Junija, takoj po vojni, je oče praznoval 47. rojstni dan. Prepevat so mu prišli Fantje na vasi. Štirje pevci, zelo dobri, leta in leta so nastopali tudi po radiu. Eden od njih je bil Lumbar, moj ribiški vzornik. Tudi jaz sem se hotel izkazati, pa sem sklenil očetu prirediti ognjemet. Povezal sem nekaj sto raket, ki sem jih odnesel iz vojaškega skladišča, in sicer tako, da sem v vsako raketo z žebljem izdolbel luknjico in vanjo vtaknil listič smodnika. Dobil sem ga na gradu, od koder so Nemci oziroma domobranci, preden so jo pobrisali, s topovi še zadnjič streljali na partizane. Smodnik za te topove je bil v polkilogramskih vrečkah, in sicer v ploščicah, izgledal je kot kakšna čokolada. Te ploščice si lahko rezal in to sem tudi storil. Narezal sem jih na trakove in te zatlačil v luknjice. Potem sem trakove povezal, da so sestavljali nekakšno vžigalno vrvico in to vrvico na nekaj koncih prižgal. Mislil sem, da bo to rakete pognalo v zrak in da bodo tam vse naenkrat eksplodirale. Tak je bil moj načrt. Nad našim bazenom je bila terasa s travo, na kateri je moja mama priredila zakusko. In prav takrat, ko je kvartet prepeval: »Žabe svatbo so imele, zbrane iz sosednjih mlak …«, je počilo. Vsi so popadali po tleh, in ko se je razkadilo,
je bil bazen preklan z dolgo razpoko, jaz pa sem stekel v gozd.
»Zdaj me bo pa ubil!«

Dva dni sem se skrival po Golovcu. Prespal sem v kozolcu nekje pri Orlah. Strah me je bilo, ker je pod menoj vso noč ropotalo, neka žival se je morala skrivati tam in sem se bal, da me bo napadla. Lačen sem bil, in ko se je zdanilo, sem zagledal lisico, ki je nesla kokoš. Zatulil sem, lisica je kokoš spustila in potem sem jo surovo pojedel.
Doma so bili seveda v velikih skrbeh, pa je oče vzel našega lovskega psa in me iskal z njim po Golovcu. Našel me je in takrat sem jo prvič odnesel brez tepeža.

Leta 1945 je bila v Pavlihi objavljena risba, na kateri ob Ljubljanici lovita general Rupnik in moj oče, ribe pod vodo pa se sprašujejo:
»Kdo se bo prvi ujel na trnek?«
Kljub temu, da so vedeli, da sta prijatelja, takrat očeta še niso prijeli.
Mojega očeta so po vojni grdo gledali zaradi dveh razlogov. Prvič ker je bil pred vojno zaposlen na dvoru Kraljevine Jugoslavije in drugič ker je med vojno delal pri nadškofu Rožmanu. Reševalo ga je to, da je zastopnik OF, ki je stanoval blizu nas, od mojega očeta med vojno nekajkrat prejel denar za partizane in zato sprva z oblastjo ni imel težav. Takoj po vojni je bil zaposlen na ministrstvu za gozdarstvo. Z verskim zakladom je imel pogodbo o delu; med drugim je v njej pisalo, da je upravičen do odpravnine, če izgubi službo po krivdi škofije in ne po lastni krivdi. Partizani so ob prihodu v Ljubljano škofijo seveda zasegli, zasegli tudi vse njene zapise, dokumentacijo in vse njene knjigovodske zapise. Oče je moral predati blagajno. In ko je potem od cerkve zahteval odpravnino, kot bi mu sledila po pogodbi, se je škofija izgovarjala na to, da bi si moral oče pred predajo blagajne iz nje sam izplačati odpravnino. Nikoli mu je niso dali.
»Vatikan mi je še zmeraj dolžan denar!« je večkrat dejal.
Če bi si sam izplačal odpravnino, seveda ne bi bilo prav in tudi ne zakonito.
Nova oblast je očeta postrani gledala zaradi funkcij, ki jih je opravljal, ni pa imela nobenega dokaza, da bi deloval proti Osvobodilni fronti, kvečjemu nasprotno. Nobenega pravega razloga niso imeli, da bi ga zaprli, čeprav so Karla Čeča, lastnika Saturnusa in vile, v kateri je danes hrvaško veleposlaništvo, moža moje tete, kot kapitalista takoj zaprli in poslali v Kočevje. Sam sem iz njihove hiše s triciklom v Polje odvažal različne predmete, da bi jih rešil pred zaplembo. Njegovi otroci so nekaj časa tudi stanovali pri nas, ker so jih kar nagnali iz hiše. Kasneje jim je moj oče priskrbel stanovanje v škofiji, kjer je Čeč, ki so ga iz Kočevja kmalu izpustili, nato živel do svoje smrti.
Brezobziren kapitalizem je kriv, da je bilo na Slovenskem toliko komunistov. Spomnim se nekega večera pred vojno. Otroci smo se igrali pri njih na vrtu, ko se je pred ograjo pojavil moški, se prijel za njo in zaprosil Čeča.
»Dajte me vzeti v službo. Družino imam, otroke …«
Zbolel je za tuberkulozo, in ker ni mogel delati, so ga odpustili.
Čeč je bil med vojno, pod Italijani in pod Nemci, še guverner Narodne banke, po vojni pa je zato odsedel nekaj mesecev v taborišču na Kočevskem. Mojega očeta pa so za nič zaprli za dolga leta.
Ampak takoj po vojni je sprva kar dobro izgledalo. Oče je bil v službi, jaz sem lovil ribe. Ustanovili smo ribiško zadrugo z omejenim jamstvom. Oče je imel v članski izkaznici številko osem, jaz pa devet. Inženir Simončič, ki je delal na ministrstvu za kmetijstvo, je na ustanovnem zboru govoril:
»Zdaj bomo pa mi, ki smo prevzeli oblast, in ker vemo, da je to naše, delali drugače. Zdaj ne boš več vrgel ribe v nahrbtnik, ampak bomo delali drugače, ker je to naše …«
Kmalu za tem je poklical mojega očeta.
»Poslušajte,« je rekel, »bi šli vi z menoj na Savo? To je bil vaš revir, poznate ga, da bi naredili inventarizacijo, da bi videli, kako kaj stojijo stvari.«
Med vojno v Savi nismo lovili, ker je bila tam Nemčija.

Oče me je vzel s seboj, mene pa Simončič sploh ni opazil, ker sem bil pač mulec. Odpeljali smo se do Jevnice in odšli do Save. Oče mu je dal piškurje in Simončič je začel loviti, pa ni nič ujel, ker je lovil preveč po vrhu. Piškurji so veliki črvi, ki živijo v produ in jih ima sulec najraje.

