Jeseni 1954 sem se vpisal na medicino. Pri očetu oziroma v Gozdnem gospodarstvu Ljubljana sem po predavanjih opravljal še gozdarska dela, spet sem začel loviti ribe in inštruiral sem matematiko. Rudolf Del Cott, znani ljubljanski rentgenolog, je imel sina, ki mu v šoli ni šlo prav nič dobro. Inštruiral sem ga, ampak se ni hotel učiti. Dobro je izgledal in rad je hodil s puncami okrog. Zato sem mu v omaro zaklenil vse obleke in mu pustil samo trenirko ter uredil, da je lahko opravljal izpite v Mariboru, kjer sem vse poznal. Vedel sem pa tudi, da je kljub mojemu trudu
slabo pripravljen.
Izpit so pri profesorici Frasovi delali po štirje naenkrat. In sem mu naročil:
»Hitro napiši nalogo na listek in mi ga vrzi skozi okno, ti jo bom jaz rešil.«
Takrat smo na medicini imeli vaje iz kemije. Odkril sem dve brezbarvni tekočini, kalijev in še en cianid. Ko ju zmešaš, postane rdeča kot kri.
»V en žep boš dal robec z eno tekočino, v drugi žep robec z drugo tekočino,« sem mu razložil. »Deset minut po tistem, ko mi boš skozi okno vrgel listek, boš z enim robcem potegnil po obrazu in se nato z drugim useknil. Robec bo postal rdeč kot kri. Tekel boš na stranišče in tam ti bom dal rešeno nalogo.«

Tako je storil in uspelo nama je.
Moral pa je opraviti še ustni izpit. Tudi pri tem sem mu hotel pomagati. Izpit je potekal v fizikalni sobi, kjer so bile velike omare. Skril sem se mednje. Na ustnem delu izpita je prišel do neke točke, ko se mu je zataknilo in je pogledal proti meni. Na skrivaj sem mu dal dogovorjeni znak. Ko sem ga učil, sem mu vedno rekel:
»Pri tej nalogi uporabi ta trik, pri oni drugi trik …«
In je, ko me je zagledal, kako mu dajem znamenje, vzkliknil:
»A, to je pa trik!«
»V matematiki ni nobenih trikov!« je rekla profesorica Frasova.
Tudi ustni izpit je nekako speljal in poslali so ga iz kabineta. Komisija, trije profesorji – Frasova, Janžekovič in še eden, katerega imena se ne spomnim več – je odločala, kdo bo opravil, koga bodo vrgli. Jaz sem za omarami vlekel na ušesa. Frasova je vohala prevaro.
»Tu je nekaj čudnega, nekaj ni v redu,« je govorila. »Del Cottu jaz ne verjamem, tu je imel Dimnik prste vmes. Poznam njegovo pisavo.«
Bil je tak osel, da je v testu pustil listek, na katerega sem mu napisal rešitev naloge.
»Pa pustimo ga, nima smisla,« je ugovarjal Janžekovič in čeprav se Frasova ni strinjala, so mu nekako le dali zadostno.
Komisija je odšla, Janžekovič, fizik, je zaklenil vrata kabineta in jaz sem ostal zaprt v njem ves popoldan, do večera.
Z Del Cottom je delal izpit nečak šolske tajnice, prav tako bolj slab dijak. On je povedal tajnici, da sem zaprt in nastal je cel cirkus. Tajnica je bila na srečo dobra z Janžekovičem, ki je bil dobričina, pa je prišel odpret kabinet. Ko sem slišal v vratih ključ, sem se hitro skril. Hodil je gor in dol po kabinetu in videlo se je, da je tudi njemu nerodno. Potem se je vendarle oglasil:
»Dimnik, pridite ven, saj vem, da ste tu.«

Študij medicine je takrat trajal šest let in po šestih sem bil absolvent, diplomiral sem pa šele veliko kasneje. Ves ta čas sem se sam preživljal, moji mi niso mogli pomagati. Kaj vse sem počel! Oče mi je sicer predlagal, da bi prodal njivo, ki jo je podedoval po starem očetu, pa nisem bil za to.
V tistem času sem hitro, ne da bi se posebej trudil, prišel do precej denarja. Nekaj sem zaslužil s taksacijo gozdov, nekaj s poučevanjem, vedno več pa s tujci, ki so prihajali v Slovenijo na ribolov in so me kot državnega prvaka poiskali za vodenje po slovenskih rekah. A o tem nekaj kasneje.

