k višku! Oba sva bila na kolenih in sva počasi in previdno dvig- nila roki … Nekdo, ki je slišal razbijanje, je prijavil rop banke.
Na razstavi je bila med drugim slika z jablano, na kateri je fant, stoječ na lestvi, z drevesa obiral čudovita jabolka. Neki Nemec, mlad fant, se je v to sliko zaljubil. Denarja ni imel, da bi jo kupil, pa si ga je izposodil pri banki. Kredita ni mogel plačati in je kasneje na žalost napravil samomor.

Z zastopanjem Generalića in drugih slikarjev sem se ukvarjal ka- kšnih petnajst, mogoče celo več let. Zaslužil sem deset odstotkov od vrednosti slike. Pri Generaliću je to pomenilo precej denarja, nekoč pri neki njegovi sliki petdeset tisoč mark. Nemec, ki jo je hotel kupiti, je samo rekel:
»Če mi jo prodate za sto petdeset tisoč, se ne bova nič pogajala.«

»No, potem se pa ne bova nič pogajala.« Generalić, slikar naivec, je želel za sliko sto tisoč.

Takrat sem vozil avtomobil DKV 1000. Kakšni trije so bili v Sloveniji. Denar zanj sem zaslužil s svojim prvim poribljavanjem v tujini. V Švici sem napravil elaborat za Bechtlerjev ribnik, ki si ga je lastnik omislil za jezom svoje vodne elektrarne.
Poribljavanje je načrtno, umetno naseljevanje ali povečevanje števi- la rib v vodah na določenem območju; to je zahtevna reč, saj ima vsaka voda svoj značaj. Treba je ugotoviti, kakšna je bila ta voda včasih, kak- šen živelj je gostila, potem pa opraviti inventarizacijo, razmisliti, kaj ta voda prenese … Z vsem tem je kar veliko dela. O poribljavanju sem se veliko naučil od očeta, ki je prenašal svoje znanje iz dvestoletne družin- ske tradicije upravljanja voda. Sam sem se – in tega ni delal nihče drug – celo potapljal, da bi ocenil, kaj plava v vodi, v kateri sem lovil. Vso vodo sem pregledal pod njeno gladino. Ugotoviti je namreč treba, kje imajo ribe zavetišča, kje so prodišča, drstišča. Oceniti je treba, kakšen bo vložek za njeno repopularizacijo, da bo znova zaživela. To početje je precej zapleteno in pravzaprav še danes nihče ne ve, kako priti do opti- malnega stanja, do vzpostavitve razmer, ki so vladale nekoč. Ponavadi se tega niti ne da doseči, ker se je prekinil biološki ciklus prehranje- vanja in ne poznamo vzvoda, kako ta ciklus spet vzpostaviti. Najbrž je narava močnejša od nas.
S tem je torej veliko dela, ampak kar sem takrat napravil za Bechtler- ja, ni bilo prav zahtevno. Imel je hidroelektrarno, za katero je nastal jez in v to jezero je hotel naseliti postrvi.
»Za honorar se boš pa kar z mojim finančnikom dogovoril,« je rekel, ko sem končal.
Ta finančnik me je vprašal, koliko bi potreboval. Jaz sem enostav- no izračunal, koliko potrebujem za nakup DKV­ja, pa da mi bo še malo ostalo.
»Petnajst tisoč frankov!« sem butnil.
»To je pa preveč,« je rekel in je imel prav.

Za tisto, kar sem napravil, bi bilo pet tisoč povsem dovolj.
»Tako sem zaposlen, da za manj ne bi bil pripravljen sprejeti tega dela.«
Seveda nisem bil prav nič zaposlen. Takrat je bila to moja edina po- nudba za poribljavanje.
Čez kakšen teden me je Bechtler vprašal:
»No, kako je? Sta se zmenila?«
»Ne …«
»Kako ne?«
Dobil sem vseh petnajst tisoč mark, in to po pogodbi, ki sem jo potre- boval, če sem hotel uvoziti avto v Jugoslavijo brez plačila carine. Takrat je bilo namreč tako, da si bil oproščen plačila carine za avtomobil, če si dokazal, da je bil denar zanj zaslužen zunaj. Pogodbo sem moral overiti na našem veleposlaništvu, kjer so me pa poslali na davkarijo po potrdilo, da je bil denar res zaslužen v Švici. Odpravil sem se na Anemonenstrasse 40 v Zürichu.
Tam so rekli: »To je že prav, ampak za teh petnajst tisoč frankov mo- rate plačati davek.«
Odšel sem do Bechtlerja in mu to povedal. Posedel me je v avto in se z menoj odpeljal na davkarijo.
»Račun pošljite na moje podjetje, bom jaz plačal.«

