Selitev v Ljubljano je zlasti težko prenesla moja mama. Ob odhodu je jokala in poljubljala zidove naše hiše. Všeč ji je bilo v Beogradu, všeč
so ji bili sosedje, in danes tudi razumem zakaj. Kasneje, precej po vojni, sem ob obiskih Beograda lahko videl, kako lepo se je tam živelo. Ljudje so bolj brezbrižni, vse so jemali bolj za šalo. Poleg tega so nas imeli Srbi zelo radi. Dobil sem občutek, da so bili počaščeni, če so bili skupaj s Slovenci. Bili smo zelo upoštevani, pri Srbih veliko bolj kot pri Hrvatih. To, da so Srbi Slovencem veliko bolj naklonjeni kot Hrvati, je govoril že oče, ki je študiral v Zagrebu.
Mama je za Beogradom žalovala kar nekaj časa, sam pa sem se na novo okolje hitro privadil. Golovec je bil takoj ves moj. Pod hišo je tekla najljubša reka Ljubljanica in že neštetokrat sem rekel, da je bila to po vsebnosti, po karakteristiki, po številu ribjih vrst gotovo najlepša voda na svetu, kar sem jih videl. Med vojno smo imeli doma vse živali. Prašiče, zajce, kokoši in purane, ki sem jih sam pasel po gozdu. Imel sem celo čredo puranov, ki sem jih gonil po hosti.
Ampak najprej nismo stanovali na Golovcu. Oče je imel pisarno na sedanji Prešernovi ulici, stanovali smo pa na Levstikovi ulici, pri Vrtači, tako da sem hodil v osnovno šolo na Vrtačo. Tam sem bil zelo aktiven, našel sem nove znance in prijatelje. Eden je bil Edo Pirkmajer, ki je bil tudi moj sošolec, in iz tega obdobja se spomnim, da smo uprizarjali lutkovne predstave.
Stanovali smo pri zobozdravniku Kosu, pri katerem smo najeli stanovanje v prvem nadstropju, medtem pa smo zidali hišo na Golovcu. V Levstikovi ulici je kasneje živel Miha Marinko. V hiši nasproti tiste, v kateri smo živeli, je stanoval visoki banski uradnik Šubic. V prvem nadstropju je bila velika terasa, na kateri je mama velikokrat stepala preproge. Ko nekoč ni bilo nikogar doma, star sem bil pa kakšnih šest let, sem vzel očetovo malokalibrsko puško flobert in – ne vem, zakaj – ustrelil v obešeni tepih. Krogla si je seveda naredila pot skozi njega, prebila šipo hiše čez cesto in priletela v kopalnico, v kateri se je prav takrat kopal Šubic. Zadela in razbila je keramične ploščice. Nastal je velik cirkus in policaji so prišli do mene. Seveda me je oče pošteno pretepel.
Ne vem, zakaj sem imel take popadke. Tudi sicer smo s prijatelji počeli vse sorte lumparije. Podili smo se po Rožniku, na promenadi proti Rožniku smo nastavili prazno denarnico in jo privezali s prozorno najlonsko vrvico, potem pa se skrili za grmovje. In ko je kdo prišel do nje in jo hotel zagrabiti, smo jo potegnili stran. Večinoma so nas pustili pri miru, so bili pa tudi takšni, ki so tekli za nami.
Leta 1939, hodil sem v tretji razred, star pa sem bil dobrih sedem let, smo se preselili v hišo na Golovcu. To je najlepša hiša v Ljubljani, hiša na najlepšem kraju, sploh takrat je bila, ko je stala sama. Zdaj je pod njo že nekaj hiš, ki malce zastirajo pogled, prej si pa od tam videl vso Ljubljano. Zjutraj pri zajtrku smo iz kuhinje gledali na kamniške planine.
Nastala je ob pomoči arhitekta Jožeta Plečnika oziroma njegovega učenca Tomaža Štruklja. Spomnim se, da je Bojan Stupica, prav tako arhitekt, ki je kasneje postal filmar, za pisarno izdelal posebne, v sedalu poglobljene stole, za katere je govoril:
»Vidiš, tukaj se rit not uleže.«
Štrukelj je hišo izrisal, Plečnik pa je pomagal z idejami. Oče in Plečnik sta bila prijatelja, spoznala sta se že pri gradnji lovskega dvorca v Kamniku, ki ga je Plečnik projektiral. Za našo hišo je izbral podpeški kamen, isti kamen, iz katerega je nastala tudi cerkev, ki jo je postavil na barju. Predlagal je ta material in še nekaj drugih reči.
Plečnik nas je tu in tam obiskal oziroma obiskal je očeta, jaz pa sem mu nosil ribe v Trnovo, kjer je stanoval. Spomnim se ga po kozji bradici, ki se mi je kot otroku zdela smešna. Očetu je poslal še slikarja Nikolaja Pirnata s podobno bradico, da je na nadstrešek pred vhodom v hišo na­ slikal Diano, boginjo lova. Ta krasna, tri krat dva metra velika freska je še zdaj tam, takšna, kot jo je Pirnat napravil. Kakšnega pol leta jo je z odra slikal na strop nadstreška. Občudoval sem ga, kako natančno in počasi je slikal, in spomnim se, da sem pomislil:
»Jezus, da ne bo prej umrl?«
V Gruberjevem kanalu nad zapornico pod našo hišo sem ujel tudi svojo prvo ribo, tisto, ki sem jo odnesel v domači bazen. Takrat je bilo tako – če je imel posestnik ob neki reki toliko in toliko zemlje, je imel tudi ribolovno pravico na tistem odseku reke. Moja družina je že imela nekaj takih ribolovnih pravic ob Ljubljanici in ob Savi, ker je že moj praded odkupoval te pravice. Tako smo imeli nekaj malega v lasti, predvsem pa v zakupu vso Ljubljanico od Špice do izliva v Savo ter Gruberjev kanal. To pomeni, da smo imeli pravico do tega, kar je v vodi. Pravzaprav ne bi smel reči – v naši vodi. Nekoč sem očetu omenil 'naše vode', pa je rekel:
»Ne, voda ni naša, naše je samo tisto, kar je v njej.«
Pred našim revirjem, od Špice nazaj proti Vrhniki, je imel ribolovne pravice lesni trgovec Heinricher, ki je prodal del Brda regentovi ženi Olgi, lesni podjetnik Dolenec je imel Soro. Tako je takrat deloval sistem. Šlo je za pravico do izkoriščanja vodnega življa. V teh vodah so potem lahko lovili le tisti, ki so kupili karte. Karte je izdajal naš oče, ki je za nadzor zaposlil tri čuvaje. Eden teh čuvajev, Mehle se je pisal, je od vode dvakrat nagnal nekega Ivana Matijo, ki je kasneje postal Ivan Matija – Maček in ki sta se mu zaradi tega moj oče in vsa naša družina zelo zamerila.

