»Ko boš starejši, boš moral napisati spomine,« je rekel Rado Roter.
On je bil prvi.
Velikokrat so me nagovarjali, leta in leta, prvič že sredi šestdesetih, da bi napisal knjigo. Najprej zaradi moje mladosti, preživete na staroju- goslovanskem dvoru, o kateri sem moral nenehno pripovedovati in mi je tako tudi ostala v spominu.
Življenju v bližini kralja Aleksandra Karađorđevića je sledila druga svetovna vojna, zatem povojna zgodba moje družine in moja švicarska zgodba, pa dogodki okrog osamosvajanja. In takih, ki so me skušali nagovoriti k pisanju biografije, je bilo zmeraj več. Med njimi je bil tudi Janez Drnovšek, in spomnim se, da sem mu odgovoril:
»Ne smem. Če bi pisal o tem, kar sem ti zdaj pripovedoval, bi znal imeti težave s kakšnim odvetnikom.«
Nagovarjal me je tudi pater Robert, ki sem ga spoznal v Švici in ki se mi je ponudil kot pomoč pri pisanju. Skratka, precej ljudi me je vzpod- bujalo, pa nisem imel prave volje.
Medtem sem ustanovil Društvo slovensko­hrvaškega prijateljstva. Zakaj? Videl sem namreč, kaj nam je Slovencem in Hrvatom v tistem kratkem času konec osemdesetih in na začetku devetdesetih uspelo na- rediti, in tudi, kako je to sodelovanje čez noč zvodenelo, še preden so se ljudje sploh ovedli, kako pomembno je bilo. Začutil sem željo, da bi o tem kaj več povedal. To je bil povod, eden od razlogov, sčasoma niti ne več največji.
Zmeraj bolj je namreč v meni gorela želja po tem, da se vmešam v razprave o partizanih in domobrancih. Vsem, ki danes, skoraj osemde- set let po tistih dogodkih pametujejo o njih, bi svetoval, naj gredo vase in razmislijo, kako bi se oni odzvali, če bi bili leta 1941 stari petindvajset let? Jaz vem, kako je bilo. Še danes čutim, prav čutim osramočenost, ko so po Karlovškem mostu, pod katerim sem lovil ribe, prikorakali bersaljerji s tistimi svojimi perjanicami na klobukih. Bil sem mulc, star deset let, pa sem ob tem začutil prizadetost. Razumljivo je, da se je v vsakem Sloven- cu moral vzbuditi odpor do okupatorja. Razumljivo je, da so zaradi tega mnogi odšli v partizane in da med njimi velika večina ni bila komunistov oziroma delomrznežev, kot jih je imenoval moj stari oče. Ivan Maček, ki je kasneje dobil vzdevek Matija, je hodil k njemu v mesnico, pa mu moj stari oče ni hotel dati mesa.
»Temu delomrznežu ga ne dam,« je govoril. Potem je pa v naših vodah ribe kradel in na Podmolniku na jugovzhod­
nem obrobju Ljubljane štorom predaval. Med drugim se je tako učil, kako ogreti množice, pa je dobesedno govoril štorom pred seboj. O tem mi je pripovedoval moj oče.
Peščica ljudi je prvinski nagon ljudi po samoobrambi izkoristila za svoj namen. Seveda so imeli inštruktorje iz Sovjetske zveze, bili so orga- nizirani in so to plemenitost izkoristili za svoje cilje, ampak večina par- tizanov je bila poštenjakov in resničnih domoljubov. Poznal sem jih, ki so bili po vojni razočarani nad tem, kar se je zgodilo. Imel sem dobrega prijatelja, Dušana Leskovca, ki je bil nekaj let starejši od mene in je že leta 1942 odšel v partizane. Po vojni je zaključil gimnazijo, in to tako, da je na maturo prišel s pištolo ter jo položil na mizo.
»Če bi jaz vedel, da bo tako, nikoli ne bi odšel v partizane,« je rekel, ko je izvedel, da so zaprli mojega očeta in nam vse pobrali.