V posel z modrci sem prišel po naključju in vsaj malo se za to lahko zahvalim motorju. Zaljubljen sem bil v motorje. Samo nekaj mesecev po prihodu iz zapora sem že imel svoj motor, DKW 250. Bil sem eden prvih v Ljubljani s takim motorjem. V Slaviji v izložbi je bil razstavljen, 350 dolarjev je stal, posodil mi jih je pa Sodja, ki jih je dobil iz Amerike. To ni bil moj prvi motor.
Prvega sem si kupil kmalu po vojni, leta 1946, in to z mahinacijami vseh vrst. Sachs se je imenoval in je bil pravzaprav še kolo s pedali in s pomožnim motorjem. Moja motoristična ljubezen se je začela v Klečah, kjer je po vojni še zmeraj delovala gostilna, ki jo je vodila mamina mama. V to gostilno je hodil neki mlinar iz Domžal. Zmeraj se je pripeljal z motorjem. Nagovoril sem ga, da mi ga je dal za peljat. Najbrž je bil malo neprišteven, da je prepustil motor v roke takšnemu mulcu. Na srečo se mi ni nič zgodilo in sem dobil tako veselje do motorjev, da sem hotel na vsak način priti do svojega. Takrat je bilo v Ljubljani motorjev tako malo, da bi jih lahko naštel na prste obeh rok. Imel ga je Levček Ponikvar, on je bil eden prvih. Po vojni nisem več mogel prodajati rib, sem pa še zmeraj imel kostanje in druge reči, ki sem se jih spomnil, tako da sem nekako kupil tega Sachsa. Sicer mi ga je s posojilom pomagal kupiti neki starejši prijatelj, Ludvik mu je bilo ime, ki je bil v organizaciji, se pravi v Osvobodilni fronti, ampak on se potem nikoli ni vozil z njim. Spravil sem ga v gostilni Češnovar pri Karlovškem mostu in se kakšnega pol leta z njim vozil naokrog. Tako se nekega dan peljem od glavne pošte proti Figovcu in pred kavarno Evropa srečam očeta, ki se je s kolesom pripeljal po Dalmatinovi. Takrat je v vsakem glavnem križišču stal policaj, ki je z iztegovanjem rok pokazal, kdo ima prednost. Kot motociklist ali avtomobilist si mu moral potrobiti enkrat, če si hotel naravnost, dvakrat za desno in trikrat za levo, in dokler ti ni on dal znaka, nisi smel speljati. Kolesarji so bili iz tega nekako izvzeti, oziroma so morali smer nakazati z rokami. Tako sem se pripeljal, potrobil in nakazal smer, policaj me je spustil naprej, oče s kolesom, ki ga pa nisem opazil, pa je moral počakati. No, potem, pa pridem domov in pravi:
»A tako, oče s kolesom, sin pa z motorjem?« In mi ga je zaplenil.
»Mulc, uči se, kakšen motor!« je rekel.
Pa mi ga ni povsem zaplenil. Pozimi leta 1946 sem se z njim odpeljal v Jevnico na sulca. Sulec, ki je takrat prijel, je bil težak šestnajst kilogramov in sem moral teči za njim po bregu. Med tekom sem se spotaknil ob vrbo in čofnil v Savo, ampak sulca sem pa le ujel. Dal sem ga na motor in se z njim moker in pri minus desetih stopinjah odpeljal domov. Ko sem se ustavil pred hišo, sem z motorjem, primrznjen nanj, telebnil po tleh. Morali so me politi z mlačno vodo, da so me spravili k sebi in me za dva dneva spravili v posteljo, da sem se ogrel in pozdravil. Oče je samo zmigoval z rameni.
»Revma te bo pobrala, boš videl!« je govoril, ampak mi očitno ni bila
namenjena.
Imel sem torej motor in spoznal sem veliko mlajšo punco, luštno, imela je komaj štirinajst let. S svojim DKW 250 sem Majdo, tako ji je bilo ime, prevažal naokrog. Bilo je prijateljsko, takrat nisva še nisva bila fant in dekle. Nekega dne je rekla:
»Žal mi je, nikamor več ne morem s tabo, mama me zasleduje.« Njena učiteljica je videla, kako sem jo nekoč pripeljal na gimnazijo za
Bežigrad in je poklicala mamo:
»Vašo hčer vozi nek starejši moški.« Takrat sem bil star štiriindvajset let.
Njena mama je ponorela, pa sem jo obiskal. Nasproti Gospodarskega razstavišča je imela lokal, bila je modna šivilja. Poleg je bila kavarna Majcen. Tam sva bila tako dolgo, dokler je niso zaprli, in ko sva se poslavljala, sem jo imel na svoji strani. Ne samo to, dogovorila sva se, da bom prodajal njene modrce. Nemško sem znal dobro in sem ji iz revij, iz Burde in drugih, rezal kroje in ji prevajal. Pomagal sem ji, napravili smo prve korzete iz najlona v Jugoslaviji, pred tem se je uporabljal damast in drugi materiali. Bil sem konkurenca Lisci, bali so se me kot hudič križa. Kamorkoli sem prišel, sem jim prevzel stranke. Kmalu sem se z modrci razširil po vsej Jugoslaviji, od Jesenic do Gevgelije. Kakšne zgodbe so bile to!

Mama in Majda pred lokalom 1956Majda in motor DKW 250

Tako sem nekoč v Beogradu obiskal trgovino Moda na Knjaz Mihajlovi. S seboj sem imel celotno kolekcijo korzetov.
»Dobri so ti tvoji korzeti,« je rekel šef. »Koliko pa stanejo?«
»Tisoč šeststo dinarjev.«
Naročil je toliko in toliko številke dve in še toliko številke tri in rekel:
»Tisoč osemsto.«
Rekel sem, da so po tisoč šesto.
»Piši tisoč osemsto!«

»Ne razumem …?« sem rekel ves zmeden.
»E, moj mali Slovenec! Če ti ne boš razumel, bo že kdo.«
Kasneje sem te prodajalne obiskoval vsaka dva, vsake tri mesece, bolj iz vljudnosti. Po telefonu sem sprejel naročilo, jim poslal izdelke in pobral provizijo. Ko sem prišel naslednjič v Beograd, v Modi ni bilo šefa. Namesto njega je za pultom stala njegova namestnica, ki pa me ni marala, saj od tega trgovanja tisočšesto – tisočosemsto ni imela nič. V trgovini sta bili tudi dve ženski, stranki.
Razkazal sem ji kolekcijo, ona pa je govorila:
»To ni v redu, to ni v redu, to prav tako ni v redu …«
Pograbil sem enega od korzetov in ji ga nabil čez prsi, in priznati moram, da so bile to dobre prsi.
»Gospa, ali je v redu ali ne?« in sem pri tem pogledal ženski.
V tistem so se odprla vrata in vstopila je še ena ženska, visoka, lepa ženska …
»U, kje ste pa to nabavili?«
Povedal sem ji, da te reči prodajam jaz. To so bili časi, ko korzeti niso bili vsakdanje blago.
»Prihajam v Ljubljano z dvesto dekleti, pevski zbor Branka Krsmanovića. Ali bi lahko …?«
»Lahko.«
In je v Ljubljano prišlo dvesto pevk v 'mojih' oziroma naših modrcih.

