Ko sem leta 1948 opravljal taksacije v gozdovih nad Jezerskim, sem pri Kanonirju, v gostilni, v katero sem hodil jest, spoznal kmeta z zemljišči na obeh straneh meje. Pogosto je bil tam, srečevala sva se in začela pogovarjati. Beseda je dala besedo, govoril sem mu o svojem očetu
in mu nekoč omenil, da razmišljam o tem, da bi šel čez mejo.
»Če bo treba, bom jaz poskrbel za to,« je rekel.
Sam nisem šel, sem pa na začetku petdesetih k njemu napotil mnoge, ki so se odločili za beg. Nekoč so enega teh ujeli in s prstom je pokazal name. Takrat sem se še izvlekel, ker se je zame zavzel vodja gozdne uprave na Kokri.
Ampak najbrž ni bil edini, ki si je skušal rešiti svojo kožo tako, da je izdal moje ime. Nekega dne so me nenadoma prišli iskat domov, k teti na Jakšičevo ulico, in me odpeljali najprej na Prešernovo, od koder so me zvečer peš pospremili na Karlovško, kjer je bil sedež Udbe. Tam so me zasliševali, pa ne o prehodih meje; največ vprašanj je letelo na očeta: kje na primer je Karađorđevićev denar, češ, oče to ve in ti je kaj povedal, in podobne traparije. Jaz pa o tem res nisem imel pojma.

* * *

S Karlovške so me premestili v prisilno delavnico na Povšetovo, tja, kjer so še zdaj zapori. Tam je bil v preiskovalnem tudi oče. Tam zaprti smo spali na golih deskah, hrano smo dobivali enkrat na dan.

Spomladi 1951 so me poslali na družbeno koristno delo (DKD) v taborišče v Medvode, kjer se je gradila hidroelektrarna. Brez časovne opredelitve. Prepričan sem oziroma vem, da so me tako ostro obravnavali zato, ker sem se pisal Dimnik.
Počutil sem se grozno in v Medvodah sem razmišljal samo o tem, kako bom ušel od tam. Strašno mi je bilo zaradi staršev, zaradi okolice, predvsem pa zaradi šole. Mama me je na gradbišču občasno obiskala, pakete sem pa bolj slabo dobival, ker ni imela niti sama dovolj hrane. Takrat smo bili popolnoma brez vsega. Vse so nam pobrali, pa še za očeta je morala poskrbeti.
Jezen sem bil na vse, kar se nam je dogajalo. Jezen sem bil zaradi očetove sodbe, zaradi zaplembe hiše, jezen zaradi ravnanja z menoj na gozdarski šoli, na kateri sem se moral nenehno dokazovati, pa čeprav sem imel najboljše ocene. V Beogradu smo živeli na dvoru, potem v najlepši hiši v Ljubljani, potem pa v eni sobi kot v zaporu. Bilo je še huje kot v zaporu. Iz superluksuzne vile in iz tega, da nikoli v življenju nisem bil lačen, sem padel na dno in bil večkrat lačen kot sit. In mati si je morala poiskati službo. Na Jakšičevi ulici številka 16 je stala in še danes stoji lepa hiša, a kaj ko se je takrat vanjo naselilo čuda ljudi, tudi mi, nekateri so stanovali celo v kleti. Bilo je grozno. Nobena družba me ni sprejela, imel sem samo dva ali tri prijatelje.
V Medvodah so me, kot vse druge, nastanili v barako. Nič posebej ni
bila zavarovana. Okoli taborišča so bili sicer mreža in stražarski stolpi, ampak v tem taborišču so bili v glavnem duhovniki in njih niso posebej stražili. Vsak jutro smo hodili delat na gradbišče, na hidrocentralo, po delu pa smo šli nazaj. Nosili smo zidake, vozili beton, delali razna fizična dela. Z nami je bil neki Varga, Madžar po rodu. Bil je rdeč, tudi vrat je imel rdeč. Bil je pegast, visok, silak … Ko smo kopali, so iz zemlje lezli veliki črvi. Varga je vse pojedel.