Malo prej, ampak še v istem obdobju, ko sem v Švici služil denar za DKV in sem imel še fička, mi je Weisbrod kot predsednik ACS uredil po- sel pri svojem prijatelju v Københavnu na Danskem, ki je tudi imel svojo vodo. Dogovorjeno je bilo, da se v decembru, pred božičem oglasim pri njem na Danskem, si ogledam vodo, se dogovorim za ceno in podpišem pogodbo. In čeprav sem takrat veliko služil, sem vsak frank ali marko spravljal na stran. V trgovinah sem si nakupil vse potrebno in se odpravil na pot. Jedel in pil sem kar v avtu. Na eni od takih poti sem skoraj zgorel, ker se je pred menoj vžgala posoda z bencinom v prtljažnem prostoru mojega fička.

Specialna viza vojaškega ministrstva Danske iz 1958

Kot Jugoslovan takrat v kraljevino Dansko skoraj nisi mogel priti. Kako torej do vize? Pa je podpredsednik švicarskega avtomobilskega kluba poklical dansko veleposlaništvo in 7. decembra leta 1957 sem dobil vizo, ob katero so na veleposlaništvu pripisali: na podlagi telefonskega pogovora z vojnim ministrstvom.

Tako sem se z vizo ter s hrano in pijačo opremljen odpeljal s fičkom proti Danski. Skozi vsa krasna osvetljena nemška mesta in sam pri sebi sem se smilil, ko sem jedel v avtu in počasi rinil proti severu. Ko danes razmišljam o tem, se mi skoraj zdi, kot bi minilo petsto in ne dobrih pet- deset let, taka razlika je, že samo v prometu. Takrat sem bil na avtocesti, ki seveda ni bila takšna kot zdaj, po petdeset kilometrih vožnje povsem sam.

Tako sem prispel v severnonemški Kiel, od koder sem moral še do trajekta, ki pelje na Dansko. Tudi ta je bil povsem prazen, nobenega turi- sta ni bilo na njem in sem povsem prvi zapeljal nanj in za menoj vlak. Na trajektu sem si poiskal kotiček, kjer bi lahko preždel vožnjo, našel sem ga v neki restavraciji in zaspal. Spal sem še, ko smo prispeli na dansko obalo, spal kot top, tako da zaradi mojega fička vlak ni mogel speljati s trajekta. Ni jim ostalo drugega, kot da so fička prestavili na roke. Bilo je jutro, mrzlo in vlažno, strašno zoprno vreme in cariniki bi se že lahko zavlekli v svoje hiše, če ne bi bilo mene, ki so me še vedno iskali po trajek- tu. Drugega prometa kot tistega, ko prispe trajekt, tam pač ni bilo. Eno uro je trajalo, da me je neki častnik našel na klopi za mizo, na kateri sem spal kot dihur. Zelo prijazen je bil v nasprotju s policisti in cariniki, ki so čakali samo še mene. Podal sem jim svoj potni list, in ko so opazili, da je rdeče barve, so skočili na kup, polistali po njem, prebrali vizo in skočili mirno v vrsto, salutirali in me spustili na cesto proti Københavnu.
Imel sem naslov in telefonsko številko danskega lastnika vode, s ka-
terim je govoril Weisbrod. S seboj nisem vzel nobenega denarja, ampak me to ni skrbelo, saj bom tako ali tako v Københavnu podpisal pogodbo, dobil avans … Zavil sem v prvi hotel, v svojo sobo, v katero sem si naročil krasen zajtrk z danskimi jajci s slanino, in utrujen zaspal. Okrog desetih sem se zbudil, kar je bilo ravno prav, ker tam pozimi pred deseto nih- če ne dela. Malo po dvanajsti sem telefoniral tistemu Dancu. Zvonilo je, zvonilo, pa nič. Šele proti večeru je nekdo dvignil slušalko, oglasila se je ženska, ki sem ji razložil, kako in kaj.
»Moj mož je ponoči umrl,« je rekla.
Kako naj se zdaj z njo pogovarjam o poslu? Denarja pa nisem imel, da bi plačal hotel. Nisem mogel priklicati ne Weisbroda ne Bechtlerja, mož- nosti, da bi mi kdo iz Ljubljane na Dansko nakazal denar, takrat ni bilo, pa sem sklenil pobegniti. Sedel sem v avto in se odpeljal na trajekt, kjer me je še isti dan pričakala ista posadka, policisti in cariniki. Niti pog- ledali niso mojega potnega lista. Gledali so me, kot bi pred seboj imeli Jamesa Bonda.