Zborovodkinji oz. organizatorki koncerta je bilo ime Zlata. Nekaj časa sva na daljavo prijateljevala, potem pa se je sled izgubila. Leta 2007 sem dobil pismo. Imam ga shranjenega. Poročila se je, njen mož je bil slikar Viktor Goričan. Pisala mi je že kot predsedniku Društva slovensko­hrvaškega prijateljstva.
»Ste to vi osebno?« me je vprašala.

Tisti večer, ko sem dobil pismo, sem se z Metko Zorčevo in nekdanjim slovenskim veleposlanikom Milanom Orožnom Adamičem v Zagrebu srečal na večerji v gostilni Pri Kopaču. Povedal sem jima za to pismo in celotno zgodbo.

Odlomek iz Zlatinega pisma

Naslednji dan je imel veleposlanik v Zagrebu kulturno srečanje v slovenskem kulturnem domu. Nenadoma je k njemu pristopila neka ženska:
»Poznate mogoče Boža Dimnika?«
Pomislil je, da bi lahko šlo za povezavo s to mojo zgodbo. Bil je visok mož, pa je rekel z vrha dol:
»Ali je to ta, ki vam je prodal modrce?«
»Kako pa to veste?«
»Mi vse vemo,« je rekel.
Padla je skupaj. Dobesedno skupaj je padla.
Ampak to še ni konec. Veliko kasneje so v istem domu pripravili tudi slovesnost in srečanje ob obletnici smrti ustanovitelja Krke in njenega direktorja Borisa Andrijaniča. Tam je bil tudi Miloš Kovačič, ki ga je nasledil. Bil sem tam. Stopila je k meni. Nisem je spoznal. Bila je drobna, majhna.

Ob teh zgodbah z modrci se je treba vživeti v tiste čase konec petdesetih, začetek šestdesetih let v Jugoslaviji. Vse je bilo zelo drugače kot danes, predvsem pa mnogih reči ni bilo, niso bile samoumevne, ker tudi če bi jih znali izdelati, ni bilo materialov zanje. Tako sem nekoč v Beogradu v neki izložbi zagledal krasno blago, krep, izdelano na Češkem, in sem pomislil, da bi ga lahko uporabili za ženske kopalke. Telefoniral sem svoji šivilji Krušičevi.
»Prav, če tako misliš,« je rekla. »Najprej pa bi morala napraviti vzorce. Vprašaj, koliko blaga imajo na zalogi.«
Material se je v tistih časih pojavil, pokupili so ga in potem ga pač ni bilo več. Zato sem kupil vso zalogo, blaga je bilo za več tisoč kopalk. Šivilja je napravila nekaj fantastičnih modelov, dvodelnih in enodelnih. Z njimi sem šel v Beograd in jih najprej prodal v tamkajšnji Nami. Bližalo se je poletje, bilo je pomembno, da pridejo v izložbe pravočasno. V Beograd sem se ponovno oglasil kmalu zatem in pri Dušanovem gradu na Terazijah zaslišal nekoga, ki je čez cesto vpil za menoj:
»Božo, Božo! Pridi!« Bil je Namin nabavni.
Nič več ni rekel, samo prijel me je pod roko in me vlekel proti Nami, ki je bila blizu. Nič ni hotel povedati, samo vlekel me je takole za seboj. Šla sva v klet, tam so bile police, polne kopalk. Tega, kar je rekel, ne bom prevajal.
»Sve da mi nosiš u pičku mater!« je rekel.
»Čakaj no, kaj pa je?« mi ni bilo nič jasno.
Ene od prvih kopalk iz te kolekcije je obljubil ženski s Titovega dvora. Iz udbovskih krogov. Odpeljala se je v Dubrovnik na morje, šla je z njimi v vodo – in prišla gola iz nje. Material je bil iz polimera, ki je v slani vodi razpadel. Mi pa smo jih testirali v sladki … Ta moj nabavni se je komaj izognil zaporu.
Kaj zdaj s tem? Toliko materiala je šlo, toliko dela. Nekako sem jih uspel prepričati, da so jih obdržali in jih celo vse prodali. Nič nisem zaslužil, ampak prodali pa so jih. Oglaševali smo jih 'after skiing' in z navodilom, da so za bazen, za sladke vode. Na to so jih opozorili in so jih ženske z veseljem kupovale, ker so bile tako lepo narejene.