Ribiški čuvaj Mehle na sotočju Ljubljanice in Save leta 1939

Tudi takrat je bilo precej ribičev. Med vojno je moj oče kakšnim šestdesetim odstotkom dal karte zastonj, samo zato, da so pazili na vode pred Italijani, ki so lovili z bombami. Nemci tega niso počeli. Ribičev ni bilo tako malo tudi zato, ker so se ljudje z ribami takrat prehranjevali. Sam vojne nisem občutil. Hrane smo imeli dovolj, s prepustnicami smo vzdrževali stike s starim očetom v Devici Mariji v Polju, tako da smo hrano dajali še sorodnikom in prijateljem.
Rib je bilo takrat toliko, da smo jih lovili celo z mrežami. Kot mulec sem pod fužinskim mostom skrbel za polterje – lesene zaboje, nekakšne dva metra dolge in meter široke kesone s pokrovom – v katero so ti, ki so lovili z mrežami, metali ribe. Ta plavajoči polter sem vlekel za njimi, ki so šli s čolnom naprej, pri tem sem odpiral pokrove, da sem lahko opazoval ribe, a velikokrat se je zgodilo, da je pri tem največja skočila ven in ušla. Prve ribiške korake sem napravil z očetom, on me je tudi naučil muharjenja, in sicer pri Bata fabriki, kot smo rekli, točno nasproti današnje gostilne Momo v Mostah. S terase te gostilne lahko opazujemo tisto, kar je bilo nekdaj lipanski revir. Oče me je naučil osnov, veliko pa sem izvedel od Lumbarja, ki je tudi skoraj vsak dan lovil, stanoval je pa na Hradeckega cesti, ki je prav tako ob Grubarjevem kanalu. Skoraj vsak dan sva se srečala. Bil je moj ribiški vzornik. Delal je v klavnici, prepeval je tudi v pevskem zboru Fantje na vasi, v katerem sta bila še dva njegova brata. Veliko sem srečeval tudi Metoda Briclja, sina gostilničarja Briclja, ki je bil dve leti starejši in je zmeraj ribe kradel. Njegov oče je bil prijatelj mojega očeta in neko popoldne sva ga obiskala. Stali smo na hodniku in moj oče se je pogovarjal z njim, v tistem pa je prišel Metod s palico in kar stekel mimo mojega presenečenega očeta. Staremu Briclju je bilo tako nerodno.
»Preklet mulc! A si spet ribe kradel!« je vpil za njim.
Kar gnalo me je k vodi, pa me nihče ni zelo vzpodbujal. Mama je temu pravzaprav nasprotovala s tem, ko mi ni hotela kupiti prve opreme. Moji starši so bili zelo varčni, ker niso bili prav premožni. Oče je imel srednje dobro plačo, vsaj takrat, ko je delal za Korošca, pa tudi še kasneje, ko je prišel na dvor. Še največ smo zaslužili s prodajo hiše v Beogradu in s prihodom v Ljubljano, ko je postal oče direktor cerkvenega zaklada, pa tudi s komercialno prodajo rib.
Bil je zelo stiskaški in mi tudi umetnih muh ni dajal. Sam sem jih moral krpati in nekoč, ko sem eno izgubil, sem jo dva dni iskal ob Gruberjevem kanalu. Umetne muhe so bile narejene iz različnega perja, svile in podobnih materialov, vendar tega se pri ribolovu nisem naučil. Muh sam ne znam vezati, sem si pa dal narediti nekaj modelov muh po mojih zamislih in jih prodal industriji Damm iz Berlina, od katere sem od prodaje teh modelov prejemal tantieme. Z ribiškimi vabami, ne samo muhami, tudi z blestivkami sem zaslužil kar nekaj denarja.
Tik pred vojno, septembra 1940, so v ljubljanskem parku Zvezda nasproti sedanjega bistroja Platana postavili zelo lep spomenik kralju Aleksandru Karađorđeviću. Sedel je na konju. Na odprtje tega spomenika je bil povabljen tudi moj oče. Šel sem z njim in stala sva v prvi vrsti. Tam je bil mladi, pravkar polnoletni kralj Peter v svetlo modri letalski uniformi, opasan s kratkim mečem, pravzaprav bodalom, jaz sem stal ob njem, gledal tisto bodalo in ves čas razmišljal, kako bi mu ga vzel. Na drugi strani je stal moj oče, ob njem pa knez Pavle in njegov sin Aleksander, ki zdaj živi v Parizu in se ukvarja s trgovanjem z briljanti. Kip starojugoslovanskega kralja so julija 1941 ponoči porušili Italijani.
Bil sem ob vodi, ko so prišli. Spomnim se bersaljerjev s klobuki in peresi divjega petelina, ki so marširali čez Karlovški most. Na ploščadi pod škarpo ob mostu sem lovil ribe, platnice. Platnica je svetla, ploščata riba, ki malo spominja na klena, le da je klen bolj okrogel. Lovili smo jih tudi na strjeno kri. Ko žival zakoljejo, ji najprej spustijo srčno kri, ki se takoj zgosti v nekakšno žolco, to pa lahko obesiš na trnek. Tisto kri sem dal v žakelj, ga navezal na vrv in spustil v vodo, da so se začele zbirati ribe. Ko se je začela vojna, je zmanjkalo mesa, pa so zvečer hodile ženske k vodi, jaz sem jim pa kar tako, po občutku teže oz. velikosti, prodajal ribe.
Še ko smo živeli v Beogradu, smo začeli slutiti, da bi lahko prišlo do vojne. Že takrat so v mestu preizkušali protiletalske topove in ponoči prižigali reflektorje. To je bil prvi znak, da se nekaj pripravlja. Česa podobnega se v Ljubljani ne spomnim. Ostala pa mi je v spominu ta podoba bersaljerjev, ki korakajo čez Karlovški most, in spomnim se občutka odpora, ki me je ob tem prevzel. Zato še danes ob debatah o partizanstvu in domobranstvu razumem ljudi, ki so šli ali pa so hoteli iti v partizane. Tudi jaz sem hotel iti! Imeli smo zidarja za zaključna dela na naši hiši, Vrhovec se je pisal, in on je že bil povezan z OF. Pomagal sem mu ponarejati lasciapassare, kot so Italijani rekli prepustnicam za prost izhod iz mesta, obdanega z bodečo žico. Kot bi bilo včeraj se spomnim, da sva v te propustnice vstavljala imena. Naš zidar je prinesel obrazce, s katerih je izbrisal vpisana imena, potem sva pa vpisovala nova. On me je pripravljal za odhod k partizanom, čeprav sem bil star komaj deset let. Nabavil sem si že gojzarje, potem je pa on izginil. Izgubil sem sled za njim in ne vem, kaj se je potem z njim zgodilo. Če ne bi izginil, bi jaz najbrž odšel v gozd. V naši družbi je bil tudi nek Šurli, ki je bil že malo organiziran, kot smo rekli sodelavcem OF. Nosil nam je letake, ki smo jih potem trosili po cestah. Po zidovih smo pisali OF in še pogosteje odgovor na italijanski 'vinceremo' – ob ta napis smo mi dodali 'videt čemo'. Teh sem napisal
gotovo kakšnih petdeset.