V Zürichu sem o tem povedal Weisbrodu, on je takoj telefoniral v Kø- benhaven in jim razložil zadevo, se opravičil in jim naročil, naj mu poš- ljejo račun. Nikoli ga niso poslali, so pa dolga leta za božič na moj račun prihajala njihova voščila.
Ko sem nekoč lovil ribe z Bechtlerjem, me je vprašal, ali poznam kak- šen zakonski par, ki bi bil pripravljen oditi v Švico in bi bil mož pri njem zaposlen kot butler, delno tudi kot vrtnar, žena pa bi pomagala pri go- spodinjskih opravilih. Ne kot služkinja, ker so za to imeli dovolj služin- čadi. Malo sem povprašal, med njimi tudi ribiča, ki je bil računovodja v Ajdovščini. Čez kakšna dva dneva mi je rekel:
»Midva z Rado bi pa šla.«
Rada je bilo ime njegovi ženi, ki je bila prav tako računovodkinja, ot- rok pa nista imela.
»Midva bi poskusila.«
Res sta šla in v Švici pri Bechtlerju ostala deset let. Toliko denarja sta zaslužila, da sta v Vrsarju postavila majhen hotel, ki se imenuje Nostro- mo. Mož je ob večerih v belih rokavicah sprejemal goste, jim stregel, in ker so bili ti gostje premožni, je ob odhodu prejel lepe napitnine, po pet- deset, sto frankov od posameznega gosta. Žena je kuhala in pomagala Bechtlerjevi ženi, ki je po svojih starših podedovala ogromno premože- nje. Rada mi je kasneje povedala, da je na lastne oči videla, da je vsako leto plačala po štirideset milijonov švicarskih frankov davka na premo- ženje. Skoraj vsa dolina okrog Lausanne je bila njihova. Zmeraj jo je za- nimalo, kako nastajajo jedi, ki jih je kuhala Rada, posebno tiste, ki jih ona ni poznala, recimo džuveč.
Pa je rekla Rada: »Zakaj vas pa to zanima, gospa? Saj vam tega ni tre-
ba vedeti.«
»Ne, Rada, jaz moram vse vedeti. Kaj če mene naši gostje vprašajo, kako je to narejeno? Jaz jim moram to znati povedati.«
Kljub temu bogastvu so bili Bechtlerji, ne bom rekel varčni, pač pa racionalni. V družini sta bila dva sinova in hči, in ko je eden teh sinov maturiral, je s svojo družbo odpotoval v Grčijo, s službenim avtomobi- lom Bechtlerjevega podjetja. Svojega ni imel. Pred tem me je Bechtler poklical, mi povedal, da potujejo skozi Ljubljano in da se bodo ustavili pri meni. Prosil me je, naj jih peljem malo okrog, na ribolov, čeprav še niso lovili. Naj jim, skratka, razkažem okolico, jih peljem na kakšno večerjo … To, da mi bo vse povrnil, je bilo samoumevno. Sin s prijatelji je res prišel v Ljubljano, peljal sem jih na ribolov na Unec, kjer sem jaz lovil, oni so samo gledali in pomagali očistiti ribe. Potem sem jih peljal v Union na večerjo, kjer so nam pripravili ulovljene lipane. Štirje so bili in medtem, ko smo čakali na hrano, sem jim pripovedoval razne štorije. Natakar je že prinesel lipane na veliki srebrni plošči, ampak bil sem sredi pripovedo- vanja in sem šele čez čas opazil, da me ne poslušajo, da vsi gledajo samo ribe na pladnju, ker so bili lačni. Tako so bili vzgojeni, da si ni nihče upal začeti jesti v prisotnosti starejšega, če ta ne bi po hrani posegel prvi.
V Slovenijo so tako prišli mnogi, ki so v svojih državah nekaj pomeni- li. Nekoč me je poklical Mrazek:
»Prišel bo Paul L'Arronge iz Hamburga, lastnik najboljših restavracij. Ima rezervacijo v hotelu Toplice na Bledu. Bi ga lahko malo peljal okrog?« L'Arronge je bil po poklicu pravzaprav cukerpek, slaščičar. Bil je hu- genot, potomec francoskih protestantov, ki so po preganjanju našli zato- čišče na severu Nemčije. Kot nemški vojak je pristal v ruskem ujetništvu in tam ostal precej časa. Čeprav samo slaščičar, je bil izredno inteligen- ten, in če tega ne bi vedel, bi mu gotovo pripisal fakultetno izobrazbo. Ob nemščini je govoril še francosko in angleško. Ogromno je bral in og- romno je vedel, in ko mi je povedal za svoje slaščičarstvo, mu sprva sploh nisem verjel. Mislil sem, da me vleče za nos, ker je bil tudi šaljivec. Nekoč
smo se peljali v avtomobilu, pa se je oglasil:
»Zdaj bom pa jaz naredil film: Slavko in Ljubo minirata most na Uncu.«
Slavko in Ljubo sta bila dva ribiča.
L'Arronge je bil izredno iznajdljiv, tako zelo, da je s svojimi restavraci- jami prišel v klub sto najboljših na svetu, Gourmet club. Njegova najpo- membnejša restavracija je stala nasproti opere v Hamburgu. Vsi operni pevci in drugi uslužbenci opere so jedli pri njem. Bil je specialist za slaščice iz marcipana, ki so šle z njegovimi bombonjerami po vsem svetu. Pri njem je vsak dan jedel Max Schmeling in tako sem ga spoznal tudi jaz.