Članska izkaznica Ribarske zadruge Ljubljana

Ti veliki črvi so znanilci dobre vode in zdaj, ko voda ni več dobra, niti piškurjev ni več. Iz štirih, petih ali šestih piškurjev, odvisno od njihove debeline, se je napravil cof, tako se mu je reklo, ker je trnek, trojček oziroma triangel z vabo in svinčeno kapo deloval kot nekakšen cof. Ta cof si vrgel v vodo in ga vlekel proti sebi. To je bila smrt za sulca. Sam sem, ker nisem imel piškurjev, do katerih je bilo težko priti, sulce lovil kar na ribo, na majhnega klena.
»Dajte malo nižje,« mu je svetoval oče in tako dolgo mu je govoril in razlagal, da je ta res ujel sulca. Majhnega, podmerskega, dolgega morebiti šestdeset, sedemdeset centimetrov. Mera za sulca znaša osemdeset centimetrov.
»Ima mero?« je Simončič vprašal očeta.
»Ja zmerite ga,« je rekel oče, ki mu nalašč ni hotel povedati, kar je bilo tako ali tako razvidno.
Gledal je tisto ribo.
»Ah, kje, saj to je pa velika riba …« in jo je bumf po glavi.

Kmalu za tem je ujel še enega, podobne velikosti, in takrat ni nič več spraševal. Bumf, in ga je položil ob prvega.
»Gremo še malo nižje,« je svetoval oče, »tam bodo še večji.«
In res je kmalu ujel štirinajstkilogramsko samico. Že ko jo je vlekel ven, je oče dejal, da gre najbrž za samico.
»To je samica,« je potrdil oče, ko je potegnil ribo na suho.
Pri sulcu se razlika med samico in samcem dobro vidi, in sicer po zadku in po repu. Pri kakšni drugi vrsti je to težje razločiti. Mi smo vse samice izpuščali. Bog ne daj, da bi kdaj domov privlekel samico, pa čeprav lipana.
Ko je Simončič videl to ogromno ribo, je povsem ponorel. Očeta ni niti slišal, samo bumf po glavi in riba je obležala ob drugih dveh.
»Tule bo še kakšen samec,« je rekel moj oče.
Ko to danes pripovedujem, se sliši kot pravljica, a takrat je bilo v naših vodah ogromno rib.
»Bom zdajle jaz vrgel,« je rekel oče.
Vrgel je trnek in ujel sulca, samca, težkega šestnajst kilogramov. Položil ga je ob samico in ob dva manjša primerka.
»No, gospod Simončič,« je rekel, »zdaj pa poglejte tile dve ribi in tale dva smrkavca.«
»U, madona,« je na to odvrnil Simončič, »kako pa vi poznate ribiško dušo!«
Ta človek je bil zadolžen za pisanje zakonov.
Prisoten sem bil na vseh zborih ribiške družine, a so se na njih do mene vedli kot do kakšnega mulca. Ob ustanovitvi društva je bila norma ujeti največ šest lipanov na dan dvakrat na teden. Ampak njihov stalež se je manjšal in zato sem na enem od teh občnih zborov predlagal ukrepe. Če je zmeraj manj rib, je treba nekaj narediti: ali reko poribljavati ali pa zmanjšati ulov na enkrat na teden in na samo dva lipana. Simončič, ki je bil velikokrat prisoten na teh zborih, me ni nikoli podprl. Zmeraj se je pa kakšen oglasil:
»A zdaj nam bo pa sin od kapitalista pridigal!«

* * *

Med vodami, kakršne so bile takrat po vojni, in temi danes sploh ni primerjave. Samo kot primer. Pod jezom v Fužinah je velik tolmun. Tam smo ob neki priložnosti v enem samem dnevu ujeli čez tristo kilogramov belih rib, šest sulcev in dve ščuki. Danes je kaj takega popolnoma nemogoče. Da o Gruberjevem kanalu na govorim. Gruberjev kanal je biološka posebnost. Nikjer na svetu nisem videl tako bogate vode, bogate po biološki raznovrstnosti in po količini rib. Nikjer na svetu nisem našel boljše vode, od Nove Zelandije do Aljaske. Nova Zelandija, recimo, velja za vodno deželo in res ima ogromno voda in lepe so, ampak take raznovrstnosti v njih, kot je v slovenskih vodah, pa tam ni.
Za opustošenje teh voda je bil najprej kriv prevelik izlov. Sledile so
melioracije in onesnaženje. Za uničenje Vipave je zanesljivo kriva melioracija, ki ni samo zdesetkala vodni živelj, spremenila je celotno okolico. V Vipavski dolini ni več takšnega sadja, kot je bilo takrat, ko smo ustanavljali Fructal. Klima se je spremenila. Moj prijatelj, profesor Ivan Tomka iz Švice, ki je poznal to vodo pred melioracijo in po njej, je dejal:
»Vse, ki so zaukazali to melioracijo, bi postavil pred zid in postrelil!« V devetdesetih sem za Sobotno prilogo Dela napisal članek z naslovom Sovražniki vode in v njem opisal našo politiko gospodarjenja z vodami. Pokazal sem ga Tomki in v podkrepitev mojih besed je časopisu
poslal svoj odziv. Med drugim je napisal:
»Nikoli ne bom pozabil dvomov in jeze, ki nas je obšla, ko smo videli rdečo Vipavo, potem ko je bilo v njej pomorjeno vse živo. Jokali smo kot na materinem grobu …«
Pravega razloga za te melioracije ne poznam, ker tam poplav ni bilo, pa tudi če so razlogi obstajali, so jih izvedli napačno. Pred melioracijo je bila Vipava ena najlepših rek, kar sem jih kdajkoli videl. Iz vse Evrope so hodili ribiči na Vipavo na t. i. 'večerni skok', na večerno prijemanje.