* * *

Ker sam nisem imel, so mi malico, nekakšne sendviče, pripravljali duhovniki, in to tako, da sploh nisem vedel, od koga sem jih dobival. V Medvodah so bili zaprti sami najvišji cerkveni predstavniki, ki so vedeli so, da sem sin Cirila Dimnika. Eden od njih je bil pokojni Mirko Kambič, bil je zelo dober fotograf. Kasneje je šel iz duhovniškega poklica in se poročil; nekajkrat sva se srečala. Kambiča so, tako kot vse duhovnike, obsodili pavšalno. Tam so bili frančiškani, pa neki Koncilja pa Franc Sodja, z njim sva se zelo spoprijateljila in ostala prijatelja tudi po zaporu. Njega so kaznovali s petimi leti, in sicer zato, ker je skrival nekega ubežnika iz taborišča v Kočevju. O svojem zaporniškem življenju je napisal knjigo z naslovom Pred vrati pekla. Bil je lazarist in lazaristi so misijonarji. Franc Rode, recimo, je tudi lazarist. Sodja si je od nekdaj želel postati misijonar na Kitajskem, ki jo je pred vojno za kratek čas tudi obiskal. Želja se mu sicer ni izpolnila, je pa že med vojno kot duhovnik služil v Makedoniji, kjer se je naučil makedonščine, in na Kosovu. Kasneje je odšel v Kanado, od tam pa v južno Ameriko. Po zaporu je nekaj časa bival pri frančiškanih, kjer sem ga redno obiskoval in sva nadaljevala s pisanjem pesmi. Te pesmi je kasneje izdal, sam imam doma zvezek, v katerem so zbrane in pretipkane, in dve od teh sta moji. On mi ju je samo malo popravil. Kaktus, s katero vpeljem svojo pripoved, in pa Macesen. Sem bil le gozdar.

Na te duhovnike imam lepe spomine. Bili so intelektualci in z njimi se je dalo lepo pogovarjati. Ob Sodji je bil tam še neki Pate, ki je rad oponašal italijanskega generala Badoglia.
Zelo lepo so se obnašali, vsem so pomagali, bili so taki, kot bi duhovniki morali biti tudi sicer. Zapor v Medvodah so sestavljale barake, ena od njih je bila za jedilnico in v njej smo zaporniki prirejali kakšne igrice, odigrali skeče. Eden je znal igrati na kitaro, igrali smo šah in na podobne načine zabijali čas.
V drugi baraki je bil zaprt Jože Zaman. Tudi zanj se ni vedelo, zakaj točno je bil zaprt. Najbrž je bil povezan s kakšnimi službami, tako sem slutil. Bil je ves pregnan. Nekoč, ko sem prišel z dela, je rekel: »Ti pa misliš pobegniti.«
»Da,« sem rekel. »Kako pa veš?«
»Tako izgledaš.«
Skupaj sva sešila dve obleki. To je bila res umetnost, saj v taborišču nisi bil nikoli sam. Sešila sva ju v jedilnici, ko tam ni bilo drugih. Ko je bila prazna in ko ni bilo obhoda, sva šivala, predvsem je delal on. Znal je dobro šivati. To nista bili civilni, pač pa bolj delavski obleki. Na delovišču so namreč delali tudi delavci Megrada in drugih gradbenih podjetij, ki so se od nas ločili po oblekah. Ta oblačila niso bila komplicirana in sešila sva jih iz različnih materialov, ki jih je Zaman nabral po gradbišču – iz šotorskega platna ipd. Pomembno je bilo le, da niso bile pokončne črte in kape, ki smo jih tudi morali nositi, z napisom KPD spredaj in zadaj, če se prav spomnim. Razlika med zaporniki in civilisti se je dala videti že na sto metrov. Tudi naši čevlji so bili drugačni, a te se je dalo zakriti.
Nekega dne sva si čez zaporniško obleko navlekla tisto, ki sva jo tako skrbno izdelala, in se napotila proti enemu od prehodov. Na ramo sva si dala tram, kot da ga neseva ven. Pazniku se je čudno zdelo, nekaj je posumil:
»Kam pa neseta to?«
Zatresle so se mi noge, Zaman je pa mirno rekel.
»Tjale ven.«
»Kdo vama pa je to rekel?«
»Tvoj šef!« se je zadrl Zaman.
Ušla sva junija ali na začetku julija. Topel mesec je bil. Na mestu, kjer je danes nad Medvodami rondo, je bila takrat gostilna. Šla sva proti njej, od tam pa sva nameraval proti Sori in čez hribe. Ampak ko sva bila v višini gostilne, so že zatulile sirene. Izgleda, da je paznik potem le vprašal, kateri šef je naročil, naj odneseva tisti tram. Zasledovali so naju s psom, dobro so sledili. Ko sva bila ob Sori, kjer sem vse poznal, saj sem tam lovil ribe, sem rekel:
»Greva v vodo, pes bo izgubil sled.«
Bila sva povsem mokra, našli naju pa takrat niso.