Paul L'Arronge z ženo Giselo na Bledu
Nekoč sem bil z njim v St. Moritzu, na Corvigli, 2400 metrov visoko, na srečanju Gourmet cluba. Vsako leto so se dobili kje drugje. Na meniju je bilo takrat čez petsto jedi. Vsak član je pripravil nekaj po svojem receptu in potem se je to tam okušalo in ocenjevalo, kasneje pa so to hrano tudi razprodali po drugih restavracijah, ker je bilo za to veliko povpraševanje. Ob restavraciji na Corvigli ima v razkošnem objektu, v dveh pove- zanih vilah sedež tudi Club Corviglia, v katerega sprejemajo samo take s plavo krvjo. Drugim je, razen na posebno povabilo, vstop prepovedan. Iz tega kluba je na srečanje Gourmet cluba takrat prišel tudi švedski kralj.
L'Arrongova žena Gisela mi je bila izredno všeč in sva si bila zelo blizu. Tudi zato, ker je bil L'Arronge takrat še precej vzvišen. Ko sem jo nekoč na njeno povabilo obiskal v Hamburgu, nama je njena prijateljica odstopila fotoatelje, da sva se lahko tam dobila. L'Arronge se je obnašal zelo arogantno, približno po enem letu pa se je sam oglasil v Ljubljani.