Svojo prvo ljubezen sem doživel takoj po vojni. Do takrat so me zanimale samo ribe, vsak dan sem bil ob vodi. Sem pa imel sošolca Berta, ki je bil tovrstno bolj aktiven in mi je maja 1945 rekel:
»Pojdi z menoj k šmarnicam.«

»Kakšne šmarnice! Jaz imam ribe.«
»Ogledano imam punco, Maruško, a je ne morem nikamor spraviti, ker ima prijateljico, s katero sta zmeraj skupaj. Pridi, mi boš pomagal.«
Res me je pregovoril in sva šla k šmarnicam v stolno cerkev. Maruška je bila tudi meni takoj všeč, ob njej je bila pa prijateljica, ki mi pa ni bila. Dogovorili smo se, da se gremo s kolesi kopat na Soro. Onidve sta šli s tramvajem do Šentvida, takrat je tramvaj še vozil, midva pa sva ju na zadnji postaji počakala s kolesi. Obe sta imeli s seboj torbici in tako zvit sem bil, da sem Maruši, takoj ko je stopila s tramvaja, pobral torbico in jo pritrdil na svoje kolo. Računal sem, da bo zato prisedla k meni in tako je tudi bilo. Tam nekje na klancu proti Medvodam se Bert na kolesu obrne proti meni, me divje pogleda in mi požuga s pestjo. Pri Goričanah smo morali prebresti potok. Dekleti sta morali sestopiti s koles in Bert je tako hitel čez, da bi bil prvi in bi lahko pobral Maruško, da je s kolesom vred padel v potok. Tako sem prišel do Maruške.
Mislil sem, da je ta moja zveza skrivnost. Potem pa smo neki dan doma okopavali vrt, meni pa se ni dalo, in tedaj se je oglasil moj oče:
»A naj Maruško pokličem, da ti bo pomagala?«
Ko sem odšel v Maribor, je najina zveza razpadla. Nekaj let kasneje se je poročila z nekim gozdarjem in ta gozdar je bil, ko se je moj oče vrnil iz zapora, pri njem v službi. Maruška je postala farmacevtka in je bila zaposlena v lekarni. Nekoč sva se povsem naključno srečala, malo poklepetala in se razšla. Nekaj dni kasneje, na pol sem še spal, zagledam očetovo glavo nad mojo.
»Kaj pa je?«
»Ti prekleti mohamedanec!«
»Kaj pa je?«
»Da te ni sram, kaj počneš!«
Maruškin mož je prišel v službi do mojega očeta in jokal, da sem mu razdrl zakon, pa sem samo enkrat govoril z njo na cesti. Komaj sem ju prepričal, da ni vse skupaj nič.
Oče je po vojni nekaj časa deloval povsem normalno. Zaposlen je bil na Ministrstvu za gozdarstvo, vodil je taksacijo. Moral je iti v službo, ker kakšnega skritega kapitala, od katerega bi živeli, nismo premogli. Mama je bila še naprej doma in tudi služkinjo smo obdržali. Težave so se začele jeseni 1947, ko so prišli po očeta in ga odpeljali v prisilne delavnice oziroma v udbovske zapore ob Ljubljanici, nasproti bolnišnice. Za več kot tri mesece so ga vrgli v samico in nenehno spraševali o rečeh, o katerih se mu ni niti sanjalo. Nobenega dokaza niso imeli proti njemu in so mrzlično iskali nekaj, zaradi česar bi ga lahko obsodili.
Zasliševali so ga zmeraj ponoči. Po petkrat, šestkrat na noč. Zbudili so ga, ga nekaj časa zasliševali, vrnili v celico in spet. Še najbolj konkretna obtožba je bila, da je izdajal naše letalske vojaške baze.
»O tem ne vem nič,« je govoril moj oče.
»Boste že povedali. Mi imamo čas …«
Tako ga je njegov zasliševalec nekoč poklical, spet ponoči, in imel pred seboj na mizi list papirja. Spet so mu zastavljali ista vprašanja, pa je oče v obupu njim postavil eno.
»Povejte raje vi meni, kako ste prišli do ideje, da naj bi jaz izdajal letalske baze?«
»Mi že vemo …«
Tako je trajal ta pogovor, dokler ni zasliševalec, ki je bil že tudi sam utrujen, med nekim odgovorom mojega očeta zakinkal in oče si je takrat lahko ogledal list papirja, na katerem je bilo očitno zapisano nekaj pomembnega. Ta list papirja je imel glavo romunskega dvora in na njem so bile skicirane silhuete ptičev. Potem se je v okno zaletela velika vešča, ker je bilo v sobi pač svetlo, in je udbovec skočil pokonci s pištolo, ki jo je potegnil izza pasu, in zavpil:
»Porkamadona!«
Ko se je umiril, ga je oče vprašal:
»Ali vi mene zaslišujete zaradi tega?«
»Prekleti izdajalec!« je zasliševalec začel tuliti nanj. »Tule, vidiš, tule imamo dokaze, tvoja šifrirana poročila o letalih!«
Takrat se je moj oče spomnil, kako so nastale te silhuete. Nekoč je bil s kraljem Aleksandrom na lovu z romunskim kraljem, ko ga je direktor romunskega dvornega lova vprašal, kako prepoznati ujede med letom.

