Že dolgo, skoraj trideset let se vsako zimo odpravim na Mavricij. Priporočil mi ga je moj prijatelj grof Angus Douglas, ki je tja vozil svoje punce. Mene je na otok peljala moja druga žena, ko še ni bila žena in je to hotela postati, potem ko je izvedela, da se da to tam opraviti zelo hitro in preprosto. Res sva se poročila pod palmami na obali – zdaj so tam bungalovi – pod katere so postavili mizo, prišel je župan mesta, in ker sva potrebovala priči, sva najela dva južnoafriška mladeniča, prva, na katera sva naletela na tisti plaži. Kljub kasnejši ločitvi sem se zaljubil v ta otok. Prevandral sem ves svet, pa v decembrskem času, ko je pri nas najslabše, nikjer nisem našel boljše klime, bolj milih temperatur in idealne vlage. Pravi sanatorij. Otok je urejen, čist, hrana je odlična, ljudje pa čudoviti. V tridesetih letih nisem srečal dveh, ki bi se prepirala, ki bi se jezila. Vsi so spoštljivi, vozijo počasi, nihče ne hupa ali kako drugače benti izza svojega volana, in čeprav so na otoku tri vere – krščanstvo, islam in hinduizem – zaradi tega ni nobenih težav. Drug drugega obiskujejo, pokopavajo na istih pokopališčih, in če jih ne vprašaš, ne veš, kdo je kdo,
pripadnik katere vere je sogovornik. Kot bi prišel v drug svet.
Otok Mavricij je bil skoraj do naše osamosvojitve kolonija; najprej portugalska, potem nizozemska in kasneje francoska in angleška. Pred petdesetimi leti so začeli iz nič. Če smo bili mi takrat v teku na sto metrov nekje malo čez polovico, so bili oni šele na startu. No, pa so nas prehiteli. Vse to zaradi sloge.
Nekoč, najbrž leta 2007 ali 2008, so me iz hotela, v katerem običajno letujem, premestili v Prince Maurice, najboljši hotel na otoku. Pred mojim novim domovanjem je stala tabla z napisom: 'Flyfishing'. Zdelo se mi je čudno – kje na Mavriciju bi pa človek lahko muharil? Ribolov tam sicer poznajo, ampak popolnoma drugačen. Malo sem povprašal in izvedel, da obstaja reka, ki izvira v hribih, in da v njej res lovijo z muho. In ne samo to – del območja, čez katerega teče reka, je v lasti hotela Prince Maurice.

V ribolov me je vpeljal oče. Bil je moj prvi motiv zanj, moj prvi vzor. Ampak v tem športu ne bi ostal, če se ne bi ob tem tudi sam zaljubil v vodo. Vsakršna bližina reke, potoka, jezera, katerekoli tekoče vode me vznemirja, vznemirja me vsak stik s tem elementom. Do svojega šestdesetega leta sem več časa preživel ob vodi kot na suhem. Kar naprej sem bil ob njej. Poleti ob kakšnem slovenskem potoku, pozimi pa najpogosteje na Novi Zelandiji, kjer sem prav tako prehodil vse reke od izvira do izliva. Ni se mi bilo težko uleči pod kakšno smreko in pod njenimi vejami prebiti noč, pa sem sicer znal uživati v luksuzu. V civiliziranem svetu sem iskal dobre hotele, tam mi je bilo pa zanje vseeno.

V hotelu Prince Maurice so imeli zaposlena dva vodiča, ki sta vozila goste na muharjenje. Zemljišče, ki pripada hotelu, je ograjeno in tam, kjer reka priteče na hotelsko posestvo, so rešetke, ki prestrezajo smeti. Vodič me je s čolnom peljal po reki navzgor. Ribiški pribor sem si sposodil pri njem, saj mi doma niti na kraj pameti ni padlo, da bi se na Mavriciju dalo muhariti. Ribolov ni bil nič posebnega, a bil sem vesel, da sem sploh lahko lovil.
Pribor mi je posodil tudi naslednji dan, ko sem se na lov odpravil sam. Sprehajal sem se ob reki in opazoval. Ugotovil sem nekaj, kar tisti, ki so ves čas živeli tam, niso. Na Mavriciju, otoku sredi Indijskega oceana, je razlika med plimo in oseko velika. Med plimo udari morska voda v potok in po njem navzgor. Ribe, ki zmeraj plavajo proti toku, med plimo priplavajo do rešetk, postavljenih na reki, naprej pa ne, saj ne morejo skoznje. Tako se jih je tam nabrala velika jata, iz vode sem lahko vlekel dobesedno eno za drugo.