Med nekim ribolovom pri Karlovškem mostu je zagrmelo, ograja je padla z mostu in po nabrežju je v Ljubljanico zdrsnil italijanski tank, ki mu je ob trku odneslo kupolo. Pod vilo Karla Čeča, industrialca, lastnika Saturnusa in družinskega prijatelja, poročenega z mojo teto, tam, kjer je zdaj hrvaško veleposlaništvo, je tank padel v Gruberjev kanal, voda ga je zalila in še danes vidim, kako sta iz njega zlezla dva vsa okrvavljena vojaka. Vidim tudi, kako so tank z jeklenico skušali potegniti iz vode. Ko so ga že skoraj potegnili ven, se je jeklenica utrgala in tank je po bregu spet zgrmel v vodo, se obrnil na streho oziroma na tisto stran z odprtino, kjer je odbilo kupolo, in potonil. Ne vem, koliko jih je še bilo v tanku, ampak tisti so gotovo umrli.
V naši hiši sem skrival orožje in skoraj pogubil družino. Dva dni pred
prihodom Italijanov v Ljubljano je zavladalo brezvladje. Domobransko kasarno, danes ji pravijo Roška kasarna, ki je ležala tik pod nami ob Gruberjevem kanalu, so starojugoslovanski vojaki zapustili in ljudje so jo začeli pleniti. Otroke nas je zanimalo orožje, predvsem rakete in podobne traparije, odrasli pa so iz nje, iz ogromnega skladišča odnašali moko in drug živež, ki ga je premogla. Spomnim se moškega, ki je po cesti kotalil velik kolut sira, in ko sem to videl, sem še jaz poiskal svoj, malo manjši kolut, ki pa je bil še zmeraj tako velik, da ga sami ne bi mogli pojesti. Komaj sem ga dvignil in kotalil proti domu, ko je nekdo zavpil name:
»Mulc, bejž!«
Vzel mi ga je in potem nisem šel iskat novega. Sem pa domov spravil polno raket in bomb paradajzaric, nekaj pištol in avtomatsko puško, ki je bila zelo drugačna od teh današnjih. Vse to sem zbral, čeprav tudi sam nisem vedel, kaj bi s tem. Najbrž se mi je zdelo, da bomo to še potrebovali, pa čeprav takrat še nisem prijateljeval s Šurlijem. Kaj sem naredil s tem, kam sem to spravil? Najprej sem orožje skril v kokošnjak na našem vrtu, v katerega ni nihče nikoli pogledal. Ko smo kasneje kleti zaradi nevarnosti bombardiranja podprli s tramovi in deskami, sem to orožje spravil med strop kleti in podporne deske. Kasneje sem velikokrat pomislil – še danes večkrat – kako da mi takrat ni padlo na pamet, v kakšno nevarnost spravljam svojo družino? V naši hiši smo namreč med vojno doživeli ogromno preiskav. Bila je zadnja hiša pred gozdom in so okupatorji, sploh Italijani, kar naprej hodili k nam pregledovat hišo. Med temi preiskavami so pobrali vse čevlje, najbrž da jih ne bi dali partizanom. Po prihodu Nemcev je bilo teh obiskov manj, ampak nekoč so le prišli, in to ponoči. Nekaj vojakov in med njimi častnik, visok lep človek, moral je biti Prus, vsaj tak nastop je imel. Moja mama je govorila tekočo nemščino in je komunicirala z njim. Medtem, ko se je ona pogovarjala, sta druga dva stikala po hiši. Spremljala ga je tudi v klet, kjer ga je zanimalo, kaj je v velikem zaboju, ki smo ga imeli tam spravljenega. Medtem so drugi prišli do dela kleti, v katerega smo spravili premog in kjer je bil strop zaradi nevarnosti bombardiranj dodatno podprt.
»Kaj pa je v tem zaboju?« je mamo vprašal nemški oficir.
»Lovski servis.«
Leta 1936 je v Berlinu potekala olimpijada, istočasno pa tudi lovska razstava. Na njej je moj oče razstavil rogove zlatega jelena, ki ga je ustrelil v Belju v Srbiji, zelo lepe rogove osemnajsteraka, za katere je dobil zlato medaljo. Tega jelena je opazil Hermann Göring, ki je bil lovec. Preko našega veleposlaništva v Berlinu je do kralja oziroma do regenta Pavla prišlo sporočilo, da bi Göring rad ustrelil prav takega jelena. Regent je naročil očetu, naj pripravi lov. Oče je tako prevzel organizacijo tega lova, si dopisoval z Göringovim kabinetom, uskladil datum obiska in Göring je – taka je bila takrat navada –svojemu gostitelju, ki je bil v tem primeru moj oče, poslal darilo. To darilo je bil jedilni pribor za štiriindvajset oseb – od krožnikov, do jedilnega pribora in jušnikov. Lovski servis znanega podjetja Rosenthal. Vsak kos je bil v enaki, zeleni barvi, a z drugačnim motivom – s fazanom, z zajcem, z jerebico itn. Na zadnji strani krožnikov in druge posode je prav tako z zelenim pisalo H. Göring. Zaboj je prispel v Beograd, oče ga je odprl, da je pogledal, kaj je v njem, potem pa smo ga pustili nedotaknjenega, ker ga nismo imeli kaj rabiti. Ta zaboj je nato romal z nami v Ljubljano. Najprej smo ga hranili pri starem očetu v Devici Mariji v Polju, nato smo ga spravili v klet na Golovcu. Göringa v Jugoslavijo zaradi napetosti, ki so se začele, ni bilo.