Oče je vzel prvi list papirja, ki mu je padel pod roke, in na ta list narisal silhuete ujed. Med preiskavo so naleteli na ta list papirja in iz tega naredili velik halo. Razložil je to temu zasliševalcu.
»O, ti prekleta kurba, ti boš nas tako zajebaval!« Zasliševanje se je končalo kot prejšnja:
»Si boš že premislil. Nazaj v celico!«
Zasliševalec je potem odšel s tem listom do polkovnika dr. Jože Benigerja, ki je bil lovec in je bil zadolžen za udbovske zapore, in ta je skušal očetu pomagati.
»Poglejte, kaj mi je ta Dimnik pripovedoval,« je govoril Benigerju in mu molil tiste ujede.
»To je res,« je rekel dr. Beniger, »tako, kot je povedal.«
Tega zasliševalca potem ni bilo več k mojemu očetu, ki je v preiskovalnih zaporih prebil nekaj mesecev. Na vse mogoče načine so ga mučili, dobili pa nič, nobenih povezav mu niso mogli dokazati, ker jih ni bilo. Maja 1948 pa se je, le dan pred razpravo, pri njem oglasil neki polkovnik iz Ribnice:
»Jutri greste na sodišče. Tule je vaša obtožnica,« je rekel in moj oče je šele takrat videl, česa ga sploh obtožujejo. »Prijeli se boste za glavo, ko boste tole brali, ampak mi vas potrebujemo, ker moramo diskreditirati kraljevino Jugoslavijo in Vatikan. Povsem tiho bodite na procesu, mi pa se bomo potrudili, da vas čim prej spravimo ven. Če boste kaj rekli, pa vas bomo poslali v Sibirijo.«
Ta človek mi je v pogovoru leta kasneje to potrdil.
Tako se je moj oče 12. aprila 1948 znašel na procesu zoper 'agente tajnih vohunskih služb in organizatorje oboroženih tolp', kot je obtožene v naslovu članka tri dni prej imenoval Slovenski poročevalec. Glavni obtoženi je bil inženir Mirko Bitenc in zato je šel v zgodovino kot Bitenčev proces, ob njem pa se je pred sodiščem znašlo še enajst soobtoženih. Proces je pred Vrhovnim sodiščem Ljudske republike Slovenije potekal ves delovni teden, od ponedeljka 12. aprila do petka 16. aprila, in ves ta čas so ga po zvočnikih prenašali še tistim, ki niso mogli v sodno dvorano, obširno pa so o njem poročali tudi v časopisih. V ilustracijo, kako so poročali, citat iz enega takratnih člankov:
»Narodno izdajstvo, sodelovanje z gestapom in špijonaža po navodilih Mihe Kreka je bila podla, amoralna taktika farizejskih špijonov za dosego zločinskih naklepov proti lastnemu narodu. – Kot politične propalice in narodni izkoreninjenci so se obtoženi vdinjali zahodnim imperialistom in vohunili za njihovo obveščevalno službo. – Pred vsem svetom je sedaj razkrito, kako je Miha Krek organiziral, vodil in finansiral špijonske organizacije in oboroževal teroristične tolpe. – Tako smo v novi luči spoznali zločinsko vlogo obsojenega vojnega zločinca Mihe Kreka. – Jasno nam je, da cerkveno vodstvo po izdajalski tradiciji obsojenega vojnega zločinca Rožmana še naprej nadaljuje njegovo tradicijo izkoriščanja vere za borbo proti našemu ljudstvu in državi.«
Z mamo sva bila v dvorani in poslušala tožilca Vladimirja Krivica, očeta sedanjega borca za človekove pravice Matjaža Krivica, kako je našteval vse mogoče.
Istočasno so ob mojem očetu zasliševali Stanka Leniča, škofijskega tajnika, ki je pri svojem delu seveda ves čas tesno sodeloval z njim. On je bil že pred tem procesom obsojen na osemnajst let zapora. Nič takega jim ni mogel povedati, kar bi radi slišali, potem pa mu je nekoč zasliševalec rekel:
»Poslušajte, ali ne morete predpostaviti, da tak človek, kakršen je bil Dimnik, na vseh teh položajih ni imel nobenih zvez s tajnimi službami različnih držav, recimo z Anglijo?«
»Predpostavljam lahko vse,« je rekel Lenič, »ampak nič pa ne vem, da bi bilo tako.«
Zasliševalec je to zabeležil, in ko je tožilec ob branju obtožnice prebral Leničevo izjavo, v kateri naj bi ta povedal, da mu je moj oče priznal sodelovanje s tajnimi službami, je moj oče skočil pokonci:
»Ja, gospod Lenič, kdaj sem vam pa to rekel?«
»Saj tega ne trdim jaz,« je rekel Lenič, »to trdijo oni.«
Leniča so zgrabili, ga odvlekli s sodišča in vtaknili v samico. Menda je mesec dni butal po vratih in zahteval, naj mu pustijo govoriti, ker ga je to tako bolelo.

Tako je bil moj oče 16. aprila 1948 obsojen, da je špijoniral za neugotovljeno tajno službo neugotovljene države na dvanajst let zapora in zaplembo vsega premoženja.
Nihče med nami, ne mama ne jaz, ni pričakoval take razsodbe, ker moj oče tudi po zakonih, ki so takrat veljali, ni bil nič kriv; poleg tega je bil pa v svojem srcu bolj za partizane kot za domobrance. Razsodba je bila za vse nas tako hud šok, da se njene razglasitve in kako smo se odzvali nanjo, sploh ne spomnim. Strah me je bilo za očeta, pa tudi zaradi nečesa drugega. Ko so mojega očeta zaprli, so pri nas izvedli veliko preiskavo in vse premetali. Zapečatili so očetovo pisarno, v kateri je bila blagajna. Mama ni imela nobenih sredstev, nobenih prihodkov in sem zato vdrl v tisto sobo. Odstranil sem pečat, odprl blagajno in iz nje pobral denar, potem pa pečat poskusil vrniti nazaj. Malo pred sodbo so to ugotovili, vedeli pa niso, kdo je krivec, pa tudi tega niso vedeli, koliko je bilo denarja, ker takrat, ko so sobo zapečatili, niso imeli ključa. Osumili so mene in me začeli iskati, in ker se nisem imel kam dati, sem šel v Nebotičnik, v nočni lokal in po koncu programa tam, za mizami, nekajkrat prespal. Spomnim se, da je pijana druščina, ko sem bil nekoč tam, neko dekle, ki je prodajalo kravate nasproti škofije, obesila nekam za pete in jo vrtela pa ji na zadnjico lepila bankovce.