Najprej sem poklical nekdanjo punco, da sva se dobila na Golovcu, niti ne vem več zakaj, potem sva pa odšla proti Stični, od koder je bil doma Zaman. Rekel je, da ima tam neke pomembne dokumente. Nameravala sva iti čez mejo, v tujino. Do Stične sva šla kar po gozdu, zelo malo po cesti. Hiši na hribu nad Stično, kjer je bil doma, sva se približala ponoči, okrog desetih je moralo biti, in ko sva prišla že povsem blizu, sva zaslišala:
»Stoj!«
Nekdo je stražil. Očitno so ga pričakovali in najbrž je bil zanje zelo pomemben, če so štiri ali pet dni po najinem pobegu še zmeraj stali pred njegovo hišo. Mogoče je celo res imel kaj opravka z Američani ali Angleži. Ko me je nagovarjal k pobegu, mi je Zaman namreč zagotavljal, da ima čez mejo povezave, ki bodo poskrbele za naju in naju poslale naprej. Kam naprej, tega ni povedal.
Ne spomnim se več prav dobro, kaj se je potem zgodilo, ampak skoraj prepričan sem, da so naju tam ujeli in odpeljali v Ljubljano. Med tisto vožnjo v zapore sva bila zadnjič skupaj. V Ljubljani so naju ločili in od takrat naprej ga nisem več videl, tako tudi ne vem, kaj se je z njim zgodilo kasneje.
Potem sem bil nekaj časa v ljubljanskem zaporu. To je bil čas, ko sem spoznal Vitomila Zupana. Prvič sem ga pravzaprav srečal že v Nebotičniku, ko sem se skrival pred Udbo. On je bil član tiste druščine, ki je ubogo punco obesila za noge pod strop in ji na zadnjico lepila bankovce. Prav iz Nebotičnika je Zupan ob neki drugi priložnosti telefoniral na Udbo, da je Tito odstopil in da prihajajo Rusi, kar je bil povod za sojenje, na katerem je dobil osemnajst let zapora. Maščevali so se mu tudi zato, ker se je zaradi njega ustrelila mlada partizanka, znana komunistka Alenka Tepina, in to tik pred koncem vojne. Zapustil jo je, pa je prijokala k njemu, da se bo kar ustrelila.
»Na, tu imaš pištolo.«
In se je res.
Kasneje sva se z Zupanom srečala v zaporu v Ljubljani, kjer je bil knjižničar.

Bil je velik bonvivant, zelo inteligenten, zelo zanimiv človek. Po letu 1955 sva se večkrat videvala in nekoč me je povabil k sebi domov na Vilharjevo, v bližini pokopališča Navje. Ne spomnim se več, zakaj. Pozvonil sem in mi je prišla odpret ženska, s katero je takrat živel.
»A je Vito doma?«
»Ja,« je rekla, »kopa se.«
On naju je slišal, ker je bila kopalnica na koncu hodnika, od katerega so jo ločevala samo steklena vrata, pa je zavpil:
»Kar not pridi!«
Stopil sem v kopalnico, tam pa on v kopalni kadi z neko žensko. Hitro sem spet stopil ven.
»Ne, kar not pridi!«
Sicer se ni nič videlo, ker sta sedela v peni.
»To je moja prijateljica,« mi jo je predstavil, in medtem ko sva se pogovarjala, je njegova ženska, tista, ki mi je odprla vrata, prinesla na pladnju tri kozarce s šampanjcem.