Nemški oficir je odprl zaboj, vzel iz njega krožnik, ga pogledal in na zadnji strani opazil napis H. Göring.
»Kdo pa je to, H. Göring?«
»To je pa res žalostno, če ga ne poznate,« je rekla moja mama, »če ne poznate svojega feldmaršala?«
In v tistem – sam sem stal ob njima, ker me je bilo strah, da bodo odkrili moje bombe – sta vojaka iz zaklonišča zavpila:
»Hier ist noch etwas!«
Trkala sta namreč in našla dvojni strop.
Ampak oficir je položil krožnik v zaboj, Nemci so se obrnili in odšli, nikoli več jih ni bilo v našo hišo.
To me je takrat vendarle zdramilo, da sem poklical prijatelja Šurlija in je on potem skrito orožje pospravil oziroma odnesel drugam.
Takoj ko so Italijani leta 1941 zasedli Ljubljano, so pred našo hišo postavili šotore. Zdaj je tam vse pozidano, takrat pa je bil hrib do Gruberjevega kanala povsem gol. Uredili so si nekakšen vadbeni center. Otroci smo hodili okrog njih in bili so povsem prijazni, včasih so nam dali še kaj hrane, ki so jim jo nosili iz domobranske kasarne in je bila kar dobra. Pili nismo z njimi, ker so pili vino. Nekoč je šel neki podoficir na potrebo kar v gozd, slekel se je, snel tudi opasač in mi smo mu ta opasač ukradli. S pištolo smo šli na vrh hriba, tja, kjer je zdaj zvezdarna, in smo streljali z njo. To streljanje se je seveda slišalo, in ko smo se vračali po poti proti naši hiši, trije smo bili, smo vpili: Partigiani, partigiani! Telegrafist je takoj pograbil svojo škatlo in zavrtel ročico in čez kakšne pol ure je v hrib nad našo hišo teklo pol bataljona oboroženih vojakov. Madona, sem se zbal, kaj bo, če bi se jim posvetilo, za kaj je šlo. Kaj smo potem naredili s pištolo, pa ne vem.
Italijanski vojaki so bili potrebni žensk. Imeli smo služkinjo, neko Mici iz Vodic, ki je bila stara kakšnih petintrideset, štirideset let in ni bila pretirano luštna, a je Italijan kljub temu, ko jo je zagledal, v hipu skočil na ograjo in skoznjo molil svoje spolovilo.

So pa bili italijanski oficirji urejeni in lepo oblečeni, bili so zelo elegantni in olikani, in seveda je to marsikateri ženski godilo. Mi smo to opazovali, ker so morali vsi, ki so želeli na Golovec, iti mimo nas.
»Packe!« smo vpili za njimi in jih zasledovali, skrivaj gledali, kaj delajo, kako se slačijo.
Nekoč sta tako šla nek italijanski častnik in slovensko dekle mimo naše hiše na travnato ravnico, jaz pa sem se po zelo strmem klancu z druge strani pretihotapil za njima. Moral sem iti po vseh štirih do roba travnika, od koder sem ju lahko opazoval. Kakšnih dvajset metrov za tem robom sta se ustavila, se začela slačiti, gledal sem, kako se je spravil nanjo in pri tem spustil hlače samo do kolen. Gledal sem, kako pleza po njej, potem pa sem pograbil blato, napravil iz njega kepo, jo zagnal in ga zadel naravnost, ampak res naravnost v zadnjico. Hitro sem se pognal po strmini, pa čez cesto na drugo stran, se tam ustavil in čakal, kaj bo. Italijan se je pojavil na travnatem previsu, hlače je imel že na sebi, bil je v srajci brez suknjiča in me gledal. Tako sva se gledala kakšno sekundo, potem pa se je zagnal po strmini proti meni. O tem še zmeraj velikokrat sanjam. Tekel sem po hribu proti današnji Hradeckega cesti in za seboj slišal lomastenje, stekel sem čez neko dvorišče, kjer so bili prav takrat pri malici, stekel čez njihovo hrano in vino vse do Grubarjevega kanala, kjer sem se mu šele izmuznil.
Takih parčkov je bilo poleti, ob lepih dnevih veliko, vsaj dva na dan.
Dokler so bili v Ljubljani Italijani. Nemci tega niso počeli.
Ob tem, da so bili potrebni stikov z ženskami, so bili Italijani tudi strahopetci. Ko se je stemnilo, so streljali na vse, kar se je premikalo. 8. decembra 1941 sva šla z očetom na Fužine in tam lovila ribe. Domov sva se vrnila ob osmih zvečer, ko je že nastopila policijska ura. V hiši na Golovcu sta naju čakala bratranec Dali in očetov polbrat Tone. Na hitro smo še povečerjali. Dali je bil star osemnajst let, bil je edinec očetove sestre, odličnjak, ki je dobil posebno Graziolijevo nagrado za dobro znanje italijanščine. Grazioli je bil t. i. visoki komisar Ljubljanske pokrajine. Dali je ob italijanščini govoril še tri tuje jezike, in sicer nemško, angleško in francosko. Francosko res perfektno. Ko smo še stanovali v Beogradu, je mama k nam na Dedinje povabila nekega Francoza. Takrat je bil Dali star kakšnih štirinajst let, pa je tako govoril francosko, da je ta naš gost na večerji rekel, da še nikoli ni srečal Nefrancoza, ki bi tako lepo govoril francosko kot prav Dali.
Na hitro smo torej pojedli in z očetom sva ju pospremila na vrt, in ko je Dali odprl vrata, je počil strel in Dali je padel po tleh. Krogla mu je prebila glavo. Mi drugi smo poležali po tleh, se po vseh štirih splazili v hišo, od koder je oče poklical policijo. Italijani so domnevali, da se v naši hiši skrivajo partizani, postavili so zasedo in streljali kar brez opozorila. Fant je bil na mestu mrtev. To je bil edini sin moje tete, ki si po tem ni nikoli več opomogla.
Na Dalija sem bil zelo navezan. On me je tudi inštruiral, hodil je na Golovec pomagat mi ne samo pri jezikih, tudi pri matematiki in podobnih predmetih. Dojemal sem ga bolj kot učitelja, ne pa kot bratranca. Deset let je bil starejši od mene. Njegova smrt je bila zame nekaj groznega. Dve leti kasneje, leta 1943, sem za nekaj časa odšel stanovat k teti Lalki, njegovi mami, spal sem v njegovi sobi in se mi je ponoči prikazoval. Tudi zaradi tetinega vpliva, ki je bila tako prizadeta zaradi njegove smrti in mi je pripovedovala, kako se ji prikazuje. Da zagleda neko luč … Povsem obsedena je bila od tega, še leta in leta. Do svojega dvajsetega leta sem bil tudi sam zelo pod vtisom njegove smrti, saj sem ga videl pasti po tleh, videl sem ga ležati pred vrati, videl sem, kako mu je krogla prebila glavo na temenu.
Ko smo se preselili na Golovec, sem hodil v šolo najprej v Marijanišče, potem na učiteljsko vadnico na Resljevi ulici. Pot do šole me je peljala mimo hiše bana Natlačna in njegov sin, tako kot oče Marko Natlačen, je bil moj sošolec. V šolo sem šel tudi takrat, ko so bana Natlačna ustrelili, ko je iz hiše zbežal v duhovnika preoblečeni atentator Franc Stadler – Pepe. Po tej isti poti do šole sem šel nekaj dni kasneje. Pred Natlačnovo vilo je bila cesta zagrajena in počakati smo morali, da so Italijani dokončali svoje delo. Ustavili so nas pri cerkvi sv. Jožefa in smo morali počakati, da so postrelili talce. Kot maščevanje za umor bana Natlačna so ustrelili štiriindvajset zaprtih ilegalcev, članov Osvobodilne fronte. Streljanja nisem videl, sem pa slišal strele.