Takoj po očetovi obsodbi so nas naslednji dan ob štirih zjutraj vrgli iz hiše. Prišli so kot gestapovci, nagnali so nas ven in nam niso ničesar pustili vzeti s seboj. Šli smo k teti na Jakšičevo ulico, kjer smo se nastanili v eni sobi, veliki štiri krat štiri metre. Mama, jaz, sestra in triletni brat. On je z mamo spal v postelji, midva s sestro pa pod klavirjem. Mama je potem morala v službo, na Stritarjevo, da nas je lahko preživljala.
V poletju, ki je sledilo obsodbi, sem tudi sam nenehno tuhtal o tem, kako bi zaslužil kaj denarja. Tako sem šel neki dan po Parmovi čez železniški prehod proti današnji Tivolski in mimo podjetja Odpad, nekakšnega odprtega odlagališča vsega. Zagledal sem stare, izrabljene gume in sam ne vem, kako mi je šinilo v glavo, da sem začel razmišljati, kako bi te gume nekako prodal. Povsem dobre so se zdele, še posebej, če bi lahko zakrpal luknjice, ki jih je imela skoraj vsaka. Takrat je gum namreč zelo primanjkovalo. Najprej sem dve sunil in ju odpeljal k najbližjemu vulkanizerju, ki je imel svojo delavnico ob avtomehanični delavnici Leva Ponikvarja, tega, ki je najprej igral kitaro v bendu v Slonu, kasneje pa pri Avsenikih.
»Bi mi lahko zaflikali tiste luknjice?« sem rekel, pa nobenega načrta nisem imel, kaj bom potem z gumami.
Zakrpal mi jih je. In kam zdaj z njimi? V Zagreb. Ne vem zakaj mi je prav Zagreb padel na pamet. In sem šel na vlak, skril gume na stranišče in se premikal po vlaku, da me kontrolor ni ujel, ker nisem imel denarja za karto. Tako sem prišel s tistima dvema gumama na zagrebški kolo­ dvor in začel gledati okrog sebe. Nekaj časa sem postaval, ko je do mene stopil moški v usnjenih hlačah in v škornjih, kar običajno ni pomenilo nič dobrega. Tako so bili opravljeni udbovci.
»Kaj pa delaš tukaj?« me je vprašal.
»Gume bi prodal.«
»Pojdi z menoj.«
Peljal me je do prvega taksista in mi uredil prodajo teh dveh gum. Kot bi mi ga bog poslal. Tako sva začela s prodajo gum. Naslednje gume sem kupil in z njihovo preprodajo zaslužil toliko, da sem odšel v hotel Esplanade v Zagrebu, se tam pošteno najedel in odšel še v kino. Ta prodaja je nekaj časa lepo tekla in vsakič sem si po njej privoščil kino, potem pa večerjo v Esplanadu, največkrat in najraje pečeno raco z zeljem. Nekoč sem se je tako lotil z nožem in z vilicami, spodrsnilo mi je in je zletela na sosednjo mizo. Od tega človeka v usnjenih hlačah in škornjih sem kupil zračno puško, jo odnesel v sobo v hotelu Esplanade, ki sem jo najel povsem na vrhu, pod streho, in z okna, ki je gledalo na železniško postajo, ustrelil proti svetilki ter jo zadel. Tisto puško mi je kasneje na vlaku zaplenila policija.
Poletje je šlo počasi h koncu in oglasili so se prijatelji mojega očeta,
ki so mi svetovali, naj zapustim Ljubljano. Uradno me sicer niso vrgli iz šole, nobenega dekreta ni bilo, sošolci me niso pretepli, kot so me med vojno, jim je pa mladinska organizacija svetovala, naj me izolirajo, naj pazijo name ipd. Ljudje, ki so vedeli, kako in kaj, so mi rekli, da se ne bom mogel vpisati v naslednji letnik in da s tem priimkom ljubljanskih šol ne bom naredil. V tisti majhni Ljubljani, v kateri so se vsi poznali, s priimkom Dimnik ni bilo nobene prihodnosti. Še dolga leta. Moja hči, najboljša študentka na Medicinski fakulteti, dobitnica študentske Prešernove nagrade, ki je v Nemčiji naredila doktorat, še leta 1988 ob vrnitvi v Slovenijo ni mogla specializirati okulistike, ker je v komisiji sedela sestra admirala Broveta! In ker sem bil sam ves čas tako ali tako prepričan, da bom gozdar, tako kot moj oče, sem se vpisal na srednjo gozdarsko šolo v Mariboru.
Še pred tem sem se umaknil na Gorenjsko, v Kokro. Poleti 1948 mi je očetov prijatelj uredil, da sem šel na tamkajšnje gozdno gospodarstvo za pripravnika. Moral sem tja tudi zato, ker doma nismo imeli skoraj nobenih sredstev za preživljanje. Mama ni računala, da nas bodo pognali iz hiše brez vsega, pa ni vnaprej nič pripravila, in dokler ni dobila službe, smo živeli od tega, kar sem jaz rešil iz očetove blagajne.
V Gozdni upravi Kokra smo bili upravnik, dva delavca in jaz. Po gozdovih smo čez dan opravljali izmere, zvečer sem pa hodil jest h Kanonirju, v gostilno na Spodnjem Jezerskem. Mlada gospodarica me je imela prav rada, ker sem v Kokri na črno lovil ribe, postrvi, in jih prinašal v gostilno. Za stavbo gozdne uprave je tekla Kokrica, zajezena je bila in za tem jezom je bilo čuda postrvi. Ker nisem imel s seboj nobenega pribora, sem jih lovil kar na sukanec in ukrivljeno buciko. Seveda je že takrat obstajal ribiški pribor, in to kar dober, edino palice so bile še malo primitivne, bambusove. Laks je tudi že obstajal. Lipane smo lovili na vrvico, pa saj jih še danes, druge ribe pa na najlon. Oče je pa sploh imel pošten pribor, tak kot se šika. Splitkajn se mu je reklo, lepljene palice angleškega proizvajalca ribiške opreme Hardy Bros, katerega mali delničar je tudi bil. Sam sem moral loviti na navadne palice.
»Mulc, tako se moraš navaditi,« je govoril.
Ampak sam sem se zmeraj znašel. Najprej sem lovil tudi na leskovo palico.

Tema se je spuščala, ko sem šel v gostilno, še bolj črno je bilo, ko sem se vračal v Kokro in me je bilo strah, pa sem zato vso pot, pol ure tja in pol ure nazaj, prepeval ali vpil. Stanoval sem v poletni vili, lepi, ogromni, ki je, preden so jo zaplenili, pripadala lesnemu trgovcu Dolencu, istemu Dolencu, od katerega je za regenta Pavla oče odkupil posestvo Brdo. Na voljo so mi dali eno sobo, sicer pa sem bil v tej veliki stavbi povsem sam. Vsaj mislil sem, da sem sam, dokler nisem nekega jutra zgodaj vstal, pa je nekdo zavpil:
»Kdo je?«
V vilo so, ne da bi vedela drug za drugega, za nekaj dni naselili še visokega uradnika z ministrstva, ki je bil, kot so bili vsi podobni, gotovo povezan z Udbo. V vilo sem se vračal pred njim, in ko se je on priklatil naokrog, sem jaz že spal, in je še spal, ko sem zjutraj, še v mraku odšel iz vile, velikokrat tudi zaradi ribolova na črno. In ko je on tisto jutro zavpil, sem molčal. Nisem se hotel oglasiti, ko kar naenkrat zaslišim: Bum! Kar ustrelil je skozi vrata. Potem sem sam zavpil:
»Na pomoč!«
Nastala je cela zbrka, navalili so na upravnika, zakaj ga ni obvestil, da sem tam še jaz in je imel zaradi tega velike težave. Rekel je, da me bo moral preseliti, pa me je kljub temu pustil v vili še kakšnih štirinajst dni, potem sem pa tako ali tako odšel v Maribor.
V Mariboru nas je bilo šestdeset, razporejenih v dva razreda, in kak­ šnih osemdeset odstotkov je bilo starejših od mene. Mnogi so prišli iz partizanov in so jih morali za nekaj izšolati. Eden takih bolj znanih je bil kasnejši profesor in gradbeni inženir Jože Kolar. Niti eden ni bil iz mojega letnika, vsi so bili vsaj po leto, dve starejši, večinoma so bili pa vsi že čez dvajset. Stanovali smo na Tomšičevi ulici v krasni, najlepši vili v Mariboru. Hrana in stanovanje sta bila zastonj, kar so mi kasneje, ko sem zavil iz gozdarstva, tudi očitali. Denarja nismo dobivali. Moji sošolci ga niso tako zelo pogrešali kot jaz. Večini je pomagala borčevska organizacija, mnogi pa so bili doma kmetje in so bili preskrbljeni. Jaz sem bil med vsemi sošolci največji revež.

