Spomnim se balkona našega najetega stanovanja. Star sem tri leta in mama me drži v naročju. Kaj se vidi z njega, kje je bilo to stanovanje, ne vem. Gotovo nekje v centru mesta. Spomnim se tudi vrtca, najbrž nekaj kasneje, iz katerega sem kar naprej uhajal. Nikoli nisem zdržal v
njem, nenehne težave so imeli z menoj.
Rojen sem bil 27. februarja 1932 v Beogradu, očetu Cirilu in mami Ivanki. Imel sem dve krstni botri. Prva je bila Dana Gruden iz družine Kobijevih, veleposestnikov iz Borovnice, poročena je bila z zobozdravnikom Frančkom Grudnom iz družine Iga Grudna, pesnika in pisatelja iz Nabrežine pri Trstu. V Beogradu je bilo takrat veliko Slovencev, ki so tja zbežali pred fašističnim zatiranjem na Primorskem. Grudnova sta imela hčer in dva sinova, a je hči zaradi levkemije umrla pri šestih ali sedmih letih. Eden od sinov je postal psiholog, profesor v Bernu v Švici, in me je nasledil kot predsednik Konference za Švico v Slovenskem kongresu. Tudi on je že umrl, prav tako kot njegov mlajši brat, najmlajši od vseh, rojen leta 1939.

* * *

Mama Ivanka Gostinčar Dimnik s sinom Božom

Grudnovi so bili del zaprte slovenske predvojne skupnosti v Beogradu. V njej so bili poleg njih in nas, se pravi Dimnikov, še Zorčevi, sorodniki pred kratkim dvakrat odlikovane zdravnice kardiologinje dr. Metke Zorc. Član te skupnosti je bil tudi Koricki, ki je kasneje v Ljubljani delal na pošti, in sklepam, da je podobno delo opravljal že v Beogradu. V slovenski krog je sodila še družina Pogačnik. Branko Pogačnik je bil adjutant kraljice Marije in zanj se je govorilo, da je bil pravi oče Andreja Karađorđevića, tretjega in najmlajšega sina kralja Aleksandra Karađorđevića in kraljice Marije. Pravi, uradni sin Branka Pogačnika je kasneje postal podpredsednik Planinske zveze Slovenije in se je smrtno ponesrečil na poti na otvoritev planinskega doma na Kriških podih, ki danes nosi njegovo ime. Član naše beograjske družbe je bil polkovnik Tone Kokalj, poveljnik konjeniškega polka kraljeve garde, ki se je med vojno pridružil domobrancem in so ga po njej likvidirali. Imel je sina, ki je bil mojih let in je bil kasneje, med vojno, v Ljubljani moj sošolec. Po vojni je poskušal zbežati v Avstrijo, a so ga na meji ubili. Kokaljeve smo pogosto obiskovali na dvoru in tam, pri gardistih, smo otroci največkrat prišli do sladoleda. Takrat se mi je zdel blazno dober. Zmeraj so nam postregli z njim, s sladoledom. Del tega slovenskega kroga so bili tudi Krekovi, družina Mihe Kreka, ministra v Koroščevi vladi. Beograjski Slovenci so se dobivali po domovih, velikokrat so šli pa tudi skupaj v kino ali v gledališče.
Moja druga krstna botra je bila Tamara Černiševski, poslednja Romanova iz carske družine Romanovih, mrzla sestrična carja Nikolaja. Njej edini je v času revolucije uspelo prebežati iz Rusije v Beograd, kjer se je poročila z odvetnikom Černiševskim, prav tako ruskim emigrantom, ki je je, podobno kot ona, prebegnil iz Rusije in je v Beogradu odprl in vodil ugledno odvetniško pisarno. Kako sta prišla v stik z mojimi starši, ne vem, bili pa so veliki prijatelji. Tamara je bila nekaj časa dvorna dama in najbrž se je prav na dvoru spoznala z mojo mamo. Prijatelji so ostali vse do smrti. Še po vojni je večkrat prišla v Ljubljano. Kadar sem prišel v Beograd, sem jo obiskal. Pametna ženska, ki je skozi šalo znala povedati marsikaj. Njej se je prav videlo, da prihaja iz visoke družbe.
»To se djevojki ne doličuje,« je znala reči, kar je pomenilo: »To dekletu ne pristoji.«
Zelo zanimiva ženska je bila, čeprav je takrat nisem tako doživljal, ker sem bil premlad. Umrla je, ko je bila stara sto let.