Med njimi so bili tudi taki, ki so pobijali po kmetih, mnogi, ker so morali, in ker vsaka akcija sproži reakcijo, so se kmetje začeli braniti in je prišlo do domobranstva. Te prav tako razumem kot partizane. Moj stric, brat moje mame, je bil kot gimnazijec celo pri Črni roki. Blaga duša, prav videlo se je, da je odraščal med samimi ženskami, saj je bil v sorodstvu po mamini strani edini moški od devetih otrok. Kot bi bilo včeraj, se spom- nim njegovega obiska na Golovcu, ko mu je oče rekel:
»Janez, poslušaj, tole ni dobro, kar delaš. Ti se raje uči, šole končaj in vse to pusti.«
»Moramo se braniti!« je rekel.
Takoj po vojni je ušel iz države, v Rimu končal agronomijo, si v Ma- dridu našel ženo, osnoval družino in tam tudi umrl. V Španiji sem ga obiskal in sva se pogovarjala tudi o tem. Mehek človek, po srcu dobriči- na, a če boste v spletni brskalnik vtipkali njegovo ime, boste naleteli na stavek:
»Na policiji se mučenje jetnikov nadaljuje. Neki dijak Janez Gostin- čar, brat žene industrialca Karla Čeča, je znan pretepač na policiji.«
Spet je imela prste vmes ideologija, tudi cerkvena, ki je vzpodbujala domobranstvo, spet v prepričanju, da je treba preprečiti boljševizem, da je treba preprečiti brezbožnost.
Med vojno smo v gimnaziji morali poslušati t. i. PKP oziroma pro- tikomunistična predavanja. Kakšne zgodbe so nam pripovedovali! Da bodo partizani vse pobili in ne vem kaj še vse. Spomnim se predavatelja tega predmeta. Mlajši je bil, visok, z očali, kako prepričljivo je predaval o grozotah komunizma, ki nas čakajo, če partizanom uspe zmagati v vojni. S kakšno zagnanostjo je govoril po celo uro brez odmora, navajal primere. Jasno je, da so mnogi podlegli temu pritisku. Tudi moj stric je.
»Jaz nisem bil nikoli proti partizanom,« mi je povedal. »Nam so samo kazali poboje, ki so jih opravili nad nedolžnimi ljudmi zaradi zamer. Iz neke vasi jih je šlo pet v partizane, pet pa med domobrance, in ker so bili skregani že od prej, je prišlo v vojni do maščevanja.«
Nemogoče je z današnjimi očmi presojati takratne razmere. Najhujši zločinci so tisti, ki zlorabljajo ideologijo in jo širijo naokrog. Taki so ne- varni. Sam bi lažje razumel koga, ki je ubijal po ukazu, kot je bil recimo Franc Stadler­Pepe, ki je ustrelil bana Natlačna, in to prav takrat, ko sem bil v bližini njegove vile na poti v šolo. Tega Franca Stadlerja sem kasneje tudi srečal in, zanimivo, če ne bi vedel, bi ga ocenil kot nekoga, ki ne bi mogel zaklati kokoši. V mojih predstavah bi nekdo, ki je sredi okupirane Ljubljane preoblečen v duhovnika ustrelil človeka, moral imeti popolno- ma drugačen karakter. Če ne bi vedel, ne bi nikoli rekel, da je česa takega sposoben. Poslovno sem sodeloval z direktorjem nekega podjetja, ki je imel tega Pepeta zmeraj ob sebi, niti ne vem zakaj. Najbrž za politično zaščito. Bil sem zraven, ko ga je ta direktor nadiral, pa je bil Pepe ob tem popolnoma pohleven in nekoč mi je celo potožil.
»Miro se zmeraj dere name.«
Partizani so šli v gozd zaradi domoljubja, drugi med domobrance zaradi partizanskih pobojev, veliko ljudi je bilo pa strah. V strahu pa se ljudje odzovejo na vse mogoče načine. Veliko jih je tudi razmišljalo:
»Najbolje bo, da grem v domobrance, bom vsaj ostal doma.«
Strah jih je bilo oditi v gozd in tega jim ne moreš zameriti. Medvojno dogajanje je treba gledati in soditi z očmi takratnih ljudi. Kdo bi si takrat mogel misliti, kakšen bo izid vojne? Na eni strani so bili fašisti, na drugi komunisti. Na eni strani okupacija, na drugi strah pred komunizmom. Lahko je zdaj za nazaj misliti, ampak kako se takrat odločiti?