Poklical me je in me prosil, naj mu za naslednji dan rezerviram apart- ma v hotelu Lev. Bil je zelo skrivnosten, nič več ni hotel povedati. Rezer- viral sem apartma na vrhu hotela.
Prišel sem k njemu, potrkal in vstopil.
»Pridi, pridi …«
Zelo skrivnosten je bil. Na moja vprašanja ni odgovarjal, pač pa me je s prstom na ustih odvlekel v kopalnico in odprl vodo v kopalni kadi, da je curkoma tekla. Najprej sem mislil, da mi hoče nekaj na skrivaj pove- dati, in se boji, da bi to kdo poslušal, posnel … Potem pa je iz torbice vzel vrečko, v kateri je imel majhno plastično ribo. Dal jo je v vodo, ki se je medtem natekla v kad. Ribica je potonila.
»Kaj pa je, Pavle?« sem vprašal.
Prav ustrašil sem se zanj. Zdelo se mi je, da mora biti z njim nekaj hudo narobe.
Pobral je ribico in jo še enkrat spustil vodo. Ribica je spet potonila. Še nekajkrat je poizkusil in vedno je potonila na dno banje.
»Das ist nicht möglich, das ist nicht möglich,« je ponavljal. To ni mo- goče, to ni mogoče. »Ničesar ne razumem, ničesar ne razumem.«
Ribico je kupil na nekem sejmu, in to zato, ker naj bi v vodi plavala in spuščala zvoke, ki naj bi privabljali roparice.
»Ampak sploh ne plava,« je bil razočaran.
»Najbrž jo je treba vleči,« sem rekel. »V kadi ne more plavati.«
»Da, imaš prav,« se je strinjal. »Greva jutri preizkusit.«
Naslednji dan sva šla na Unec. Tam je bila takrat odlična voda. Ampak po prvem metu je trnek zapel za štor v vodi in ribice ni bilo več. Sedel je in rekel:
»Und gerade das muss uns ausgehocten Fischern passieren.« Pa prav nama, izkušenima ribičema, se mora to zgoditi.
Mislil je na to, da je nasedel prodajalcem te čudežne ribice. Samo zato je prišel iz Hamburga in se potem takoj vrnil nazaj. Da bi mi pokazal, kako ta ribica funkcionira. Oziroma ne funkcionira.

* * *

Na Uncu smo pogostokrat lovili. Tam je bil ribiški čuvaj Lakner, že takrat star kot Metuzalem. Verjetno jih je imel več kot sto, ko je umrl. Bil je velik poštenjak, zelo je pazil na ribe. Samo meni, ki me je imel za poštenega, je včasih povedal za kakšne ribe. Tudi svojemu sinu, ki je bil inšpektor, ni hotel izdati, kje so.
»On kar pride in vse polovi,« je rekel.
Vedno je z daljnogledom opazoval turiste in ribiče. Ker sem lovil tako, da sem velike ribe spuščal nazaj v vodo, me je imel rad. Videl je, da nisem mesar, kot pravijo.
Nekoč je prišel iz Beograda politik Ivan Stambolić. Peljali so ga na ribolov na Unec. Lovil je v družbi dveh miličnikov. Tudi njega je imel La- kner ves čas 'pod nadzorom'. Stambolić je vse, kar je ujel, dal v nahrbtnik. Lakner pa se je napravil neumnega in stopil k njemu.
»Kako kaj gre?« je vprašal.
»Gre, gre,« je odgovoril Stambolić, »ne prav dobro, ampak gre.« Lakner je dvignil nahrbtnik.
»Nahrbtnik je pa zelo težek.«
Miličnika sta ga zagrabila in nastal je cel cirkus.