Pred vojno in še med njo mi je oče pustil loviti samo bele, preproste ribe, plemenitih pa ne.
»Najprej se moraš navaditi, vedeti moraš, kaj je riba …«
Jaz pa sem videval ogromne sulce in me je to mučilo, nisem zdržal in sem jih kljub prepovedi lovil. Ampak kam potem z njimi? S tako veliko ribo? V Gruberjevem kanalu so plavali sulci s po osmimi, desetimi kilogrami in take je bilo težko prodati ženskam, ki so običajno hodile ponje. Pa sem vendarle našel odjemalca – hotel Miklič nasproti železniške postaje. Mislim, da so bili v sorodu z ženo kasnejšega predsednika države Danila Türka, Barbaro Türk, ki se je pred poroko pisala Miklič. Ne spomnim se sicer, kako sem prišel do njega.

Mikliča s hotelom nasproti železniške postaje sem s sulci zalagal dve polni leti. Z očetom sta se poznala, oba sta bila zaljubljena v cviček, ki sta ga kupovala pri istem vinarju v Gadovi Peči. Tako ga neki dan moj oče sreča in mu Miklič pravi:
»Ciril, a boš cviček? Imam novega, dobrega …«
»Nisem nič jedel, pa ne bi bilo dobro.«
Zaradi občutljivega želodca je oče, če smo bili kdaj v kakšni gostilni, kar je bilo zelo redko, jedel posebej, kaj lahkega. Kljub temu ni nikoli šel k zdravniku in je deloval zdrav. Pil je pa samo cviček, nikoli nobene druge alkoholne pijače, in to samo po večerji, prej nikoli. Tega sem se tudi sam navadil in prav tako pred večerjo ne morem piti. Zanimivo, cviček mnogim, ki imajo težave z želodcem, dejansko koristi. Ne vem zakaj, ker je pravzaprav zelo kisel – morda pa prav zato.
»Ti bom nekaj dal.«
»Saj me poznaš. Ne jem zunaj …«
»Imam svežega sulca.«
In ker je bila takrat Ljubljana obdana z žico, je oče takoj našpičil ušesa. Dobil ga je lahko samo v njegovi vodi.

Božo Dimnik leta 1943, z 19-kilogramskim sulcem iz Gruberjevega kanala

»Tvoj sin mi jih dostavlja.« Madona! Nič hujšega.
Takrat sem bil v šoli, v škofijski klasični gimnaziji pri uršulinkah in me je prišel čakat, kar se mi je zdelo čudno, blazno sumljivo, ker me sicer nikoli ni. Kaj je zdaj to?
Nič ni rekel, pospremil me je domov. Povečerjali smo, po večerji pa
pravi:
»Kako pa kaj sulci?«
»Kaj bi bilo z njimi?«
»Uloviš kdaj kakšnega?«

»Kako, če me pa ne pustiš?«
»Še nikoli nisi nobenega ujel?«
»Ja ne, saj me ne pustiš. So sulci, veliki. Tam pod zapornico, tam so kar štirje …«
Res so bili, lepo se jih je dalo videti z nabrežja.
»Na vsaki strani sta zmeraj po dva.«
»Pa še nobenega nisi ujel?«
»Ne, nobenega …«
Potem je pa padlo po meni. Odvlekel me je v pisarno, zaklenil za seboj, me privezal na mizo in tepel s pasjim korobačem, ki ga je imel zmeraj pripravljenega. Tepel me je, da bi priznal. Jaz pa ne. Nisem priznal, ni govora.
»Pusti ga, pusti ga!« je vpila mama pred vrati.
»Ne, mulc bo priznal,« je vpil nazaj. Pa nisem.
Tako me je namlatil, da drugi dan nisem mogel v šolo. Tudi zato nisem mogel, ker me je oče, preden je odšel v službo, zaprl v pisarno. Mame ni bilo doma, nisem vedel, kaj bi počel, pa sem pogledal čez okno na dvorišče in tam opazil kokoš s piščanci. Kakšnih deset jih je bilo. Pograbil sem flobertovko in začel pobijati piščance. Ne vem, kaj mi je bilo, ustrelil sem vseh deset. Streznil sem se šele, ko se je ura začela bližati drugi, ko se je oče vrnil iz službe. Kaj bo pa zdaj? Zdaj me bo pa ubil!
Prišel je direktno na kosilo in ni pogledal na dvorišče. Še pred kosilom sem skočil dol in jih zmetal čez ograjo, za katero je bila visoka trava. Piščancev tako ni bilo nikjer. Je bila pa takrat polna luna. In pravi moj oče:
»Jebenti, tole je pa lisica, sigurno je lisica.«
Dva dneva je ponoči čakal ob ograji, da bi jo ustrelil.
Kakšen mesec za tem je kmet, ki je bil lastnik travnika, na katerega sem vrgel piščance, pokosil travo in pokazali so se kadavrčki takoj za ograjo. Oče jih je opazil in je razlagal moji mami:
»A vidiš,« je govoril, »lisica ne mori po potrebi. Ne, iz zlobe mori!« Nikoli ni izvedel, kdo je bil zares njihov rabelj.