»A bi radi še lovili?« me je vprašal vodič, ko sem se vrnil.
»Bi.«
Dogovorila sva se za dan, predlagal sem uro … Ampak z njo ni bil zadovoljen. Ribe se lovi v glavnem zjutraj ali zvečer, ko so bolj živahne. Obi- čajno se čez dan z muho ne lovi niti na naših zemljepisnih širinah, tam pa zaradi vročine sploh ne. Ura, ki sem jo predlagal, je bila res nenavadna.
»Ob desetih ne bo v redu,« je rekel.
»Ne vstajam rad zgodaj. Bova že kaj ujela.«
Nisem mu hotel razkriti, kaj sem ugotovil, pa sva začela loviti malo višje ob reki. Potem sva se počasi pomikala proti toku in proti rešetkam.
»Zelo previdna morava biti,« sem rekel. »Svetloba je zelo dobra in ribe vse vidijo.«
Prosil sem ga, naj me počaka kakšnih dvajset metrov od reke, sam pa sem se splazil previdno in po vseh štirih do vode. Tako kot je v navadi pri lovu v dobri svetlobi. Vrgel sem trnek in takoj potegnil polkilogramsko postrv iz vode. Še na trnku sem jo vrgel svojemu spremljevalcu, da jo je odpel, česar se sicer ne dela. In spet vrgel novo vabo. Kot po tekočem traku sem jih metal ven, on pa jih je z vse večjimi očmi odpenjal. Kar ni in ni mogel verjeti.

Zaradi tega ribolova me imajo na Mavriciju še danes skoraj za ribiškega čudodelca. V hotelu Prince Maurice jih dela na stotine, ki imajo na skrbi ob glavni hotelski zgradbi še bungalove okoli nje. Ko sem se sprehajal po potkah, speljanih med temi bungalovi, so uslužbenci stopili na stran in se priklonili. Pred kratkim mi je neka gospa, ki je Mavricij obiskala kot predstavnica ene od slovenskih turističnih agencij, povedala, kako domačini še vedno govorijo, da se pogovarjam z ribami, da jih znam uročiti ...

* * *

Morda pa je od tega kaj malega res. Z ribami imam poseben odnos. Skozi dvorano hotela, v katerem sem bil nastanjen ob prvem obisku tega otoka, so speljali potoček, ki je napajal manjši bazen z ribami. Divjimi, ne akvarijskimi. Ko sem šel z zajtrka, sem jih krmil in malo dražil. Pomolil sem jim prst in so ga zagrabile. Če se je bazenčku približal kdo drug, so takoj zbežale. Tudi o tem še danes govorijo, pa čeprav hotela, ki so ga kasneje preuredili, ni več. Ribe čutim. Ne znam razložiti, ampak velikokrat se mi zdi, da vem, kako razmišljajo. Kot bi bil tudi sam v nekem smislu riba.
Nekaj dni po tistem lovu, bil je prav božič, je na Mavricij s helikopterjem priletel Rowan Atkinson. S seboj je pripeljal družino – hčerko in zelo lepo ženo. Ni ga bilo težko prepoznati, v živo je prav tak kot v filmih. On v resnici ne igra. Njegov način hoje in tudi kretnje so točno take kot pred kamero. Hrano pri zajtrku je izbiral, kot bi jo izbiral Mr. Bean. Tudi on je zagledal napis, ki je obljubljal muharjenje. Pri osebju se je pozanimal o tem ribolovu in so mu med drugim zaupali, da imajo med gosti čarovni- ka. Povezali so naju in peljal sem ga na ribolov. Tudi njemu nisem pove- dal, da se ob plimi ribe zbirajo pri rešetkah in jih je zato mogoče zlahka ujeti. Do njih sem ga pripeljal po dolgem ovinku.
Atkinson je zapustil Mavricij pred menoj. Naslednje leto mi je ribič, ki je tisto leto skrbel za Atkinsona, povedal, da nad ribolovom, na katerega ga je peljal, ni bil posebej navdušen. Šla sta zjutraj, ujela pa skoraj nič.