Podobno se mi je zgodilo z gamašami. Moj prijatelj dr. Evgen Vavken je v Nemčiji našel plastične gamaše, ki si jih je motorist nadel čez hlače. Dr. Vavken, Muma smo mu pravili, je bil zelo znan kirurg, bil je tudi alpinist in gorski reševalec in leta 1979 je sodeloval na odpravi na Everest. Zelo dober človek je bil. Ko sem pri njem opazil te gamaše, sem takoj poklical šiviljo in ji naročil, naj jih napravi. Prepričan sem bil, da se bodo lepo prodajale. Takrat avtov skoraj ni bilo, vsi smo se vozili z motorji. S temi gamašami si se lahko na motorju peljal v lepi obleki. Čez hlače in čez čevlje si navlekel gamaše in se pripeljal čist, tudi če je bila cesta mokra ali blatna. Izdelali smo takšne na patent in na zaponke. Iz Splita smo dobili material, tanek, siv, bil je kot plastika, pa mehek kot blago. Šivilja je napravila model, začel sem zbirati naročila in jih dobil za dva tisoč parov. Naročila sem zbiral do Zagreba, bolj južno pa ne, tam ni bilo toliko denarja. Napravila je štiri tisoč gamaš, a ne dva tisoč parov, pač pa štiri tisoč levih gamaš. Zanjo so delale druge šivilje, imela jih je pet ali šest, in te so jo narobe razumele. Kaj smo hoteli, napraviti smo dali še štiri tisoč desnih. V Slovenijašportu, nasproti Evrope, so jih imeli še po slovenski osamosvojitvi.
Hči moje šivilje pa je bila kriva, da sem nehal skakati s smučmi. Nekoč sem se hotel postaviti pred njo in pred njeno mamo, pa sem obe povabil v Šiško. Tam je pod hribom takrat stala šestdesetmetrska smučarska skakalnica – njen stolp stoji še danes – in sem se povzpel do najvišjega zaletnega mesta, da bi letel čim dlje. Moj rekord je sicer znašal šestinosemdeset metrov. Res me je odneslo daleč, čisto v dno skakalnice. Pri doskoku je bil pritisk tako močan, da me je vrglo nazaj in sem z glavo udaril v tla. Na srečo je bilo kar precej snega, ki je ublažil udarec, a sem kljub temu za trenutek izgubil zavest. Ustavil sem se šele ob ograji na koncu izteka, ki je bil speljan v klanec. Tam sem na srečo že prišel k sebi in lahko sem si snel smučke. Malo nižje je bila majhna hiška, nekakšna stražarnica, kjer je stanoval nekdo, ki je, tako se mi zdi, pazil na skakalnico. Nesel sem smučke v tisto hiško in nikoli več nisem prišel ponje. To je bil konec mojega skakanja.

S smučarskimi skoki sem se začel ukvarjati leta 1939, ko smo se preselili na Golovec. Niti sedem let še nisem imel. Otroci smo si napravili skakalnice in nismo počeli drugega, kot ves čas skakali. Pri skokih smo nenehno lomili smuči, ki smo jih potem krpali s pločevino od konzerv. Konzervo si odprl, jo potolkel, da je bila povsem ravna, nato pa ovil okoli smučke in jo pribil z žebljički. Najprej nam jih je na ta način krpal oče enega od fantov, ki je bil čevljar, potem pa smo se jih naučili popravljati sami. Že kmalu smo imeli na vsaki smučki tri, štiri take 'krpe'. Dobro se spomnim, kako sem nekoč padel in se po zadnji plati zapeljal naravnost v prvo drevo. Ko sem s smučko zadel vanj, se je konica odlomila, jaz pa sem žalostno gledal, kako se je odpeljala po hribu navzdol. A sem jo zatem poiskal in nekako pokrpal.

Skakalnico smo si napravili na hribu, ki gleda proti Hradeckega cesti, tam, kjer je zdaj hospic. Iztek je bil speljan kar čez cesto. Danes je to nepredstavljivo, ampak takrat je po tej cesti le sem in tja pripeljal kakšen avto. Vozili so počasi, pa tudi videl si ga, ko je pripeljal. A stvar vseeno ni bila čisto nedolžna. Nekoč sta oče in nek njegov prijatelj prišla z ribolova. Prijatelj je zmajal z glavo in rekel očetu:
»Poglejte, kakšni starši, da to dovolijo!« Prav takrat sem letel čez cesto.

Vso vojno smo skakali na Golovcu. Samo skakali smo, alpsko nismo smučali. Takoj po vojni sem se vpisal v Smučarski klub Krim. Njegov član je bil tudi Jože Šlibar, ki je kasneje postavil svetovni rekord v skokih. Kot prva so naju poslali v Planico na tečaj. Treniral nas je Norvežan, katerega ime se je izgovarjalo nekako kot Lajfhoiseter, kako se to pravilno napiše, pa ne vem. Hotelov še ni bilo, je pa tam stal velik senik z več etažami, in kljub zimi smo spali kar v njem. Pred tekmo smo si zvečer na seniku mazali smučke z voskom. Kako tečejo, si šel preizkusit kar v pižami.
Nekoč je bil čez vikend ves senik zaseden. Z Bertlom Praprotnikom, tistim, ki sem mu speljal punco Maruško, sva šla čisto na vrh. Tam je bilo majhno okence, prostora pa le za dva. Bila sva mulca, imela sva štirinajst let, fantje pod nama pa so bili nekaj let starejši. Večina jih je bila s svojimi dekleti.

Bertl je bil šaljivec. Okoli desetih zvečer, ko se je vse umirilo, je začel:
»No, a bomo kaj kavsali ali ne?«
Zjutraj sem se spustil na tla, da bi se umil; umivanje je pomenilo, da si se zdrgnil s snegom. Senik je imel samo ena vrata in med njimi je stal eden od starejših fantov.
»A si ti spal tam gori?« je vprašal, ko sem se mimo njega poskušal preriniti ven.
»Sem, ja,« sem rekel.
In sem jih dobil po glavi.
Hodili smo skakat na vse konce, tudi na Rakovnik, kjer je stala tridesetmetrska skakalnica. Treniral nas je Franc Pribošek, ki je bil dober skakalec, dvakrat je nastopil na olimpijskih igrah. Bil sem kar dober, a nisem imel doma nobene podpore.
»Kaj boš skakal, raje se uči,« je rekel oče.
Ni mi hotel kupiti niti čevljev za skoke. Prepričan sem, da bi lahko, če bi imel pol tako podporo, kot jo imajo danes mladi, postal dober skakalec. Za skoke sem bil talentiran, predvsem pa pogumen.
V naši družbi je bil tudi neki Oton Slabe, ki je bil dober skakalec, in ko smo bili nekoč v Planici, smo se dogovorili za nočno skakanje. Opolnoči bomo šli na skakalnico. Rečeno–storjeno! Najprej je skočil Oton, za njim sem bil na vrsti jaz. Nisem ga videl, kako je doskočil, sploh nisem vedel, ali je zvozil ali ne. Skočil sem takoj za njim – in le malo je manjkalo, pa bi ga povozil. V zadnjem trenutku sem se mu izognil. Na doskočišču je padel in si zlomil nogo. Cela sezona je šla k vragu. Z malo manj sreče bi se še jaz zaletel vanj.