Pred odgovornost bi bilo treba poklicati tiste, ki sta jima bila odpor ali kolaboracija od vsega začetka samo vzvod, kako priti na oblast ali os- tati na njej, ne pa obsojati povprek in narod razklati na dvoje, da se sedaj ne moremo pogovarjati, in to ljudje, ki z ničemer niso imeli nobenega opravka. Malo je direktnih potomcev ljudi, ki bi bili vpleteni v vojne in povojne razprtije. Sam sem eden redkih in taki tudi drugače razmišlja- mo. Še živi moje generacije se vsako leto dobimo ob obletnici mature, zdaj nas je ostalo še osem kaveljnov, in prav vsi enako razmišljamo o tem. Pred kratkim je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbo domobranskemu generalu Rupniku. Poznal sem ga, ker je prijateljeval z mojim očetom, o čemer govorim v poglavju Otroštvo. Niti malo ne zagovarjam tega, kar je storil, prisegel Hitlerju in sodeloval z okupatorjem, ampak tudi on je bil žrtev ideologije. (In Angležev, ki so ga vzpodbujali v borbi proti komu- nizmu in ga potem zavrgli kot umazano cunjo.) Da, Rupnik ga je polomil in prav je, da je plačal za to. Ampak tudi drugje so po vojni na smrt ob- sodili glavne sodelavce okupatorja, pa se nikjer po toliko letih privrženci enih in drugih ne prepirajo.
Kot je po drugi strani tudi res, da za povojne poboje, zrežirane sodne procese in druge zločine ni opravičila. Kaznovati bi bilo treba tiste, ki so bili neposredno vpleteni v zločine proti človeštvu, ne pa kar počez kriviti vseh partizanov ali domobrancev.
To me obseda že vsa leta po osamosvojitvi, kako bi ljudem dopovedal, da se z netenjem ideoloških sporov ukvarjajo samo ljudje, ki ne poznajo druge možnosti za to, da bi prišli na oblast. Da se na oblasti vzdržujejo tako, da povzročajo prepire. Drugih argumentov, gospodarskih ali kate- rihkoli nimajo, in namesto da bi se prepirali, ali tovarna tu ali cesta tam, skratka počeli kaj produktivnega, se zatečejo k poudarjanju ideoloških razlik.
Posebej to velja za konvertite. Nekateri zadrti spreobrnjenci so zago- varjali lustracijo kar počez. Sam sem bil zmeraj proti takim grobim po- segom, sem pa mnenja, da tisti, ki je bil na visokem položaju v prejšnjem režimu, tega položaja v drugem ne bi več mogel zasedati.
Čudim se, da ljudje takim sploh verjamejo. Če bi Stane Dolanc še ži- vel, sem prepričan, da ne bi bil član nobene stranke. On je bil pokončen, pošten človek. Bil je prepričan komunist, pa ne boljševiškega tipa, sploh ne, boljševike je velikokrat kritiziral in velikokrat je govoril tudi čez naše partijce.
»Samo Popita mi ne omenjaj!« je govoril.
Že on je kritično ocenjeval take, ki so bili samo zraven. Takrat je bil minister za notranje zadeve nekdo iz Trbovelj, tako kot on, in potreboval sem ga za rehabilitacijo svojega očeta, pa je Dolanc rekel:
»Samo k njemu ne. On je pa taka partijska rit!«
Le da, če sem povsem iskren, je uporabil še hujši izraz, kot je rit.
Z diskreditacijo in z ideološkim razvrednotenjem se pojavi nov homo sapiens – pokvarjenec.
Taki, ki se obračajo po vetru, so v vseh zgodovinskih obdobjih de- lali škodo. Pri nas je to še posebej izrazito. Mislim, da imamo Slovenci poseben dar za vzdrževanje ideoloških razlik. V Franciji, kjer so bila na- sprotja najmanj takšna kot pri nas, če ne hujša, o tem danes nihče ne razpravlja.