»Tega človeka imajo ribe rade,« pa mu je rekel, ko je beseda nanesla name.

Nekoč me je nemški prijatelj Paul L'Arronge povabil v Španijo, na Rio Narcea v Andaluziji. Spoznal sem ga, ko je preko agencije iz Münchna, s katero sem sodeloval, pripotoval v Slovenijo na ribolov. Sam prav takrat nisem imel časa, pa sem na Bled, kjer naj bi se sestali, peljal še prijatelja Bojana, ki naj bi ju, L'Arronga in njegovo soprogo, filmsko igralko, namesto mene teden dni vodil po slovenskih rekah.
»Na terasi sta,« mi je povedal portir hotela Toplice.

Mr. Bean in Inja Gregorič

Z Bojanom sva šla na teraso, kjer je res sedel par. Njo sem videl v hrbet, on pa se mi je zdel prestar … Ta gotovo ni, sem si rekel.
»Ni ju,« sem rekel vratarju.
Peljal naju je tja in pokazal isti par.
»Tamle sedita.«
Šele takrat sem zagledal njegovo ženo Giselo.
»Veš kaj, Bojan, bom kar sam.«

Bila je pevka pri BBC­ju v Berlinu, nemška zvezda Gisela Griffel. Mentorica Alainu Delonu in Romy Schneider. Tudi Gisela je znala loviti ribe, zelo dobro je lovila. Še isti dan smo šli na Radovno, vodo, ki je bila včasih last kraljice Marije Karađorđević, in sem jo na rokah odnesel na majhno peščino sredi otoka, s katere se je dalo lepo loviti na obe strani.

Gisi L'Arronge

Voda Ria Narcea je razdeljena na t. i. cote, kote, odseke, označene s številkami od ena naprej. Kdor je hotel, je moral zakupiti tak coto, dolg tri ali štiri kilometre, ki je v času zakupa nato pripadal samo njemu. S Paulom in z Giselo smo zakupili kot s številko dva. Kot ena, najboljši del reke, je bil prav takrat rezerviran za generalisima Franca. Ob Riu Narcea je imel svojo lovsko kočo, spremljali pa so ga njegovi pazniki.
Prvi dan smo videli ogromno lososov, ki so plavali navzgor po toku. Ampak ujeli nismo niti enega. Tri dni smo lovili, brez uspeha. Ujeli nismo niti ene ribe.
»V Jugoslaviji si ti že velika figura, tukaj pa ni iz tebe nič!« me je dražil L'Arronge.
Tudi sicer je bil šaljivec. Nekoč me je vprašal, kaj je najvažneje v življenju.
»Zdravje,« sem rekel.
»Ne,« je rekel, »ni zdravje.«
»Denar?«
»Ne, ne, tudi denar ni.«

Rado Roter, Gisela in Paul L'Arronge

»Kaj pa potem?«
»To, da si pred rojstvom izbereš svojega očeta.«
Ko je kakšen dan udrihal čez svojega očeta, sem mu to povedal.
»Zato pa si zdaj na tem mestu. Narobe si izbral.«
»To so lososi, ne lipani,« je rekla Gisele, ki mi je bila naklonjena.

Ni pomagalo, naš neuspeh je tudi mene začel jeziti. Ni mi bilo jasno, zakaj ničesar ne ujamemo, nisem mogel razumeti, zakaj te ribe ne bi prijemale. In to tako zelo, da ponoči nisem mogel zaspati, pa sem se odpravil do reke. Bila je svetla, jasna noč, z luno na črnem nebu. Sprehodil sem so do pečine, ki se je dvigovala strmo nad reko. Od tam sem lahko v mesečini opazoval premikanje rib spodaj. Sčasoma sem takole oprezajoč ugotovil, da se pred glavno jato zmeraj prikaže najprej nekaj lososov, pet, šest, morda deset, ki skačejo in hlastajo na vse strani, šele kasneje priplavajo za njimi še vsi drugi, zbrani v ogromni jati. V mesečini so se videli samo njihovi hrbti.