Bil sem zagnan, a ko sem šel v zapor, je bilo s skoki konec. Ko sem se vrnil, sem še nekaj poskušal, vse do padca pred mojo takratno punco in njeno mamo.

Kako zelo drugače je bilo vse takrat, dokazuje članek izpred vojne, na katerega sem pred kratkim naletel, in poroča o smučarskih vlečnicah v Švici. Namesto da bi hodili peš, se lenobe lene vozijo, piše pod fotografijo smučarja na žičnici.
Prvo zimo po končani vojni, najbrž januarja 1946, je prijatelj Ludvik Žorga predlagal, da bi šla smučat na Krvavec. Takrat seveda še ni bilo nobenih žičnic, vse je bilo divje. Z avtobusom sva se peljala do Cerkelj, od tam naprej pa sva šla peš. Prva postaja je bila Ambrož, kjer sva prenočila v kmečki hiši z ogromno dnevno sobo, v kateri nas je ležalo kakšnih dvajset podobnih smučarjev, kot sva bila midva. Ob štirih zjutraj so prišli knojevci, pet vojakov, ki so nas zbudili in postrojili. Vse so premetali, zanimalo jih je, ali je med nami kakšen ubežnik. In čeprav so videli, da imamo vsi smuči, so bili zelo sitni. Eno uro so nas privijali. Kam gremo, zakaj, kdaj smo šli iz Ljubljane … in podobne traparije. Naslednji dan smo smučali – 'štamfali' smo na vrh, pa smučali v dolinico, in tako kakih petkrat – potem pa prespali na Podih v pastirskih stanovih, v mrzlem. Tisto zimo sem še štirikrat odšel na Krvavec, kasneje pa nisem hodil tja, dokler na vrh niso potegnili žičnice.

V šestdesetih je v Jugoslaviji kronično primanjkovalo deviz, v časopisih pa smo lahko brali, da država za svoje urade kupuje avtomobile. Jaz sem imel nekaj deviz in sem si rekel, da bi lahko to izkoristil in nekaj zaslužil, pa sem začel uvažati avtomobile. Te devize sem zamenjal oziroma odkupil od tujcev, ki so bili v glavnem sami bogataši. Pri menjavi deviz sem zaslužil petnajst, dvajset odstotkov, včasih tudi več, celo do petdeset odstotkov. Tujcem sem izročil dinarje po uradnem tečaju, sam sem seveda zamenjal devize po črnem, ki je bil mnogo višji.
Tako sem za devize kupil avto in ga na Resljevi preko agencije preprosto prodal. Štiri sem tako uvozil in prodal, in to vsakega pod drugim imenom. Enega sem prodal na svoje ime, drugega na ime ene od tet, tretjega na ime druge tete, na čigavo ime sem prodal četrtega, pa se ne spomnim več. Vsi so bili opel recordi. Nekega dne sva šla s punco v kino, v Komuno, in pred Slonom, tik preden bi prečkala cesto, deset minut čez osmo zvečer, je k meni pristopil neznanec, pokazal svojo izkaznico in rekel:
»Policija. Z menoj boste šli.«

Odvlekel me je na policijsko postajo na Kongresnem trgu. Pobral mi je podatke in me od tam odpeljal v zapor na Miklošičevo. Čez čas je prišel zasliševalec, ki se je pisal Mlekuž, in je začel:
»Vi ste uvozili avto?«
»Ja, sem.«
»A ste še kakšnega uvozili?«
Ob tem sem postal previden, pa čeprav nisem vedel, kaj naj bi bilo narobe.
»Ne, sem rekel, samo enega.«
»Zakaj ste pa novega uvozili in potem kar prodali?«
Niti vedel nisem, da je takrat obstajal člen v kazenskem zakoniku, ki ga pravzaprav nihče ni poznal, in sicer člen 224, ki se je glasil: Kdor z namenom prodaje kupi, se kaznuje z zaporom … toliko in toliko. Nisem ga poznal, sem pa po neki logiki sklepal, da s tem nekaj ne bo v redu. Odgovoril sem Mlekužu:
»Veste, tiste volanske 'šaltunge' mi niso všeč.«
Nisem bil edini, ki se je spomnil tega posla, in ta moj zasliševalec je imel na mizi pred seboj seznam podobnih preprodajalcev avtomobilov. Dolg seznam, in če bi na njem našel še enkrat moje ime, bi moj izgovor z obvolansko prestavno ročico seveda odpadel. S prstom je šel čez Anči Gostinčar, ki je bila moja teta, učiteljica, pa čez Mimi Gostinčar, mene pa ni več našel. Štiri dni sem ostal v zaporu in takoj po izpustitvi stekel k svojim uvoznikom ter jim razložil kako in kaj. Na srečo so se mene lotili prvega. Ne vem, ali je šlo za abecedni red ali pa zato, ker sem bil že zaznamovan. Ta isti Mlekuž, ki me je zasliševal, me je leto dni kasneje povabil k sebi v Posočje, od koder je bil doma, na lov na gamsa, in takrat sem mu tudi upal povedati, zakaj je pri vsej stvari šlo.

Tako kot jaz se je s preprodajo deviz ukvarjal tudi prijatelj Bogdan Müler. Tudi on je tako kot jaz zaradi avtomobilov končal v zaporu. Kriminalist ga je spraševal, kje je dobil devize.
»Dala mi jih je Marjeta v Poreču,« je odgovarjal Bogdan. »Dobil sem jih od turistk na morju, od Nemk …«

Bil je postaven in zdelo se je verjetno. Ampak sčasoma je imel preiskovalec teh izgovorov dovolj.
»Porkamadona,« je znorel, »nehajte me že zajebavat! Zakaj pa meni nobena ne da denarja?!«
Pa je Bogdan rekel:
»Ko boste imeli vi takega tiča kot jaz, bodo dajale tudi vam!« Tip je stekel k šefu:
»Mülerja nočem več imeti, naj ga ima, kdor ga hoče!« Njegov šef je bil ribič, moj kolega, pa mi je vse povedal.