Z L'Arrongom smo večkrat lovili tudi na Idrijci, kjer so bile krasne postrvi. V središču Idrije pod jezom je velik tolmun. V njem so bile velike ribe, ogromne, saj je bilo na delu Idrijce, ki teče skozi mesto, prepoveda- no loviti. Delale so majhno škodo, ker so žrle druge ribe, pa smo pregovo- rili Ljuba Kulakovića, ki je bil takrat predsednik ribiške družine Idrija, da je napravil izjemo in nas tam pustil loviti, kar je L'Arronge posebej plačal. Velike ribe so bile precej premetene, ni jih bilo lahko ujeti, ampak smo našli način. V tolmunu je bila voda dokaj mirna. En je stal na eni, drug pa na drugi strani. Vlekla sva ribico, pravo, ne umetno, z ene na drugo stran tolmuna. Izjemoma so nama dovolili loviti na ta način. Postrvi se lovijo na muho, na blestivko, včasih pa smo uporabljali tudi naravne vabe. Za vabo smo imeli čisto majhne klene, a danes to ni več dovoljeno. Tudi šču- ke smo včasih lovili na živo ribico, ki si jo nataknil na trnek, dodal pa si še plovec, da je plavala. To je zdaj vse prepovedano, sploh pri nas. Ampak takrat so naju, ker je velika postrv v tolmunu delala škodo, pustili loviti z majhnim klenom kot vabo.
Končno je ena postrv prijela. L'Arronge je zapel krasno ribo, imela je kakšnih deset kilogramov. Premetavala se je sem in tja, a jo je počasi vlekel ven. Le še malo je manjkalo in bi jo imel na bregu. Na plitvini je stal Kulaković in čakal, da jo v primernem trenutku zgrabi in potegne iz vode. Bila je že napol na pesku, ko si je Kulaković začel snemati uro z zapestja.
»Kaj pa delaš?!« je zavpil L'Arronge.
»Uro si snemam …«
»Pusti uro!«
In takrat je riba sunila, strgala vrvico in pobegnila. Kakšen kraval je zagnal L'Arronge! Mislil sem, da bo Kulakovića ubil. Zaradi njega in nje- gove ure mu je ušla največja postrv v življenju.

Po tistem njegovem obisku v Ljubljani sva se z L'Arrongom zelo ujela. Dober človek je bil, duhovit, in dojel sem, da je bil aroganten zato, ker je bil najbrž tudi ljubosumen. Najbrž je čutil, da je nekaj narobe. Ko smo nekoč lovili na Idrijci, sem njega po reki navzdol poslal s čuvajem, jaz sem šel pa sam z Giselo na drugo stran. Krasno sva lovila, in ko smo se po nekaj urah, proti večeru, spet srečali, sem ga vprašal:
»No, kako je bilo?«
»Ah, to pa ni bilo nič,« je rekel.
»Kako? Midva sva pa krasno lovila.«
»Ne, ne, ne ... To mora biti drugič drugače organizirano …«
L'Arronga sem spoznal kot odprtega človeka, odnosi z Giselo pa so se ohladili.
»Kako čuden si postal,« mi je očitala. Potem sem ji pa povsem odkrito povedal.
»Jaz ne morem varati Paula. On je zdaj moj prijatelj.«
Gisela je to razumela in smo ostali prijatelji vse do leta 2000, ko je L'Arronge umrl, malo kasneje pa še ona. K meni sta hodila v St. Moritz, Gisela pa je celo zapustila del svojega premoženja moji vnukinji.

Ko je Paul L'Arronge umrl, je osrednji hamburški časopis na prvi stra- ni zapisal:
Odšel je najbolj elegantni Hamburžan. Vsi so ga poznali, bil je pojem tega mesta.

Ker sem v obdobju, ko sem vodil skupine, ki mi jih je pošiljal Mrazek, še študiral, sem moral vmes včasih na vaje, študirati ali iti na izpit. Ne- koč sem imel najavljeno skupino Nemcev, v bolnišnici pa me je čakalo neodložljivo delo. Dogovorjeni smo bili, da bodo spali na Otočcu, kasneje pa da bomo skupaj lovili v okolici.
»Vi kar pojdite sami na Otočec,« sem rekel Nemcem, ko so prišli v Ljubljano. »Pojdite ob Krki navzdol ob desnem bregu in lovite. Zvečer pa bomo napravili načrt za naslednje dni. Jaz pridem popoldan.«
Načrtovali so desetdnevne ribiške počitnice. Popoldan sem se ogla- sil na Otočcu in se odpravil ob Krki, da bi jih poiskal. Hodil sem morda petsto, šesto metrov ob reki navzdol in se s palico v roki prebijal skozi grmovje, ko se je to nenadoma razprlo in proti meni se je obrnila lepa, povsem gola ženska. Gledala me je in se polivala z vodo. Povsem sem otrpnil, pomislil sem, da imam privide. Kar stal sem in jo gledal. Potem sem nenadoma na svoji rami začutil roko. Presenetilo me je, nikogar ni- sem slišal prihajati, ko sem tako strmel vanjo.
»V kader ste uleteli, film snemamo.«
Ženska je bila Rossana Podesta. Igrala je v edinem filmu, ki sem si ga v življenju ogledal trikrat, in sicer v Mreži, v katerem je odigrala vamp žensko. Samo zaradi nje sem šel trikrat v kino, zdaj je pa stala tam pred menoj, gola. Stanovala je na Otočcu in je s seboj na snemanje filma pri- peljala svoja otroka. Kasneje sva bila skupaj na večerji. Bila je čisto dru- gačna kot v tistem filmu. Imela je zelo lepo, proporcionalno postavo, a v resnici je bila drobna, nežna in krhka, da bi se jo komaj upal prijeti.