Seveda sem vedel, da se lososi med potovanjem po reki ne prehranjujejo. Izvalijo se v reki, se nato selijo v morje, in se, ko odrastejo, vrnejo v reko, v kateri so se izvalili, ter se tam drstijo. V velikih jatah potujejo proti toku. Po drstitvi se nekateri vrnejo nazaj v morje, drugi se pri tem popolnoma izčrpajo, postanejo po dolgi in naporni poti živo rdeči, poginejo in razpadejo. Morda so poginule ribe prva beljakovinska hrana za svoje mladiče. To je ena od teorij in zdi se mi verjetna.
Tako sem tudi vedel, da losos na svojem potovanju proti drstišču zgrabi vabo samo zato, ker jo dojame kot sovražnika za svoj zarod in jo hoče uničiti. Pomislil sem, da je nekaj lososov, ki jim kasneje sledi velika jata, nekakšna izvidnica, ki poskuša odstraniti nevarnosti za njihova jajčeca in kasneje mladice.
Prespal sem ob reki in takoj zjutraj preizkusil, ali moja teorija drži. V kratkem času sem ujel tri losose, vsi so bili iz izvidniške skupine. Ko sem prišel z njimi v hotel, v katerem so bili nastanjeni skoraj sami ribiči, so me vsi debelo gledali. Nič bolj uspešni niso bili kot mi.
Če si na Rio Narcea lososa ujel na športen način, s trnkom, si dobil plombo in tako označenega lososa si lahko prodal. Ujel sem jih toliko, da sem L'Arrongeu plačal svoj del stroškov hotela, ostalo pa mi je še 5.000 mark. Kako lovim, nisem nikomur povedal. Moral sem biti hiter, saj se izvidnica ni dolgo zadrževala na istem mestu, in obenem potrpežljiv. Prvi lososi so se lahko pojavili že pol ure za prejšnjo skupino, včasih pa je bilo treba nanjo čakati veliko dlje. Na ribolov sem včasih vzel s seboj Gisi. Bila je dobra ribička in je kar precej ujela.
»Kakšen dedec pa si, da mora žena skrbeti zate?!« sem dražil njenega moža.
Sčasoma se je razvedelo za ribiškega čarovnika in nekega dne so se pri meni na posvet oglasili Francovi pazniki.

»Kakšne vabe pa uporabljate?« jih je zanimalo. Pokazal sem jim svoje vabe.
»Saj take imamo tudi mi, pa nič ne ujamemo.«

Lososa s plomboBožo v brzicah reke Rio Narcea, Španija

Ugotovil sem, da je kot ena, kjer je lovil Franco, samo na prvi pogled boljše lovišče od našega. Predstavljal ga je ogromen tolmun, v katerega je voda pritekala preko brzic s hribov. V tolmunu se je nabralo na tisoče lososov, po toku pa zaradi brzic niso mogli in so se zato v njem drstili. V tem tolmunu je bil lov rezerviran za Franca. Kakšnega je tam sicer ujel, ker je, ko je vrgel blestivko v vodo, s trnkom zapel za ribo. A ker se je trnek zataknil za plavut ali kateri drugi del, je tako ribo iz vode težko dobiti. Največkrat so se ranjene same snele s trnka in ušle. Pa tudi če bi jo že spravili na suho, bi tako ribo po pravilih morali izpustiti. Franco in njegovi v štirih dneh niso ujeli niti ene ribe.
Z enim od Francovih paznikov sem šel na konec tolmuna, na začetek brzic. Opazoval sem izvidniške losose, ki pa jih je tu lov na sovražnike zaroda že manj zanimal kot nižje v reki. Verjetno zato, tako sem to razumel, ker so sklepali, da so pripeljali jato na končno postajo in s tem svoje čistilsko delo že opravili.