Kasneje sem se ukvarjal s švicarskimi urami, prodajal sem jih po vzhodnoevropskih državah. Dal sem tudi idejo za aladina, prvi potapljaški računalnik. Pred tem smo se za dekompresijo zanašali na Billmanove tablice, ki smo si jih na plastificiranem listu pritrdili na roko in potem pod vodo ves čas gledali na uro in na tablice ter računali. Predlagal sem potapljaču Charliju Lehmanu, ki je imel potapljaške šole po svetu, npr. na Maldivih, da bi s profesorjem Billmanom iz Züricha razvila napravo, ki bi te račune sama opravila. Lehman, ki je bil inštruktor potapljanja, sicer pa elektroinženir, se je ogrel za to zamisel. Skupaj sta izdelala aladin, prvi potapljaški računalnik, ki je omogočal vse izračune. Princip, po katerem deluje, je še vedno v veljavi.

Lehman je vzpostavil proizvodnjo aladina, jaz pa sem bil prodajni zastopnik za Italijo in ves evropski vzhod. Z njim sem veliko zaslužil. Lehmana sem naučil loviti ribe in ga vozil po svetu, prihajal je k meni na Jadran. Potem je nekega dne podjetje za petdeset milijonov prodal ameriškemu Scubapro. Ko se je še pogajal, sem mu rekel, naj se z Američani dogovori, da jaz obdržim vzhodnoevropski trg. Imel sem zveze, škoda se mi je zdelo, da bi se temu kar odrekel. Nobene škode ne bi imel nihče od tega, še najmanj on. Pa je začel nekaj mencati in se izvijati. Ni me priporočil, niti besede ni rekel zame in takrat se mi je res zameril. S tistim denarjem je napravil ogromen kamp za lov na losose na Aljaski, in to na mestu, kamor sem ga jaz pripeljal in ga tam tudi naučil loviti ribe.

V tujini sem se pri svojih ribiških poslih, o katerih bom govoril v drugem poglavju, ukvarjal tudi z manjšimi melioracijami potokov. Tako sem se srečal s podjetjem, od katerega sem za to najemal stroje in ljudi. Njena lastnica je bila Grkinja Ananyadi, po rodu Armenka, po kateri se je podjetje tudi imenovalo. Spoznal sem jo preko njenega nečaka Koste, ki je bil eden tistih, ki je v Slovenijo prišel na ribolov. Ko sem ga srečal, je bil še nedeljski ribič. V svojem zadnjem pismu mi je napisal, da mi je hvaležen za vse, za kar sem mu v življenju odprl oči, ker je po tem obisku postal strasten ribič. Kar naprej bi lovil ribe. Edino tega ga nisem mogel odvaditi, da bi ribe spuščal nazaj v vodo. Nekoč ob Idrijci sem ga pustil samega na produ, in ko sem se čez kakšno uro vrnil, je na kamenju ležalo deset postrvi, dovoljeno je bilo pa ujeti samo tri. Odslej jih je zmeraj skrival pred menoj – pa jih ni ulovil toliko zato, ker bi jih potreboval. Za hrano bi mu zadostovale dve ali tri. On je pač razmišljal nekako takole:
»Če jih ujamem, potem morajo biti moje.«

Ko sem ga zalotil s tistimi desetimi ribami, kar je groza za tako vodo, kot je Idrijca, pa tudi za moje dobro ime, sem ga nahrulil, pa je rekel:
»Moral sem ti jih pokazati. Če bi ti samo povedal, da sem jih ujel deset, mi ne bi verjel.«
»Mirno mi lahko rečeš, da si jih ujel sto, pa ti bom verjel,« sem mu odgovoril.
Kosta je bil inženir in velik strokovnjak za ladjedelništvo. Bil je svetovalec pri dveh velikih grških ladjedelničarjih, pri Niarchosu in pri Onassisu. V Atenah je imel svojo pisarno, ki sem jo dvakrat tudi obiskal. Rodil se je v Parizu, kjer je bil njegov oče direktor velike banke, živel pa v Berlinu. Izviral je sicer iz zelo premožne družine, je pa tudi sam veliko ustvaril. Velikokrat je ponavljal:
»Devet Grkov za enega Žida in devet Židov za enega Armenca.« S tem je mislil na njihove trgovske veščine.

Kosta z ženo – rad se je slikal z velikimi ribami

Grk Kosta je edini, ki mi je kdaj v življenju kaj zapustil. V svoji oporoki mi je namenil 40.000 frankov. To dopolnilo oporoke mi je pokazal, a sem nanj pozabil. Dve leti po njegovi smrti me je poklical njegov advokat in mi sporočil, da bi mi rad nakazal ta denar. Če ne bi bil tako pošten, bi ga lahko tudi zadržal.
Njegova teta Ananyadi je imela velik strojni park – bagre, rovokopače in druge stroje, ki sem jih za svoje melioracijske posle najemal pri njej. Najbrž sem ji bil simpatičen, pa je predlagala skupno podjetje, pri katerem bi si delila dobiček. Še preden bi ga ustanovila, leta 1968, je ona umrla in za njen zadnji stroj, s katerim sem upravljal, je Kosta uredil, da sem ga obdržal kot oporočno darilo in sem ga lahko uvozil brez carine. Ta stroj je predstavljal osnovo za podjetje, ki sem ga zatem odprl v Sloveniji.