Moja mama Ivanka Gostinčar je izvirala iz Kleč pri Dolu, iz družine, v kateri je bilo devet otrok. Njen oče je bil mesar in gostilničar. Bila je mila ženska, pa tudi zahtevna, ko je šlo za red, pospravljanje sobe, urejanje šolskih potrebščin in podobno. Nadzirala je najin šolski uspeh oziroma moj šolski uspeh, sestrinega, rodila se je osemnajst mesecev za menoj, ni bilo treba, ker je bila zmeraj odlična, najboljša v razredu. Tako v osnovni kot kasneje v srednji šoli. Zelo dobro sva se razumela. Kot otrok je hodila z menoj rabutat in nekaj časa je govorila kot fant. Postala je učiteljica glasbe in se poročila z zdravnikom nevrologom. Danes ima štiri otroke. Tri sinove in hčer.
Sam sem bil enfant terrible. Vedenje sem imel zmeraj samo štiri, nikoli pet in so me zato karali. Zaradi tega je imela sestra precej privilegijev. Pred menoj je dobila kolo na prestave, znamke Lignano, meni pa ga sploh niso hoteli kupiti. Pa je bila mlajša. Nekoč sem ji zaradi tega jezen snel verigo. Šele dve leti za njo sem dobil podobno kolo, črnega bianchija. Mama je igrala klavir. Ni bila pianistka, se je pa šolala za igranje klavirja. Rada ga je igrala, najraje Chopina, predvsem njegove mazurke, ki sem jih zato tudi sam vzljubil in sem jo večkrat prosil, kasneje pa tudi sestro, da sta mi jih zaigrali. Po izobrazbi je bila mama uradnica, takšen naziv je takrat obstajal. Nekaj časa, ko je bil oče v službi pri kralju, je 'igrala' dvorno damo, pa ne prav rada. Dvorne dame so bile ugledne gospe, ki so obiskovale kraljico in so bile povabljene na dvor ob različnih dogodkih, sprejemih in podobnem. Takšnih žensk je bilo kakšnih dvajset, mogoče trideset. Ampak, moja mama je bila najraje doma. Bila je
dobra mati in dobra žena.
Zelo pogosto je uporabljala besedno zvezo 'življenja neposrečen poizkus'. In sicer, ko nam je skušala dopovedati, da je treba neko reč opraviti tako in nič drugače, je stavek končala z njo. Danes bi rekli: vse drugo je brez zveze. Kasneje sem jo velikokrat tudi sam uporabljal.

Oče Ciril Dimnik je bil gozdarski inženir. Rodil se je v Devici Mariji v Polju, kraju na obrobju Ljubljane, in tudi njegov oče je bil gostilničar in mesar, ob tem pa ribič. V družini po mojem očetu so bili vsi ribiči. Že dvesto let so se napol profesionalno ali pa vsaj ljubiteljsko ukvarjali z ribištvom, tako da je oče 'gor zrasel ob ribah', kot se reče. Pod AvstroOgrsko je bil moj ded tudi enaindvajset let župan svojega kraja in je bil kot tak zaslužen za tamkajšnjo prvo slovensko šolo. Celo komunisti, ki so mu po vojni vse pobrali, so leta 1956, ko je umrl, na šolo izobesili črno zastavo.

* * *

Ded Jakob Dimnik

Bil je klerikalec, in to v okolju, kjer je bilo veliko socialistov in predhodnikov komunistov. Njegova gostilna je stala prav nasproti cerkve, in ker je bila zelo dobra, so se v njej vsak dan zbirali vsi. Drugih družabnih prostorov ni bilo. Večkrat mi je govoril:
»Vsak dan smo se prepirali, liberalci in 'krščanarji', nenehno smo si bili v laseh, ampak veš, naslednji dan sem najboljše meso kupil od liberalca.«
Kljub nazorskim razlikam – in takrat so bile te zelo velike – so bili prijatelji.