»Zakaj pa ne vržete trnkov?« je vprašal policaj, ki me je spremljal.
»Ne moreš kar metati. Če ne vržeš ob pravem času, jih samo prestrašiš,« sem rekel.
Ko je priplavala prva skupina 'čistilcev', nisem ujel nobenega. Čakali smo še kakšni dve uri in takrat mi je uspelo zapeti eno ribo. Pripeljali so Franca in podal sem mu palico, da ga je lahko potegnil ven. Oblečen je bil v zelene lovske hlače in zdel se je normalen. Ampak na osnovi takega srečanja človeka seveda ne moreš oceniti.

Losose sem lovil tudi v Kanadi in na Aljaski. Prav tam sem na nekem rečnem zavoju s precej globoko vodo, kakšnih osem metrov je moralo biti, opazoval ogromno jato. Deset ribičev nas je bilo okrog tega, recimo mu jezerca, in smo seveda vrgli trnek. Običajno se tam, kjer lososi počivajo, nič ne ujame, ampak, ker je bilo med to deseterico tudi nekaj radovednih otrok, sem predlagal, da bi kljub temu poskusili. Vsaj nagledali se jih bodo lahko. Postavil sem jih v polkrog ob obali in rekel, naj malo namakajo, obenem pa sem jih učil metati vabo in jih seznanjal z osnovami muharjenja.
Ampak hudič mi ni dal miru, pa sem poskusil nekaj novega. Vrgel sem muho in jo pustil, da se je potopila do dna, potem pa hitro, sunkovito potegnil, da se je ribam v vodi moralo zdeti, kot bi odskočila od dna. To je bilo za tiste ribe nekaj blazno izzivalnega. Takoj sem jih imel na trnku. Prvega lososa, pa drugega … Česa takega še nisem doživel. Potem sem šel do prve punce v polkrogu, hčere slovitega abdominalnega kirurga Tonija Waleskija iz Frankfurta, ki je po mojih navodilih namakala trnek.
»Daj mi malo palico,« sem ji rekel, »bom jaz poskusil.«
In sem uporabil ta trik. O njem nisem nikomur nič povedal. Zapel sem ribo in ji vrnil palico, da jo je sama potegnila ven.
Tega mi skoraj nihče ne verjame, ko pripovedujem, pa je čista resnica. Deset lososov sem na tak način pomagal izvleči iz vode.
»Ti si zvezan s hudičem!« je rekel zadnji, ko sem mu zapel ribo.

* * *

Nekoč sem z Waleskijem lovil velike losose, vrste king salmon, ki pa zelo slabo prijemljejo na muho. Kljub temu sem ujel dva, Toni Waleski pa nič. Je bilo pa tam, kjer smo lovili, treba uporabiti tudi nekaj tehnike, namreč bilo je treba pravilno vreči trnek proti toku, zadeti pravo globino … pa poskušati in še poskušati. Vsaka voda ima svoj značaj, tako kot ga ima tudi vsaka ribja vrsta, za to sem imel nekakšen instinkt. Tega ne znam niti sam prav dobro opisati. V reki vidim ribo in zelo hitro najdem način, kako jo bom ujel, v morju pa ne, čeprav sem tudi morje pri potapljanju temeljito preučil.

Tako sem popoldne ujel dva lososa in se z njima precej namučil, preden sem ju potegnil na suho. Moj največji kraljevski losos je tehtal štiriinštirideset kilogramov. In ko sem na tistem ribolovu zapel drugega, sem kot običajno zablokiral roko in tako zadržal ribo, da mi ni strgala vrvice ali celo zlomila palice. Ti lososi so namreč tako premeteni, da se v toku postavijo povprek in se voda upre vanje ter jih tako trga ribiču iz rok.

Losos – king salmon, Aljaska

Če bi ribo takrat poskusil potegniti ven, bi strgal vrvico. Preprosto moraš zdržati in si podpirati roko, kar pa lahko traja tudi pol ure. In medtem ko sem držal tega lososa, da ga bom utrudil, sem vpil Toniju in mu dajal inštrukcije, kako mora metati. Ni mu uspelo, saj mu nikakor mu nikakor nisem mogel dopovedati, kaj dela narobe. Jezen sem ga poklical k sebi.
»Daj mi palico!«
Z eno roko sem držal palico, s katero sem utrujal lososa, z drugo pa prijel njegovo in vrgel muho.
»Vidiš, takole moraš.«
In to je bila ena od mojih sternstunde, kot se temu reče po nemško. Eden mojih zvezdnih trenutkov. Vrgel sem, zapel še drugega lososa in mu podal palico.
»Kurc te gleda!« je zavpil in vrgel palico proč.
Vrvica se je na srečo zataknila za grm in palico z ribo smo komaj še uspeli ujeti.