* * *

Še za eno srečanje s filmsko zvezdo se lahko zahvalim ribam oziroma ribiškim prijateljem. Ko sem bil nekoč pri Weisbrodu v Zürichu, me je povabil na večerjo.
»Kakšnih deset nas bo, sami zanimivi ljudje,« je rekel.
Seveda sem šel. Nasproti mene je sedela neka gospa s svojim možem.
Pojedli smo in po večerji, še pred sladico, se je oglasil Weisbrod:
»Zdajle bo po televiziji zelo dobra oddaja o ribištvu. Greva gledat?« Takrat so bili televizorji še redkost. Peljal me je pred zaslon in vprašal:
»A veš, kdo sedi nasproti tebe.«
Vprašal je zato, ker je videl, da sem povsem nezainteresiran.
»Ne vem,« sem rekel.
»To je Audrey Hepburn, ob njej pa njen mož Mel Ferrer.«
Oba sta sodila med njegove prijatelje in znance, zanju je kot pravnik tudi urejal neke zadeve. Seveda sem jo poznal s filma, ampak na tisti ve- čerji se mi ni zdela nič posebnega. Podobno kot Rossana Podesta. V živo je bila precej drugačna kot na filmu, drugačna kot Gina Lollobrigida, ki sem jo tudi spoznal, ko je bila poročena z zdravnikom Milkom Škofičem. Lollobrigida je bila že na prvi pogled divja ženska, da so se ti takoj vzbu- dile skomine, in ne tako kot Rossana Podesta, ki se mi je na filmu zdela od vseh najbolj zapeljiva, v živo pa je bila krhka kot sladkorna pena.

Leta 1964 sem ustanovil Mednarodni klub za muharjenje, Internatio- nal Flyfishing Club oziroma IFFC. Bil sem njegov predsednik. Idejo zanj je dal Rudolf Reichel, velik podjetnik, zelo bogat in zelo dober ribič. Imel je centralno in logistično skladišče za prehranske izdelke v Münchbergu pri Nürnbergu. Tako velika skladišča je imel, da so tovornjaki vozili po zaprtih halah. Nekoč mi je razkazal veliko dvorano, dolgo kakšnih dvaj- set metrov, do vrha zapolnjeno z računalniki. Brnelo je, veliki ventilatorji so hladili ogromen prostor …
»Zakaj pa to potrebuješ?« sem vprašal.
»Vsak dan, vsaj trenutek moram vedeti, koliko je zelenjave v Ham- burgu, koliko v Kielu … Vsak trenutek.«

Od tega je minilo petdeset let in danes bi tisto njegovo dvorano, polno računalnikov, spravili v en pametni telefon.
V Mednarodni klub za muharjenje so se včlanili še mnogi: Günter Sa- chs, tretji mož Brigite Bardot, pa tudi ona je postala članica. Član je bil boksar Max Schmeling, svetovni prvak v težki kategoriji, eden redkih, ki je premagal Joeja Louisa, član je bil seveda L'Arronge z ženo Giselo Griffel, ki je bila v enem od povojnih let razglašena za nemško lepotico leta … Same vidne osebnosti, preko katerih sem prišel do vseh drugih ljudi. Bili so na mojem terenu, tam sem bil močan. Bili so moja zasebna odskočna deska.