V razredu smo imeli partijsko organizacijo, ki so jo vodili sošolci, stari partizani. Večkrat smo bili na delovnih akcijah, največkrat na Pohorju. Nekoč smo na Šumiku udarniško podirali črne smreke, ki imajo zelo trd les. Zelo izurjen in močan moraš biti, da odsekaš vejo od debla. Kot bi udaril po železu, sekira kar odskoči. Grozne žulje sem dobil pri tistem sekanju, da so me morali obvezati. Kolar pa je vpil name:
»Prekleti saboter!«
Takrat so že vedeli, iz katere družine prihajam. Dokler niso vedeli, kdo je moj oče, so bila naša razmerja povsem v redu, ko pa so slišali, da je moj oče izdajalec in špijon, so me začeli maltretirati. Kakšni trije sošolci so bili divjaki, najhujši pa pravzaprav niti niso bili oni, pač pa direktor šole Sgerm, inženir gozdarstva, kolega mojega očeta. Govorili so, da je bil med vojno v nemški vojski, potem pa se je, da bi dokazal, da je na pravi liniji, znašal nad menoj. Od takrat naprej ne maram konvertitov. Pred tem nisem bil kakšen poseben dijak. Toliko sem se učil, da sem izdeloval razrede, druge stvari so me veselile, pa še raztresen sem bil zaradi vsega, kar se mi je dogajalo, a ko so se me lotili, pa sem se začel učiti in kmalu postal najboljši dijak šole.
Direktor Sgerm nas je v prvem letniku poučeval geodezijo. V razredu
je bil tudi njegov nečak, lušten poba. Nekoč smo pisali nalogo, ki mi jo je
vrnil s pripisom:
»Zaradi dolgoveznosti neocenjeno.«
Ko sem to prebral, sem mu nalogo vrgel na mizo …
»Ukor,« je vpil, »ukor po razredniku!«
»Zdajle zahtevam,« sem zavpil nazaj, »zdajle zahtevam, da vprašate mene in Zorana, pa da vidimo, kdo več zna.«
Ni me vprašal in dal mi je oceno, najslabšo, kar jo je lahko, in zaradi nje nisem bil odličen, pač pa prav dober.
Ker sem bil pri slovenščini zelo dober, so mi zaupali urednikovanje revije Mladi gozdar. Profesorica slovenščine je bila sicer partizanka, mlada in luštna, in me je imela zelo rada. Zaradi tega urednikovanja in ker nisem imel težav s pisanjem, sem sčasoma postal pisatelj ljubezenskih pesmi. Na drugi strani parka, ob katerem smo stanovali, so v šolo hodile medicinske sestre. Srečevali smo se v parku in vsak se je na kakšno nalepil, jaz pa sem zanje pisal ljubavna pisma. Nekoč je ena teh punc, Iča ji je bilo ime, rekla svojemu fantu, mislim, da mu je bilo ime Bogo:
»Ti pišeš tako lepa pisma. Bi ti meni napisal eno za …«
Mislim, da za neko sorodnico. In ta Bogo je bil tako pošten, ali pa tako neumen, da je povedal, da sem vsa njegova pisma napisal jaz. Ta ista Iča je potem nekaj kasneje prišla pome na plesu. Hodili smo na Tabor, kjer je bila edina dvorana v Mariboru, kjer se je kaj dogajalo. Sam sicer nisem plesal, sem pa šel tja s prijatelji in sedel in gledal. Ko je bil ples ženske volijo, damenval, se je pojavila pred menoj.
»Ne znam plesati.«
»Nič hudega, te bom jaz naučila.« In sva šla. »Ena, dve, noge skupaj, ena, dve …«
Tako sva nekaj časa plesala, ko je rekla:
»Kaj pa če bi ti meni še eno tako pismo napisal?«
Ko sem začel pisati še pesmice, sem bil pri medicinskih sestrah pa še sploh zaželen.
Na tej šoli sem kmalu našel dodatno zaposlitev. Ekonom šole Vodušek je sodeloval z mariborskim teatrom. Pri predstavi La Boheme je potreboval statiste, pa sem se oglasil in rekel, da bom to uredil. Organiziral sem sošolce, mlade, ne tistih partizanov, in smo šli nastopat kot godba, ki jo potrebujejo za prizor na trgu, preko katerega se ta godba sprehodi. Nekaj denarja smo zaslužili na ta način, da smo imeli za kakšno kavo in podobno. Sedem nas je bilo. Vodil nas je Milan Demšar, ki je bil velik, mi pa smo hodili za njim. Se je pa zgodilo, da je na predstavo prišel direktor naše šole in sedel v prvo vrsto. Pri prvih predstavah nas je na oder poslal inspicient, potem smo se pa mi navadili in smo šli kar sami. Prav pri tej predstavi, ki si jo je ogledal naš direktor, smo se v zaodrju zaklepetali in malo zamudili, da so na odru bili že nestrpni. Končno je Milan vendarle skočil pokonci:
»Fantje, gremo!«
Takoj naslednji dan smo bili pri direktorju.
»Kdo je to organiziral?«