* * *

Z ribami sem zaslužil precej denarja, ob tem sem pa imel še en vir. Vso svojo prijateljsko tolpo z Golovca in iz okolice sem vpregel v nabiranje in prodajo kostanja. Sam sem splezal na drevo in ga tresel, spodaj je pa med to skupino prijateljev pet punc nabralo krila, da so se kostanji ulovili vanje. Pri nekem takem tresenju sem nekoč z vrha drevesa padel na tla. Po cele žaklje teh rjavih sadežev smo nabrali in jih nato prodajali branjevkam na tržnici. Toliko denarja smo imeli, da smo se do slabosti najedli sladoleda pri Zalazniku v Šentjakobu.
Pravzaprav sem imel še en vir dohodkov, bizaren način služenja denarja. Blizu naše hiše, samo čez hrib, je bilo strelišče. Saj je še danes. Tam so po vojni ustrelili Rupnika. Med vojno so za vajo na tem poligonu streljali Italijani, mi, otroci, smo pa hodili iz peska za tarčami bezat krogle, ki smo jih potem talili, da smo iz njih dobili svinec. Na ulici Hradeckega je bil čevljar, ki je ta svinec odkupoval in ga prodajal naprej, najbrž v tiskarne za črke. Kakršnih sto kilogramov svinca smo pridobili iz krogel.
V tistem času, ko sem prodajal ribe in ko smo služili denar s kostanjem in s svinčenkami, sem s tem denarjem kupil dober kinoaparat. V Cankarjevi ulici zraven Petrička je bila trgovina s filmskimi aparaturami in materialom in tam sem kupil aparaturo, veliko, s kolutom, skoraj takšno, kot so jo imeli v kinu Sloga. Tja sem tudi hodil na inštrukcije, kjer smo imeli na začetku precej težav z obločnim ogljem. Načrtovali smo svojo kinodvorano. V tej naši družbi je bil tudi kasnejši ustavni sodnik Lojze Ude. Bil je kakšna tri leta mlajši in smo ga zato gledali postrani, ko se je silil k nam. Povsod je tekal za nami.
»Jaz grem tudi z vami!« je vpil.
Kinodvorano smo si uredili na Streliški ulici, in sicer pri Bogdanu Pogačniku, bratu polkovnika Pogačnika, ki je bil adjutant kraljice Marije. V prostorih njegovega brata, ki je bil pred vojno bankir v Mariboru,
ob začetku vojne pa je z družino zbežal v Ljubljano, smo mularija predvajali filme, Ude, ki je bil najmlajši in je stanoval v bližini, pa je stal pri vratih in pobiral denar za vstopnice. Vrteli smo nekakšne filmske trike, posnetke prevračajočih avtomobilov in podobne traparije brez vsebine.

* * *

Prvi razred osnovne šole sem končal v Beogradu, po prihodu v Ljubljano sem bil nekaj časa na Vrtači, po preselitvi na Golovec pa sem obiskoval Marijanišče v bližini Cukrarne. To je bil velik kompleks, ki so ga vodili duhovniki. Marijanišče smo obiskovali dečki, deklice, med njimi tudi moja sestra, pa Lichtenturn, učile so jih nune. Pravzaprav sem vsakega od štirih razredov osnovne šole obiskoval drugje: prvega v Beogradu, drugega na Vrtači, tretjega v Marijanišču in četrtega na vadnici na Resljevi ulici, kjer je bilo učiteljišče. Tam smo se zmeraj tepli s fanti z Ledine. Oni so barabe, smo govorili. Nižjo gimnazijo sem opravil kot dijak klasične škofijske gimnazije. Tudi ta se je selila. Prvo leto smo gostovali pri uršulinkah na današnji ulici Josipine Turnograjske, kasneje so nas preselili v Baragovo semenišče, današnji Akademski kolegij za Gospodarskim razstaviščem.
V drugi ali v tretji gimnaziji, se pravi v današnjem šestem ali sedmem
razredu osnovne šole, sem imel ob koncu prve konference šest cvekov. Poročilo o ocenah je bilo seveda treba dati doma v podpis staršem, jaz pa sem ta podpis ponaredil. Vsi profesorji, vse vodstvo šole je poznalo mojega očeta in se jim je čudno zdelo, kako ni nobenega odziva. Potem mu je pa Rožmanov tajnik Lenič rekel, da bi razrednik in še nekaj drugih profesorjev radi prišli do njega in se malo pogovorili. Res so prišli in potem ga je moj razrednik, profesor Strupi, vprašal:
»Kako pa ste kaj zadovoljni s sinom?«
»Letos pa kar,« je rekel moj oče.
Tako prestrašeni so bili – saj ga bo kap, če mu povemo – da so odšli, ne da bi kaj opravili. To so povedali Leniču, ki mu je vendarle nekako sporočil resnico.
Oče se je potem vrnil domov, že od vhodnih vrat je zavpil:
»Ivanka, spokaj, Božo gre od doma!«
Tako sem spakiral svoje reči in brez besed odšel k očetovi sestri za Bežigrad, ki je bila še pod vtisom smrti svojega edinega sina dve leti prej. Pouk smo imeli takrat popoldne, od dveh do deset čez šesto. Do uršulink, kjer je bila naša gimnazija, je bilo iz Bežigrada kar daleč, sploh ker sem moral pot prehoditi. Na pot sta me stric in teta spustila tako, da sem moral teči, če sem hotel ujeti pouk, in če se nisem vrnil takoj po njem, če nisem bil doma do pol sedmih, sem bil tepen. Njen mož je bil huda surovina. Nekoč me je tako tepel, da je zavpila:
»Pusti, pusti, bodo Italijani prišli, ker bodo mislili, da prašiča koljemo.« Moj oče je teto in njenega moža zalagal s piškami, ki sta jih onadva z veseljem jedla, meni pa je postregla s fižolom in komaj kakšnim koščkom
piščanca. Nenehno in samo fižol.
»Fižol je dober za možgane,« je govorila teta.
Ko sem prišel domov, sem moral takoj ponoviti vse, kar smo se učili tisti dan. Teta je medtem kuhala, drugi dan dopoldne sem moral snov ponoviti, ona pa je spet kuhala. To je bil moj ritem, ki sem ga prekinil le, ko sem nosil rože Vidi Tomšič. Stanovala je namreč v isti, današnji Jakšičevi ulici. Prijateljevala je z mojo teto, ki je imela, pravzaprav bolj njen mož, krasen vrt, posebno parcelo za Bežigradom, na kateri so kasneje zgradili hišo. Na tem vrtu je stric gojil priznane sorte jabolk in tja je hodil rabutat ves Bežigrad.
»K Balohu gremo rabutat,« so rekli.
Na tem vrtu sem tudi jaz zalival, obrezoval, vse to so me naučili.
Na koncu sem imel same petice in še danes znam Ovida na pamet. Po zaključni konferenci je ves učiteljski zbor prišel pogledat teto, da bi izvedel, kako ji je to uspelo.
Zatem sem nekaj časa, nekaj mesecev preživel na nekakšni prevzgoji v Baragovem semenišču, ki ga je dal sezidati moj oče, v stavbi, ki jo danes poznamo kot Akademski kolegij. Stanoval sem v drugem nadstropju, kjer smo v sobah spali po dva dijaka skupaj. Vsak dan smo morali ministrirati. Ponoči pa smo se lovili in pretepali po stavbi, ki je bila takrat povsem naša. Včasih smo se tak lov šli tudi čez dan in nekoč sem med glavnim odmorom splezal na visoko lončeno peč za vrati v učilnico, da bom skočil na sošolca, ko se bo prikazal. In medtem ko sem čakal nanj, se je odmor iztekel, in ko je odzvonilo, je v učilnico stopil profesor. Še pred mojim sošolcem. Pred vsako uro smo morali vstati in moliti. Vsi vstanejo, profesor Iskra, zadrt antikomunist, začne: »V imenu očeta in sina …«
Potem me pa nenadoma zagleda.
»Ja, Dimnik, kaj pa vi tam gor!?«
Nekoč, ko nisem hotel k maši, ki jo je opravljal škof Rožman v cerkvi – ki je bila tam, kjer je danes dvorana – me je za ušesa vlekel po hodniku, jaz pa sem vpil tako močno, da me je moral spustiti. Nisem pa hotel k maši, ker me niso izbrali za ministranta. Rožmanu sem sicer večkrat ministriral na teh mašah za dijake in uslužbence. Zmeraj je bilo zelo prijazen in zmeraj sem mu moral dvakrat natočiti, ker je kar držal kelih; ni ga hotel umakniti, dokler ni bil poln.
Pod cerkvijo smo imeli jedilnico, v kateri so nam zjutraj zmeraj postregli s prežganko. Liter prežganke in velik kos kruha, trdega, da smo mu rekli beton.
V Baragovo semenišče sem hodil na inštrukcije k profesorju latinščine, Samsa se je pisal, ki je tam kot duhovnik imel sobico. Star je bil čez osemdeset let in je nenehno jedel česen. V njegovi sobi je smrdelo kot hudič. Rekli smo mu Durak, ker je vsakomur, ki česa ni znal, rekel, pa jecljal je:
»Ti­ti­ti si en durak.« Durak kot trd, omejen.
Nekoč, ko sem ga spet nekaj lomil, mi je rekel:
»Ti­ti­ti boš enkrat velik gospod, ali b­b­boš pa baraba.«
Nekoč sem v šolo odnesel nek časopis, mislim da Slovenskega poročevalca. Neki Škrabec, ki je prihajal z Blok iz družine, ki je bila kot mnoge od tam, pa tudi iz Ribnice in okoliških krajev, domobranska, je ta časopis odkril. V šoli so organizirali protikomunistična predavanja, ki so bila čista proitalijanska oziroma profašistična in antisemitska propaganda, ampak človek, ki nam jo je predaval, je očitno verjel vanjo. Že takrat in že kot otrok sem podvomil v veliko tistega, kar nam je govoril.
»Če bodo komunisti zmagali, nas bodo vse pobili …«
In potem so pri meni našli Slovenskega poročevalca. Zvečer smo imeli telovadbo, duhovnik Arhar je bil naš telovadni profesor, ki je od nas zahteval, da med korakanjem prepevamo domobransko pesem.