V tistih letih, ko sem bil še zaprt, so kot begosumnega posebej pazili name, nakar so me poslali v Maribor, v zapor, ki na levem bregu Drave stoji še danes.
V tem velikem in natrpanem ter precej strožjem zaporu, kot je bilo taborišče v Medvodah, naj bi odslužil svoj DKD, torej družbeno koristno delo. Vstajali smo ob sedmih zjutraj, sledil je raport, na katerem so nas prešteli, potem smo pozajtrkovali in odšli po svojih dolžnostih. V zaporu so bile namreč različne delavnice. Popoldne so nas spustili na dvorišče, na telovadbo. Kdor je hotel, je tekal, hodil, kdor ne, je tam samo postopal in se pogovarjal.
V Mariboru sem spoznal nekaj zanimivih ljudi. Čoro Škodlar je bil slikar iz znane umetniške družine in politični zapornik, kaj natančno so mu očitali, se pa ne spomnim. Mislim, da so mu naprtili povezave z Američani, kar je bilo sploh pogosto. Takrat so te poslali v zapor že za najmanjši prekršek. Veliko je bilo takih, ki so jih ujeli na meji. Mejaši smo jim rekli.

Škodlar je v zaporu slikal portrete paznikov, da je imel zaradi tega določene bonitete. Nekateri so za svoje delo v zaporu dobivali denar, tudi Škodlar, in si je lahko z njim kaj kupil, ampak največ je slikal zastonj. Imel je posebno sobo, v kateri je tudi poučeval slikanje. Tudi jaz sem v zaporu začel poučevati sojetnike, mladince, mlajše od mene. Vse leto sem poln razred, kakšnih dvajset sojetnikov, ki so bili brez vseh šol, učil matematiko in slovenščino. Ob tem sem pisal pesmi, urejal bilten – stenčas, podobno kot sem prej v gozdarski šoli urejal glasilo Mladi gozdar. Za ta stenčas mi je kdaj kaj narisal tudi Škodlar. To je bila tabla, velika približno meter krat osemdeset centimetrov, na katero smo lepili različne članke, fotografije, obvestila, pesmi ... Podobno kot že na gozdarski šoli sem tudi tukaj svojim sotrpinom pisal pisma. Večinoma ženam in ljubicam. Dali so mi njihova pisma, na katera sem sam odgovarjal najbolje, kot sem vedel in znal. V zaporu smo imeli dostop do časopisov, ne vsak dan, pa vendarle, jaz pa sploh, ker sem imel dostop do časopisov preko Dolenca, ki jih je redno dobival. Dolenc je imel pred vojno v Codellijevem gradu veliko livarno. V zaporu so mu dodelili prostore za izdelovanje kuhalnikov, postavil je livarno in organiziral proizvodnjo električnih kuhalnikov, dobrih kuhalnikov, ki jih je oblast potem prodajala ljudem zunaj zapora.

Vzel me je k sebi. Pogosto sva skupaj kaj izmaknila, kakšen kos hrane iz kuhinje, da sva si ga skuhala na njegovih 'koharjih', kot je rekel. Imel je zveze s kuhinjo, pa je tudi znal tako predstavil, češ da mora preveriti, kako se neka hrana kuha, koliko časa jo je potrebno kuhati. Znal je blefirati, pa je govoril, da potrebuje hrano za preizkušanje svojih gorilnikov. Dobival je meso, kakršnega si je zaželel, pod pretvezo preizkušanja kuhalnikov pa je lahko dobival paketov od doma, kolikor je hotel.
Bil je z vsemi žavbami namazan. Nekoč je imelo vse osebje zapora, vsi pazniki, t. i. sindikalno zabavo. Delili so hrano. Takrat so bile to svinjske glave, vsak je dobil polovico. Dolenc je dve ukradel, da si jih bova skuhala. Ko so ugotovili, da manjkata, so ga takoj osumili. Neki visoki paznik, Štolfa, je prišel k nama in rekel:
»Dolenc! Kje je moja svinjska glava?«