Podobne težave kot jaz je imel v tej državi tudi moj brat, tudi on ni mogel nikjer dobiti službe, pa sem mu, elektroinženirju, svetoval, naj odpre obrt. Tako smo ustanovili podjetje za pridobivanje gline in peska. Vodila sta ga on in moja takratna žena oziroma partnerica, za ravnanje z velikim strojem smo zaposlili strojnika, jaz pa sem vse skupaj organiziral. To podjetje je delovalo kakšnih deset, morda celo petnajst let, in za njim je ostala luknja v Moravčah, ki jo zdaj zasipavajo z odpadki.
Rovokopač za manjša dela smo že imeli, potrebovali pa smo še večji, zmogljivejši stroj za izkopavanje zemlje. Dvajsettonsko pošast smo kupili v Italiji, pri podjetju Benfra, podjetnika Frascarolija iz Modene. Ime je dobila po dveh solastnikih, po Bendiniju in Frascaroliju. Kasneje je podjetje prevzel Frascaroli, ime je pa ostalo. Spoznal sem ga skozi posel, ker je že Ananyadi od njega kupovala mehanizacijo. Zbližali smo se in postali prijatelji, ko je s svojo veliko jahto priplul na Lošinj, kamor sem ga povabil in pogostil.
»Pojdiva po kakšnega jastoga,« sem rekel svojemu bratu.
Odpeljala sva se do otoka Srakane, pred katerim je bila na globini kakšnih tridesetih metrov ogromna skala. Z bratom sva razvila posebno taktiko lova na jastoge. Rak čepi v luknji in se s kleščami zmeraj obrne proti potapljaču. Tako je Marko odplaval na drugo stran luknje in od tam dražil jastoga, ki se je obrnil proti njemu, jaz pa sem ga lahko zagrabil od zadaj.
Tako sva se torej potopila k tisti skali, ko Marko nenadoma pokaže na nekaj. Kakšen jastog! Ogromen, največji jastog kar sem jih kdajkoli videl. Ne prej in ne kasneje tako velikega.
Storila sva tako kot ponavadi, je pa tisti rak zlezel tako globoko v luknjo, da sem moral z vso dolžino svoje roke seči vanjo, če sem ga hotel prijeti. V tistem se je jastog obrnil in me zagrabil za zapestje. To samo po sebi ne bi bilo nič hudega, če se moja roka in njegove klešče ne bi zagozdile v luknji. Nič nisem mogel storiti. Marko je sicer priplaval k meni, a ni videl, kaj se dogaja, ker je bila zaradi peska in mulja, ki se je dvignil, voda vsa zamegljena. Počasi mi je zmanjkovalo zraka in prisežem, da sem pomislil, da bi si odrezal roko.

Frascaroli in Božo Dimnik pred bagrom

Potem je moj brat vendarle dojel, da gre zares in je z drugega konca razkosal jastoga na štiri dele. Šele takrat sem se lahko osvobodil in z zad­ njimi zalogami zraka odplaval na površje.
Brat je jastoga pobral in samo ene njegove klešče so tehtale kilogram in šestdeset dekagramov.
»Vidite,« sem potem na večerji rekel Frascaroliju in njegovim, »jaz sem šel v smrt zaradi vas.«
Z njim sem se dogovoril za odplačilo po obrokih. Nič nisva dala na papir, vse sva se dogovorila ustno. Tako je moj brat odpotoval po stroj v Modeno, kjer ga je šef skladišča povprašal po papirjih, po računu, dobavnici. Brat je rekel, da nima nič, da sem mu jaz naročil, naj samo pride po stroj. Poklical me je, jaz sem nato poskusil dobiti Frascarolija, pa mi ni uspelo, ker je bil takrat v Parizu, mobilnih telefonov pa konec šestdesetih seveda še ni bilo. Šef skladišča je rekel, da takega stroja ne more kar dati brez papirjev. Stroški prevoza so bili visoki in ni imelo smisla, da bi dvakrat opravljali tako dolgo pot, zato so brat in skupina tam prespali in počakali, da se je Frascaroli vrnil iz Pariza.
»Če pride Dimnik,« je nahrulil svojega skladiščnika, »mu morate naložiti, kar hoče. Pa čeprav deset strojev!«
Toliko je moja beseda veljala pri njem.

V obdobju, ko sem se ukvarjal z izkopavanji z gradbenimi stroji, sem spoznal Laura Rianija, direktorja tovarne pnevmatskih kladiv v Parmi. Bil je sicer mlajši od mene, a sva postala velika prijatelja. Na nekem srečanju mi je omenil, da bi z ženo rada posvojila otroka, ker jih sama nista mogla imeti. Poznal sem pomočnika ministra za zdravje Kosova, ki je bil tudi sam zdravnik, in on mi je uredil vse potrebno za posvojitev otroka, ki so se mu starši odrekli. Z Rianijevima sem se odpeljal v Prištino, kjer sta prevzela drobno punčko, vso na tesno povito, tako drobno, da sem se kar ustrašil zanjo. Kilogram in šeststo gramov je tehtala, povita je bila kot salama, ker so takrat tako povijali otroke, da bi jim kosti pravilno zrasle.
»Madona,« sem se ustrašil, »saj tole dete pa ne bo preživelo.«

Rianijeva ob prevzemu otrokaMala Lavigna pri krstuLavigna pri prvem obhajiluLepa nevesta na svoji poroki v Parmi

Bil sem boter ob njenem prvem obhajilu in pred kratkim povabljen tudi na njeno poroko.

Tako smo v Sloveniji leta 1968 ustanovili podjetje za izkope in preko tega podjetja sem spoznal direktorja Megrada, nekega Mira Strleta. V Vodicah je imel opekarno, ki pa ji je šlo slabo, zato mi je nekoč omenil, da bi morali preiti na izdelavo siporeksa oziroma penjenega betona. Ta je bil takrat zelo v modi. Bi morda lahko jaz kaj napravil v tej smeri?