Oče Ciril Dimnik

Oče ni bil nikoli v nobeni stranki in politika ga ni prav nič zanimala. Stari oče je bil, oče pa ne, in prav zato se mi je zdelo tako krivično, da so ga po vojni potlačili v blato. Lov, ribolov in gospodarstvo, to ga je zanimalo, drugega nič.

Iz prvega babičinega zakona je stari oče podedoval tri otroke, očetova polbrata Viktorja in Toneta ter polsestro Mici. Pisali so se Porenta, ker jih je imela moja babica s prejšnjim možem, ki pa je umrl. Eden je bil učitelj, drugi je bil borec za severno mejo in uradnik, sestra pa je bila poštna direktorica v Devici Mariji v Polju. V zakonu z mojo babico je imel ded ob mojem očetu še dve hčeri, Evlalijo, ki smo ji rekli Lalka, in Tinco. Prva se je poročila v Ljubljano, in sicer z nekdanjim direktorjem rudnika v Mediji pri Izlakah, ki je bil pred tem mornariški častnik, druga pa v Slovensko Bistrico.
Prav k njej, k Evlaliji Baloh, je mojega očeta poslal njegov oče, se pravi moj ded. Moj oče se je ves čas ukvarjal z lovom in z ribolovom in bolj slabo izdeloval gimnazijo, zato ga je ded za kazen poslal k starejši sestri v Medijo ­ Izlake. Od tam je oče odšel v Zagreb na študij gozdarstva, ga tudi končal in se kmalu zatem preselil v Beograd k Antonu Korošcu ter postal šef njegovega kabineta. Mamo, svojo bodočo ženo, je poznal že od prej, ker so se gostilničarjevi pač med seboj poznali, med njima je ob enem od njegovih obiskov doma preskočila iskra, poročila sta se in produkt te poroke sem bil čez čas jaz. Kako je prišlo do tega, da ga je Korošec vzel k sebi, niti ne vem, sklepam pa, da se je to zgodilo po lovski in gozdarski liniji.

Oba, tako mama kot oče sta prihajala iz gostilničarsko­mesarskih družin. Pa ni šlo za kakšno dogovorjeno poroko. Bilo je naključno srečanje in ljubezen. Zelo dobro sta vozila v nekakšnem patriarhalnem sistemu, in kolikor lahko sam presodim, je šlo za zelo srečen zakon z urejenimi odnosi v družini.
V Beogradu smo imeli služkinjo in guvernanto, ki je skrbela za naju s sestro in naju učila nemščino. Vzgojiteljica, kot bi danes rekli guvernanti, je bila takrat v navadi le v boljših družinah. Kasneje, ko je moj oče začel delati za kralja Aleksandra, sem videl, da so imeli njegovi sinovi, se pravi princi Peter, Tomislav in Andrej, po dve guvernanti, eno dopoldne in eno popoldne. Nobenega prostega časa niso imeli, vse je bilo načrtovano po urah. Začelo se je že ob sedmih zjutraj. Mnogi mislijo, kako lepo je bilo biti princ in kakšno imenitno življenje so imeli. Kje pa! Sam sem večkrat rekel, da nikoli ne bi želel biti princ.
Pri nas doma je kuhala moja mama, ki je bila zelo dobra kuharica, služkinja ji je le pomagala. Bila je iz Kranjske Gore, Fani ji je bilo ime, pisala pa se je Doda.
»Fani, duša moja, šema!« sem ji zmeraj govoril.
Do nas je bila zelo prijazna, čeprav je znala biti tudi zelo stroga. Ko sem še hodil v vrtec, me je dobila, ko smo se šli s Krekovo hčerjo in z mojo sestro zdravnike. Zalotila nas je in me tako zlasala in vlekla za uho, da imam tisto, za katerega me je prijela, še danes trdo.
Zmeraj sem počel kakšnega hudiča, ušpičil kakšno lumparijo. V vrtcu, pa kasneje tudi v šoli, sem sedel v zadnjo klop in spal. Do učenja mi bilo prav nič. V Beogradu, kjer sem opravil prvi razred, smo imeli učiteljico, precej obilno, a prijazno, ki je v šolo večkrat klicala mojo mamo in ji govorila, da ne ve, kaj bo z menoj.
»Kaj bo s tem fantom? Kar naprej spi.«
In čeprav nisem znal za pet, sem bil na koncu letnika vendarle odličnjak, najbrž zaradi položaja mojega očeta.
Srbsko sem govoril, ampak z naglasom. Med sošolci nisem dobil izrazitih prijateljev, ker sem prihajal iz drugega okolja, lahko rečem iz visoke družbe. Na tem področju se je poznala razlika med revnejšimi in premožnejšimi. Družil sem se s sinovi in hčerami družin iz slovenske enklave.