Dolenc se je začudil:
»Uuu, vaša svinjska glava? Poglejte, saj jo še imate.«
Tako meni ni, kar se hrane tiče, v zaporu nič manjkalo, običajna hrana je bila še kar užitna, pogrešal sem edino sadje, tega ni bilo. Kasneje, ko sem v zaporu postal učitelj, so mi tudi drugi dajali od svojih paketov. Z Dolencem sva v zaporu kuhala žganje iz suhih hrušk, tepk, ki ga sam sicer nisem pil, sem ga pa odnesel Škodlarju. Drugi so rekli, da je bil ta šnops zelo dober, sam ga nisem poskusil niti kaplje. Do tridesetega leta sem pil zelo malo. Najbrž zaradi slabe izkušnje z gozdarske šole. Nekoč smo šli na ekskurzijo v Opatijo. Vsi so se napili in tajnik šole, Srpan se je pisal, je sredi noči rekel:
»Gremo na morje!«
»Jaz ne bi šel,« sem ugovarjal.
Razburkano je bilo in z morjem sem imel do takrat že nekaj opravka.
»Jaz pa bi šel,« je rekel.
Takrat sem bil skoraj prisiljen tudi sam nekaj popiti. Spil sem mogoče kozarec žganja. Tako pijan sem bil, da sem bruhal, prvič in zadnjič. Potem smo v močni burji odveslali s čolnom iz zaliva, a se na srečo ni nikomur nič zgodilo.
Iz mariborskega zapora mi je v spominu ostal še neki lekarnar z Vrhnike, Hočevar se je pisal. Bil je tudi politični zapornik in je bil veliko starejši od mene. Sploh so bili ta Hočevar, pa Škodlar in Dolenc kot nekak­ šni moji očetje. Skrbeli so zame, me vzpodbujali, mi svetovali. Zelo lepo so se obnašali do mene. Hočevar je o tem kasneje napisal tudi knjigo.
V mariborskem zaporu sta bila še brata Tavčar, Tone in Jože. Tone je bil v tujski legiji, Jože pa ekonomist, ki je pred vojno že vodil družinsko dejavnost, mesnopredelovalni obrat v Bohovi pri Mariboru. Tovarno mesnih izdelkov so jim po vojni seveda nacionalizirali. Tone je, ker je govoril francosko in je bil legionar, po prihodu iz zapora postal francoski konzul s pisarno na vogalu Pražakove in Resljeve ceste.

Govoril nam je o tujski legiji, o bitkah s črnci v Afriki, o redu in disciplini, ki je vladala v tej vojski, iz katere je nekoč poskusil uiti, pa so ga ujeli in pretepali.