Poklical sem svoje prijatelje ribiče po svetu in po nekaj klicih sem imel v Münchnu že možnost kupiti manjšo tovarno, ki je prešla na industrijsko proizvodnjo siporeksa. Šel sem tja in vse pregledal. Strojev, ki so jih prodajali, je bilo za dvaintrideset vagonov. Z Mirom smo se dogovorili, da bomo v Vodicah zagnali proizvodnjo. V štirih mesecih je bilo vse urejeno, manjkal nam je le človek, ki bi obvladal proces proizvodnje. Zato sem šel za en mesec na Švedsko, na sedež velikega podjetja za proizvodnjo lahkega betona Ytong. Tam sem dobil naslov tehničnega direktorja njihove ekspoziture v Münchnu. Bil je Madžar, poročen je bil s slavonsko Nemko, folksdojčerko, ki je govorila srbsko. Šel sem do njega in ga vprašal, ali bi nam lahko pomagal napraviti izvedbeni načrt. Res je prišel, pomagal pri vzpostavitvi proizvodnje, potem pa se je nameraval vrniti v München, ker je bil zavezan podjetju zaradi konkurenčne klavzule.
»Simon,« sem mu rekel, »tole boš kar ti zdaj prevzel.«
Ostal je dve leti. Spoznal sem ga z žensko, domačinko z Vodic, zaljubil se je vanjo in je nekako odslalomiral mimo konkurenčne klavzule.
Poklical me je direktor Ytonga.
»Moram vam čestitati, da vam je to uspelo!«
Iz materiala, ki smo ga delali v Vodicah, je zgrajene pol Ljubljane. Tudi moja hiša je iz njega. Imenovali smo ga dipestr – Dimnik­-Petovar-Strle. Kubik cementne mase smo zlili v voziček, dodali kemikalijo in je vzhajala kot buhtelj. Tako pripravljen je šel ta beton v peč, blok, ki je nastal, pa smo strojno razrezali.
Kemikalijo, ki jo je bilo treba dodati masi, smo najprej v sodih vozili iz Nemčije in je bila zelo draga. Razmišljal sem, za kakšno snov gre, in potem kolega ribiča, ki je bil kemik, vprašal, ali bi lahko to ugotovil. Odkril je, da gre za beljakovino, ki jo je mogoče pridobiti s posebnim prekuhavanjem kravjih in konjskih kopit. Kupil sem avtoklav oziroma parni sterilizator, v katerega je šlo tisoč litrov, pri Toku pa sem dobival parklje, s katerimi sicer niso imeli kaj početi. Za Bežigradom, tam, kjer zdaj stoji nova cerkev, smo ponoči kuhali pri prijatelju Stojanu Kršmancu. Smrdelo je kot hudič. Časopisi so več mesecev pisali o tem in tik preden bi nas dobili, smo se preselili. Izdelek smo poimenovali dipestril in kasneje sem Megradu preko avtorske agencije prodal recept zanj. Penjeni beton smo delali do sredine osemdesetih let. Veliko smo zaslužili, potem pa je proizvodnja postala premajhna in nekonkurenčna.
Kmalu po tistem, ko smo spravili stroje v Vodice, sem vse, tudi direktorja Megrada, povabil v München. Po Münchnu smo hodili po trgovinah, plačal sem nekaj stvari, ki jih je nabral za svojo ženo, in mu potem dal deset tisoč nemških mark. Šli smo na večerjo, po njej pa v bar. Bare in podobne kraje sem sovražil, ampak sem kljub temu šel zraven. Nekaj časa sem bil v baru, potem pa sem rekel, da grem spat in da bo najbolje, da gresta tudi onadva. Hotel je bil povsem blizu.

Prospekt za dipestr

Naslednje jutro ga ni bilo nikjer. Na recepciji ni bilo ključa, zato sem mu šel potrkat na vrata sobe.
Prišel je odpret in bil videti popolnoma povožen.
»Kaj si me vlekel v bar, kaj si me vlekel?« je stokal.
»Saj te nisem jaz,« sem rekel. »Vi ste zvlekli mene.«
Stokal in stokal je in končno povedal, da mu je v baru prostitutka ukradla ves denar, ki sem mu ga dal. Prav zasmilil se mi je in sem mu hotel dati še nekaj, pa ni hotel. Bil je divjak, ampak pošten.

Tako sem precej let plaval med študijem, ki sem ga hotel dokončati, in med različnimi poslovnimi priložnostmi. Nikoli nisem znal določiti mere, pri kateri bi lahko rekel: Dovolj, več ne potrebujem za preživetje. V poslu je pogosto, pravzaprav največkrat tako, da ne zaslužiš nič ali pa veliko, veliko več kot potrebuješ. Ni šlo toliko za denar, bolj za občutek odgovornosti, ko me je npr. poklical prijatelj in me prosil, naj napravim to ali ono, ali pa mi je agencija iz Nemčije nepričakovano poslala skupino ljudi in ji tega nisem mogel odkloniti. Zabredel sem v to, da sem se na račun študija ukvarjal s komercialnimi dejavnostmi. Študij se mi je zelo zavlekel. Preden sem končal, sem imel tri podjetja v Švici in eno pri nas, ter stalno prebivališče pa v Italiji, v Veroni.
Pri takem tempu, kot sem ga imel, si je bilo tudi težko postaviti prioritete, pa tudi sicer človek o njih včasih ne odloča sam. Mene so, tako ali drugače, naredile ribe in zato se moramo še enkrat vrniti za nekaj desetletij nazaj, v leto 1954, ko sem se odpravil na svoje prvo državno prvenstvo v ribolovu.

<< nazaj | naprej >>

KAZALO KNJIGE