Oče je bil zelo strog, s svojima otrokoma se je zelo malo pogovarjal, pa saj ga tudi skoraj nikoli ni bilo doma. Samo okrog Beograda so bila tri lovišča in je bil nenehno na terenu. Ampak ker je imel zelo občutljiv želodec, je zmeraj jedel doma, nikoli zunaj. Če pa že kdaj, je pogosto bruhal ali pa mu je bilo vsaj slabo. Bil je zelo natančen, vse je moralo biti zmeraj pospravljeno. Pogosto mi je naložil kakšno delo, kot je recimo zalivanje vrta in podobno. Za cele ure je bilo teh opravkov, ki sem se jim skušal izogniti tako, da sem kaj pokvaril ali prerezal, da ni delovalo.
Imeli smo avto, forda. Kraljica Marija je bila Fordova delničarka in je
vsako leto dobila na razpolago trideset njihovih avtomobilov. Enega je skupaj s šoferjem odstopila očetu. Oče je bil sicer slab voznik in dolgo ni opravil izpita. V Petrovčićih se je nekoč med vožnjo oziral po sestri, ki je spala na zadnjem sedežu, pa je zapeljal v graben in so morali avto od tam izvleči s konji.
Mama je bila blaga ženska, razumevajoča in naju je s sestro branila. Pravzaprav je morala braniti samo mene. Sestra je bila zelo ubogljiva in seveda očetova ljubica. Ukvarjal se je z njo, vse ji je dovolil, in če je že ona kaj napravila narobe, sem plačal jaz, mene je nahrulil.
»Ti bi moral paziti nanjo!« je vpil name.
Takrat se mi je zdelo, da se mi godi huda krivica.
Član našega ožjega beograjskega prijateljskega kroga je bil tudi neki Žid, Schwarz se je pisal, ki je bil zastopnik Blaupunkta v Jugoslaviji, ukvarjal pa se je še z mnogimi drugimi rečmi. Zelo podjeten in zelo bogat človek je bil. Imel je hčer mojih let, debeluško, zaradi česar so zmeraj pazili, koliko je jedla. Prav rad je videl mojo mamo in smo se veliko družili, pravzaprav jo je on nagovoril, da si je izbrala parcelo za hišo ter ji posodil denar za gradnjo. Na Dedinju, na najlepšem kraju, pod kraljevim dvorcem in nasproti ministra Mihe Kreka, smo zgradili krasno hišo z bazenom. Tri leta sem bil star, ko smo se preselili vanjo.
Schwarz je imel hčer edinko in za vsako veliko noč je vso družino povabil na svoje posestvo zunaj Beograda. Okrog tega posestva so se razprostirala velika polja, zasajena z deteljo, in v to deteljo je nastavil pirhe, na stotine pirhov. Med temi pirhi je bilo nekaj deset, morda petdeset iz bakelita, prve plastike, velikih za dve pesti, v njih so bili izbrani čokoladni bomboni, v nekaterih pa tudi kovanci za petdeset dinarjev. Otroci smo iskali te pirhe in seveda sem takoj ugotovil, da so tisti bakelitni najboljši zaradi denarja v njih. Vsi drugi otroci so gledali samo po čokoladi. Takoj smo se zmenili in jih zamenjali. Jaz njim čokolado, oni meni denar. Na poti v vrtec sem moral hoditi skozi drevored in sem razmišljal, da bi bilo dobro, ko bi jaz imel še več teh dinarjev, zato sem jih posadil. Zakopal sem jih v zemljo ob nekem drevesu, da bodo zrasli.
Našo hišo je oče kasneje prodal diplomatu Logarju, ki je bil v Berlinu
zadnji predvojni jugoslovanski veleposlanik. Zanjo smo dobili toliko denarja, da smo zgradili hišo v Ljubljani na Golovcu, in še je ostalo.
Da se je moj oče spoznal s kraljem, je zaslužen dr. Korošec. Organiziral je namreč velik diplomatski lov, zanj zadolžil mojega očeta in na tem lovu se je srečal s kraljem Aleksandrom Karađorđevićem. Ta je bil velik lovec in je takoj prepoznal lovske kvalitete mojega očeta, povabil ga je k sebi na dvor kot direktorja dvorskih lovišč. Pa ni bil samo to, s kraljem sta hitro postala osebna prijatelja, in ker je oče pogosto pripovedoval o svojem druženju s prvim človekom stare Jugoslavije, mi je v spominu ostalo precej anekdot.
Nekoč je oče pri Petrovčićih pri Beogradu organiziral lov s pogonom za visoko družbo, v katerih je bilo bolj malo dobrih lovcev. Goniči so plašili fazane proti lovcem, ki jim je oče pripravili ovire, da so fazani tik pred njimi morali vzleteti. Fazanov, ki tečejo, infanteristov, kot jim v šali rečemo, se ne strelja. Eden od teh povabljenih je bil neki general, tudi minister, ki pa je bil zelo slab strelec. In ker je oče vedel, da ne bo nič zadel, je za njega postavil enega svojih lovcev, da je streljal in zadel namesto njega. Na banketu po lovu se je kralj srečal s tem generalom, zraven je bil pa tudi oče, ko je general pripovedoval svojo lovsko zgodbo.
»Odlično je bilo,« je govoril. »Fazan vzleti, jaz bum, on pade. Naenkrat vzletita dva fazana. Jaz bum, eden pade, jaz bum pade še drugi …«
Ko se je malo umaknil, se je kralj obrnil proti mojemu očetu.
»Joj, kako ti moji ministri lažejo!«