Že stari Latinci so rekli:
Nulla sales sine unitatem.
Ni zdravja brez vzajemnosti, brez sodelovanja, soglasja.
Vse te anomalije sem čutil globoko v sebi in zato se mi je zmeraj bolj oblikovala želja, da bi o tem spregovoril v knjigi. Da bi s svojo življenjsko zgodbo, s svojimi doživetji plastično prikazal, kaj pomeni slepa ideolo- gija, in kako se z njo uničuje gospodarstvo in razdvaja ljudi. Strašenje z begunci in podobno je vse v funkciji vzdrževanja lastne oblasti. Ta pro- blem je seveda treba jemati resno in konkretno. Vsi v Evropski uniji bi se morali tega zavedati.
Osnovno vodilo mi je postalo s svojo življenjsko zgodbo povedati dvo- je: prvič to, da nikoli ne bomo postali uspešna država, če ne bomo pre- segli ideološke razklanosti, in drugič, da brez ekologije sploh ne bomo imeli prihodnosti. O tem, o propadu našega bivalnega prostora, posebej o vodah sem tako ali tako, in žal neuspešno, ves čas pisal.
Želel bi, da bi ta knjiga pomagala poenotiti ljudi v razmišljanju, da Slovenija takšna, kot je danes, razdeljena, ne koristi nikomur. Prav na- stanek te države dokazuje, da je to mogoče. Ob plebiscitu ni bilo ne levih ne desnih. Plebiscit je dokaz, da smo Slovenci hoteli imeti, kar imamo. Predvsem smo takrat stopili skupaj tudi Slovenci v tujini. Do pomladne- ga vrenja sploh nisem vedel, da nas je v Švici toliko. Dotlej se ekonomski emigranti sploh nismo družili s tistimi, ki so odšli v tujino zaradi politič- nih razlogov. V tem spontanem vrenju ni bilo pomembno, kdo je kdo in čigav je, to je postalo pomembno šele, ko se je začel boj za oblast. V tem boju so seveda imeli prednost tisti z nekaj političnimi izkušnjami, iz nje- ga so pa izpadli mnogi zaslužni iz tujine, ki so občutili, da niso več zaže- leni in so zato odšli. Obenem so se namesto nacionalne sprave, za katero je bil ob nastanku države pravi trenutek, začele ideološke razprave.
Ker sem bil v to dogajanje vpleten, čutim ob razpletu te zgodbe tudi
nekaj osebne prizadetosti. Uradna politika ni hotela in še danes noče priznati zdomcem zaslug predvsem pri priznanju Slovenije. Najlep- še je naš prispevek izpovedal takratni zunanji minister Nemčije Hans Dietrich Genscher v Zagrebu leta 2002 na praznovanju desete obletnice priznanja tako Slovenije kot Hrvaške.
»Mi smo vas podpirali, mi smo svojo dolžnost naredili,« je povedal.
»To je bila naša služba, ampak zaslužni so vaši ljudje, Slovenci in Hrvati v diaspori, tisti, ki so lobirali po parlamentih od Nove Zelandije, Amerike in Kanade. Ti ljudje so nam dali moč, da smo se lahko vprašali: Tukaj pa res nekaj ne more biti v redu?«
Dimitrij Rupel je aprila 2011 v nekem časopisu zapisal:
»Majhna država ima omejeno število za tekmovanje sposobnih ljudi in omejeno moč.«
V pismih bralcev sem mu odgovoril:
»Za tekmovanje sposobni niso v politiki in nimajo moči. Nesposobni, ki pa so v politiki, je imajo preveč.«
Vse to mi je šlo po glavi, ko sem se lotil te knjige. Ob tem se mi je zdelo škoda, če ne bi zabeležil in ohranil nekaj zanimivih dogodkov, ki jih je bilo moje življenje hvala bogu polno.

Božo Dimnik

(vir slike: sta)

<< nazaj | naprej >>

KAZALO KNJIGE