»Daj, daj, poj!« je rekel Arhar, ki je stopil do mene in me je hotel zaščititi tudi zaradi mojega očeta, ki je s svojim delom vzdrževal to gimnazijo. Nisem hotel in so me po uri sošolci pretepli. Edino Škrabec, ki je odkril Slovenskega poročevalca v moji torbi, me ni tepel in zato bi rad zdaj prišel v stik z njim, ker je menda še živ. Vsi drugi so me tepli, nekaj dni kasneje, bilo je to leta 1942, pa še izključili iz šole. Zaradi očeta so me
potem po treh dnevih morali sprejeti nazaj.
Očeta sem večkrat spremljal v škofijo, kjer je imel tudi del svoje pisarne. Tako je šel škofu nekoč poročat o svojem delu že po mojem izgonu in ponovnem sprejetju v šolo. Sprejel naju je njegov tajnik Stanislav Lenič, kasnejši škof, in naju odpeljal v prvo nadstropje, kjer je imel Rožman svoje prostore s pogledom na Ljubljanico. Nanj sva morala še malo počakati, ker je prav takrat blagoslavljal domobranske častnike. Ko sva stopila v pisarno, me je vprašal:
»Kaj je, ti mali partizanček? Zakaj si to naredil?« Omenil sem mu bersaljerje in odpor ob njih.
»Da,« je rekel, »imaš prav, ampak vedi, če bodo komunisti zmagali, bodo tvojega očeta zaprli.«
Kot otrok se spomnim škofa Rožmana kot človeka blage narave. Ogromno ljudi je rešil iz zapora, zastavil svojo besedo zanje. Nekoč so Italijani prijeli tudi mojega očeta in mamo. Aretirali so ju in ju zaprli v šempetrsko vojašnico, manjšo kasarno, ki je stala tam, kjer je danes Medicinska fakulteta. Tri dni sta ostala tam, dokler ni posredoval Rožman, da so ju izpustili. Veliko ljudi je rešil na ta način, pa še marsikaj drugega je napravil. Moj oče je med drugim skrbel za škofijsko posestvo v Kostanjevici na Dolenjskem. Velikokrat sem šel z njim na grad, za katerega je skrbel upravnik Kavčič, velikokrat tam tudi prespal. Moj oče je imel službeni avto, fiata topolina, in nekoč, ko je bil tam, so k njemu prišli partizani, ki so potrebovali avtomobil za prevoz ranjenca.
»Ne morem dati avta, ker ni moj,« je rekel, nato pa telefoniral Rožmanu in ta je to dovolil.
Partizani so vzeli avto in ga čez teden dni tudi vrnili. Moj oče je iz škofijske blagajne nekajkrat podprl humanitarne akcije za nabavo sanitetnega materiala za partizane, in to z Rožmanovo privolitvijo. Sam tega ne bi mogel narediti. Veliko tega je odšlo v gozd prav preko omenjenega Kavčiča v Kostanjevici.
Oče je bil nacionalno usmerjen. Mama je bila zelo pobožna, oče pa ne. Čeprav je delal pri škofu, je redko hodil v cerkev. Bil je bolj liberalen kot ne. Prijateljeval je z generalom Leonom Rupnikom, s katerim sta se poznala že iz Beograda, kjer je bil Rupnik polkovnik garde. Ker je bil tudi on strasten lovec, sta šla velikokrat skupaj na lov. Nekoč sem šel z očetom na obisk v tretje nadstropje vladne palače, v pisarno s pogledom na dvorišče, v prostore, ki jih zdaj zaseda Borut Pahor. V isti stavbi je Rupnik tudi stanoval. Za božič leta 1943 je bilo, ko sva mu nesla sulca. Sedel je na velikem kavču, midva pa nasproti v dveh foteljih. Oče mu je rekel:
»Ti, Leon, tole, kar počnete – jaz ne vem, ali je res dobro.«
»Ciril,« je rekel Rupnik, »mi imamo vse to dogovorjeno. Z Angleži, z Američani … Mi delamo vse po njihovih navodilih. Borimo se proti komunistom, ničesar ne počnemo po svoje, vse to je samo del strategije, ki nam je svetovana.«
Povsem sem prepričan, da je on to res mislil. Če ga je oče smel tako direktno vprašati, lahko sklepam, da je bil njun dialog iskren. Verjel je Angležem, ki pa so ga ob koncu vojne vrnili in s tem pahnili v smrt.