»Tale zapor ni nič v primerjavi s tistim,« je večkrat rekel.
Ne vem pa, zakaj se je sploh pridružil tujski legiji. Nekaj je moral ušpičiti, in to že v stari Jugoslaviji, sicer mu ne bi bilo treba tja, ker je prihajal iz premožne družine.
Njegov brat Jože – rekli smo mu Joško – je bil pa gospod, tako se je tudi obnašal in igral je dva instrumenta, harmoniko in kitaro. Imela sta sestro Hildo, ki je bila operna pevka, in to zelo dobra. Poročila se je z igralcem Francetom Presetnikom, ki je nastopil v prvem slovenskem igranem filmu Na svoji zemlji, v prvem Kekcu pa igral Bedanca.
Že v zaporu sem se z bratoma Tavčar spoprijateljil, pa tudi po zaporu smo ostali v stikih. V tistem času sem preko tete svoje Majde, ki je živela z nekom, ki se je pisal Tanko, spoznal Fijavža (ime sem pozabil), direktorja podržavljenega podjetja Slovenijasadje. Ne vem, kaj nama je s Tankom bilo, da sva ga začela prepričevati in ga tudi uspela prepričati, da je zaplenjeno podjetje, tisto v Bohovi, odkupil od družine Tavčar.
»Dobro bi bilo,« sem mu govoril, »če bi vi to tovarno odkupili, ker se nikoli ne ve, kako se bodo reči razpletle pri nas. Američani najbrž ne bodo mirno gledali komunizma v teh krajih in bi bilo najbolje, ko bi to za pametno ceno odkupili.«
S Tankom sva ga tako dolgo prepričevala, da je res šel do družine Tavčar in se z njimi pogodil za plačilo. Ne vem, ali je bil v Jugoslaviji sploh še kak primer, da bi država plačala za nacionalizirano premoženje. Cena je bila seveda bistveno nižja, ampak denarja je bilo kljub temu toliko, da sem ga v dveh škatlah za čevlje Peko pretihotapil v Avstrijo, kamor se je izselila Hilda, ki se je medtem razšla z možem. Milo rečeno, bil je svojevrsten čudak in z družino ni imel prav dobrih odnosov. In ko se je opravila ta prodaja tovarne, si je zelo prizadeval, da bi tudi on prišel do denarja, pa sem mu ga pred nosom odpeljal v Gradec k Hildi in njeni družini. Nekaj časa smo še ohranjali stike, potem so pa oni odšli v Kanado in jih nisem več videl.
Pazniki v mariborskem zaporu so bili korektni. Če se je kdo upiral, so
bili seveda grobi, drugače pa ne. Pravzaprav smo imeli z njimi bolj malo stikov. Zaporniki smo bili zelo samoorganizirani, tako da je bilo znotraj zapora precej svobode. Ni bilo kakšnega posebnega zapiranja, ločevanja med nami in smo lahko dobro komunicirali. Škodlar je imel svojo pisarno, svojo sobo, skoraj kot doma, tudi kakšne rože je imel v sobi, vse lepo urejeno. Podobno Dolenc, ki je imel cel apartma, tako da v Mariboru občutek zapora ni bil tako hud. Vsak je imel svoj krog, s katerim se je družil. Med četrto in šesto poleti smo bili vsi na dvorišču in z nekim Mejačem iz Zaloga sva tekmovala, kdo bo prej obtekel dvorišče. On me je tudi nagovarjal k pobegu.
»Ti si tak, da bi lahko pobegnil,« je rekel.
Pa nisem bil zanj. Prenevarno je bilo, pretežko je bilo priti iz zapora, pa tudi sredstev nisem imel, nobenega denarja, s katerim bi lahko kaj načrtoval. Mejač je bil precej starejši od mene, strojni tehnik. Rekel je, da ima zveze v Avstriji, da bi lahko preko njih dobila kakšno zaposlitev. Govoril mi je:
»Ti boš pa že po očetu kaj našel.«
Pa ni bilo take priložnosti, kot je bila v Medvodah, poleg tega sem upal, da me bodo vsak čas izpustili.
Pomočnik upravnika zapora Cimerman je bil v dobrih odnosih s Škodlarjem, ki je zanj kaj naslikal. Bil je dober človek, dostopen, in izgleda, da sem mu bil simpatičen. Najbrž sem bil videti nesrečen, ker me je neki dan vprašal:
»Ja kaj pa je?«