»Dimnik.«
Takoj je padel ukor.
Pri La Boheme sem spoznal Majdo iz Ruš, v katero sem se malo zaljubil in je postala moja punca, ampak to ni takrat pomenilo nič več kot to, da sem jo, če sem kdaj kaj zaslužil, peljal na čaj. Bila je sestrična mojega sošolca Draga in zaradi nje sem veliko hodil v Ruše, tudi na divji lov. Njen bratranec je poznal vsak kotiček nad Rušami, kjer smo potem lovili gamse goščarje, ki so malo večji od planinskih, do deset kilogramov težji in bolj košati.
Na obvezno poletno prakso so me poslali na Šumik in tja je Majda hodila na obiske. Hodila sva na Črno jezero ribe lovit in se objemat. Zadnjih nekaj dni naše prakse je z nami preživel tajnik šole Janez Srpan, ki je bil eden tistih, ki me ni maral, najbrž po direktivi. Ne vem, kako je prišlo do tega, ampak ko smo pred odhodom pospravljali kočo, sva v koči ostala samo še midva. Do doline sva tako šla skupaj, in sicer po drči, ki je tekla ob potoku. In ker mene zmeraj zanima, kaj je v vodi, sem se vsake toliko ustavil in pogledal.
»Kaj pa zijaš?« me je nadrl.
»Postrv …«
»Kakšna postrv!?«
Pokazal sem mu, pa je ni videl. To se je še nekajkrat ponovilo, vsakič me je nadrl in vsakič sem mu zagotovil, da je rib v tem potoku, kolikor hočeš.
»Pa saj ni nobene.«
»Počakajte, počakajte …« sem rekel in potegnil iz nahrbtnika šivalni pribor, ki smo ga morali imeti s seboj, in na sukanec, buciko in kobilico takoj ujel postrv. Do Ruš sem jih imel že kakšnih dvajset, mogoče trideset. Od takrat naprej je bil tajnik moj, popolnoma, in zaradi tega se je moj položaj na šoli močno olajšal.
V Mariboru se je razvila še ljubezen z Vero, mojo razredničarko in profesorico slovenščine. Platonska ljubezen. Nekoč je prišla na Šumik. Peljal sem jo na ribolov na Črno jezero. Po ribolovu sva ostala tam in se samo pogovarjala, se malo držala za roko, tako dolgo, da se je spustila noč. Do polnoči sva ležala v travi ob jezeru, gledala zvezde in se držala za roke. Nič drugega. Ko me je spraševala, je zmeraj držala rožico v roki in trgala listke. Pri tem me nikoli ni pogledala.
Po prvem letniku se je srednja gozdarska šola preselila v Ljubljano. Najprej tja, kjer je danes Teološka fakulteta, potem pa v stavbo osnovne šole na Viču. Tam sem doživel eno največjih zmag v življenju. Direktor šole Sgerm je v drugem letniku predaval dendrometrijo oziroma izmero lesa in on je bil tisti, ki mi je v prvi konferenci dal nezadostno oceno. Nenehne konflikte sem imel z njim, in to samo zato, ker je hotel ugajati oblastem. Jaz pa sem hotel biti odličen, ker sem nameraval študirati gozdarstvo in bi mi slaba ocena zelo škodila. Če si hotel študirati, si moral biti v srednji šoli najmanj prav dober.
Pred koncem šolskega leta sem odšel do njega, da izvem, kdaj me bo vprašal za popravo ocene.
»Za zadostno vem, da znaš,« je rekel, »več ti pa ne bom dal.« Odšel sem do Vere in se ji potožil.
»Če znaš, se kar pritoži,« je rekla.
Pritožil sem se na Ministrstvo za gozdarstvo in na Ministrstvo za prosveto. Na srečo je pritožba prišla v roke gozdarju, kolegu mojega očeta, tako da so sestavili komisijo treh, ki je nenapovedano prišla na šolo. Tudi jaz nisem vedel zanjo. Direktor je bil besen kot hudič. Iz razreda so me poklicali v konferenčno sobo. Miren sem bil kot sliva, on pa nervozen, prav potil se je.
Karkoli so me vprašali, vse sem znal, ker sem se res učil.
»Dajmo še malo o klaftrah, izmera …« je zanimalo enega od spraševalcev.
Klaftre so cepljena in na kubični meter zložena drva. Med njimi je seveda tudi prazen prostor, ki ga je treba upoštevati, ko računaš mase ene take klaftre.
Tako zelo sem se naučil to snov, da sem se na tem izpitu že začel zafrkavati.
»Vi ste predavali tako in tako …« sem rekel, ko sem videl, da je popolnoma v šoku, »ampak sem pa prebral, da pa v Ameriki to delajo drugače.«

In potem je eden od treh iz komisije rekel:
»Pa saj ne dela doktorata!«
Dali so mi pet in to je bila moja največja zmaga v življenju.
Življenje se zna včasih čudno pošaliti. Kasneje je Vera, ki je imela velik politični vpliv, dosegla, da so Sgerma kot direktorja odstavili. Preživljal se je kot univerzitetni profesor, medtem je pa moj oče, ko se je vrnil iz zapora, na Gozdnem gospodarstvu postal šef taksacije oziroma izmere gozdov za vse ljubljansko območje. V njegov resor je sodil tudi del zemljišča v občini Kamnik, ki so ga uporabljali za študijske namene, za delovno prakso bodočih inženirjev gozdarstva. Tam so odkrili nepravilnosti, in sicer, da je ta Sgerm delo, ki so ga opravili študentje, Gozdnemu gospodarstvu zaračunal, denar pa nakazal na svoj račun. Prijava je prišla na Gozdno gospodarstvo, prav v roke mojega očeta. Poklical ga je k sebi.
»Vem, kaj ste vi delali z mojim sinom,« je rekel. »To, da te prijave ne
bom poslal naprej,« je rekel in jo strgal, »je moje maščevanje.« Zgodba gre še naprej. Nekaj let kasneje sem v časopisu prebral naslov:
»Koliko ste zaslužili, tovariš inženir Sgerm?« Tudi na univerzi je vtikal prste v tujo marmelado.

Kot dijak gozdarske šole sem hodil jest k Slamiču. Tam, na Gospo­ svetski cesti, je bila po vojni nekakšna menza. Pred vojno imenitna restavracija je po vojni postala bolj uboga, menza pač. V tej restavraciji sem spoznal gospoda, ki se mi nikoli ni predstavil, je bil pa zanimiv sogovornik. Čeprav sem bil precej mlajši, sva se med kosilom velikokrat pogovarjala. Jaz sem med drugim govoril tudi o gozdarstvu. Včasih mi je nežno ugovarjal, in sicer nekako na tak način:
»A misliš? Mogoče pa ni prav točno tako …«
Nisem se zmenil za te njegove pripombe. Še naprej sem nakladal o gozdarstvu, potem pa neki dan izvem, da je ta človek profesor, inženir gozdarstva. Tako sram me je bilo, da sem se začel izogibati ure, ko je on obedoval pri Slamiču. Nekoč sva se pa potem vendarle srečala in je rekel:
»Mladi prijatelj, kako pa to, da vas ni bilo toliko časa?«

»Vam bom kar po pravici povedal …« in sem mu vse priznal.

