Božo Dimnik, avtor knjige, ki jo imate v rokah, je moj prijatelj. Ampak samo to ne bi bilo dovolj, da bi se odzval njegovi prošnji in napisal nekaj besed predgovora k zgodbi njegovega življenja. To življenje, takšno, kakršno je doletelo Boža Dimnika in kakršnega je tudi sam oblikoval, je namreč vredno objave in branja. Ob tem pa je to tudi izjemno zanimiva pripoved za vsakogar, res vsakogar, ki bi želel več izvedeti o svetu, v katerem živi.
Dimnik pripoveduje svojo zgodbo s samozavestjo človeka, ki ve, da ima o čem govoriti. In čeprav ne želi poučevati, deliti naukov, je vsako njeno poglavje svojevrsten napotek, lekcija, vsako prinaša dragocene življenjske izkušnje, s katerimi lahko tisti, ki to želi, obogati lastna spoznanja, si odpre nova obzorja. Kar nekaj poglavij se bere kot dober pustolovski roman, ne manjka pa niti takšnih, ob katerih bo bralec pomislil na napeti politični triler. Oba vtisa sta pravilna. Dimnik ni pustolovec, kakršnega si predstavljamo pod to besedo, pa čeprav se je veliko­ krat znašel v pustolovskih vlogah in položajih, ki jih je tudi sam ustvaril. Ni politik, vendar je v nekaterih ključnih trenutkih nedavne zgodovine odigral vlogo, ki mora ostati zabeležena v objektivnih kronikah razpada jugoslovanske federacije. V tem kontekstu govori tudi o najinem sodelovanju tako v pustolovskih kot politično skrajno občutljivih trenutkih, ko sta se Slovenija in Hrvaška borili za mednarodno priznanje, jaz pa sem se takrat še kot predsednik Predsedstva SFRJ obupano trudil preprečiti razplamtevanje vojne.
Prijateljevanju z Božom Dimnikom se lahko zahvalim za odločilni in strogo tajni sestanek z vodjo nemške diplomacije Hansom Dietrichom Genscherjem. Kako je potekal ta sestanek, katere in kakšne so bile njegove posledice, kakšen je – v retrospektivi – pomen tega srečanja, boste brali v tej biografiji. Sam lahko samo potrdim, da je vse, kar je povedal, popolna resnica.
Dimnik je človek bogatega življenja, življenja, ki si ga velja ogledati pobliže. To življenje je bralcu podano s preverjenimi podatki in dejstvi o tem, kaj je počel, doživljal – v Sloveniji, v Jugoslaviji, v svetu, kako se je vzpenjal po družbeni lestvici, kako je spoznaval znane ljudi iz javnega življenja na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah; spremljajo ga legende, ki kot da so izposojene iz kronik hladne vojne. Sam takšne legende z nasmeškom praviloma zanika, o vsem drugem pa govori odprto, brez izmikanja. Je o vsem povedal vse? Najbrž ne, najbrž je ocenil, da je smiselno govoriti samo o tistem, kar je vredno spomina, še posebej to, kar bi lahko pomagalo – sam upam, da bo res – dopolniti sliko o obdobju, o katerem danes mnogi, tudi tisti na najvišjih položajih v državi, nesramno lažejo. (Pri tem ne mislim samo na Hrvaško.)
Knjigo Boža Dimnika toplo priporočam njegovim sodobnikom – z njo si bodo dopolnili vedenje o rečeh, ki jih sicer že poznajo, korigirali spoznanja, nastala na podlagi nepopolnih informacij. Priporočam jo pripadnikom mlajših generacij, ki bodo iz nje izvedeli tisto, kar jim je bilo do zdaj – včasih tudi nalašč – prikrito. In priporočam jo vsem, ki bi se preko njegovih spominov želeli spoznati s človekom, ki je, največkrat nehote, pustil pečat v času, v katerem je živel.

Stjepan Mesić, Predsednik Republike Hrvaške, 2000 – 2010 V Zagrebu, v decembru 2020, (vir slike: wikipedia)

naprej >>

KAZALO KNJIGE