Potožil sem mu, kako mi je hudo in žal, da sem si uničil kariero – tako sem takrat mislil – in potrudil se je, da sem dobil učbenike ter se začel pripravljati za izpite na mariborski gimnaziji. Drugi so delali izpite na zasebnih gimnazijah, tega je bilo takrat zelo veliko, saj se mnogi partizani in drugi med vojno niso mogli šolati. Za tako šolanje je bilo treba plačati, si pa dobil cele programe, po katerih si se učil in potem opravljal izpite. Cimerman se je osebno potrudil za moje šolanje, kar je bil takrat edini tovrstni primer. Nihče drug ni v zaporu delal izpitov za gimnazijo.
Priznali so mi malo maturo, se pravi, današnjo osnovno šolo, več pa ne. Letnikov gozdarske šole, ki so bili vzporednica peti, šesti, sedmi gimnaziji, mi niso priznali. Ampak predznanje sem pa v glavnih predmetih, to je v matematiki in slovenščini, imel. Predvsem v slovenščini.
Omogočili so mi, da sta iz prve državne gimnazije prišla ena profesorica in en profesor, prinesla sta mi material. Učil sem se, potem pa so v zapor prišli profesorji, po dva na dan po predmetih. Dobili smo se v neki pisarni na upravi, dali so mi naloge in sem opravljal izpite. Bilo je podobno kot zunaj, na prostosti. Peto gimnazijo oziroma prvi razred današnje gimnazije sem napravil septembra, novembra pa še šesto, vse s prav dobrim uspehom.
Že pred tem sem bil absolvent srednje gozdarske šole, opravil sem vse tri letnike. Od zmeraj sem si želel študirati gozdarstvo, nekaj zaradi očeta, po vojni pa tudi zato, ker sem moral iz Ljubljane. Tudi kasneje sem nameraval študirati gozdarstvo in v tretjem letniku sem že iskal pot na fakulteto. Takrat si za študij moral dobiti dovoljenje Ministrstva za gozdarstvo. Predvsem zaradi tega, ker so nas v srednji šoli štipendirali, kar je bilo res, ker sta bila internat in šola zastonj in so rekli, da moramo pred študijem to štipendijo oddelati z dveletnim delom v službi. Na Ministrstvu za gozdarstvo je bil kot sekretar zaposlen človek, ki je zaprl mojega očeta, in zato možnosti, da bi dobil dovoljenje za študij, niso bile prav velike. Po opravljeni gimnaziji pa nisem bil več vezan na ta dogovor. Medtem pa me je začela zanimati medicina, ker sem v zaporu veliko bral, pa tudi duhovniki so me nagovarjali k temu študiju. Sodja se je zelo zanimal zanjo in sva se veliko pogovarjala o njej, zato sem se, ko sem končal gimnazijo, po svoji volji in prepričanju odločil za študij medicine. Iz mariborskega zapora sem prišel 29. novembra, na dan republike.
Nobene prošnje mi ni bilo treba napisati, po nekakšnem ključu so izpustili tiste, za katere so domnevali, da si to zaslužijo. Pri meni je bilo za to veliko razlogov.
Istočasno sem se učil za izpite. Februarja, tri mesece po izpustitvi, sem napravil izpite za sedmi razred gimnazije v Mariboru, junija leta 1954 pa še za osmi ter z odliko tudi maturo.

* * *

Maturitetno spričevalo mariborske Prve gimnazije iz l. 1954

Ko sem opravil z izpiti in dobil spričevalo, sem odšel na ministrstvo, prav k onemu sekretarju, in mu povedal, da zapuščam gozdarstvo in grem študirat medicino. Debelo me je pogledal.
»Ja kako? Mi smo te štipendirali … Mi zdaj potrebujemo ta kader,« mi je rekel.
»Veste, jaz imam pa vas in vašega gozdarstva do tukaj gor,« sem mu odgovoril. »To, kar ste vi danes, sem jaz že bil, kar pa jaz še bom, pa vi nikoli ne boste.«

In sem mu pokazal maturitetno spričevalo. Poklical je tajnico.
»Daj, pokliči Prvo gimnazijo v Mariboru …«
Njen direktor se je pisal Rudolf in je bil oče znanega ljubljanskega kirurga. Nisem slišal, kaj sta govorila, verjetno pa mu je pa povedal, da takega primera, da bi kdo v desetih mesecih opravil gimnazijo, še niso imeli. Ta sekretar je nekaj časa poslušal, potem pa vrgel slušalko na vilice, podpisal papir in sem odšel.

<< nazaj | naprej >>

KAZALO KNJIGE