Nekoč je bil moj oče s kraljem Aleksandrom na lovu v Romuniji, in sicer na povabilo romunskega dvora oziroma kralja Carola II. S seboj je na ta lov peljal svojo psico Vero. Neverjetna je bila. Če sem jo kot mulec vzel kam s seboj in ji ukazal, naj sede in počaka, je sedla in bi čakala, dokler je ne bi odpoklical, ure in ure dolgo. Res je, kot rečemo, znala vse, samo govoriti ne. Tudi na tem lovu v Romuniji, šlo je za nizki lov, lov na zajce in fazane, so bili vsi navdušeni nad njo. Zvečer na banketu, na katerem je romunski kralj mojega očeta odlikoval, je govoril tudi o psu in potem dejal:
»Gospod direktor, za tega psa vam izdam bianco ček, vi pa nanj napišite vsoto, ki se vam zdi primerna.«
Nastala je neprijetna tišina, ki jo je prekinila kraljica Elena, princesa Helena grška in danska, ki je zmajala z glavo in kralju rekla:
»Alles im Leben muss man bezahlen. Weder mit Tränen, mit Gold oder mit Schande.«

Za vse v življenju mora človek plačati – najsibo s solzami, z zlatom ali s sramoto. Češ, kako je sploh lahko pomislil kaj takega! Tudi sam sem to misel velikokrat uporabil.
Na istem lovu je do mojega očeta stopil neki romunski velikaš.
»Veste, jaz nisem lovec, teh diplomatskih lovov se udeležujem, ker se jih moram,« je rekel. »Me pa zanima, koliko mora biti stara srna, da postane jelen?«
Ta stavek je pa potem večkrat uporabil moj oče, če sem zinil kakšno neumnost.