»Veš,« je rekel mirno, »življenje je pač takšno. Narediš osnovno šolo, greš v gimnazijo, si gimnazijec, maturiraš, si nekdo z veliko maturo, potem greš na univerzo, si bruc, potem končaš univerzo, ampak to še zmeraj ni nič, zato narediš doktorat in potem umrješ.«

Ko je bil oče v preiskovalnem zaporu, ga nismo smeli obiskati. Šele po obsodbi smo lahko šli k njemu. V zapor na Miklošičevi smo mu nosili pakete, enkrat na mesec in večkrat sem bil tam s Katjo Boh, ki je kasneje v samostojni Sloveniji postala ministrica za zdravstvo. Takrat je hodila z Ljubom Sircem, ekonomistom, ki je bil prav tako obsojen in je kasneje odšel v Anglijo. Zelo lepa ženska je bila, na obiske sta hodili skupaj z mojo mamo in kot mulec sem gledal samo njo. Stali smo pri stranskem vhodu v zapore, ki ga danes ni več, nasproti zdravstvene zavarovalnice smo čakali tudi po celo uro, da so nas pustili k njim. Oče je bil v zaporniški obleki, ki se je razlikovala od obleke, kakršno so imeli v mariborskih zaporih, kamor so ga tudi premestili. Obisk je trajal po deset minut, nič več, pakete, ki smo jih prinesli, so prebrskali, prerezali, vse je bilo zelo ponižujoče. Ampak na to se kar navadiš in danes ne bi znal povzeti niti svojih niti maminih občutkov. Ona je bila seveda najbolj prizadeta. Najbolj moteče pri vsem skupaj, vsaj zame, je bilo to, da so me zaradi očeta sramotili, da so me obkladali s špijonom, pa s kapitalistom … Same neresnice. Moj oče ni bil ne eno ne drugo. Gotovo sem čutil pomanjkanje očeta, ampak ne v smislu samostojnega življenja. Navadil sem se na to, malo sem bil tudi iznajdljiv, ukvarjal sem se z vse sorte rečmi, da sem lahko preživel, za tiste čase več kot preživel, da sem imel celo za kakšno limonado za punco.
Oče je vlagal prošnje za obnovo procesa ali za pomilostitev. Ves čas
je skušal dokazati, komu vse je pomagal pred vojno in med njo, in največja ironija je bila ta, da je bil obsojen v času, ko je Slovenijo vodil Boris Kidrič, tisti Kidrič, ki ga je moj oče rešil iz zapora Glavnjača. Moja mama je poskušala priti do Zdenke Kidrič in do njenega moža, ki je kasneje, leta 1953 umrl zaradi levkemije, pa ji ni uspelo. Oče je poskušal priti v stik tudi z ljudmi, ki so simpatizirali z njim, predvsem z dr. Benigerjem, a ni pomagalo. Pravzaprav še danes ne vem, ali je imel morda Ivan Maček – Matija takrat takšno moč. Po moje nihče drug ni imel nobenega razloga, da bi se tako znesel nad mojim očetom. Nekoč sem se o tem pogovarjal s Kardeljem, ki je bil na lovu v Vodicah in je komaj vedel za Dimnika. Prepričan sem, da on s tem ni imel nič. Pogovarjal sem se z Miho Marinkom, in to večkrat. Mislim, da je bil glavna ovira res Maček. To se je pokazalo kasneje, leta 1958 ali 1959, ko sem se sam znašel v podobnih težavah kot moj oče in je nekdo poskušal intervenirati zame. Takrat je Maček rekel:
»Če je Dimnik, potem pa ne!«
Z Mačkom nisem nikoli govoril in prav tako ne z Vladimirjem Krivicem, čeprav sem nameraval. On in Maček sta najbolj kriva za to, kar se je zgodilo. On je konstruiral obtožnico in je moral vedeti, da očetu sodijo zaradi maščevanja. Nobenega dokaza ni imel, za kar bi ga lahko obsodili po tistih zakonih. Matevža Krivica, njegovega sina, sem le bežno srečeval, je pa tako kot Mačkov sin Jadran, za prijatelje Jadro, in Ribičičev Ciril, ki ju oba dobro poznam, tudi on najbrž očetovo diametralno nasprotje.
V zaporu so se oče in drugi seveda pogovarjali, si pripovedovali zgodbe, ker drugega dela niso imeli. Tako je nekdo razlagal, kako se je sprehajal ob Kamniški Bistrici …
»… in vidim, kako se neki grm maje. Zmeraj bolj se maje, in ko malo bolj natančno pogledam, pa vidim, madona, velikega sulca, še vedno na vrvici privezanega na škrge. Potegnem ga ven in smo ga jedli …«
Moj oče je skočil pokonci.
»A tako, zdaj te pa imam! Po toliko letih!«
Sulca je ujel moj oče in ga je dal v vodo, da bi bil svež, ker je imel napovedan obisk nekega ministra in je hotel tega sulca pripraviti za večerjo.

Nekoč so se zaporniki pogovarjali in sanjarili o tem, da bodo prišli Američani in bo komunizem vzel hudič, pa bo treba sestaviti novo vlado. Kdo bo v vladi? In so se šli ministre, kdo bo zasedel katero ministrsko mesto. Ti boš predsednik, ti boš ta minister, ti oni … Mojemu očetu je pripadlo Ministrstvo za gozdarstvo.

Naslednje jutro se je paznik prikazal v spremstvu treh in zavpil:
»Predsednik vlade in ministri, ven in v bunker!« Seveda so imeli med seboj ovaduha.

Oče je bil zaprt šest let. Mnogi so mu poskušali pomagati, med njimi najbolj dr. Beniger, polkovnik Udbe, zdravnik, ki je bil zadolžen za zapore. Skušal je doseči, da bi ga premestili v Vuhred, kjer bi kot zapornik skrbel za fazanerijo, pa ni uspel. Kirurg Božidar Lavrič, ki je operiral Tita in je bil dober prijatelj z mojim očetom, je prav tako zanj zastavil svojo besedo, pa ni nič dosegel. Nekoč je Mitja Ribičič poklical mojega očeta k sebi in mu rekel:
»Porkamadona, same kronane glave se zavzemajo za vas, ampak čez to mizo ne boste šli nikamor!«
Potem je šla neki dan mama iz službe, hodila je po Stritarjevi proti Miklošičevi ulici, ko je nenadoma zagledala Tita, ki je bil na obisku Ljubljane, skupaj z vsem spremstvom. Kar čez cesto je zavila in direktno nanj v hrvaščini dejala:
»Moža imam zaprtega, pa ne vem zakaj. Nekdo ga drži not.« S tem je najbrž mislila na Mačka.
»Kdo je ta?« je vprašal Tito.
»Ah, če bi jaz vedela …«
Tito se je obrnil in rekel svojim: »Poberite podatke. Jutri bomo o tem razpravljali na prezidiju.«
Naslednji dan je prišel paznik k očetu.
»Dimnik, pospravite svoje stvari, greste!«
»Kam?«
»Domov.«
Oče se je samo obrnil.
»Ne boste se delali norca iz mene.«
Pa je bilo res in iz zapora je prišel slab mesec dni prej, preden so jeseni 1953 na prostost spustili še mene.

<< nazaj | naprej >>

KAZALO KNJIGE