Ne spomnim se, da bi bil Rupnik že v Beogradu tako nastrojen proti Židom, kakor je bil med vojno v Ljubljani. Kot otroka sva se s sestro v Beogradu veliko družila z edino hčerjo židovskega podjetnika Schwarza, ki je bil del tega slovenskega kroga, in v tej družbi so bili vsi prijatelji. V njej ni bilo prostora za antisemitizem. Vsi Slovenci, ki so bili naši prijatelji, so bili tudi njegovi prijatelji. Vsi so imeli doma Blaupunktove radijske sprejemnike. Kaj se je med vojno zgodilo s Schwarzem in njegovo družino, ne vem. Že večkrat sem poskušal raziskati, pa nisem dobil nobenega kontakta. Spomnim se obiska Tamare Černiševski po vojni, ko smo stanovali na Jakšičevi ulici, tudi ona je bila njegova dobra prijateljica. Takrat je moji mami povedala, da je izginil in da ne ve, kje je.

Kapitulacije Italije se ne spomnim, ker ni bilo nobenega medvladja, kakršno je bilo ob začetku vojne ali kasneje, ob osvoboditvi. Takrat dejansko ni bilo velikih vojaških premikov, ker so bili Nemci že ves čas okrog in okrog. Nemška cesta na severnem obrobju Ljubljane je predstavljala mejo, že na začetku vojne so jo zgradili Nemci, da jim ni bilo treba voziti po italijanskem ozemlju, ki je bilo ograjeno z žico. Da se je nekaj spremenilo, smo opazili po tem, da je bilo pod nemško okupacijo več reda. Ni bilo več toliko preiskav, Nemci nas niso nenehno nadlegovali.
Mene to, kar se dogaja po svetu, ni zanimalo, starši so pa poslušali radio. Nekoč je Koricki, poštni uradnik, družinski prijatelj, ki se je pred vojno tako kot mi vrnil iz Beograda, poklical mojo mamo in ji rekel:
»O, danes sem pa tako žalosten! Tako sem žalosten!«
»Ja kaj pa je?«
»Italijane so iz Libije nagnali.«
Tako so se pogovarjali. To pa zato, ker so ga nekoč prej zaprli, ker so prisluškovali njegovemu pogovoru. Moja mama, ki ni tega takoj razumela, se je obrnila k mojemu očetu:
»Pa zakaj je Koricki tako žalosten?« Tovrstne konspiracije je bilo ogromno.

Od januarja 1945 smo vsak dan čakali na konec vojne. O tem je poročal radio London, novice pa smo dobivali tudi po drugih kanalih. Moj oče je bil dobro obveščen. Velikokrat je prišel domov in rekel:
»Zdaj bo pa kmalu konec.«
Partizane sem pričakal na Karlovškem mostu, enako kot Italijane, le da so takrat Italijani šli v smer proti Dolenjski, partizani pa v drugo, proti centru Ljubljane.
Pred tem smo ponovno šli v vojašnice. Brezvladje je trajalo kakšna dva dneva, mogoče tri, in v tem času smo spet ropali po Roški. Ogromno svetilnih raket sem odnesel domov, povsem neumen sem bil nanje. Med drugim sem domov – ker sem mislil, da gre za raketo, pa ni bila – odnesel naboj za protiletalski top. Zgledal je kot debelejši svinčnik z nekak­ šnim gumbom na eni strani.

»Aha, po tem je treba udariti,« sem si mislil, »pa vreči …«
Pač tako, kot se mečejo ročne bombe. Na mostu, ki pelje čez Gruberjev kanal, sem se postavil za zid in z roko okoli vogala udaril s tistim gumbom po steni. Če bi naboj takrat eksplodiral, bi šla roka. Na srečo ni. Nato sem nekaj časa ta naboj nosil s seboj v šolo v zgornjem notranjem žepu suknjiča kot kakšen velikanski svinčnik. En teden sem ga takole nosil v šolo, potem pa neki dan hodiva z bratrancem Andrejem po Roški cesti, ko primem naboj in ga z vso silo zabrišem v tla. Naboj je eksplodiral, vrglo me je naprej, in ko se je oblak dima malo razkadil, sem videl, da so moje noge vse krvave. Stekel sem po ulici do nekih vrat, ki so bila odprta in so peljala v klet, v kateri je neka gospa prala perilo in sem kar skočil v sod. Čez nekaj časa je pripeljal vojaški džip, naložili so me in odpeljali v bolnico. Tam so me obvezali in poklicali očeta, ki me je kar tam pretepel, in medicinska sestra, ki je to gledala, je rekla:
»Joj, vaš oče vas ima pa zelo rad!«
En teden sem doma ležal s povitimi nogami in še danes imam v nogah nekaj kosov kovine. Enega so mi prav pred kratkim potegnili ven, jih je pa še zmeraj precej ostalo v nogi. Zanimivo pa je, da se je bratrancu, ki je hodil kakšnih dvajset metrov za menoj, ob eksploziji šrapnel zaril med četrti in peti prst na nogi. Po treh mesecih so ga morali operirati, ker se mu je okoli šrapnela zagnojilo in je moral nato dva meseca nositi mavec. Seveda smo šli na dan osvoboditve Ljubljane za partizani v center mesta in gledali, kako so tam paradirali. Vzklikali smo in vladalo je veliko veselje. No, potem so najprej odpeljali strica Čeča, ki so ga zaprli in nekaj časa držali v taborišču Kočevju, od koder se je potem vrnil v Ljubljano. Enako so hoteli storiti tudi z mojim očetom, pa je partizanski poverjenik za Ljubljano, neki Verbič, ki je stanoval blizu nas, pričal, da je moj oče dajal denar za partizane. Tako so ga sprva pustili na miru, se je pa kmalu po vojni z dvema vojakoma oglasil pri nas Maček, pregledal vso hišo in
dejal moji mami, ker očeta takrat ni bilo doma:
»Ja gospa, zakaj ste pa tako majhno hišo zidali? To pa ni zame.«

<< nazaj | naprej >>

KAZALO KNJIGE