Kralj Aleksander je bil obseden z belim gamsom. O tem kroži več zgodb, ampak jaz jo poznam iz prve roke, ker mi je oče o tem velikokrat pripovedoval. Govorili so, da gamsa nekoč v resnici ni ustrelil kralj, da je to zanj storil neki lovec iz Bohinja – kar pa ni res. Očetov logar mu je povedal za belega gamsa, ki so ga potem zasledovali, da bi ga pripeljali kralju pred puško. Tako so sčasoma ugotovili, kam, na katero polico hodi prenočevat. Oče je poklical v Beograd, kjer je bil takrat kralj, in ta se je z avtomobilom pripeljal v Kamnik. Prevažal ga je neki Šutvić, ki se ga dobro spomnim, ker je tudi nas velikokrat kam zapeljal. Zgodaj zjutraj sta odšla pod tisto polico, kjer mu je moj oče podstavil hrbet, ker ni bilo nikjer blizu primernega naslona, tako da je kralj preko hrbta mojega očeta ustrelil tega belega gamsa.
Potem se je oglasil neki lovec iz Berlina. Poiskal je mojega očeta, da bi
ga podrobneje povprašal o tem lovu. Ob tem je očetu zaupal še vražo, ki pravi, da tisti, ki ustreli belega gamsa, ne bo dočakal naslednjega leta. In točno to se je dejansko zgodilo. Še istega leta, se pravi 1934., so kralja ustrelili v Marseillu. Ampak takrat, po lovu na belega gamsa, so tak ulov seveda praznovali. V dvorcu so imeli svojega kuharja, kralj in oče sta se napila, pa je kralj, tako kot vsak, ki ga ima pod kapo, pripovedoval vse mogoče. Oče mi je kasneje rekel, da ni razumel, zakaj se mu je takrat tako zelo zaupal in sam sem, ko sem povezal tega lovca iz Berlina in očetovo pripovedovanje, pomislil, da je Aleksander mogoče poznal to vražo in ga je bilo strah, da bi se uresničila. Govoril mu je o svojem premoženju v švicarskih bankah, omenjal je šifre in veliko denarja v Zürichu in v Bernu, kjer je hranil svoj zasebni denar, kot tudi denar iz državnih rezerv, govoril je o svojem bratu, knezu Pavlu, in med drugim je očetu rekel tudi tole.
»Veste, Dimnik, tale Slovenija ni za Jugoslavijo.« Mislil je na to, da je toliko naprednejša.
In če kralj to reče, je treba vsaj domnevati, da je bil malo širokogruden, ampak iskren. Zaradi tega njunega pogovora, predvsem tistega o denarju v Švici, so me po vojni na Udbi, Upravi državne varnosti, neštetokrat zasliševali.
Vem, da sta z lovom oče in kralj postala resnična prijatelja. Zanj je moj oče večkrat dejal, da je bil pravi čistokrvni lovec. Ko je ob njegovi smrti izšla posebna številka hrvaške revije Lovačko­ribarski vjesnik, je zanjo napisal članek o svojem lovskem druženju s kraljem. Med drugim je zapisal:
»Najraje je zalezoval gamse. Tiho in neopazno se je znal prikrasti v bližino divjadi, s spretnostjo, dano le redkim. Prav nenavadno se je veselil, ko se je povzpel na kakšno lepo lovsko opazovalnico, od koder je z daljnogledom mirno pregledal sleherni kotiček skalnih prepadov … V takšnih trenutkih sem lahko opazoval, kako našega vladarja opaja že sam pogled na krasne romantične kraje in kako je bil vidno navdušen nad naravnimi lepotami gorenjskih planin.
Nikoli ni hlepel po številnem ulovu. Zadovoljil se je z eno trofejo, da je le bila kapitalna. Večkrat sem se čudil njegovi čvrsti volji, vztrajnosti in telesni žilavosti, ko se je vzpenjal po nevarnih strminah visokih sten. Ni se bal nevarnosti. Pogumen zmeraj in povsod, tudi na lovu. Ko sva nekoč zalezovala gamsa čez melišča, se je z več sto metrov visokih sten sprožilo kamenje in zgrmelo proti nama. Prosil sem ga, da bi se raje umaknila in opustila nevaren pregon … Ni mi uspelo. Še naprej je stopal po nevarni poti, tako kot zmeraj s svojim naravnim simpatičnim nasmehom.«

Kot tak se je kralj Aleksander na vsak način hotel naučiti tudi lova na gozdne jerebe, naše najmanjše gozdne kure. Lovi se jih v času parjenja, in sicer s posebno piščalko, s katero žival privabiš na plano. V Podmolniku blizu Zaloga je oče poznal teren, kjer je bilo zelo veliko jerebov in že pri prvem lovu, pri katerem ga je oče komaj naučil piskati v piščalko, jih je kralj ustrelil šest.