Svojo prvo ribo sem ujel v Ljubljani, v Gruberjevem kanalu nad zapornico. Bila je težka nekaj več kot kilogram. Tekel sem z njo do naše hiše, da sem jo še živo prinesel tja, jo dal v bazen in si jo hodil ogledovat. Od takrat naprej sem bil vsak dan pri vodi.
Z očetom se nisva veliko pogovarjala. Tudi za mizo ne, ampak ko smo se preselili v Ljubljano in sem odkril ribolov, pa sva vsak dan, če ne vsak pa vsaj vsak poletni dan debatirala o ribah. Poročal sem mu, kako je bilo ob reki prejšnji dan. Ni bilo namreč dneva, da ga ne bi preživel ob vodi. Od maja do konca septembra sva vsak dan debatirala o tem, kaj sem ujel, kje in kako, kaj sem tam videl. Eno leto sem o svojem ribolovu ob Gruberjevem kanalu vodil dnevnik. Kakšno vreme je bilo, kakšen je bil vodostaj reke, kakšne muhe so letale nad vodo, koliko rib sem ujel, njihove mere, koliko je merila največja med njimi … Zelo dober dnevnik je bil to, s pravo statistiko.

Toni Waleski ob vodi

Tako sem lahko izračunal, da sem v enem samem letu, in sicer leta 1944, ujel več kot dve toni lipanov. Samo lipanov, in to na muho! Med njimi je bil tudi rekorder. Lipan zraste do petdeset centimetrov. Sodi med salmonide, tako kot še postrv, sulec in losos. Pravimo jim plemenite ribe, za razliko od klenov, podusti, mren in drugih, ki se imenujejo bele ribe. Njegova povprečna mera je petintrideset centimetrov, petdesetcentimetrski je že velik. Moj največji lipan je bil dolg petinsedemdeset centimetrov, ampak to je bil gotovo svetovni rekord. Ujel sem ga nekega večera med drugo svetovno vojno v Gruberjevem kanalu, in to povsem naključno. Celo moj oče je rekel, da takšnega lipana še ni videl. Najlepši in največji so sicer na Uncu, in to zaradi kraških vodà.
Rib je bilo, kolikor si hotel. Tu so bile še podusti, platnice, mrene in sulci, ki pa jih nisem popisal v svoji statistiki. Tega mi danes nihče ne verjame, pa je res. Žal so mi dnevnik tako kot vse drugo po vojni zaplenili in je za zmeraj izgubljen, pa tudi nobene priče ni več, ki bi potrdila to, o čemer pripovedujem.
Od svojega petega, mogoče šestega leta sem vsak večer z Golovca odšel bos na ribolov. Gumijastih škornjev nisem rad uporabljal. Vsak večer sem povečini od petih popoldne pa do mraka bos stal v vodi. Če sem bil notri samo do gležnjev ali pa malo čez, je še šlo, le paziti sem moral, da pri tem nisem stopil na belouško, kar pa se mi je velikokrat zgodilo. Tako sem neko jutro lovil pod Fužinami, pod jezom. Prežal sem na ščuke in pri tem od štirih do sedmih stal v vodi, ki mi je segala čez kolena. Ko sem končno stopil na suho, sem padel po tleh. Noge me niso držale, tako slabo prekrvavljene so bile. To se mi ni zgodilo samo enkrat, in če sem jih hotel oživiti, vsaj malo na hitro ogreti, ni bilo druge, da sem se polulal nanje. Oče mi je nenehno govoril:
»Kaj delaš, nesrečnik. Ti sploh ne veš, kakšen revež boš, niti hoditi ne boš mogel.«
Jaz pa nikoli niti prehlajen nisem bil. Res pa je, da so se posledice pokazale šele pred kratkim, in sicer v obliki nevropatije oziroma okvare živcev na podplatih. To sem gotovo pridelal takrat.