Enega od letnih zborov smo imeli v Kuhlu v Avstriji. Prišli so sami ugledneži, kakšnih sto ljudi, vsi so bili člani IFFC. Nobenega drugega gosta ni bilo, hotel smo imeli samo zase. Nenadoma je zazvonil telefon. Moral sem se odzvati na klic, in ko sem se vrnil, je lastnik hotela, pisal se je Schwartz, spraševal moje kolege:
»Kdo med vami je Božo Dimnik?« Pokazali so name.
»Ven!« je zatulil. »Takoj ven! Jaz ne maram komunistov! Nočem Tito- vih v svoji hiši!«
Andreas Schaffner, eden dveh sinov švicarskega državnega svetnika, danes profesor medicine, je vstal in ostro rekel:
»To je žalitev našega predsednika! Če se ne opravičite, bomo takoj zapustili ta negostoljubni hotel!«
Lastnik je izginil, a se je kmalu vrnil.
»Nič se ne bom nikomur opravičeval!«
»V tem primeru bomo vstali in šli. Nič ne bomo plačali. To bomo dali v mednarodne medije,« je rekel Schaffner.
Vstali smo in šli. Vseh sto nas je šlo policijo, da nas ne bi prijavil, da smo hoteli uiti brez plačila. Policija je napravila zapisnik. Kasneje je moral nekaterim, ki so nekaj plačali vnaprej, vrniti denar. In res smo ga dali v medije.

* * *

Članek v Petri HEIL

Malokdo ve, da sem bil zraven pri ustanovitvi Fructala. Z dr. Becht­ lerjem smo lovili na Vipavi in ob večerji je pogovor nanesel na sadje. Po vsej dolini je zaradi posebne klime uspevalo krasno sadje, nikjer drugje takšno. Bechtlerjeva podjetja so pa proizvajala vse mogoče, tudi razne predelovalne stroje. Na večerji po ribolovu je Bechtler vprašal, kako da nimajo tovarne za predelavo sadja, ko pa imajo tako dobre breskve in vse drugo. Takrat je padla ideja, iz katere je nastal Fructal. Na tisti večerji je bil moški, ki je povedal, da je imel pred vojno stiskalnico sadja. Žal si nisem zapomnil njegovega imena.
Kasneje sem krasno služil z uvozom Fructalovih sokov v Švico. Vse je šlo prek uvoznika, vse, kar sem moral storiti, je bilo dvigovati telefon in pobirati provizijo.
Potem pa me je pred kakšnimi petnajstimi leti poklical Jan Zesewitc- sh, podpredsednik EADS, največje multinacionalke v Evropi. Pod njenim okriljem je bil recimo tudi Mercedes.
Vprašal me je, ali poznam Iva Boscarola.
»Seveda ga poznam,« sem rekel.
»Zase bi kupil eno njegovih lahkih letal. Bi se lahko dogovorili z njim za sestanek?«
»Seveda,« sem rekel. Zesewitsch je bil tudi sam pilot.
Kmalu potem me je poklical in vprašal, ali bi se lahko, na poti iz Mo- skve, kjer je imel neki opravek in je preko Dunaja letel v Pariz, oglasil v Ajdovščini, da bi si ogledal letala. Poklical sem Boscarola, a je bil prav tis- ti dan odsoten, se je pa dogovoril za sestanek s tehničnim direktorjem.

Zesewitsch je prišel s tremi ali štirimi spremljevalci. V Ajdovščini nas je v tovarni pričakal neki mladenič. Vprašali smo ga po tehničnem direktorju.
»To sem pa jaz. Pričakoval sem vas.«
Tine Tomažič je bil takrat star komaj 24 let, ampak za seboj je imel 2700 ur letenja in govoril je več jezikov. Razkazal nam je tovarno in Zesewitsch in njegovi so bili popolnoma očarani. Ko smo se vračali v Ljubljano in na brniško letališče, so se ves čas pogovarjali samo o tem. Priznali so, da niti sami v Airbusu ne znajo vzpostaviti takšnega reda. Naslednji dan sem poklical Boscarola, da se mu zahvalim za predstavi- tev. Beseda je dala besedo in omenil se mu, kako je nastal Fructal.
»Saj potem ste pa gotovo poznali mojega očeta,« je rekel.
»Ne,« sem rekel, »ne spomnim se ga.«
Izkazalo se je, da je bil tisti mož, ki je imel pred drugo svetovno vojno doma stiskalnico sadja, Ivov oče.

<< nazaj | naprej >>

KAZALO KNJIGE