Kralj Aleksander z uplenjenima gamsoma

Takrat je bil Boris Kidrič kot komunist že nekaj časa zaprt v ječi v Glavnjači in France Kidrič, njegov oče, je pisal mojemu očetu ter ga kot Slovenca prosil, naj se zavzame za njegovega sina, češ, saj ve, kako je, mulec ne ve, kaj dela. France Kidrič in oče se sicer nista poznala, je pa vedel, da ima moj oče v Beogradu vpliven položaj. Oče je takoj stopil do šefa policije, ki pa je bil tudi lovec in je večkrat lovil v lovišču Petrovčići, in ga zaprosil, naj Borisa Kidriča izpustijo.
»Vse, gospod Dimnik,« mu je ta odvrnil, »vse me lahko prosite, samo za tega ne. Ta je zagrizen komunist.«
Kmalu za tem pogovorom sta odšla oče in kralj v lov na jerebe. Moj oče je znal povedati slabo novico oziroma željo, znal jo je izreči ob pravem času in na pravem kraju. Tega sem se od njega tudi sam naučil, in ko sem kdaj kaj hotel od svojih ribiških kolegov, sem to zmeraj povedal takrat, ko so ujeli veliko ribo. Aleksander se je res odzval na očetovo prošnjo in Kidriča so najprej premestili v nekakšen hišni pripor, kmalu zatem pa tudi na prostost. Spomnim se zahvalnega pisma Franceta Kidriča, ki ga je oče hranil med dokumenti, dokler mu ga skupaj z vsem drugim niso zaplenili udbovci.
Po Aleksandrovi smrti je oče prešel pod regenta Pavla, s katerim sta sprva prav dobro shajala. Moja mama se je zelo razumela s kneginjo Olgo, njegovo ženo, ki je bila bogata in je v družino prinesla denar.
Poletne počitnice smo preživljali na Bledu, da smo bili blizu dvora, in to se je nadaljevalo tudi po atentatu na kralja, čeprav se je regent bolj držal posestva na Brdu. Tega je moj oče na prošnjo kneza Pavla zanj odkupil od lesnih trgovcev Dolenca in Heinricherja iz Škofje Loke. Denar je dala Olga, in sicer v gotovini, ki jo je moj oče v kovčku odnesel do teh dveh trgovcev. Kasneje so me zaradi tega obletavali Karađorđevići, ker so hoteli moje potrdilo, da je bilo plačilo res izvedeno in bi lahko tako ob denacionalizaciji zahtevali vračilo centra Brdo. Po vseh pravilih bi moralo res pripasti njim, a te dokumentacije pač ni bilo.
Je bil pa kraljevi namestnik Pavel zelo vraževeren. Nekega jutra je
med zajtrkom na Brdu opazil skupino vaščanov, procesijo, ki je mimo terase, na kateri je sedel, nesla mrliča. Imeli so namreč služnostno pravico, da ob smrti odnesejo pokojnika čez njegovo parcelo do najbližjega pokopališča. Takoj je zahteval od mojega očeta, da je to zadevo uredil in da so od kmetov odkupili še to služnostno pravico.