Precej kasneje od tistega lova na ščuke pod jezom na Fužinah sem s prijateljem Andrejem Losom, bonvivantom, večnim študentom germanistike, pesnikom in pisateljem, leta 1968 odpotoval na Poljsko. V šestdesetih sva šla večkrat tja. On je imel v Krakovu punce, jaz pa mercedesa 280, pa sem jih prevažal naokoli, da so se lahko postavljali z menoj oziroma z avtomobilom. V Krakovu sem spoznal ribiča, domačina, ki mi je razkazal vode in Mazurska jezera na severu Poljske. In ko se je nekoč Andrej zabaval s svojo punco, sem se odpeljal tja lovit. V jezeru je bilo ogromno ščuk, nekatere so bile res velike. Prav ko sem vlekel iz vode eno tako velikanko, sta mimo pritekla dva črno oblečena tekača. Bila sta v lahkih oblačilih, niti ne v trenirkah. Ustavila sta se in me opazovala, mene in ribo. Imela je kakšnih šest, sedem kilogramov.
»Kakšno vabo pa uporabljate?« sta vprašala.
Rekli smo ji heinz blinker. Gre za najpopularnejšo klasično blestivko.
»A imate morda še kakšno?« ju je zanimalo.
Takih vab takrat na Poljskem ni bilo mogoče dobiti. Zdela sta se mi prijetna gospoda.

»Pri sebi nobene več, bom pa jutri spet tukaj in lahko kakšno prinesem,« sem rekel.
Takrat sem se ukvarjal z izdelovanjem vzorcev vab in sem jih imel zato vedno pri sebi.
V hotelu so mi povedali, da sem govoril s kardinalom iz Krakova. S svojim pribočnikom je prišel na počitnice, na katerih sta redno skupaj tekla.
»To pa moram izkoristiti, sem si rekel,« in naslednji dan sem kardinalu prinesel dve blestivki.
Ob tem sem želel napraviti še skupno fotografijo. Imel sem preprost fotoaparat, s katerim sem včasih napravil kakšen dober posnetek. Danes obžalujem, da fotoaparata nisem skoraj nikoli nosil s seboj. To je bila moja velika napaka, ampak s fotografiranjem se mi preprosto ni ljubilo ukvarjati.
Takrat pa sem imel fotoaparat pri sebi in sem se želel fotografirati s kardinalom, a žal je bil film – to sem ugotovil šele takrat – že poln. Niti enega posnetka nisem več mogel napraviti. Rekel sem, da bom skočil do najbližjega mesta po film in se vrnil, če bosta še tam.

»Bova,« sta rekla.
Najbližje mesto, kjer bi lahko kupil film, je bilo oddaljeno kakšnih deset kilometrov. Onadva sta se medtem odpravila na svoj tek, nato pa naj bi se dobili in se fotografirali. Našel sem kiosk s filmom, kupil enega, se obrnil in stopil do avta, ki sem ga parkiral čisto blizu. Tedaj pa presenečenje: fotoaparata, poceni fotoaparata, ki sem ga pustil na sedežu kabrioleta, ni bilo več.
Ko sem se vrnil, sta me kardinal in njegov adjutant že čakala. Povedal sem jima za fotoaparat.
»Veste, mladi prijatelj,« je rekel kardinal, »v pomanjkanju, kakršnega lahko vidite v naši komunistični deželi, ni varno puščati dragocenejših stvari na vidnem mestu.«

Ta kardinal z imenom Karol Józef Wojtyła je nekaj let kasneje postal papež Janez Pavel II. Ob različnih priložnostih sva večkrat prišla v stik, pa se mi ni zdelo primerno načenjati zgodbe o heinzovi blestivki. Ko pa smo pripravljali sprejem Stjepana Mesića pri papežu, h kateremu je moj hrvaški prijatelj odpotoval, da bi ga nagovoril k priznanju Hrvaške in Slovenije, sem papeža preko ljudi, ki so pripravljali to srečanje, vprašal, ali se spomni najinega pogovora ob Mazurskih jezerih. Tokrat pa, sem si mislil, ne more škoditi.
»Se spomnim,« je odgovoril papež.

<< nazaj | naprej >>

KAZALO KNJIGE