Kralj Aleksander je zapustil tri sinove. Ob prestolonasledniku Petru in že omenjenem Andreju še Tomislava. S sestro sva se bolj družila s Tomislavom in z Andrejem, čeprav ne tako zelo pogosto. Peter je bil vendarle deset let starejši in je na nas gledal kot na mularijo, sem ga pa velikokrat srečeval, posebej na Bledu. Z njim se je družil Peter Florjančič. Sta pa bila mojih let Tomislav in Andrej, zato smo se ob priložnostih srečali in se potem skupaj igrali. Celo tako je bilo, da ko sta onadva praznovala rojstni dan, sem tudi jaz dobil darila. Za neki Andrejev rojstni dan letalo na elastiko, ki si jo navil in ta je poganjala eliso. Tako letalo je letelo daleč in z njim mi je pri Kreku uspelo razbiti šipo. Ni pa šlo za vsakodnevno druženje. Včasih smo se igrali na dvoru na Dedinju, predvsem pa smo se srečevali v loviščih – v Ključu in v Petrovčićih.

Oče Ciril Dimnik inštruira princa Petra II.Princ Peter, kasnejši jugoslovanski kralj Peter Karađorđević

Včasih smo šli tudi v Kamniško Bistrico, na Kraljev hrib, na katerem je moj oče napravil dom za logarja Kemperleta. Njegov sin Milan Kemperle je po vojni postal direktor lovskega državnega podjetja Kozorog. Ob Milanu je imel logar še dve hčeri, in ena od njiju, Angelca, se je kasneje poročila s Stanetom Kavčičem. Nekoč sva se kot otroka sprla in sem jo porinil z neke klančine. Padla je na tla in pristala na strnišču odrezanih kopriv ter si kot Kristus prebila podplat. Sin Milan je bil samo nekaj let starejši od mene, tako da sva se družila, skupaj počela lumparije, izdeloval mi je loke. Bil sem zelo živahen otrok, rad sem pasel krave in tako sem neko jutro vstal že ob štirih in – ne da bi kdo vedel – kar sam odgnal krave na pašo.
Kasneje so se odnosi med očetom in knezom Pavlom, ki je do Petrove polnoletnosti prevzel njegovo zastopanje, zelo ohladili. Regent je bil gosposki lovec, pri lovu se ni umazal, tako kot se je bil pripravljen Aleksander, bolj kot lov so ga zanimali banketi. Moj oče je bil od Aleksandra navajen na lovsko preproščino, njegov brat Pavle pa ni bil tako skromen. Na lovu so mu zmeraj morali slediti nosači, pa kuharji, in to mojemu očetu ni bilo všeč. Aleksander je bil kot lovec, kakršnega je poznal moj oče, zelo nezahteven. Ko se je pojavil v Sloveniji, da bi šla z očetom na lov na jerebe, je bil oblečen tako preprosto, da ga sploh niso spoznali. Kneza Pavla pa je bila sama noblesa.
Do odkritega konflikta med knezom in mojim očetom je prišlo, ko je oče v Beogradu nastavil logarja, ki ga je knez Pavle nato obtožil kraje puške in od mojega očeta zahteval, da ga odpusti. Oče, ki je vedel, da logar ni nič kriv, tega ni želel storiti. Istočasno in po naključju mu je nadškof Rožman na škofiji v Ljubljani ponudil mesto direktorja škofijskega verskega zaklada. Z drugimi besedami, prevzel bi skrb za vsa posestva, vse gozdove škofije po vsej Sloveniji – od Kostanjevice, Savinjske doline do Pokljuke … Ogromni gozdovi z dragocenim resonančnim lesom. Oče bi tako postal škofijski ekonom, ne več samo gozdar. Delo je seveda sprejel.

Med vojno sva se z očetom velikokrat peljala v Kostanjevico na ogled gozdov in spomnim se, kako se mi je zdelo hitro, ko sva se peljala s šestdesetimi kilometri po stari cesti na Dolenjsko.
»U, jebenti, šestdeset na uro!« Za nama pa oblak prahu.
Domnevam, da je prišel oče v stik z Rožmanom preko dr. Korošca. Ta sicer ni bil del družabnega slovenskega beograjskega kroga, v katerega je sodila moja družina, sta se pa z očetom dobivala tudi po tem, ko je ta zapustil njegov kabinet in mu je oče verjetno potožil, da ni več zadovoljen s svojo službo.
Tako smo se leta 1938 – bolj domnevam, kot vem, da je to bilo spomladi – preselili v Ljubljano.

<< nazaj | naprej >>

KAZALO KNJIGE